VSRS Sklep II Ips 24/2020

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji postopek

1Tožeča politična stranka s tožbo z dne 6. 9. 2016 od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je tožena država dolžna plačati odškodnino v znesku 886.257,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožbeni zahtevek uveljavlja na podlagi 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Zatrjuje, da je imela zaradi protipravnega ravnanja pravosodnih organov v zadevi A. slabši rezultat na državnozborskih volitvah v letih 2011 in 2014, da je zato prejela manj proračunskih sredstev in ji je nastala premoženjska škoda.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je, da niti državni tožilki niti sodnikom, ki so sodili v kazenski zadevi na vseh treh stopnjah, ni mogoče očitati protipravnosti, ki bi lahko bila podlaga za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave. Ocenilo je, da so se vsi opirali na dotedanjo sodno prakso o tem, kakšna je zadostna konkretizacija posameznega zakonskega znaka kaznivega dejanja iz prvega odstavka 269. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ni mogoče govoriti o samovolji pri razlagi materialnega ali procesnega kazenskega prava in zato o arbitrarnosti. Ocenilo je tudi, da ravnanje pristojnih pri odločanju ni odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti in da zgolj dejstvo, da so bile vse tri sodbe z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljene, še ne utemeljuje zaključkov o protipravnosti.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 363/2019 z dne 7. 11. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanj: Ali je sodišče druge stopnje zaradi odsotnosti obrazložitve oziroma zaradi pomanjkljive obrazložitve zagrešilo kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ali je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo in pomanjkljivo ugotavljalo pravno relevantna dejstva s tem, ko ni upoštevalo pritožbenih razlogov, ki so se nanašali na utemeljevanje, da so odločitve sodišč vseh stopenj, ki so odločala o kazenskem postopku, odstopale od jasnih odločb in dotedanje ustaljene sodne prakse ter da je šlo za grobo kršenje postopka in namerno razlago jasnih predpisov v nasprotju s sodno prakso?

Revizija

5Na podlagi tega sklepa tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je navedla številna dejstva in okoliščine, ki izkazujejo, da je šlo v obravnavani zadevi za kvalificirano stopnjo napačnosti pri odločanju, vendar se ne prvo ne drugostopenjsko sodišče do njenih konkretiziranih in argumentiranih navedb ni obrazloženo opredelilo. Navaja, da je pritožbeno sodišče povsem nerazumno navedlo, da zgolj sklicevanje tožeče stranke na ustavno odločbo in smiselno pritožbeno zatrjevanje, da so nižja sodišča ravnala protipravno in da so se sodniki pregrešili zoper profesionalne standarde sodniške službe, ne zadošča. Poudarja, da se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča Up-758/03 z dne 23. 6. 2005 kot na dokaz napačnosti kazenskih sodišč (kot prvega elementa dokazovanja protipravnosti po principu iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011), nato pa v nadaljevanju natančno, konkretno in obširno utemeljila, zakaj napačna odločitev odstopa od jasnih določb materialnega prava in dotedanje sodne prakse in katera dejstva in okoliščine kažejo, da je bila napačna uporaba jasne zakonske določbe in razlaga predpisov v nasprotju s sodno prakso posledica pristranskosti in namernega škodljivega ravnanja.

6Tožeča stranka opozarja, da iz obrazložitve sodišča druge stopnje ni mogoče ugotoviti, ali sodišče teh obsežnih pritožbenih navedb ni upoštevalo in se do njih ni opredeljevalo zato, ker jih je enostavno prezrlo, ali pa zato, ker je te navedbe smatralo kot pravno nepomembne. Namreč pritožbeno sodišče samo zapiše, da je v okviru ugotavljanja protipravnosti ravnanja tožene stranke treba ugotoviti, ali sodnik ni uporabil povsem jasne zakonske določbe, ali je predpis namerno razlagal v nasprotju s sodno prakso, pri čemer se sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 49/2017 (glej točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe), nato pa v posameznih delih obrazložitve med vrsticami navrže, da posamezni pritožbeni argumenti (s katerimi tožeča stranka izkazuje prav namerno odločanje v nasprotju z jasnimi ustavnimi in zakonskimi določbami ter v nasprotju z dotedanjo sodno prakso) predstavljajo dejstva, ki so relevantna za kazenski postopek zoper storilca kaznivega dejanja, iz česar bi se dalo sklepati tudi, da teh pritožbenih navedb ne šteje za pravno pomembne. Opozarja, da je pritožbeno sodišče v 12. in 16. točki obrazložitve navedlo, da pritožbenih očitkov o neupoštevanju navedb in dokazov, da si je državna tožilka B. B. preprosto izmislila dokaze in vložila nezakonit obtožni akt, kar je izkazano s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, ni treba upoštevati zato, ker presoja utemeljenosti predloga potem, ko je kazenski postopek končan z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ni v pristojnosti pravdnega postopka, temveč o utemeljenosti obtožbenega predloga odloča redno sodišče, ki sodi v kazenskem postopku v okviru rednih in izrednih pravnih sredstev.

