VSL Sodba VII Kp 38622/2019

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1 in mu na podlagi istega zakonskega določila določilo kazen šest mesecev zapora. Po drugem odstavku 60. člena KZ-1 (pravilno 59. člena KZ-1) je obdolžencu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. II K 4448/2018, z dne 29. 1. 2018, pravnomočno 8. 2. 2018, nato pa obdolžencu, po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1, upoštevaje kot določeni kazen zapora po tej sodbi in kazen šest mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe, izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse.

2Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbo zagovorniki obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca A. A. oprosti očitka po obtožnem aktu, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo potrebne dokaze, jih posamično in sintezno v potrebni meri analiziralo in ocenilo ter na tej podlagi sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke. Ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, je na stopnji prepričanja, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ugotovilo, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano, izreklo pa mu je tudi primerno in pravično kazensko sankcijo.

5Neupravičena je graja pritožnikov, da je prvostopenjsko sodišče na način iz drugega odstavka člena 371 ZKP prekršilo določbo tretjega odstavka člena 439 ZKP. Zagovornikom je pritrditi, da navedena določba predpisuje minimalno obdobje treh dni med vročitvijo vabila na glavno obravnavo in samo glavno obravnavo zato, da ima obdolženi čas za pripravo obrambe. Vendar pritožniki spregledajo, da je minimalen rok za pripravo obrambe sodišče dolžno zagotoviti le v primeru vročitve vabila obdolžencu na prvo glavno obravnavo¹, v zvezi s tem pa tudi podatek, da je bil obdolženi v skladu z navedeno zakonsko določbo pravočasno seznanjen s prvim razpisanim narokom za glavno obravnavo dne 10. 3. 2020 (potrdilo o vročitvi pri list. št. 45), pri čemer se naroka, kljub temu, da je bil v vabilu opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, ni udeležil, razlogov za svoj izostanek pa tudi ni navedel. Ključno je, da je bil obdolženi že dne 17. 2. 2020, ko je prejel vabilo na prvi narok, seznanjen s tekom kazenskega postopka zoper njega v obliki razpisane glavne obravnave, od tedaj dalje pa je imel primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (1. alineja člena 29 Ustave RS).

6Brezpredmetno zato zagovorniki v pritožbi izpostavljajo dejstvo, da obdolžencu vabilo na glavno obravnavo dne 9. 7. 2020 ni bilo vročeno; v posledici neopravičenega izostanka je bila namreč zoper njega odrejena prisilna privedba (list. št. 59). Iz spisa res ni razvidno, ali je bila prisilna privedba realizirana ali pa se je obdolženec, po obvestilu policije o odrejeni prisilni privedbi, na sodišču dne 9. 7. 2020 zglasil sam. Dejstvo pa je, da je do naroka za glavno obravnavo, na katerem je obdolženi podal svoj zagovor, od tedaj, ko je bil seznanjen, da zoper njega teče glavna obravnava, preteklo nekaj mesecev. Pritožniki ne izkažejo okoliščin, ki bi obdolžencu v tem času onemogočile pripravo lastne obrambe; ker gre vendarle za obdolženčevo pravico in ne obveznost, pa ga k tovrstni aktivnosti tudi ni mogoče prisiliti.

7Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je imel obdolženi zagotovljeno možnost tudi, da bi pooblastil kvalificirano obrambo za potrebe zastopanja njegovih koristi na glavni obravnavi; nenazadnje je v mnogo krajšem obdobju uspel pooblastiti odvetnika za vložitev pritožbe (pooblastilo z dne 12. 8. 2020 v prilogi B2).

