VSC Sodba I Cpg 85/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje popravljena s sklepom z dne 13. 7. 2020 v zvezi s sklepom z dne 5. 8. 2020.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo popravljeno z zgoraj navedenima sklepoma, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo v obsegu 70 %, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi poškodbe pri delu zavarovanca tožeče stranke dne 8. 12. 2015 (točka I. izreka). Odločanje o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (točka II. izreka).

2Tožena stranka izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podrejeno pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala plačilo škode iz naslova stroškov zdravljenja, stroškov zdravil in izplačil nadomestil plače za čas bolniškega staleža zavarovanca tožeče stranke (tedaj delavca tožene stranke), ki so nastali kot posledica delovne nezgode, v skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da sta za nastalo nezgodo odgovorna tako zavarovanec tožeče stranke kot tožena stranka. Tožena stranka zato, ker ni opravljala ustreznega nadzora in je dopuščala takšen način dela kot običajen, zavarovanec tožeče stranke pa zato, ker je takšno delo opravljal, čeprav je vedel, da je v nasprotju s pravili. Sodišče prve stopnje je njuno odgovornost ocenilo v razmerju 70 : 30 in sicer prispevek zavarovanca v višini 30 %, prispevek tožene stranke pa v višini 70 %.

6Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

7V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti se sme po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

8Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje glede izvajanja dela in nadzora nad delom povsem nekritično sledilo zavarovancu tožeče stranke, čeprav da drugi izvedeni dokazi kažejo na neverodostojnost izpovedb zavarovanca in bi posledično sodišče moralo tudi dejansko stanje o poteku dogodka ugotoviti drugače, ter z nadaljnjimi navedbami, da je sodišče izvid in mnenje izvedenca, da je bil nadzor ustrezen, samovoljno označilo kot neustreznega ter zaključilo o odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek, kar vse naj bi že po navedbah tožene stranke predstavljalo kršitve določb postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, uveljavlja v tem pritožbenem postopku nedovoljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP¹ in pritožbeni razlog zmotne uporabe dejanskega stanja iz 340. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se zato s temi pritožbenimi navedbami ni smelo ukvarjati in nanje odgovarjati.

9Tudi sicer pa očitane postopkovne kršitve niso bile storjene. Dokaz z izvedencem je tako kot vsako dokazno sredstvo po 8. členu ZPP podvržen dokazni oceni sodišča zato sodišče na mnenje, ki ga poda izvedenec ni vezano, saj je le-to predmet dokazne ocene. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca, kolikor se to nanaša na strokovna vprašanja in ugotovitve upoštevalo, ni pa upoštevalo mnenja izvedenca v delu, ki se nanaša na odločitev ali je tožena stranka kršila ukrepe iz področja varnosti in zdravja pri delu in ali je delovna nezgoda posledica kršitve teh ukrepov. Odločitev o teh vprašanjih je v presoji sodišča. In ker je sodišče prve stopnje iz ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila izvedba dela kot se je v času nastanka nezgode izvajalo (dvigovanje bremena težkega cca 400 kg ročno in ne s pomočjo viličarja) pri toženi stranki običajen in ustaljen način dvigovanja težkih bremen in je tožena stranka tak način dela v nasprotju z veljavnimi pravili, tolerirala, je utemeljeno zaključilo, da glede teh del nadzora ni ustrezno izvajala in je posledično kršila 7. točko prvega odstavka 29. člena ZVZD-1. Ta kršitev pa je zagotovo v vzročni zvezi z nastalo nezgodo, saj je toleriranje in dopuščanje neustreznega dela (ki je bilo zelo nevarno in v nasprotju s formalnimi navodili) s strani delodajalca gotovo vzrok za nastalo poškodbo, prav tako pa je navedena opustitev tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno prispevala k nastali škodi, kar vse je pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbo in zato utemeljeno v tem delu ni sledilo mnenju izvedenca iz varstva pri delu, ki je nadzor in organizacijo dela ocenil kot ustrezno. Sodišče prve stopnje je tako materialnopravno pravilno zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek, saj je opustitev nadzora nad delom in toleriranje ukrepov kot so jih izvajali delavci tožene stranke bilo nedopustno. Zaradi opustitve nadzora in toleriranja nepravilnega načina izvajanja dela (ročnega premeščanja bremena) je prišlo do poškodbe delavca in je poškodba delavca v vzročni zvezi z navedenimi opustitvami delodajalca oziroma njenega delavca. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da so podani elementi iz prvega odstavka 87. člena ZZVZZ za regresni zahtevek tožeče stranke.

10Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tak način dela običajen in ga je torej tožena stranka dopuščala, čeprav v nasprotju s sprejetimi navodili in pravili o varnosti in zdravju pri delu in s tem tvegala poškodbe pri delu, vse pa zaradi hitrejšega odvijanja delovnega procesa je nedvomno podana njena soodgovornost za nastalo nezgodo vsaj v višini 70 % kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje in je pravilen ocenjeni soprispevek delavca v višini 30 %. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi to moralo soprispevek delavca višje ovrednotiti je zato neutemeljen. Res je delavec kršil pravila iz varstva in zdravja pri delu o katerih je bil poučen, vendar je delal zgolj tako kot je bilo to pri toženi stranki običajno in se je od njega zahtevalo, da je bil proizvodni proces čim hitrejši in zaradi njegovega ravnanja, čeprav je bilo to v nasprotju s predpisi, o višji stopnji odgovornosti, za katero se zavzema tožena stranka, ni moč govoriti. Obravnavana soodgovornost zavarovanca tožeče stranke pa tudi ni primerljiva z v pritožbi navedeno zadevo VSC I Cpg 129/2019, saj ne gre za identično dejansko stanje.

11Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od postopkovnih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pritožbo je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 v zvezi s členom 442 ZPP).

¹ Tožena stranka zatrjevanih postopkovnih kršitev sicer ni določno opredelila, smiselno pa izhaja iz pritožbe, da uveljavlja kršitev določbe 8. člena ZPP in 213. člena ZPP.