VSRS Sodba I Ips 3076/2016

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 4. 2. 2020 kot prepoznega zavrglo obtoženčev predlog za povrnitev potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika odvetnika A. A., vložene dne 22. 1. 2020. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 28. 2. 2020 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnil in obtožencu naložil plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočni sklep so obtoženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma uveljavljajo vse razloge iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po vsebini pa kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da „prizna priglašene stroške z vlogo zagovornika z dne 22. 1. 2020 ter plačilo naloži v breme proračuna“.

3Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je odgovoril na zahtevo in predlagal, da jo Vrhovno sodišče kot očitno neutemeljeno zavrne. Navaja, da je sodna praksa o vprašanju, izpostavljenem v zahtevi, že zavzela jasno stališče, ki je takšno, kot ga v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zastopata sodišči prve in druge stopnje.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili seznanjeni obtoženec in njegovi zagovorniki. Slednji so v izjavi vztrajali pri zatrjevani kršitvi zakona.

B-I.

5Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

6Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo obtoženčev predlog za povrnitev potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika, ker je ugotovilo, da je bil prepozen. Odločitev je utemeljilo na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP, po katerem se lahko zahtevek s podatki o višini stroškov poda najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. V konkretni procesni situaciji je državni tožilec zoper prvostopenjsko sodbo napovedal pritožbo, nato pa je ni vložil. Sodišče prve stopnje je začetek teka roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP vezalo na dan pravnomočnosti sodbe, ki je nastopila s potekom roka, v katerem bi lahko državni tožilec vložil (napovedano) pritožbo. Temu stališču je sledilo tudi sodišče druge stopnje in dodalo, da ponovno vročanje iste prvostopenjske sodbe obtožencu in zagovorniku po poteku roka za pritožbo, tokrat s potrdilom o pravnomočnosti, ni zakonska dolžnost sodišča niti njegova praksa.

7Ker izpodbijani sklep ni odločba, s katero bi bil končan kazenski postopek, ampak gre za t.i. drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, je Vrhovno sodišče najprej preizkusilo, ali so izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti.

8Vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev drugega odstavka 93. člena ZKP, ki ima za posledico nezakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa, vir kršitve pa je po stališču vložnikov razlaga, od kdaj teče rok za podajo zahtevka za odmero stroškov postopka. Vložniki dosedanji sodni praksi, po kateri sodišče po poteku roka za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, če ta ni vložena, obdolžencu in zagovorniku sodbe ne vroča ponovno s klavzulo pravnomočnosti, sodišče pa nato rok za vložitev zahtevka iz drugega odstavka 93. člena ZKP veže na dan nastopa pravnomočnosti sodbe, očitajo povzročanje pravne negotovosti in neenakega obravnavanja. Državni tožilec namreč z nevložitvijo napovedane pritožbe „povzroči nastanek procesne situacije“, ne da bi bil o tem zavezan obvestiti obdolženca in zagovornika, niti slednjih o tem, da pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bila vložena, ne obvesti sodišče. Nalaganje dodatnih obveznosti obrambi, tj. poizvedb o tem, ali in kdaj je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna, pa vložniki ocenjujejo za nesorazmerno in nepotrebno, saj povzroča neuravnotežen položaj strank. Po njihovi oceni je zato na mestu sprememba sodne prakse. Ker se o zakoniti razlagi drugega odstavka 93. člena ZKP Vrhovno sodišče še ni izreklo, vprašanje pa presega pomen konkretne zadeve, je zahtevo za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo. Od odločitve Vrhovnega sodišča je namreč mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse.

B-II.

9V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje strankam kazenskega postopka vročilo pisni odpravek oprostilne sodbe z obrazložitvijo, ker je po razglasitvi oprostilne sodbe državni tožilec napovedal pritožbo. Te nato ni vložil, zato je sodba po poteku roka za pritožbo postala pravnomočna. O tem, da državni tožilec pritožbe ni vložil in je sodba postala pravnomočna, sodišče prve stopnje obtoženca in zagovornika ni obvestilo, niti jima ni ponovno vročilo sodbe, tokrat z obvestilom oz. s klavzulo (o) pravnomočnosti. Ko je nato na podlagi odločbe o stroških kazenskega postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP, vsebovane v izreku pravnomočne prvostopenjske sodbe, odvetnik A. A. v imenu in v korist obtoženca podal zahtevek za odmero stroškov zastopanja, saj ti bremenijo proračun, je sodišče prve stopnje pravočasnost zahtevka računalo od dneva pravnomočnosti sodbe, torej od poteka roka za pritožbo. Prvostopenjsko sodišče, ki mu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, se je pri odločitvi oprlo na stališče, ki ga v zvezi z vprašanjem, od kdaj se računa rok iz drugega odstavka 93. člena ZKP, če zoper prvostopenjsko sodbo ali sklep ni bila vložena pritožba, povzema avtor komentarja ZKP¹. Gre za sodno prakso, ki se je razvila v zvezi z identično določbo drugega odstavka 96. člena ZKP-77, pri čemer ta v komentarju ni konkretneje predstavljena. Čeprav sta omenjeni določbi identični, pa ZKP-77 ni poznal instituta napovedi pritožbe, ki – kadar ga z razglašeno prvostopenjsko sodbo nezadovoljna stranka uporabi – povzroči izdelavo pisnega odpravka sodbe z obrazložitvijo, tek roka za vložitev pritožbe in nenazadnje tudi pričakovanje, da bo napovedana pritožba dejansko vložena (368. člen ZKP). Avtor omenjenega komentarja dodaja, da ima to stališče za posledico, da se mora upravičenec sam pozanimati na sodišču, ali in kdaj je odločba postala pravnomočna, sicer tvega zamudo roka.

