VSRS Sklep VIII Ips 74/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnic in tožnika za ugotovitev nezakonitosti rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 8. 2017, ki jim jih je podala tožena stranka. Posledično je zavrnilo tudi njihove reintegracijske zahtevke, reparacijske zahtevke, zahtevke za priznanje delovne dobe in za prijavo v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ ter zahtevke za povrnitev pravdnih stroškov.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnic in tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je razveljavilo redne odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 1. 8. 2017 (točka I/1 izreka). Ugotovilo je, da tožnicam in tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo (točka I/2 izreka), ugodilo je njihovim reintegracijskim zahtevkom, zahtevkom za priznanje delovne dobe in za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, z opisnim izrekom pa je toženi stranki naložilo, da jim obračuna in izplača pripadajoča nadomestila plače, ki bi jo prejemali, če bi delali, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnega neto nadomestila plače do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov (točka I/3 izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da jim povrne njihove stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške (točka I/4 in točka II izreka).

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu ugodilo in s sklepom VIII DoR 124/2019 z dne 22. 7. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj:

(1) ali sta kriterija polivalentnosti oziroma delovne usposobljenosti in delovne uspešnosti diskriminatorna do vsakega od tožnikov, ker so le-ti delavci invalidi;

(2) ali je s spremembo sodbe sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka;

(3) ali obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ustreza standardu obrazložitve sodne odločbe in je s tem podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP);

(4) ali bi moralo sodišče druge stopnje pri odločitvi o nadomestilu plače tožnikov upoštevati denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, ki so ga tožniki prejemali.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je kriterije za določitev presežnih delavcev oblikovala v skladu z zakonom. Glede na določbo drugega odstavka 102. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.; ZDR-1) sta kriterij delovne usposobljenosti (polivalentnost) in delovne uspešnosti zakonita in veljavna, njun učinek do tožnic in tožnika oziroma delavcev invalidov pa ni bil diskriminatoren. Z določitvijo obeh kriterijev sta se strinjala tudi sindikat in zavod za zaposlovanje, pa tudi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Z obema kriterijema so bili seznanjeni vse tožnice in tožnik oziroma vsi delavci pri toženi stranki. Vedeli so, kaj vpliva na oceno polivalentnosti in kako se ta pridobiva. Tožena stranka ima zelo dobro urejen in dokumentiran sistem usposabljanja, ki nudi zanesljivo in objektivno oporo za ugotavljanja polivalentnosti, delavcem invalidom pa je bilo omogočeno enako usposabljanje, izobraževanje in napredovanje, kar vpliva na oceno polivalentnosti. Do vložitve tožbe tožena stranka niti od tožnic oziroma tožnika niti od drugih delavcev invalidov ni prejela nobene pripombe, vezane na oceno polivalentnosti, čeprav so tožnice in tožnik to možnost imeli in bili o tem ustrezno poučeni. Tožena stranka je odpovedala pogodbe o zaposlitvi štirikrat več neinvalidom kot invalidom. Med tožnicami in tožnikom so razlike glede njihove invalidnosti in delovne zmožnosti ter glede delovnih mest in kriterijev, ki so se uporabljali za njih. Zato njihova trditvena podlaga ni bila enaka; različne so bile tudi njihove izpovedbe. Nekatere tožnice niso navedle niti izpovedovale nič konkretnega v zvezi z očitano diskriminacijo. Sodišče druge stopnje pa je kljub temu učinke teh kriterijev za vse tožnice in tožnika presojalo skupaj. Poleg tega zakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi ni presojalo skupaj s preostalimi kriteriji. Dokazano je bilo, da so nekatere tožnice dobile najboljšo oceno ravno po kriteriju polivalentnosti, kar pomeni, da ta ocena ni vplivala na njihovo uvrstitev med presežne delavce. Te tožnice so bile med presežne delavce razvrščene zaradi majhnega števila doseženih točk po drugih kriterijih. Ena tožnica in tožnik sploh nista bila točkovana po kriteriju polivalentnosti, temveč po kriteriju delovne uspešnosti, vendar ta kriterij za nobenega od njiju ni bil odločilni kriterij. Tožena stranka je imela za vse delavce enake kriterije, pri čemer se je pri določitvi le-teh upoštevalo, da je pri njej zaposlenih veliko delavcev invalidov. Tudi zato je bilo določenih več kriterijev. Delavci invalidi glede pridobivanja polivalentnosti niso bili v ničemer v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi delavci, saj bi lahko dosegli najvišjo polivalentnost. Na nediskriminatornost kriterija polivalentnosti kaže tudi dejstvo, da je bilo na delovnem mestu „proizvodna dela I in II“ presežnih delavcev, ki niso bili invalidi, štirikrat več kot invalidov. 116 delavcev neinvalidov je imelo slabšo oceno po kriteriju polivalentnosti od delavcev invalidov. Iz sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, na podlagi katerih dejstev in dokazov šteje, da ima kriterij polivalentnosti in delovne uspešnosti diskriminatorne učinke. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zato, ker obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ne dosega standarda obrazložitve sodne odločbe (sklep vrhovnega sodišča II Ips 42/2013 z dne 8. 1 .2015). Sodišče druge stopnje je za razliko od sodišča prve stopnje sprejelo zelo posplošen zaključek, ki nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje brez izvedbe dokazov in pritožbene obravnave, je toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (sklep vrhovnega sodišča II Ips 37/2015 z dne 2. 6. 2016). Izrek sodbe sodišča druge stopnje je nedoločen in neizvršljiv tudi glede nadomestila plače, ki ga je dolžna tožena stranka plačati tožečim strankam. Višina tega nadomestila ni navedena niti opisno. Tožena stranka podatkov o višini tega nadomestila nima, saj sodišči dokaznega postopka glede navedenega nista izvedli, tožnice in tožnik pa v zvezi s tem niso podali nobenih navedb. Tožena stranka tako ne ve, v kakšni višini jim je dolžna plačati nadomestilo plače. Ker izrek sodbe sodišča druge stopnje zato tudi ni določen in ni izvršljiv, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju z aktualno sodno prakso je tudi odločitev glede odvoda davkov in prispevkov, saj se lahko od delodajalca zahteva izključno plačilo prisojenega zneska.

