98. člen ZDR-1

Toženka je reorganizirala delovni proces v oddelku vodovoda, v katerem je na delovnem mestu strojnik II delo opravljal (tudi) tožnik, tako da je na (novega) zunanjega podizvajalca prenesla delo, ki ga je opravljal (tudi) tožnik, in sicer je nanj prenesla strojna dela celovite odprave vodovodnih okvar in obnove vodovodnih priključkov. Delo, ki ga je po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik, tako sedaj opravlja zunanji podizvajalec; ostalo delo pa se je razdelilo med ostale zaposlene. Navedeno utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Toženka je dokazala slabo finančno stanje, zaradi katerega se je odločila za reorganizacijo, posledica katere je bila tudi izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi sicer se delodajalec lahko odloči za reorganizacijo ne glede na finančno stanje, torej tudi ob dobrih poslovnih rezultatih. Gre za poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Pomembno je le, da reorganizacija ni zgolj navidezna, kar pa v tem primeru ni. Reorganizacija je bila dejansko izvedena. Pri toženki ni prišlo do odpovedi iz poslovnih razlogo

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč zgolj tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Dejstvi, da po reorganizaciji gasilska enota izvaja enake naloge in da se število oziroma obseg nadur gasilcev ni zmanjšal, namreč nista odločilni za presojo zakonitosti odpovedi tožniku. Izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pristojna oziroma pooblaščena oseba, tj. prokuristka toženke, saj je za to imela pisno pooblastilo zakonitega zastopnika toženke. Predmet odpovedi iz poslovnega razloga ni bila sprememba obsega dela gasilske enote pri toženki, temveč sprememba dela tožnika, ki se pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ne opravlja na enak način, zaradi česar je postalo njegovo delo (vodenje organizacijske enote) nepotrebno.

Pritožba zmotno trdi, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in se ni opredelilo do bistvenih navedb, ki se nanašajo na vsebino dela ukinjenega in na novo sistemiziranega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se je podrobno opredelilo do vsebine del enega in drugega delovnega mesta. Glede na opis del in nalog ter stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za eno in drugo delovno mesto, pa je nato tudi pravilno zaključilo, da gre po vsebini za različni delovni mesti, ter da tožnik zahtevane izobrazbe in delovnih izkušenj za novo sistemizirano delovno mesto nima. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka takoj po podaji odpovedi dejansko razpisala delo, ki ga je opravljal tožnik, le pod drugim nazivom. ZDR-1 le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov zavezuje delodajalca, da določi presežne delavce na podlagi kriterijev. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpusti), pa je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim od

Pri poslovnem razlogu (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) je bistveno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V skupino primerljivih delavcev (izmed katerih bo določenemu številu delavcev pogodba o zaposlitvi odpovedana) je zato treba uvrstiti vse delavce, katerih delo zaradi poslovnih razlogov pod pogoji iz veljavne pogodbe o zaposlitvi postane nepotrebno in tako ne morejo nadaljevati dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. A contrario sledi, da delavci, katerih potreba po njihovem delu se ne spreminja, ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi.

V individualnem delovnem sporu, v katerem se izpodbija posamična odločitev oziroma ravnanje delodajalca, ki temelji na splošnem aktu, delavec ne more uveljavljati neveljavnosti splošnega akta zaradi kršitev določb ZDR-1 ali ZSDU, pri njegovem sprejemanju. Splošni akt delodajalca, ki v kolektivnem sporu ni izpodbit, se šteje za veljavnega, razen v kolikor je določena določba v nasprotju s kolektivno pogodbo ali zakonom. V takem primeru na mesto neskladnih določb splošnega akta stopijo določbe kolektivnih pogodb in zakona. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Toženka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da ocenjevanim zaposlenim kriteriji in način ocenjevanja niso bili znani vnaprej, na zakonitost izvedene selekcijske analize ne vpliva. Bistveno je zgolj, da je toženka kriterije dejansko uporabila

Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga ni nujno, da mora biti finančna situacija delodajalca že nevzdržna, oziroma da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira, če zazna le upad naročil ali celo, če ne doseže zadanega poslovnega plana in ne šele takrat, ko že beleži izgubo. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje tožnika, da je šlo le za običajna nihanja naročil, ki ga utemeljuje z dejstvom, da je bilo v marcu 2021 448 naročil več kot v februarju 2021. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da zgolj enkratno (mesečno) povečanje števila naročil v šestih mesecih ni ustavilo trenda zmanjševanja naročil.