8Protispisno zagovorniki v pritožbi zatrjujejo, da obdolženi ni bil ustrezno opozorjen na svoje procesne pravice. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženi slovenski državljan, zato sodišča prve stopnje ni zavezovala dolžnost po določbi šestega odstavka člena 8 ZKP; niti iz pritožbe namreč ni razvidno, od kod obrambna ocena, da „ima obdolženi težave z razumevanjem slovenskega jezika“. Okoliščine, ki jih pritožniki izpostavljajo (obdolženčeva starost, odsotnost formalne izobrazbe, narodnost), pritožbenemu sodišču ne vzbujajo pomislekov v ugotovitev, da je bil obdolženi na glavni obravnavi dne 9. 7. 2020 v potrebni meri seznanjen z vsemi svojimi procesnimi pravicami, potem pa se je odpovedal tako pravici do strokovne pomoči zagovornika kot do pravice, da neposredno postavlja vprašanja pričam (zapisnik z glavne obravnave z dne 9. 7. 2020 na list. št. 60). Po vsebini nasprotnih zaključkov pritožnikov sodišče druge stopnje zato ne sprejema.

9Sodišče prve stopnje je svoje sklepanje o identiteti storilca v zvezi s predmetnimi inkriminiranimi klici utemeljeno oprlo na vsebino prepisa posnetka (list. št. 16), posnetek (priloga A1) ter izpovedbe zaslišanih prič. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zlasti iz izpovedbe priče B. B., ki se je z obdolženim neposredno pogovarjal po telefonu, bil pa je prisoten tudi kot reševalec na kraju samem v okviru intervencije, ne izhaja nikakršen dvom v ugotovitev o storilcu očitanega kaznivega dejanja. Priča B. B. je pojasnil, da se mu je moški, ki je klical, predstavil na kraju samem, predstavil pa se je že po telefonu. Pričine zaznave o vinjenosti prijavitelja, v času, ko sta govorila po telefonu, pa so na sami lokaciji opazile tudi druge zaslišane priče (C. C., Č. Č., D. D.). Zagovorniki spregledajo tudi, da je sodišče prve stopnje v skladu s podatki spisa opozorilo na skladni izpovedbi prič C. C. in Č. Č., da je prav obdolženi na enak način kot v kritičnem času klical že večkrat prej. Zagovorniki z izpostavljanjem dejstva, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo imetništva telefonske številke ..., ter s podajanjem lastne selektivne dokazne ocene razumnega dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo vzbuditi.

10Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo, da je prav obdolženi storilec očitanega kaznivega dejanja, razloge za tak svoj zaključek pa je v zadostni meri opredelilo v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kritika pritožnikov, da je odločilno dejstvo v tem delu zmotno ugotovljeno ter da je v tem delu sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, se zato izkaže za neutemeljeno.

11Neutemeljeno se pritožniki zavzemajo za oceno, da je podan dvom v obdolženčevo prištevnost. Sodišče prve stopnje je upravičeno presodilo, da je obdolženi imel ohranjene razumske in voljne sposobnosti v kritičnem času ne glede na svojo alkoholiziranost ter za tak svoj sklep prepričljive razloge navedlo v točki 5 obrazložitve napadene odločitve. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da zmožnost obdolženca, da je dvakrat zapored usmerjeno klical na RCO ter razumljivo podal svoje osebne podatke in opis domnevnega dogajanja, z interventno ekipa pa razumno komuniciral tudi na terenu, ne nakazuje na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v delu, ki se nanaša na obdolženčevo prištevnost.

12Ker pritožba zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v obdolženčevo korist, terja presojo odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo prvostopenjsko odločitev tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno zaporno kazen v primerni dolžini po tem, ko je utemeljeno, glede na istovrstnost kaznivega dejanja, za katerega je že bil pravnomočno obsojen, preklicalo pogojno obsodbo, v zvezi s katero je kršil preizkusno dobo (drugi odstavek člena 59 KZ-1), in za obravnavano kaznivo dejanje ob ustreznem tehtanju pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščin določilo zaporno kazen v spodnji tretjini predpisane.

13Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v okviru prvega odstavka člena 383 ZKP, je pritožbo zagovornikov obdolženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

14Iz razlogov, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek člena 98 ZKP v zvezi s četrtim odstavkom člena 95 ZKP).

¹ Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 633, točka 6.