5Tožnice in tožnik so podali odgovor na revizijo, v katerem prerekajo revizijske navedbe tožene stranke in predlagajo vrhovnemu sodišču, da revizijo zavrne. Priglašajo stroške odgovora na revizijo.

6Revizija je utemeljena.

7Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Tretji odstavek 6. člena ZDR-1 določa, da posredna diskriminacija zaradi osebnih okoliščin (med katere spada tudi invalidnost) obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju, kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Posredna diskriminacija je sicer na zelo podoben način definirana tudi v členu 2(2)(b) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 21. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju Direktiva 2000/78)¹.

9Iz 5. člena Direktive 2000/78 izhaja, da sprejmejo delodajalci ustrezne ukrepe za zagotovitev razumne prilagoditve z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja hendikepiranih oseb (torej tudi invalidov), razen če bi delodajalca taki ukrepi nesorazmerno obremenili. S temi ukrepi se tem osebam omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, torej enakopravno obravnavo pri uveljavljanju njihovih pravic v primerjavi z ostalimi delavci. To med drugim izhaja tudi iz uvodnih izjav 16 in 20 Direktive 2000/78. Namen teh ukrepov je tudi v zagotavljanju nediskriminatorne obravnave invalidov pri ugotavljanju presežnih delavcev.

10Kolikor delodajalec zagotovi ukrepe, s katerimi invalidom ob upoštevanju njihove preostale delovne zmožnosti omogoči doseganje primerljivih rezultatov glede na druge delavce (npr. s prilagoditvijo njihovih delovnih mest; z usposabljanjem oziroma izobraževanjem, ki je glede na njihovo preostalo delovno zmožnost primerljivo z usposabljanjem in izobraževanjem drugih delavcev, itd.) uporaba istih kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev za invalide in delavce, ki niso invalidi, ne pomeni avtomatično posredne diskriminacije.