Pritožba pravilno opozarja, da je poslovni razlog obstajal na nivoju celotnega podjetja, saj se je toženec zaradi odločitve o bistvenem zmanjšanju proizvodnih kapacitet odločil zreducirati število zaposlenih znotraj vseh organizacijskih enot oziroma oddelkov, torej tudi v oddelku Kadrovske in splošne službe, v katerem je opravljal delo tožnik. Za določitev presežnih delavcev je določil enotne kriterije in izvedel ocenjevanje vseh zaposlenih po notranjih organizacijskih enotah. Na podlagi tako izvedenega ocenjevanja je bil spoznan za presežnega delavca tudi tožnik. Iz navedenega tako izhaja, da za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ni pomembno, ali je pri tožencu prenehala potreba po delu, podobnem delu informatika, temveč je pomembno, ali je bil na podlagi ocenjevanja po kriterijih tožnik zakonito določen za presežnega delavca.

Tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo zato, ker je kandidiral in bil izvoljen v svet delavcev. S tem je toženka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga kot povračilni ukrep zoper tožnika. Poleg 6. člena ZDR-1 je za presojo teže teh okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, relevanten tudi 89. člen ZDR-1, ki kot neutemeljeni odpovedni razlog izrecno določa tudi kandidaturo za funkcijo delavskega predstavnika in sedanje ali preteklo opravljanje te funkcije. V teh okoliščinah, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je podana bistvena podlaga, ki je tožniku v korist pri odmeri denarnega povračila.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti posebnih analiz delovnih procesov, s katerimi bi dokazovala presežne delavce, saj pri toženi stranki ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev (po 98. do 107. členu ZDR-1). Tožena stranka je imela 1. 1. 2021 zaposlenih 132 delavcev, odpoved pa je dala 10 delavcem, zato ji določb ZDR-1 za odpoved večjemu številu delavcev (priprava programa presežnih delavcev) ni bilo treba upoštevati.

Pritožba sicer pravilno navaja, da trditev tožene stranke o tem, da je pri izbiri presežnih delavcev upoštevala kriterije iz 102. člena ZDR-1, ne pomeni, da bi morala ravnati v skladu z vsemi določbami od 98. do 102. člena ZDR-1, saj v konkretnem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Vendar pa to še ne pomeni, da ni bila dolžna dokazati tistih trditev, s katerimi je utemeljila izbiro tožnice za presežno delavko in med katerimi je bilo tudi sklicevanje na zakonske kriterije iz 102. člena ZDR-1.

Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek kolektivnega odpusta delavcev izvedla skladno z določbami 98. do 103. člena ZDR-1 in da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen poslovni razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi delavcem G.G., E.E. in F.F. ni odpadel, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, za reparacijo in reintegracijo zavrnilo kot neutemeljen.

Uporabe kriterijev za izbiro in obstoja drugih pogojev za zakonitost odpovedi glede na opredelitev vsebine odpovedi iz 87. člena ZDR-1, ki zahteva le obrazložitev poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po tožničinem delu, ni treba posebej navesti oziroma obrazložiti že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druge zahteve, ki morajo biti izpolnjene in so pogoj za zakonitost odpovedi, so lahko predmet dokazovanja v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v odseku izvršb na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2019 na delovnem mestu "referent" za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Tožena stranka ji je 6. 12. 2019 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz odpovedi izhaja, da je v odseku izvršb zaradi uvedbe novega informacijskega sistema E. 1. 9. 2019 prišlo do zmanjšanja potreb po delu treh delavcev, tožnica pa je bila na podlagi kriterijev za izbiro presežnih delavcev na prvem mestu med presežnimi delavci.