7Tožeča stranka opozarja, da je zatrjevala, da v nobeni od sodb, ki jih povzema Vrhovno sodišče v svoji odločbi, ni bilo zavzeto stališče, da je obsodba za kaznivo dejanje mogoča tudi v primeru, ko eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja sploh ni konkretiziran oziroma ni konkretno navedeno ravnanje posameznika, ki pomeni uresničitev zakonskega znaka, oziroma, da se na obstoj enega zakonskega znaka lahko sklepa na podlagi dejstva, da so uresničeni drugi zakonski znaki kaznivega dejanja. Povzema tudi, kako je obrazložila, da zadeve, ki jih je vrhovno sodišče citiralo v svoji odločbi, z obravnavano zadevo niso primerljive. Opozarja, da je v pritožbi navedla tudi, da bi moralo sodišče poleg odločb, na katere so se oprli sodniki v svojih kazenskih sodbah, upoštevati tudi odločbe, na katere je v svojih vlogah opozorila tožeča stranka, in sicer zlasti na odločbe Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča npr. zadeve I Ips 101/2008 in I Ips 113/2009. Do teh pritožbenih navedb pa se Višje sodišče ni opredelilo. Tožeča stranka opozarja, da bi moralo pritožbeno sodišče, če je ocenilo, da so navedene odločbe pravno nepomembne, to tudi obrazložiti.

8Tožeča stranka navaja, da pa gre v primeru, če je pritožbeno sodišče te pritožbene razloge štelo za nepomembne, za zmotno uporabo materialnega prava. V okviru odškodninske odgovornosti države se namreč vselej ugotavlja, ali je ravnanje funkcionarja oziroma sodišča predstavljalo nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava, odstopanje od uveljavljene sodne prakse, namerno razlago predpisa v nasprotju s sodno prakso zaradi pristranskosti in tako naprej. Tožeča stranka zato meni, da gre bodisi za zmotno uporabo materialnega prava, bodisi za kršitev 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije oziroma absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem opozarja na več odločb Vrhovnega sodišča II Ips 465/99, III Ips 52/2014, II Ips 33/2015 in II Ips 678/2007. Tožeča stranka v reviziji navaja tudi razloge, s katerimi je v predlogu za dopustitev revizije utemeljevala pravno pomembnost nekaterih drugih vprašanj, ki pa s sklepom II DoR 363/2019 niso bila dopuščena. Sklepno tožeča stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo višjega sodišča in sodbo okrožnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odgovor na revizijo

9Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da zgolj drugačna razlaga oziroma odločitev Ustavnega sodišča v razmerju do sodišč in v razmerju do zakonodajalca (ko presoja ustavnost zakonov) še ne utemeljuje odškodninske odgovornosti države oziroma protipravnosti ravnanja sodišč ali zakonodajalca in se pri tem sklicuje na številne odločbe sodišč. Opozarja, da tožeča stranka spregleda, da je Ustavno sodišče v 37. točki odločbe Up-879/14 izrecno navedlo, da primerjava zakonskih znakov kaznivega dejanja z znaki konkretnega dejanskega stanu pokaže, da opis kaznivega dejanja formalno pravno vsebuje vse zakonske znake. Ustavno sodišče zaključi, da tako ne gre za položaj, ko bi zakonski znak manjkal iz opisa kaznivega dejanja, temveč za vprašanje, ali je zakonski znak sprejem (obljube, nagrade) konkretiziran. Tožena stranka opozarja, da je prav v tem razhajanje v stališčih med Ustavnim in kazenskimi sodišči, saj Ustavno sodišče konkretizacijo znaka kaznivega dejanja interpretira drugače od stališč kazenskih sodišč vseh treh stopenj. Da gre zgolj za različen pogled na pravno vprašanje, tožena stranka utemeljuje tudi s pravnomočno sodbo avstrijskega Vrhovnega sodišča opr. št. 13 OS2/14 I-6 z dne 15. 4. 2015 in opozarja, da tudi to sodišče izvršitvenega ravnanja C. C. ni dodatno konkretiziralo. Tožena stranka opozarja, da je v 25. točki obrazložitve Ustavno sodišče obrazložilo tudi, da je s to odločbo z dne 20. 4. 2015 svojo prakso spremenilo. V nadaljevanju utemeljuje, da je Ustavno sodišče v navedeni odločbi prekoračilo svoja pooblastila in poseglo v dokazno oceno sodišč, saj je ocenilo, da kazensko sodišče ni ugotovilo (torej v okviru ugotavljanja dejanskega stanja oziroma v dokaznem postopku) tistega ravnanja predsednika tožeče stranke, ki pomeni sprejem obljube nagrade in s tem ni ugotovilo dejanske uresničitve tega znaka kaznivega dejanja. Obrazlaga pa tudi, zakaj so neutemeljeni očitki tožeče stranke o protipravnosti ravnanja državne tožilke. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