10Drugi odstavek 93. člena ZKP začetek teka roka, v katerem lahko upravičenec do zahtevka za odmero stroškov postopka poda tak zahtevek, veže na dan, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba ali sklep. Po jezikovni razlagi te določbe je zakonski stan izpolnjen takrat, ko sodišče upravičencu vroči prvostopenjsko sodbo z jasnim obeležjem njene pravnomočnosti, torej z obvestilom, da je sodba postala pravnomočna, oz. jima vroči sodbo s klavzulo pravnomočnosti. Možni besedni pomeni te določbe so z navedeno razlago izčrpani. Kot izhaja iz zgornje točke te sodbe, je sodna praksa v primerih, kot je obravnavani, ko zoper prvostopenjsko sodbo ali sklep teče rok za pritožbo, uveljavila drugačno razlago. Za izpolnjenost pogoja, da je upravičencu do podaje zahtevka za odmero stroškov postopka vročena pravnomočna sodba ali sklep, namreč šteje (že) temu predhodno procesno situacijo, in sicer nastop pravnomočnosti sodbe kot posledice poteka roka za pritožbo zoper vročeno nepravnomočno sodbo oz. sklep. Za obrambo, ki je z izrekom oprostilne sodbe v kazenskem postopku uspela, ima to pomembne praktične posledice, saj brez vpogleda v spis ne more vedeti, kdaj je sodba postala pravnomočna, zato tudi ne more vedeti, kdaj se izteče rok za podajo zahtevka za odmero stroškov postopka. Na odločitev državnega tožilca, da pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje ne bo vložil, lahko obramba konkludentno sklepa iz izostanka procesnih dejanj, ki po določbah ZKP sledijo vloženi pritožbi, tj. vročitev pritožbe v odgovor in določitev roka za odgovor nanjo. Tudi takšno sklepanje pa obrambi še vedno ne daje odgovora na zanjo odločilno vprašanje, ki je, kdaj je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna; brez vpogleda v spis ji namreč datum, ko je bil pisni odpravek nepravnomočne sodbe vročen državnemu tožilstvu, ne bo mogel biti znan. Da bi obdolženec oz. njegov zagovornik zahtevek za odmero stroškov postopka podala pravočasno, tj. v roku iz drugega odstavka 93. člena ZKP in v skladu z izpodbijanim stališčem sodne prakse, se morata pri sodišču sama pozanimati o tem, ali in kdaj je sodba postala pravnomočna. ZKP namreč ne določa, da mora sodišče po poteku roka za pritožbo sodbo oz. sklep strankam ponovno vročati z obvestilom oz. s klavzulo (o) pravnomočnosti. Tovrstna praksa se ni razvila niti v sodni praksi.

11Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka, kot sta jo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejeli sodišči prve in druge stopnje, nasprotuje jezikovno jasni določbi drugega odstavka 93. člena ZKP. Ker ima ZKP jasne in popolne določbe tudi v zvezi z vprašanjem, kdaj neka odločba postane pravnomočna (prvi odstavek 129. člena ZKP in 368. člen ZKP), ni videti nobenega utemeljenega razloga za vztrajanje pri uveljavljeni sodni praksi, po kateri rok iz tretjega odstavka 93. člena ZKP v primerih, ko zoper prvostopenjsko sodbo ali sklep ni bila vložena pritožba, teče od poteka roka za pritožbo. To stališče je praktično za sodišča, ker po poteku roka za pritožbo pravnomočne odločbe strankam in drugim procesnim udeležencem ne vročajo (ponovno), slednji pa lahko pravico do odmere in povrnitve stroškov kazenskega postopka, ki na podlagi pravnomočne sodne odločbe bremenijo proračun, učinkovito uveljavljajo le, če se s poizvedbami pri sodišču oz. z vpogledom v spis sami prepričajo, ali in kdaj je odločba sodišča prve stopnje postala pravnomočna. Zakon pa tovrstne aktivnosti tistega, ki želi uveljavljati to pravico, ne zapoveduje, niti ne določa pravila, ki bi sodišče zavezovalo k obveščanju o nastopu pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje oz. k (ponovni) vročitvi prvostopenjske sodbe ali sklepa s klavzulo pravnomočnosti. Kljub temu je upravičenec do zahtevka za odmero stroškov postopka s potekom tri-mesečnega roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP prekludiran pri njegovem uveljavljanju. Primerljiva procesna situacija se je z vidika učinkovitega uresničevanja pravice do nepristranskega sojenja ob presoji 41. člena ZKP izkazala za neskladno z Ustavo RS². Vložniki zato utemeljeno opozarjajo, da je obdolženec kot upravičenec za podajo zahtevka iz drugega odstavka 93. člena ZKP postavljen v pravno negotov položaj, ki ni posledica neizpolnitve njemu zapovedane obveznosti. Zato je le od obdolženčevih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek uspel podati pravočasno ali ne, saj ga po drugi strani tudi sodišče ni zavezano obvestiti, da je prvostopenjska sodba ali sklep postal pravnomočen.

C.

12Razlaga, kakršno sta sprejeli sodišči prve in druge stopnje, glede na zapisano ni zakonita, kar predstavlja kršitev določbe drugega odstavka 93. člena ZKP. Zaradi prekluzivne narave tega roka in zaključka, da je bil zahtevek obtoženca v obravnavanem primeru prepozen in z izpodbijanim pravnomočnim sklepom posledično zavržen, pa je izkazan tudi vpliv na njegovo zakonitost (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na razloge te sodbe bo moralo slednje upoštevati, da obtoženčev zahtevek za povrnitev stroškov zastopanja ni bil prepozen.

¹ Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 216.
² Odločba Ustavnega sodišča Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 12. 3. 2020.