VSRS Sodba II Ips 22/2020

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.522,94 EUR stroškov postopka.

1Pravdni stranki sta, tožnica kot kupka, toženka pa kot prodajalka, sklenili predpogodbo, s katero sta se zavezali skleniti prodajno pogodbo za nepremičnino – hišo, v naravi enoto stanovanjskega dvojčka v P. Sklenili sta tudi pogodbo o ari, ki je bila dogovorjena v višini 14.700 EUR in jo je bila tožnica dolžna plačati v dveh enakih obrokih. Prvega je plačala, drugega pa zaradi odstopa od pogodbe ne. S tožbo, v kateri je odgovornost za nesklenitev prodajne pogodbe pripisala toženki, je od slednje zahtevala dvojno aro z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovljeno dejansko stanje

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja za odločitev pomembna dejstva:

‒ Toženka A. A. in B. B. sta bili solastnici hiše. B. B. je bila odvzeta poslovna sposobnost, za skrbnico pa ji je bila postavljena A. A..

‒ Pravdni stranki sta 1. 6. 2017 sklenili predpogodbo, v kateri je bilo navedeno, da se nanaša na prodajo celotne hiše in da je za veljavnost pravnega posla glede deleža B. B. potrebno soglasje pristojnega centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Izrecno je bilo dogovorjeno, da je predpogodba sklenjena pod razveznim pogojem, ki nastopi, če CSD posla naknadno ne odobri.

‒ Tožnica je na dan sklenitve predpogodbe plačala 7.350 EUR are.

‒ Za sklenitev prodajne pogodbe za deleža obeh solastnic (za hišo v celoti) je bil določen rok: 15. 6. 2017. Datum je določila toženka, ki se je zavezala do njegovega izteka pridobiti odobritev prodaje deleža B. B. pri CSD L. Je pa bila tožnica pripravljena izpolnitev sprejeti še po tem datumu in sicer do 30. 6. 2017 oziroma do datuma, ko bi še imela možnost prenoviti stanovanje.¹

‒ Pred sklenitvijo predpogodbe se je A. A. pri CSD L. pozanimala, ali bo odobritev pridobljena do 15. 6. 2017 in je na podlagi tam pridobljenih informacij (potrditve) pričakovala, da bo res tako ter je prav zato in ker je vedela, da se tožnici mudi, kot rok za sklenitev prodajne pogodbe predlagala 15. 6. 2017.

‒ Postopek odobritve prodaje deleža B. B. pri pristojnem CSD se je zavlekel. Tožnica toženkinega predloga, da se lahko v hišo vseli pred sklenitvijo prodajne pogodbe in prične s prenovo, ni sprejela. Zavrnila je tudi toženkino ponudbo za vnaprejšnjo sklenitev prodajne pogodbe samo za njen (toženkin) delež.

‒ Tožnica je bila pripravljena skleniti prodajno pogodbo še po 15. 6. 2017, in sicer vsaj tedaj, ko bi še lahko prenovila stanovanje; s toženko je bila v stiku vsaj do 3. 7. 2017, ko ji je po e-pošti poslala vprašanje, kako poteka urejanje zadeve na CSD.

‒ Toženki je tožnica 24. 7. 2017 pisno sporočila, da odstopa od pogodbe.

Odločitev sodišča prve stopnje in razlogi zanjo

3Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Toženko je zavezalo tožnici plačati dvojno aro (dvakratnik plačane polovice od celotne dogovorjene are) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Poleg toženke je bila stranka predpogodbe le še tožnica, ne pa tudi B. B.; toženka se je zavedala, da je za prodajo deleža imenovane potrebna odobritev CSD in ko je sama določila rok za sklenitev prodajne pogodbe, je prevzela tveganje, da bo odobritev izdana pravočasno, tožnica pa se je na to zanesla. Možnost, da odobritev ne bo pridobljena pravočasno, ni bila nepredvidljiva in zamuda ne pomeni višje sile v smislu 240. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

5Rok za sklenitev prodajne pogodbe ni bil bistvena sestavina predpogodbe in je bila tožnica pripravljena skleniti prodajno pogodbo tudi po njegovem izteku, saj je komunikacija s toženko glede vprašanja »napredovanja« postopka pred CSD potekala še do 3. 7. 2017. Ko je tožnica toženko 24. 7. 2017 obvestila, da odstopa od predpogodbe, je potekel naknadni primerni rok za izpolnitev, kot ga določa 105. člen OZ.