10Revizija je utemeljena.

O materialnopravnih izhodiščih

11Sodišče druge stopnje je v izpodbijani odločbi na več mestih navedlo, da so pritožbena izvajanja, da v obtožnem aktu in sodbah kazenskih sodišč ni bilo konkretizirano ravnanje predsednika tožeče stranke, ki naj bi pomenilo sprejem obljube nagrade, relevantna za odločanje v kazenskem postopku, da pa je Ustavno sodišče v citirani zadevi kazenski odločbi razveljavilo (glej 7., 8., 11. in 16. točko obrazložitve). Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo tudi, da je neutemeljena pritožbena graja, da si je državna tožilka dokaze preprosto izmislila in vložila nezakoniti obtožni akt, saj presoja utemeljenosti obtožnega predloga potem, ko je kazenski postopek končan z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ni v pristojnosti pravdnega sodišča. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu slabo razumljiva, saj bi bilo te navedbe mogoče razumeti, kot da je sodišče druge stopnje odločilo, da v okviru odškodninske pravde sodišče sploh ne sme presojati, ali je bilo ravnanje državne tožilke in kazenskih sodnikov tako nepravilno, da je bilo protipravno. Tožeča stranka ima prav, da bi bilo takšno stališče materialnopravno zmotno.

12Slovenski zakonodajalec se je namreč odločil, da posamezniku ustavno zajamči pravico do povračila tudi tiste škode, ki je posledica sodnikovega protipravnega ravnanja (26. člen Ustave)¹. Odškodninska tožba pa ni pravno sredstvo zoper obtožni akt ali odločbo, s katerimi naj bi bila storjena tožilska ali sodniška napaka. Tema obravnavanja v enem in drugem sporu je različna, stranke so druge. Če bi odškodninska odgovornost zajemala napake, ki so sestavni del sojenja in ki se odpravljajo s pravnimi sredstvi, bi bila ogrožena notranja neodvisnost sodnikov, ki je temeljni pogoj za pravno varnost, ustvarjalnost in razvoj prava (125. člen Ustave). Zato se pojem protipravnosti, ki je ena od predpostavk za odškodninsko odgovornost države po 26. členu Ustave, razlaga ožje: s protipravnostjo je treba razumeti kvalificirano stopnjo napačnosti.² Vrhovno sodišče je ob takem materialnopravnem izhodišču ocenilo, ali je utemeljen revizijski očitek tožeče stranke, da sodišče druge stopnje ni dovolj izčrpno in razumljivo odgovorilo na njene pritožbene ugovore v zvezi z oceno sodišča prve stopnje o protipravnosti ravnanja pravosodnih organov in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka

13Ustavno in Vrhovno sodišče sta že večkrat v svojih odločbah zavzeli stališče o pomembnosti obrazložitve sodnih odločb z vidika pravice stranke do poštenega postopka, ki je zagotovljena v 22. členu Ustave³. Ustavno sodišče je tako v zadevi Up-148/17 z dne 12. 4. 2018 zapisalo, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, saj je to tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Z navedbami strank se mora sodišče seznaniti ter se do njih – če so dopustne in za odločitev pomembne – v obrazložitvi sodne odločbe opredeliti. Navedlo je, da dolžnost opredelitve velja tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Sodišče sicer ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki so za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča pravno pomembna. Ustavno sodišče je opozorilo, da mora biti pravica do obrazložene sodne odločbe zagotovljena tudi v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, pri čemer pa je zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč v nekaterih primerih nižja kot pri prvostopenjskih sodiščih: instančnemu sodišču ni treba izčrpno ponavljati razlogov nižje stopnje, če stranka v pravnem sredstvu ne navaja novih argumentov, odgovor na njene očitke pa je vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, s katero instančno sodišče soglaša. Drugače pa je, če stranka v pravnem sredstvu obrazloženo opozori na pomanjkljivosti pravnih razlogov izpodbijane odločbe, njeni razlogi pa niso očitno neutemeljeni in za odločitev očitno nepomembni.