11Pravilnost tega zaključka potrjuje tudi zadeva C-397/18 z dne 11. 9. 2019 v kateri je Sodišče EU zavzelo stališče, da je za delavca invalida načeloma manj verjetno, da bo po merilu produktivnosti in vsestranskosti na delovnih mestih podjetja dosegel tako dobre rezultate kot neinvalidni delavec. Takšna merila torej lahko povzročijo različno obravnavanje, ki posredno izhaja iz invalidnosti v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/78, vendar je o tem treba tudi konkretno presoditi; to pa omogoča šele upoštevanje vseh okoliščin posameznega primera.²

12Iz zaključkov sodišča prve stopnje med drugim izhaja:

- tožnice in tožnik so bili invalidi, zaposleni na različnih delovnih mestih („proizvodna dela – lažja fizična dela“ oziroma „proizvodna dela I in II“, „skladiščnik – prilagojeno delovno mesto“ in skladiščnik v proizvodnji“);

- pri toženi stranki je postalo nepotrebno delo 150 proizvodnih in 78 režijskih delavcev;

- za določitev presežnih delavcev so bile določene tri skupine kriterijev glede na delovna mesta;

- kriterij polivalentnosti je bil kot eden od kriterijev za določitev presežnih delavcev določen le za delovna mesta „ proizvodna dela I in II“;

- kriterij razvrstitve v plačilni razred je bil kot eden od kriterijev za določitev presežnih delavcev za ostala delovna mesta v proizvodnji;

- kriterij delovne uspešnosti je bil kot eden od kriterijev za določitev presežnih delavcev določen za delovna mesta v razvoju in ostalih režijskih službah.

13Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka postopek rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnicam in tožniku izvedla v skladu z določbami 98. do 103. člena ZDR-1, 6. odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 in nadalj.; ZZRZI) oziroma 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj.; ZPIZ-1). S takšnim pravnim zaključkom je soglašalo tudi sodišče druge stopnje.

14V postopku pa so tožnice in tožnik zatrjevali tudi, da je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije, ker so bili kot invalidi postavljeni v neenakopraven položaj v razmerju do drugih delavcev, in sicer zato, ker sta bila kriterija polivalentnosti in delovne uspešnosti za določitev presežnih delavcev do njih diskriminatorna.

15Po presoji sodišča prve stopnje toženi stranki diskriminatornosti v razmerju do tožnic in tožnika ni mogoče očitati niti pri kriteriju polivalentnosti niti pri kriteriju delovne uspešnosti. Kriterij polivalentosti je bil določen za ugotavljanje trajno presežnih delavcev na delovnem mestu „proizvodna dela I in II“³. Ta kriterij je bil definiran kot sposobnost opravljanja različnih delovnih operacij zaradi širše usposobljenosti delavca. Nihče od delavcev na delovnem mestu „proizvodna dela I in II“ (invalidov in delavcev, ki niso bili invalidi) ni obvladal več kot 11 različnih delovnih operacij, pri čemer imajo vsi invalidi v pogodbah o zaposlitvi navedenih najmanj 20 delovnih operacij. Te delovne operacije so bile v pogodbah o zaposlitvi, ki so jih imeli sklenjene invalidi, prilagojene njihovim omejitvam, ki so izhajale iz odločb ZPIZ. Glede na to so imeli invalidi (tako kot ostali delavci), možnost pridobiti usposobljenost (polivalentnost) tudi za te delovne operacije. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo tudi, da so lahko invalidi po kriteriju polivalentnosti dosegli primerljivo število točk kot drugi delavci.

16Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je tožena stranka tudi invalidom omogočala izobraževanje in usposabljanje za delo na različnih delovnih operacijah in da tudi zato niso bili v neenakopravnem položaju z drugimi delavci⁴. Delavci (tako invalidi kot tudi ostali delavci) pa so se različno odzivali na možnost dodatnega izobraževanja oziroma usposabljanja. Tožena stranka je njihove želje po dodatnem izobraževanju oziroma usposabljanju, ki so jih lahko podali na letnih razgovorih, upoštevala, pri čemer niti tožnice niti tožnik v postopku niso navajali, da so pri toženi stranki na letnih razgovorih izrazili željo po dodatnem izobraževanju oziroma usposabljanju. Tožena stranka od njih tudi ni dobila nobene pritožbe o tem, da se niso mogli udeležiti izobraževanja. Tožnice in tožnik se prav tako niso pritožili zoper prejeto oceno po posameznem kriteriju (torej tudi po kriteriju polivalentnosti), čeprav so to možnost imeli. Delavci so pričeli izražati željo po izobraževanju šele tedaj, ko je postal kriterij polivalentnosti pomemben (pri določanju presežnih delavcev).

17Glede na zgornje ugotovitve je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnice in tožnik po kriteriju polivalentnosti niso bili diskriminatorno obravnavani v primerjavi z ostalimi delavci. Ta zaključek je nadalje podkrepilo z dejstvom, da je tožena stranka za uporabo tega kriterija za določanje presežnih delavcev tudi med delavci invalidi pridobila soglasje sindikata.⁵

18V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje preverilo tudi, če je tožena stranka obravnavala diskriminatorno še posamezne tožnice oziroma tožnika, tudi upoštevaje določbo šestega odstavka 6. člena ZDR-1⁶. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala, da je nediskriminatorno obravnavala tudi posamezne tožnice in tožnika, pri čemer nekatere od tožnic⁷ tudi niso navajale dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije (zaradi česar dokazno breme, da ni bila kršena prepoved diskriminacije, niti ni prešlo na toženo stranko). Kljub temu je sodišče prve stopnje pri teh tožnicah kot zatrjevana dejstva v zvezi z kršitvijo prepovedi diskriminacije upoštevalo tudi dele njihovih izpovedb (takšno ravnanje sodišča prve stopnje je sicer napačno⁸), podanih na naroku za glavno obravnavo. Prišlo je do zaključka, da niti tožnice niti tožnik tudi kot posamezniki niso bili diskriminirani.

19Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da sta kriterija polivalentnosti in delovne uspešnosti sicer na videz nevtralna⁹, v bistvu pa sta diskriminatorna, ker je pri tožnicah in tožniku kot delavcih invalidih podana le preostala delovna zmožnost, zaradi katere so zmožni opravljati določeno delo s časovnimi oziroma fizičnimi omejitvami. Zaključilo je, da se iz tega razloga invalidi že v izhodišču ne morejo enako usposobiti za različne delovne operacije kot drugi delavci¹⁰. Presodilo je, da so bile sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi posledica posredne diskriminacije tožnic in tožnika že iz razloga, ker sta bila kriterija polivalentnosti in delovne uspešnosti pri tožnicah in tožniku uporabljena na enak način, kot pri drugih delavcih, čeprav so bili tožnice in tožnik zaradi invalidnosti omejeno delovno zmožni.

20Vrhovno sodišče se sicer strinja s tem, da se invalidi že načeloma ne morejo enako usposobiti za različne delovne operacije kot drugi delavci, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da je bila tudi v tej zadevi prav zaradi tega uporaba kriterija polivalentnosti (in delovne uspešnosti) pri določanju tožnic in tožnika za presežne delavce diskriminatorna. Vprašanje, ali so bili tožnice in tožniki pri toženi stranki z vidika kriterija polivalentnosti oziroma delovne uspešnosti diskriminirani, je treba presojati glede na konkretne okoliščine in pri tem upoštevati naloge konkretnega delovnega mesta, število delovnih operacij, v zvezi s katerimi so delavci lahko pridobili polivalentnost, možnosti za usposobitev za različne delovne operacije, razloge za manjšo usposobljenost posameznega delavca, prilagoditve delovnih mest omejeni delovni zmožnosti tožnic in tožnika itd.¹¹

21Kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov¹² ugotovilo, da so lahko tudi invalidi dosegli višjo stopnjo polivalentnosti, da so bile v njihovih pogodbah o zaposlitvi delovne operacije prilagojene omejitvam, ki so izhajale iz odločb ZPIZ, in da jim je tožena stranka (tako kot ostalim delavcem) omogočala izobraževanje in usposabljanje. Tudi ta dejstva bi lahko predstavljala ustrezne ukrepe in razumne prilagoditve delovnih mest tožnic in tožnika v smislu 5. člena Direktive 2000/78.