6Ker tožnica od toženke zahteva vrnitev dvojne are, je za presojo utemeljenosti njenega zahtevka potrebno ugotoviti, kakšen je bil predmet predpogodbe, kakšen je bil rok za sklenitev glavne pogodbe in kdo je odgovoren za njeno nesklenitev.²

7Vzrok za neizpolnitev predpogodbe je na strani toženke. Čeprav je vedela, da bo postopek pred CSD zapleten, je določila 15. 6. 2017 kot rok za sklenitev prodajne pogodbe. S tem je nase prevzela tveganje in odgovornost za morebitno neizpolnitev v dogovorjenem roku. Ni uspela dokazati, da bi vzrok za neizpolnitev v dogovorjenem roku izviral iz okoliščin, ki jih toženka ni mogla preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti. Zato je po drugem odstavku 65. člena OZ dolžna tožnici povrniti dvojno aro.

Odločitev sodišča druge stopnje in razlogi zanjo

8Drugostopenjsko sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

9Zavrnilo je vse očitke o procesnih kršitvah; v tem delu Vrhovno sodišče pritožbe ne povzema, ker je revizijo dopustilo le glede materialnopravnega vprašanja.

10Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da rok za sklenitev prodajne pogodbe ni bil fiksen. S tem, ko je vedela, da se tožnici mudi in da je rok za sklenitve prodajne pogodbe določila sama, je toženka prevzela odgovornost za morebitno neizpolnitev. Trajanje postopka pred CSD ni pomenilo izredne, neobičajne okoliščine. Toženkino prizadevanje za sklenitev prodajne pogodbe ni bistveno. Glede dodatnega primernega roka tožnica ni podala nobenih navedb. S komunikacijo po 15. 6. 2017 sta pravdni stranki rok za sklenitev pogodbe sicer podaljšali, a ne za nedoločen čas in ne vse do odobritve prodaje s strani CSD (ta je bila izdana 28. 7. 2017). Primernost dodatnega roka zato ni bila presojena v nasprotju z določbo 105. člena OZ.

Dopustitev revizije

11Na predlog toženke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 550/2019 z dne 28. 11. 2019 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je sodišče pravilno interpretiralo materialno pravo s tem, ko je ocenilo, da je tožeča stranka veljavno odstopila od predpogodbe v skladu s 105. členom OZ, pri čemer pa ni jasno, enostransko in vnaprej določila primernega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti po predpogodbi, temveč je kljub temu, da se je konkludentno strinjala s podaljšanjem roka za izpolnitev obveznosti, odstopila od pogodbe.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

12Toženka poudarja, da je tožnica še po 15. 6. 2017 izkazala voljo skleniti prodajno pogodbo: s partnerjem sta s toženko komunicirala glede pridobivanja energetske izkaznice, priključitve elektrike in pridobitve odobritve CSD, toženka ju je 6. 7. 2017 seznanila, da bo odobritev izdana 26. 7. 2017, za tem sta s toženko komunicirala še glede drugih zadev v zvezi s prodajo. Rok za sklenitev pogodbe sta tako konkludentno podaljšala. Ni pa tožnica roka postavila jasno in konkretno, zaradi česar toženki ni bila ponujena zadnja možnost izpolnitve obveznosti iz predpogodbe, kot bi ji po sodni praksi, konkretno v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1063/2015 in I Cpg 473/2011, morala biti. Toženka se ni zavedala možnosti, da pogodbenemu razmerju preti prenehanje, aktivno se je trudila čim hitreje pridobiti odobritev CSD in je o tem neprestano obveščala tožnico. Zamuda pri izdaji odločbe o odobritvi prodaje je bila posledica pasivnosti CSD L.

13S stališčem, da je tožnica veljavno odstopila od predpogodbe, čeprav ni jasno, enostransko in vnaprej določila primernega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, temveč je kljub konkludentno podaljšanemu roku odstopila od pogodbe, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, in sicer 105. člen OZ.

14Nižji sodišči sta zagrešili tudi procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sta navedli, da je bila pravočasna izpolnitev predpogodbe za tožnico bistvenega pomena, čeprav je bilo nesporno, da je bila tožnica pripravljena počakati odločitev CSD in ker njuni sodbi o primernosti dodatnega roka nimata razlogov.

15Toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma naj sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter skladno s tem odloči o stroških (revizijskega oziroma vsega) postopka.