14Za odločitev o utemeljenosti revizijskih navedb, da sodišče druge stopnje na pravno pomembne pritožbene ugovore ni odgovorilo, je tako pomembno, kako je svojo odločitev obrazložilo sodišče prve stopnje in tudi, ali je tožeča stranka v reviziji izkazala, da so bili glede na obrazložitev sodišča prve stopnje pritožbeni ugovori dovolj utemeljeni, da bi sodišče druge stopnje nanje moralo odgovoriti.

15Sodišče prve stopnje je v delu, ki je osredotočeno na vprašanje protipravnosti (str. 20 sodbe), povzelo obrazložitev Vrhovnega sodišča iz sodbe I Ips 2457/2010, da je posebnost kaznivega dejanja „Sprejemanje daril za nezakonito posredovanje“ v tem, da je zato, da bi se korupcijska dejanja zatrla v čimzgodnejši fazi načrtovanja in ne šele takrat, ko bi že prišlo do sprejema koristi ali nagrade, inkriminirano že pripravljalno dejanje. Kaznivo dejanje je tako dokončano že s samim sprejemom obljube koristi ali nagrade. Sodišče prve stopnje je povzelo navedbe Vrhovnega sodišča na 13. strani sodbe I Ips 2457/2010, da je zaradi posebnosti tega kaznivega dejanja dokazovanje zelo zahtevno, saj gre praviloma za posle, ki se ne opravljajo javno in v prisotnosti prič in se zato na njihovo izvršitev sklepa iz drugih okoliščin. Zato sam zakonski znak „sprejem“ ali „terjanje nagrade“ praviloma ni opisan z neposrednimi dejstvi in okoliščinami, kar je razvidno tudi iz drugih „korupcijskih zadev“, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče (I Ips 73/2010, I Ips 485/2008, I Ips 12388/2009, I Ips 24015/2010). Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je Vrhovno sodišče poudarilo, da je sicer res, da v teh zadevah konkretizacija znakov kaznivega dejanja v pravnih sredstvih ni bila problematizirana, da pa so bili takšni opisi predmet pritožbenih preizkusov, instančna sodišča pa morajo, tudi če ni uveljavljan pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je nato na straneh 23 in 25 sodbe zapisalo, da iz navedenega izhaja, da so se tako državna tožilka kot sodišča opirali na do tedaj ustaljeno sodno prakso, kaj je (zadostna) konkretizacija posameznega znaka kaznivega dejanja iz prvega odstavka 269. člena KZ in zato ni mogoče govoriti o samovolji pri razlagi materialnega ali procesnega kazenskega prava, niti ni izkazano, da bi njihovo delo odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Navedlo je, da se je tožeča stranka pri izkazovanju protipravnosti sklicevala na razveljavitev s strani Ustavnega sodišča, da pa zgolj to ne zadošča za obstoj protipravnosti.