22Sodišče druge stopnje se zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da so bili tožnice in tožnik posredno diskriminirani že zaradi dejstva, da se kot invalidi že v izhodišču niso mogli usposobiti za različne delovne operacije, tako kot drugi delavci, ni opredelilo do dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je to sprejelo v zvezi z vprašanjem diskriminatornosti kriterija polivalentnosti (da so bili glede kriterija polivalentnosti delavci invalidi v enakem položaju kot drugi delavci). Prav tako se ni opredelilo do obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da tožnice in tožnik (kot posamezniki) niso bili diskriminatorno obravnavani. Ni se opredelilo do ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bile nekatere od tožnic uvrščene med presežne delavce, tudi če bi dobile dodatne točke po kriteriju polivalentnosti (npr. V. C., kar pomeni, da kriterij polivalentnosti ni bil odločilni kriterij za njeno uvrstitev med presežne delavce), da so nekatere od tožnic prejele relativno veliko število točk po tem kriteriju (npr. M. K., M. N.) in da tožnica S. P. tudi v času, ko še ni bila invalid, ni pridobila dodatne polivalentnosti¹³. Med drugim je tudi ta dejstva sodišče prve stopnje štelo kot odločilna za presojo, da navedene tožnice pri uvrstitvi med presežne delavce niso bile diskriminatorno obravnavane.

23Sodišče druge stopnje se zaradi zmotne materialnopravne presoje torej ni opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, ki jih je glede zatrjevane diskriminatornosti pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje. Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče druge stopnje tudi ob upoštevanju stališč, zavzetih v tem sklepu, opredeliti do dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilna in na podlagi katerih je presodilo, da tožnice in tožnik niso bili diskriminatorno obravnavani. Kolikor bo zaključilo, da kriterija polivalentnosti in delovne uspešnosti v razmerju do invalidov kot posebni varovani kategoriji delavcev nista bila diskriminatorna, se bo moralo opredeliti še do preostalih relevantnih navedb, ki so jih v pritožbi podali tožnice in tožnik, nato pa odločiti o utemeljenosti njihove pritožbe.

24Ker se sodišče druge stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje v izpodbijani sodbi ni opredeljevalo do tega, ali sta bila kriterija polivalentnosti oziroma delovne uspešnosti diskriminatorna do vsake od tožnic oziroma do tožnika, vrhovno sodišče ne odgovarja na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje.

25Ker je bil razlog za spremembo sodbe sodišča prve stopnje drugačna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje glede diskriminatornosti kriterijev polivalentnosti in delovne uspešnosti do tožnic oziroma tožnika od materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje s spremembo sodbe sodišča prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka. Ker je sodišče druge stopnje to svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (to je tudi odgovor na drugo in tretje dopuščeno vprašanje).

26Neutemeljene pa so revizijske navedbe tožene stranke v zvezi s četrtim dopuščenim vprašanjem, in sicer ali bi moralo sodišče druge stopnje pri odločitvi o nadomestilu plače tožnic in tožnika upoštevati denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, ki so ga prejemale. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni podala nobenih navedb, trditev ali predlagala dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so tožnice in tožnik upravičeni le do nadomestila plače, zmanjšanega za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti¹⁴. Ker teh navedb tožena stranka ni podala, niti ni v zvezi s tem predlagala v izvedbo kakršnihkoli dokazov in ker niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 7. člena ZPP, da bi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti preverjalo, če so in v kakšni višini so tožnice in tožnik prejemali denarna nadomestila za čas brezposelnosti, teh nadomestil sodišču druge stopnje pri odločanju o njihovem opisnem reparacijskem zahtevku ni bilo treba upoštevati (odgovor na četrto dopuščeno vprašanje).