Povzetek bistvenih navedb odgovora na revizijo

16Tožnica predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da revizijska trditev, da toženki dodatnega roka ni določila jasno in izrecno, pomeni nedovoljeno revizijsko novoto, saj takih trditev ali ugovorov pred tem ni podala. V pritožbi je trdila le, da dodatni rok ni bil primeren.

17Poudarja, da je že pred sklenitvijo predpogodbe toženki povedala, da je pripravljena nepremičnino kupiti zgolj pod pogojem, da bo prodajna pogodba sklenjena najpozneje do konca junija 2017, saj bi se po opravljeni obnovi, ki bi glede na obseg trajala vsaj mesec dni, morala vanjo vseliti do začetka avgusta 2017. Rok za sklenitev pogodbe je nato na dan 15. 6. 2017 določila toženka. Sama je bila v stiku s toženko nazadnje 3. 7. 2017, ko jo je vprašala, kako napreduje postopek odobritve prodaje pred CSD L. Njen partner C. C., za katerega toženka v reviziji trdi, da je z njo komuniciral po tem datumu (v reviziji se sklicuje na sporočilo z dne 18. 7. 2017), za to, tudi če je bilo res, ni imel njenega pooblastila in njegova dejanja niso pomembna za presojo izpolnitvenega roka.

18Revizijska trditev, da nikoli ni jasno postavila roka, do katerega mora biti obveznost iz predpogodbe izpolnjena, ne drži. Pred sklenitvijo predpogodbe je postavila pogoj, da mora biti prodajna pogodba sklenjena do konca junija 2017, kar je toženka dobro vedela: da se tožnici zelo mudi, je toženka 29. 6. 2017 pisala D. D. na CSD L. Vedela je, da bo tožnica od pogodbe odstopila, če do prodaje ne bo prišlo do konca junija 2017.

19Sicer pa je iz ravnanja toženke izhajalo, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila, zato je imela tožnica po 106. členu OZ pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi toženki dala na razpolago dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Osnovnih pogojev za prenos lastninske pravice ni izpolnila niti do konca junija 2017: potrdilo o namenski rabi zemljišča je pridobila šele 10. 7. 2017, energetsko izkaznico šele 28. 7. 2017, oboje pa je bilo pogoj za sklenitev prodajne pogodbe. Do konca junija 2017 torej prodajne pogodbe ne bi bilo mogoče skleniti niti, če CSD L. z izdajo odločbe o odobritvi prodaje ne bi zamujal.

Presoja utemeljenosti revizije

20Revizija je utemeljena.

21Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Zato je presojalo samo, ali je bilo materialnopravno vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, v izpodbijani sodbi rešeno pravilno. Ne pa tudi, ali so bile zagrešene procesne kršitve, ki jih je toženka uveljavljala v reviziji in ali je pravilna presoja, da je bil posel fiksen (da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe) oziroma da je tožnica smela od njega odstopiti brez dodatnega primernega roka po 106. členu OZ, za kar se je zavzemala tožnica v odgovoru na revizijo.

22OZ v 105. členu določa:

◦ Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev.

◦ Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev.

◦ Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.

23Umeščen je v 5. odsek (»Dvostranske pogodbe«) in III. razdelek (»Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve«) zakona. V slednjem je določeno, da če pri dvostranskih pogodbah ena stranka (pravočasno) ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa odstopi od pogodbe (103. člen OZ), pri čemer je način odstopa odvisen predvsem od tega, ali je bila pravočasna izpolnitev bistvena ali ne (104. in 105. člen OZ), ter od tega, ali si dolžnik sploh še prizadeva za izpolnitev oziroma ali obveznost sploh še lahko izpolni (106. in 107. člen OZ).

24V obravnavanem primeru je rok za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe potekel 15. 6. 2017. Po zaključku sodišč nižjih stopenj, ki ga revizijski preizkus ne obsega, rok ni bil bistvena sestavina predpogodbe. Če dolžnik v roku, ki ni bistvena sestavina pogodbe, pogodbene obveznosti ne izpolni, upnik lahko, če to želi, od pogodbe odstopi, a mora prej dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev; če dolžnik v tem (dodatnem) roku ne izpolni, pogodba preneha po samem zakonu – odstopna izjava upnika ni potrebna.³