16Tožeča stranka je v pritožbi zoper to sodbo navedla, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje, ali bi sodišča ob običajni metodi dela lahko prišla do enake ugotovitve kot kasneje Ustavno sodišče; da ni bilo konkretizirano izvršitveno dejanje, s katerim naj bi predsednik tožeče stranke uresničil zakonski znak kaznivega dejanja - sprejem obljube nagrade. Tožeča stranka je ugovarjala, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da v obravnavani zadevi zakonski znak sprejema obljube nagrade ni bil konkretiziran ne v opisu kaznivega dejanja, ne v razlogih sodbe, in da zato sodna praksa, na katero se je sklicevalo Vrhovno sodišče, sploh ni relevantna; iz teh odločb namreč ne izhaja, da je obsodba za kaznivo dejanje mogoča tudi v primeru, ko eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja sploh ni konkretiziran oziroma, ko ni konkretno navedeno ravnanje posameznika, ki pomeni uresničitev zakonskega znaka, oziroma, da se na obstoj enega zakonskega znaka lahko sklepa na podlagi dejstva, da so uresničeni drugi znaki kaznivega dejanja. Navedla je, da to velja tudi za odločbe I Ips 73/2010, I Ips 485/2008, I Ips 12388/2009, I Ips 24015/2010 in da je na to opozorila že v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2017. Opozorila je, da je Vrhovno sodišče v zadevah I Ips 324/2007 in I Ips 80/2010 zavzelo stališče, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati odločilna dejstva, tako da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo. Opozorila je tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, da so kazenski sodniki v konkretni zadevi odstopili od sprejetih stališč v odločbah Ustavnega sodišča Up-758/03, U-I-88/07, U-I-6/93, U-I-335/02 in Up 265/01 in Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 101/2008 in I Ips 113/2009, v katerih je bilo zavzeto stališče, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični dogodek. Tožeča stranka je navedla, da je Ustavno sodišče v zadevi Up-758/03 zavzelo stališče, da določnost kaznivega dejanja preprečuje, da bi se kot znaki kaznivega dejanja uporabljali pojmi in okoliščine, glede katerih ni mogoče osredotočeno dokazovanje in da so na odstop od sodne prakse opozarjali ustavni sodniki že v ločenih mnenjih v zadevi Up-373/14 z dne 11. 6. 2014 in različni pravni strokovnjaki v objavljenih člankih in bi moralo biti vsem kazenskim sodnikom glede na ustavne standarde, postavljene v bogati sodni praksi jasno, da bi morala biti konkretizacija „sprejema obljube nagrade“ zaobsežena bodisi v izreku, bodisi v obrazložitvi sodbe.

17Višje sodišče je na te pritožbene navedbe odgovorilo tako, da je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v odločbi sodišča prve stopnje v točkah od 7 do 19 (5. točka obrazložitve). V nadaljevanju je povzelo del obrazložitve iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-879/14 in obrazložilo, zakaj je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze v zvezi z domnevno pristranskostjo sodnikov. Glede same protipravnosti pa je v 12. in 13. točki navedlo le, da za ugotovitev protipravnosti ne zadošča le sklicevanje tožeče stranke na ustavno odločbo, saj je za obstoj protipravnosti potrebna kvalificirana napačnost ravnanja pravosodnih organov. V 14. točki pa je navedlo še, da se tako pokaže, da pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni navedlo razlogov oziroma ni upoštevalo sodne prakse, kot jo je navajala tožeča stranka, ni utemeljen in da se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izreči prav o vseh navedbah in trditvah pravdnih strank, temveč le za odločbo v predmetni zadevi relevantnih trditvah in dokazih, kar je sodišče storilo. V 4. opombi k 14. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je dodalo še, da se zadevi I Ips 324/2007 in I Ips 80/2010, na kateri se je v pritožbi sklicevala tožeča stranka, nanašata na kaznivi dejanji vožnje zaradi prevelike hitrosti in kršitev spolne nedotakljivosti, ni pa obrazložilo, zakaj že zgolj to zadošča za oceno o njihovi nerelevantnosti.

18Po oceni Vrhovnega sodišča so v 16. točki povzete pritožbene navedbe tožeče stranke pravno pomembne, dovolj opredeljene in obrazložene, da terjajo bolj natančen odgovor višjega sodišča. Višje sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj ocenjuje, da tožeča stranka s pritožbo in v njej navedeno sodno prakso ni uspela izpodbiti pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje sodišč v skladu z do tedaj uveljavljenimi standardi v „korupcijskih zadevah“. Ker tega ni storilo, je utemeljen revizijski očitek, da ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

19Kadar sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

20Vrhovno sodišče je odločalo v senatu navedenim v uvodu odločbe, odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Prvi odstavek 26. člena Ustave določa: Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.
² Vrhovno sodišče je že v pravnem mnenju iz leta 1995 zavzelo stališče, da pravnomočnost odločbe sodišča ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu. V tem mnenju je navedlo tudi, da je pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko obveznost, treba izhajati iz narave sodnikovega dela. Zato pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Pravno mnenje, občna seja VSS, 14. 12. 1995, Pravna mnenja VSS 2/95 str. 5.
³ Na primer Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 262/2016 z dne 17. 8. 2017 in II Ips 65/2018 z dne 6. 6. 2019, Ustavno sodišče pa v odločbah št. Up-1381/08 (12. točka obrazložitve) z dne 23. 9. 2009, št. Up-211/04 z dne 2. 3. 2006 (5. točka obrazložitve), št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (9. točka obrazložitve).