103. člen ZDR-1

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je prav vsa v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi navedena dela prevzel zunanji izvajalec

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč zgolj tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Dejstvi, da po reorganizaciji gasilska enota izvaja enake naloge in da se število oziroma obseg nadur gasilcev ni zmanjšal, namreč nista odločilni za presojo zakonitosti odpovedi tožniku. Izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pristojna oziroma pooblaščena oseba, tj. prokuristka toženke, saj je za to imela pisno pooblastilo zakonitega zastopnika toženke. Predmet odpovedi iz poslovnega razloga ni bila sprememba obsega dela gasilske enote pri toženki, temveč sprememba dela tožnika, ki se pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ne opravlja na enak način, zaradi česar je postalo njegovo delo (vodenje organizacijske enote) nepotrebno.

Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek kolektivnega odpusta delavcev izvedla skladno z določbami 98. do 103. člena ZDR-1 in da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen poslovni razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi delavcem G.G., E.E. in F.F. ni odpadel, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, za reparacijo in reintegracijo zavrnilo kot neutemeljen.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v odseku izvršb na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2019 na delovnem mestu "referent" za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Tožena stranka ji je 6. 12. 2019 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz odpovedi izhaja, da je v odseku izvršb zaradi uvedbe novega informacijskega sistema E. 1. 9. 2019 prišlo do zmanjšanja potreb po delu treh delavcev, tožnica pa je bila na podlagi kriterijev za izbiro presežnih delavcev na prvem mestu med presežnimi delavci.

Tožena stranka je izvedla reorganizacijo, tako da je ukinila tožnikovo delovno mesto in prenesla njegove naloge na druge zaposlene. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1 zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Skladno z ustaljeno sodno prakso se lahko za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta delodajalec odloči tudi, če ni hkrati podan ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja, v smotrnost take odločitve delodajalca pa se sodišče ne more spuščati, saj je delodajalec pristojen organizirati delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati, lahko tudi zaradi racionalizacije poslovanja z namenom optimizacije poslovnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je povzelo razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2020, ki jo je toženka podala tožniku iz ekonomskega in organizacijskega razloga, torej poslovnega razloga, kot ga določa 1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pravilno je ugotavljalo, ali je ta razlog podan, torej ali držijo navedbe toženke v odpovedi o prizadetosti zaradi epidemije koronavirusne bolezni in upadu prihodkov ter o reorganizaciji dela na način, da se zmanjša število delavcev na delovnem mestu zunanji vratar/portir. Pritožba ne oporeka ugotovljenemu upadu prihodkov kot tudi ne dejstvu, da je bila reorganizacija dela izvedena (da se je delo po juniju 2020 opravljalo s tremi in ne več štirimi delavci na delovnem mestu zunanji vratar/portir). Tožnikove pritožbene navedbe, ki jih ponavlja iz dosedanjega postopka in se nanašajo na obseg študentskega dela pri toženki (pred in po odpovedi) in delo zunanjih vratarjev, ki so ga opravljali receptorji, vodje receptorjev in vzdrževalci, po podani odpovedi, niso bistvene.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo besedilo podane odpovedi z dne 24. 4. 2020, saj odpovedi tožnici ni podala zaradi ekonomske (poslovne) in organizacijske prilagoditve tožene stranke na epidemijo COVID-19, temveč je bila epidemija zgolj povod za to, da je poslovodstvo tožene stranke sprejelo ekonomske in kadrovske ukrepe namenjene ekonomski in organizacijski prilagoditvi, v tem okviru pa je sprejela kot enega od organizacijskih ukrepov tudi ukinitev delovnega mesta tožnice referent v projektni pisarni.

Ker delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge (VIII Ips 110/2017), obravnavana odpoved ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker se kasnejša prerazporeditev tožnikovih nalog zunanjim izvajalcem (servisna ekipa matične družbe B.) ne prekriva povsem z navedbo vsebine reorganizacije iz odpovedi, kjer je navedeno, da bo v okviru prve faze reorganizacije delo tožnika v celoti prevzel A.A. Že zgolj zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu in prenos tožnikovih nalog na druge osebe, ne glede na konkretni način razdelitve teh nalog, pomeni spremembo organizacije dela.

Pritožba neutemeljeno navaja, da so bili tožniki zaradi invalidnosti diskriminirani, ker niso mogli doseči enakega števila točk po kriterijih polivalentnosti in delovne uspešnosti in ker toženka pri točkovanju za določitev presežnih delavcev ni upoštevala njihovih omejitev. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka uporabila kriterij polivalentnosti kot enega od kriterijev za določitev presežnih delavcev pri 16 tožnicah, medtem ko je pri tožniku uporabila kriterij delovne uspešnosti. Nihče od delavcev na delovnem mestu "proizvodna dela I in II" (invalidov in delavcev, ki niso bili invalidi), kjer se je uporabljal kriterij polivalentnosti, ni obvladal več kot 11 različnih delovnih operacij, pri čemer imajo vsi invalidi v pogodbah o zaposlitvi navedenih najmanj 20 delovnih operacij. Ker so imele tožnice v pogodbah o zaposlitvi navedenih bistveno več delovnih operacij, kot jih obvlada najbolj usposobljeni delavec, so lahko invalidi po kriteriju polivalentnosti dosegli primerljivo število točk kot drugi delavci. Delovne operacije so bile v pogodbah o zaposlitvi, ki so jih imeli sklenjene invalidi, prilagojene njihovim omejitvam, ki so izhajale iz odločb ZPIZ

Tožena stranka bi morala pri ugotavljanju števila presežnih delavcev, poleg 15 delavcev, ki jim je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevati tudi vse delavce, s katerimi so bile zaradi reorganizacije (iz poslovnega razloga) sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delovnega mesta (40 delavcev) oziroma zaradi spremembe organizacijske enote (150 delavcev). Te delavce bi morala tožena stranka upoštevati pri sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev in bi jim lahko šele v okviru tega programa ponudila možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji s sočasno ponudbo novih pogodbo o zaposlitvi, saj je ob upoštevanju tudi teh delavcev število vseh delavcev, katerih delo je pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije dne 1. 11. 2015 pri toženi stranki postalo nepotrebno, preseglo število 30. Ker je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi brez izvedbe programa razreševanja presežnih delavcev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Zaradi ukinitve organizacijske enote in ukinitve delovnega mesta, ki ga zaseda tožnica, je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških ali podobnih razlogov na strani delodajalca, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca - poslovni razlog. Ukinitev organizacijske enote in ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v celoti izpolnila obveznosti, ki v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izhajajo iz določb 98. do 103. člena ZDR-1. Glede na to, da je prenehala potreba po delu vseh zaposlenih v ukinjenih organizacijskih enotah, med katerimi je bila tudi enota, v kateri je bila zaposlena tožnica, ni bilo potrebno določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj so bili vsi delavci, ki so opravljali delo v ukinjenih organizacijskih enotah in v ukinj

Med večje število delavcev se lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugi zakonski podlagi. V konkretni zadevi pa niti ne gre za to, da bi večjemu številu delavcev delovno razmerje prenehalo na drugi podlagi, temveč le za nekakšno predvidevanje delodajalca o tem, kakšno bi bilo optimalno število zaposlenih, česar pa delodajalec ni realiziral. Istočasno s tožnico je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejelo le 6 delavcev. Zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Zaradi tega ker svet delavcev k programu razreševanja presežnih delavcev oziroma k spremembam v organizaciji ni podal izrecnega soglasja, odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.