25Ker v obravnavanem primeru toženka obveznosti ni izpolnila do trenutka, ko je dogovorjeni rok potekel, je bila tožnica upravičena odstopiti od predpogodbe le na način, ki ga OZ določa v drugem odstavku 105. člena: toženki bi morala dati na razpolago dodaten primerni rok za izpolnitev. Zadostiti bi torej morala dvema zahtevama: 1) po izteku roka iz predpogodbe določiti dodatni izpolnitveni rok in 2) določiti ga tako, da bi bil primeren, to je najmanj tako dolg, kot je potrebno, da se opravi naknadna izpolnitev.⁴

Glede določitve dodatnega roka

26Rok iz 105. člena OZ je stranska odredba, dodana pravnemu poslu; z njo se učinek pravnega posla časovno omeji, bodisi tako, da učinek nastane po poteku določenega časa, bodisi tako, da po poteku določenega časa preneha. V obravnavanem primeru je bil dogovorjen končni rok (dies ad quem).⁵

27Iz določbe tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ izhaja fiksna narava dodatnega roka.⁶ Tudi v primerih, ko je bil v pogodbi določen rok nefiksen, postane dodatni rok bistvena sestavina pogodbe.⁷ Zakon nima določb o tem, kdaj začne dodatni rok teči in kako natančno oziroma na kakšen način mora biti določen. Gre za vprašanji, ki ju mora ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera rešiti sodišče.

28Dopustitev dodatnega izpolnitvenega roka je privilegij, dan dolžniku (pogodbeni stranki, ki do izteka pogodbeno določenega roka ni izpolnila obveznosti, ki jo literatura opredeljuje tudi kot pogodbi nezvesto stranko), saj se mu s tem daje nova možnost veljavno izpolniti obveznost in s tem izogniti se zase neugodnim posledicam razveze pogodbe (predvsem povrnitvi škode zaradi neizpolnitve). Upniku (pogodbeni stranki, ki ni prejela izpolnitve v pogodbenem roku, pogodbi zvesti stranki) takrat, ko da dolžniku na razpolago dodaten rok, ni treba izjaviti, da bo v primeru zamude z izpolnitvijo tudi v tem (dodatnem) roku, odstopil od pogodbe.⁸ Ravno zato, ker v primeru neizpolnitve v dodatnem roku pogodbeno razmerje preneha samodejno, ipso iure, kar je sankcija, ki ni vedno v interesu pogodbenih strank, mora upnik dodatni rok določiti tako, (1) da je dolžnik nedvoumno seznanjen ne le z dejstvom, da je upnik rok določil oziroma da je ta začel teči (kar je pri nefiksnih pogodbah lahko kadarkoli po tem, ko bi dolžnik moral izpolniti, pa ni⁹), ampak (2) da je upnik seznanjen tudi z njegovim trajanjem (s tem, kdaj bo iztekel).

29Glede prve zahteve: zahteva »pustiti« (primeren) dodatni rok (drugi odstavek 105. člena OZ) je namenjena temu, da ima dolžnik še eno, tokrat zadnjo možnost, da se z izpolnitvijo v naravi izogne prenehanju pogodbe kot najtežji sankciji. Čeprav se zdi, da zakon zahteva, da upnik dolžniku le »pusti« primeren rok, mora upnik ta rok dolžniku v resnici postaviti z izjavo (109. člen OZ).¹⁰ Gre za pravnoposlovno izjavo volje, ki učinkuje od trenutka, ko jo naslovnik prejme; če naj mu nudi zadnjo možnost za izpolnitev, mora biti z njo seznanjen.¹¹ OZ v drugem odstavku 105. člena torej zahteva, da mora biti dodaten (primerni) rok določen jasno, enostransko in vnaprej. To strogo zahtevo, ki pogodbi zvestemu upniku otežuje odstop od pogodbe, je sodna praksa¹² omilila v toliko, da (samo) v povsem jasnih primerih, ko dolžnik kljub upnikovemu stalnemu pozivanju k izpolnitvi pogodbe, tega ni storil, ocenila, da bi bilo postavljati upniku pretirano formalistične zahteve pri odpovedi pogodbe v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti (5. člen OZ) ter tudi smislu določb 105. člena OZ.