27Odločitev o revizijskih stroških temelji na 165. členu ZPP.

28Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Po tej določbi se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne navidez nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendikep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju (razen izjem, navedenih v podtočkah(i) in (ii) te določbe).
² Izrek sodbe v zadevi C-397/18 z dne 11. 9. 2019 se glasi: „Člen 2(2)(b)(ii) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da odpust iz „objektivnih razlogov“ invalidnega delavca, ker ta izpolnjuje merila za izbor, ki se upoštevajo pri določitvi oseb, ki jih je treba odpustiti, in sicer imeti produktivnost, ki je nižja od določene stopnje, nižjo stopnjo vsestranskosti na delovnih mestih podjetja ter visoko odsotnost z dela, pomeni posredno diskriminacijo zaradi invalidnosti v smislu te določbe, razen če delodajalec pred tem glede tega delavca sprejme razumne prilagoditve v smislu člena 5 navedene direktive, da bi zagotovil spoštovanje načela enakega obravnavanja invalidnih oseb, kar mora preveriti nacionalno sodišče.“
³ Na delovnem mestu, kjer se je upošteval ta kriterij, je bilo zaposlenih 16 tožnic, medtem ko se je kriterij delovne uspešnosti upošteval pri tožniku, kriterij razvrstitve v plačilni razred pa pri eni tožnici.
⁴ Pogoj za pridobitev polivalentnosti za določeno delovno operacijo je bilo predhodno izobraževanje oziroma usposabljanje, ki se je izvajalo v primeru, ko je delavec opravljal delo na posamezni delovni operaciji dalj časa (več kot štiri tedne) in ko je dejansko obvladal to delovno operacijo.
⁵ To dejstvo za presojo, ali so bili tožnice in tožnik diskriminatorno obravnavani, sicer ne more biti odločilno.
⁶ Šesti odstavek 6. člena ZDR-1 določa, da mora v primeru, če kandidat oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.
⁷ M. B., S. Č., M. K., M. P., S. P., M. S.
⁸ Na strankah je dolžnost, da navedejo dejstva (in predlagajo dokaze), na katere opirajo svoje zahtevke (prvi odstavek 7. člena ZPP, 212. člen ZPP). V sodnem postopku se dejstva navajajo s trditvami strank v tožbi, odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah, na narokih (v okviru navedb strank) in v pravnih sredstvih, pri čemer teh trditev ne morejo nadomestiti izpovedbe strank. Te izpovedbe so po svoji naravi dokaz, ki služi dokazovanju že predhodno zatrjevanih dejstev.
⁹ Ker upoštevata usposobljenost in prizadevnost delavca pri delu in nista neločljivo povezana z invalidnostjo.
¹⁰ Usposobljenost za različne delovne operacije zaradi širše usposobljenosti delavca pa je bila vsebina kriterija polivalentnosti.
¹¹ Pomembna okoliščina bi lahko bila tudi, ali so se pri oceni polivalentnosti upoštevale tudi delovne operacije, ki niso bile navedene v pogodbah o zaposlitvi in posledično možnost invalidov, da ob upoštevanju njihove preostale delovne zmožnosti pridobijo enako polivalentnost glede teh delovnih operacij kot delavci, ki niso imeli statusa invalida.
¹² Tudi priloga B9 – podatki o številu delovnih operacij, za katere je bila vsem delavcem (invalidom in delavcem, ki niso imeli statusa invalida) priznana polivalentnost, število doseženih točk po tem kriteriju in podatki o tem, kateri od teh delavcev so bili uvrščeni med presežne delavce.
¹³ Pri toženi stranki se je polivalentnost ocenjevala od 1. 6. 2009, tožnica S. P. pa je postala invalid 8. 6. 2015.
¹⁴ Tožena stranka je sicer tožnice in tožnika v izpodbijanih rednih odpovedih pogodb o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZDR-1 pisno obvestila tudi o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. To pomeni, da je morala vsaj predvidevati, da se bodo po izteku odpovednega roka prijavili na zavodu za zaposlovanje in v skladu z določbami Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) uveljavljali pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.