Toženka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, konkretno zaradi ekonomskega in organizacijskega razloga, skladno s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo v pritožbi izpostavljen ekonomski razlog, in sicer zmanjšan promet toženke v letu 2020, ki je posledica epidemije in s tem zaprtja gostinskih lokalov, ki jih je oskrbovala toženka. Posledično pa je prenehala potreba po delu nekaterih voznikov. Sodišče prve stopnje do zaključka, da je dokazan v izpodbijani odpovedi zatrjevan ekonomski razlog, ni prišlo zgolj na podlagi izpisanih indeksov prometa, ki jih je predložila toženka, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče se je o tem odpovednem razlogu prepričalo tudi na podlagi skladnih izpovedb zakonitega zastopnika toženke in priče D.D. - vodje toženkine finančno računovodske službe.

Sodišče prve stopnje je zmotno kot bistveno izpostavilo, da je toženka ohranila v veljavi pogodbo o poslovnem sodelovanju z A.A. Kot je pri tem ugotovilo, je toženka to pogodbo sklenila v avgustu ali v začetku septembra 2018, torej približno leto in pol pred podajo odpovedi tožniku, ko na zunanjega sodelavca ni prenesla vseh nalog tožnikovega delovnega mesta, ampak zgolj manjši del.

Tožena stranka je izvedla reorganizacijo, tako da je ukinila tožnikovo delovno mesto in prenesla njegove naloge na druge zaposlene. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1 zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Skladno z ustaljeno sodno prakso se lahko za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta delodajalec odloči tudi, če ni hkrati podan ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja, v smotrnost take odločitve delodajalca pa se sodišče ne more spuščati, saj je delodajalec pristojen organizirati delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati, lahko tudi zaradi racionalizacije poslovanja z namenom optimizacije poslovnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je povzelo razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2020, ki jo je toženka podala tožniku iz ekonomskega in organizacijskega razloga, torej poslovnega razloga, kot ga določa 1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pravilno je ugotavljalo, ali je ta razlog podan, torej ali držijo navedbe toženke v odpovedi o prizadetosti zaradi epidemije koronavirusne bolezni in upadu prihodkov ter o reorganizaciji dela na način, da se zmanjša število delavcev na delovnem mestu zunanji vratar/portir. Pritožba ne oporeka ugotovljenemu upadu prihodkov kot tudi ne dejstvu, da je bila reorganizacija dela izvedena (da se je delo po juniju 2020 opravljalo s tremi in ne več štirimi delavci na delovnem mestu zunanji vratar/portir). Tožnikove pritožbene navedbe, ki jih ponavlja iz dosedanjega postopka in se nanašajo na obseg študentskega dela pri toženki (pred in po odpovedi) in delo zunanjih vratarjev, ki so ga opravljali receptorji, vodje receptorjev in vzdrževalci, po podani odpovedi, niso bistvene.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo besedilo podane odpovedi z dne 24. 4. 2020, saj odpovedi tožnici ni podala zaradi ekonomske (poslovne) in organizacijske prilagoditve tožene stranke na epidemijo COVID-19, temveč je bila epidemija zgolj povod za to, da je poslovodstvo tožene stranke sprejelo ekonomske in kadrovske ukrepe namenjene ekonomski in organizacijski prilagoditvi, v tem okviru pa je sprejela kot enega od organizacijskih ukrepov tudi ukinitev delovnega mesta tožnice referent v projektni pisarni.

Ker delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge (VIII Ips 110/2017), obravnavana odpoved ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker se kasnejša prerazporeditev tožnikovih nalog zunanjim izvajalcem (servisna ekipa matične družbe B.) ne prekriva povsem z navedbo vsebine reorganizacije iz odpovedi, kjer je navedeno, da bo v okviru prve faze reorganizacije delo tožnika v celoti prevzel A.A. Že zgolj zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu in prenos tožnikovih nalog na druge osebe, ne glede na konkretni način razdelitve teh nalog, pomeni spremembo organizacije dela.