30V obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica kdajkoli potem, ko je rok za izpolnitev toženkine obveznosti iz predpogodbe 15. 6. 2017 neuspešno potekel, toženki podala jasno izjavo volje, da ji daje dodatni rok in v kakšnem trajanju. Nasprotno: še v odgovoru na revizijo je trdila, da je toženki pred sklenitvijo predpogodbe povedala, da je skrajni rok za sklenitev prodajne pogodbe konec junija 2017. Tožničin toženki dan predlog določitve izpolnitvenega roka pred sklenitvijo predpogodbe in pred zamudo tega roka ne more imeti pomena izjave iz drugega odstavka 105. člena OZ. Enako velja tudi za komunikacijo med pravdnima strankama po 15. 6. 2017 (na primer poizvedovanje tožnice o poteku postopka pred CSD L.). Že zato ne, ker tudi, če bi bilo (pa ni) mogoče to komunikacijo šteti za izjavo, da je tožnica še pripravljena sprejeti izpolnitev od toženke, bi morala tožnica vnaprej določiti skrajni trenutek, do katerega bi bila pripravljena to storiti. Ne bi pa mogla veljavno odstopiti od pogodbe zaradi neizpolnitve v dodatnem roku na podlagi obvestila tožnice, da je ta rok že potekel, ne da bi bila toženka prej sploh obveščena o tem, da je začel teči in kdaj bo potekel. V obravnavanem primeru je toženka torej za dodatni rok zvedela šele, ko je ta že potekel.

Glede primernosti dodatnega roka

31Ker dodatni rok za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe toženki ni bil »puščen« skladno z določbo drugega odstavka 105. člena OZ, je presoja pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da je bil primeren, odveč.

Odgovor na dopuščeno vprašanje

32Na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja nikalno: tožeča stranka ni veljavno odstopila od predpogodbe v skladu s 105. členom OZ, ker ni jasno, enostransko in vnaprej določila primernega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, temveč je kljub temu, da se je konkludentno strinjala s podaljšanjem roka za izpolnitev obveznosti, od nje odstopila. Dodatni izpolnitveni rok bi morala toženki določiti jasno, enostransko in vnaprej, če bi ta potekel brez uspeha, pa bi bila predpogodba razveljavljena po zakonu (tretji odstavek 105. člena OZ), ne da bi bila za to potrebna njena izjava.

Vrnitev are zaradi neizpolnitve pogodbe

33OZ v prvem in drugem odstavku 65. člena določa pravila vračanja are glede na odgovornost pogodbenih strank za neizpolnitev pogodbe. To pravilo je, da ima pravico odločiti o tem, ali bo obdržala pogodbo v veljavi, ali se bo zadovoljila z aro in morebitno odškodnino, le tista pogodbena stranka, ki je bila pogodbi zvesta, vrniti pa ji jo mora pogodbi nezvesta stranka, ki je za neizpolnitev pogodbe odgovorna. Če je za neizpolnitev odgovorna stranka aro dala, od nasprotne stranke zahteva dvakratno aro, če jo je prejela, pa jo obdrži.¹³

34V obravnavani zadevi je tožnica zahtevek oprla na drugi odstavek 65. člena OZ, ki določa:

Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are.

35Iz rešitve dopuščenega vprašanja ne izhaja neposreden odgovor, katera stranka je v obravnavanem primeru odgovorna za neizpolnitev predpogodbe. Je odgovorna toženka, v breme katere govorijo okoliščine, da je prejela aro, a svoje obveznosti iz nefiksne predpogodbe ni izpolnila v dogovorjenem roku, pri čemer ji dodatni izpolnitveni rok ni bil (pravilno) puščen? Je odgovorna tožnica, je po poteku s predpogodbo dogovorjenega roka še vztrajala pri njeni izpolnitvi, nato pa od nje odstopila, ne da bi toženki vnaprej in jasno določila (primeren) dodatni izpolnitveni rok?

36Stališče sodišč nižjih stopenj je bilo, da je za neizpolnitev odgovorna tožena stranka. Toženkino odgovornost sta utemeljili z zaključkom, da je bil dodatni izpolnitveni rok, za katerega sta šteli, da ji je bil (pravilno) dan, primeren.¹⁴ Z drugimi besedami: toženka je odgovorna za neizpolnitev in je dolžna vrniti dvojno aro zato, ker je tožnica veljavno odstopila od predpogodbe oziroma pravilno, ker ni ona povzročila razveze predpogodbe.

37Vendar pa je presoja Vrhovnega sodišča drugačna: v obravnavani zadevi zaradi toženkine neizpolnitve v dodatnem roku ni prišlo do razveze pogodbe po tretjem odstavku 105. člena OZ. Razvezana je bila, ker je tožnica odstopila od nje, preden je toženki ponudila dodaten izpolnitveni rok, torej v trenutku, ko je še obstajala možnost pravno pravilne izpolnitve. Tekom tega roka bi imela toženka možnost izpolniti, tožnica pa bi bila dolžna izpolnitev sprejeti.¹⁵ Ker je bila toženka zanj prikrajšana, ji odgovornosti za neizpolnitev po drugem odstavku 65. člena OZ ni mogoče pripisati. Potreba po dodatnem roku je sicer res nastala, ker toženka ni uspela pridobiti odobritve posla s strani pristojnega CSD do 15. 6. 2017, kot se je tožnici zavezala v zaupanju v njegovo zagotovilo, da bo zadeva do takrat urejena. Toda pogoj za vrnitev dvojne are po drugem odstavku 65. člena ni odgovornost za neizpolnitev v roku iz predpogodbe, pač pa odgovornost za neizpolnitev v dodatnem roku.

Odločitev o reviziji

38Ker je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je toženkini pritožbi ugodili in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka

39Ker je spremenilo izpodbijano sodbo, je moralo Vrhovno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po kriteriju uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora tožnica, ki je z zahtevkom propadla, toženki povrniti njene pravdne stroške. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka prijavila potne stroške v zvezi s prihodom na glavno obravnavo na relaciji Koper – Ljubljana in nazaj. Ti znašajo 22,20 EUR. Za pritožbo zoper sodbo je priglasila stroške zastopanja po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT (625 točk oziroma 375 EUR) in 20 EUR izdatkov za stranko po 12. in 13. členu OT. Stroške v enaki višini in po istih postavkah je zahtevala za zastopanje v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo. Za sestavo revizije je zahtevala nagrado v višini 437,5 EUR po tar. št. 21/3 OT, poleg tega pa 2 % za izdatke za stranko in povrnitev sodne takse v višini 342 EUR po tar. št. 1132 Zakona o sodnih taksah. Priglasila je tudi strošek za plačilo davka na dodano vrednost od odvetniških storitev. Vsi stroški zastopanja z davkom na dodano vrednost znašajo 1.448,14 EUR, izdatki za stranko pa 52,6 EUR. Vsi stroški so bili po podlagi in višini priglašeni skladno s predpisi, na katere se opira stroškovniL.

¹ V tožbi je tožnica trdila, da bi se morala v hišo vseliti do začetka avgusta 2017; ker do nakupa ni prišlo, je morala najeti (drugo) stanovanje. Med postopkom je trdila, da je bila vselitev v avgustu zanjo bistvenega pomena zaradi vstopa sina na šolanje na srednji šoli v Ljubljani. Dejanskih ugotovitev o tem v sodbah sodišč nižje stopnje ni.
² Tako sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve.
³ Glej M. Vedriš, P. Klarić, Građansko pravo, X. izdanje, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 481.
⁴ Glej M. Juhart, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 575.
⁵ Glej M. Vedriš, P. Klarić, navedeno delo, stran 124.
⁶ Glej M. Juhart, prav tam.
⁷ Glej S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, ČZP Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1984, stran 421.
⁸ Glej B. Vizner, Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb, 1978, stran 519.
⁹ M. Juhart, navedeno delo, stran 574. Upnik lahko pri izpolnitvi nefiksnega posla vztraja tudi po poteku roka, lahko pa določi dodatni izpolnitveni rok, katerega kršitev je ipso iure razveza pogodbe.
¹⁰ Glej D. Možina, Razdor, odpoved in odstop od pogodbe, Pravni letopis, 2011, stran 57 in naslednje.
¹¹ M. Juhart, navedeno delo, stran 574.
¹² Glej na primer sklep III Ips 39/2015 z dne 24. 2. 2016, točka 20 obrazložitve, sklep VSL I Cpg 1072/2017 z dne 20. 12. 2017, točka 6.
¹³ Glej S. Cigoj, navedeno delo, strani 306 in 307.
¹⁴ Ni pa pri tem izrecno pojasnilo tudi, da predpogodba ni bila razvezana.
¹⁵ Če ne bi podala izrecne odstopne izjave, bi toženkina dolžnost izpolniti predpogodbeno obveznost prenehala z vložitvijo tožbe, ko je tožnica v skladu s pravico izbire sankcije za neizpolnitev iz drugega odstavka 65. člena OZ zahtevala vrnitev (dvojne) are. Glej S. Cigoj, prav tam.