VSL Sodba I Cpg 307/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka in stranki intervenient krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 87.715,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 68.804,01 EUR od 28. 6. 2015 do plačila, od zneska 7.537,97 EUR od 24. 11. 2016 do plačila in od zneska 11.373,81 EUR od vložitve tožbe do plačila, ter ji povrniti vse njene pravdne stroške prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, na račun Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, in sicer: IBAN št. ..., BIC št. ..., sklicna št. ..., vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.676,93 EUR ter stranskega intervenienta v znesku 2.397,30 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki v plačilo naloži vse njene stroške pravdnega in pritožbenega postopka. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku.

3Na pritožbo tožene stranke sta tožeča stranka in stranki intervenient odgovorila. Oba sta predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, stranski intervenient pa je zahteval še povrnitev pritožbenih stroškov.

4Ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E.

5Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s protipravnostjo in vzročno zvezo (II. točka pritožbe: Utemeljitev primarnega pritožbenega predloga)

6Tožeča stranka (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije - ZZZS) zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine iz naslova plačanih stroškov zdravljenja in zdravil ter izplačanih nadomestil plač v višini 87.715,79 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi za J. F. (zavarovanec tožeče stranke), ki je po trditvah tožeče stranke zbolel za boleznijo leptospirozo¹ pri opravljanju dela pri toženi stranki, pri kateri je bil zaposlen, zaradi nevzdržnih higiensko sanitarnih razmer.

7Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju; ZZVZZ).

8Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitanimi opustitvami tožene stranke (torej v zvezi s protipravnostjo njenega ravnanja) ugotovilo sledeče:

- tožena stranka ni vodila ustrezne evidence o prisotnosti škodljivcev v obratu, čeprav je to predpisano v sistemu HACCP, ki je splošno obvezen sistem v trgovinah s prehrambenimi izdelki (8. točka obrazložitve);

- tožena stranka ni skrbela za ustrezno čistočo skladišča (v skladišču je več mesecev hranila blago s pretečenim rokom, prostori pod policami se niso redno čistili, inšpektorica pa je tam našla tudi mišje iztrebke) in tudi ni kontrolirala in vodila evidence o prisotnosti glodavcev in seveda zaradi tega tudi ni sprejela nobenih ukrepov, da bi prisotnost glodavcev preprečila;

- prostori pod policami v skladišču se niso redno čistili in so bili nastlani z embalažo, smetmi, živilskimi izdelki, zdrobljenimi piškoti, kar vse je še bolj pritegnilo glodavce, saj je znano, da se ti najboljše počutijo v zanemarjenih prostorih, v katerih jim je na dosegu tudi hrana;

- tožena stranka je imela pri svojem poslovanju vzpostavljen sistem HACCP, vendar tega v konkretnem primeru ni izpolnjevala v celoti - po tem sistemu bi namreč morala opravljati mesečne kontrole deratizacijskih vab ter o tem voditi evidenco, prav tako tudi evidenco o vsakokratni prisotnosti škodljivcev v obratu;

- ni dovolj, da je tožena stranka samo poskrbela, da je nastavila ustrezne vabe.

Pri tem se je oprlo na Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004, ki v Prilogi II, Poglavje I, določa, da je potrebno prostore živilskega obrata čistiti in vzdrževati v dobrem stanju, da mora biti tudi razporeditev takšna, da omogoča ustrezno vzdrževanje, čiščenje in/ali razkuževanje in da je omogočeno izvajanje dobre higienske prakse, vključno s preprečevanjem kontaminacije in obvladovanjem škodljivih organizmov.

9Tožena stranka citiranih ugotovitev (z izjemo tiste, da tožena stranka ni sprejela nobenih ukrepov, da bi prisotnost glodavcev preprečila) pritožbeno ne problematizira. Trdi pa da ugotovljene opustitve same zase ne vzpostavljajo vzročne zveze z boleznijo (leptospirozo) delavca F. in izpostavlja stališče, da opustitev higiensko varnostnih ukrepov lahko pomeni vzrok določeni bolezni (le), če je ratio dolžnosti spoštovanja teh ukrepov preprečevanje določenega tipa bolezni.

10Predhodno povzete okoliščine danega primera (oziroma ugotovljene opustitve tožene stranke) same zase res ne vzpostavljajo vzročne zveze z boleznijo delavca F. Ta se neposredno res ni okužil zaradi prisotnosti blaga s pretečenim rokom, embalaže, smeti, živilskih izdelkov, zdrobljenih piškotov, opustitve vodenja evidenc itd. kot to izpostavlja tožena stranka. Naravna vzročnost (o kateri pravzaprav govori pritožnica) med temi opustitvami in boleznijo J. F. ni podana, saj je neposredni vzrok bolezni okužba, vendar ta tudi sicer pogosto ne daje odgovora na vprašanje, ali je določena škoda v vzročni zvezi z očitanim škodljivim dejstvom² (v obravnavanem primeru okužbo z leptospirami).

11V danem primeru je pravno relevantno vprašanje, ali je bolezen delavca F. posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Pravno pomemben je le tisti vzrok, ki pomeni kršitev pravne norme in ga pravna norma glede na svoj namen šteje kot vzrok³. Pri tem je med pravdnima strankama sporno, ali so bile zaradi opustitve izvajanja ustreznih higiensko-sanitarnih ukrepov razmere pri toženi stranki takšne, da je z zadostno stopnjo verjetnosti mogoče sklepati, da se je delavec F. okužil na delovnem mestu. Tožena stranka se je zahtevku namreč upirala z ugovorom, da obstaja velika možnost, da se je oškodovanec J. F. okužil pri delih izven delovnega časa, bodisi v hlevu, klavnici bodisi pri delu na polju - v spornem obdobju je namreč živel na kmetiji, obdeloval je polje, imel je prašiče in zajce, koruznik, ukvarjal se je s klanjem živine.

12V duhu predstavljene problematike je sodišče prve stopnje tako tehtalo med tistimi dejavniki tveganja, ki so bili v dokaznem postopku izkazani v zvezi z razmerami na delovnem mestu pri toženi stranki⁴, ter tistimi, ki so bili ugotovljeni v domačem okolju delavca F. Za ugotavljanje, ali se je F. okužil pri toženi stranki ali v svojem domačem okolju je kot sodnega izvedenca aktiviralo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani in se s pomočjo mnenja, ki ga je podal prof. dr. A. A., prepričalo, da obstaja večja verjetnost, da se je J. F. okužil v skladišču pri toženi stranki (prim. 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Omenjeni izvedenec je namreč ocenil, da obstaja več kot 95 % verjetnost, da se je J. F. okužil v skladišču tožene stranke, in manj kot 5 % verjetnost, da se je okužil v domačem okolju. Kot razloge je izvedenec navedel, da bi sicer domače živali, ki jih goji F. (dva prašiča in zajce), lahko bile do neke mere izvor okužbe, da pa je ta možnost neprimerno manjša kot obstoj glodavcev v skladišču ter da F. že več let živi v enakih domačih razmerah, medtem ko je imel v času okužbe poškodovano kožo in da tudi inkubacijska doba ustreza okužbi na delovnem mestu. Pri tem je izvedenec še pojasnil, da lahko leptospire v telo vstopijo prek poškodb na koži ali preko sluznice, da redko pride do okužbe pri požiranju z urinom kontaminirane vode ali hrane in zelo redko preko aerosola, da se leptospiroza prenaša z okuženim sečem, ki lahko kontaminira tudi iztrebke ter da leptospire ostanejo žive dneve in mesece v vodi in zemlji.

13Sodišče prve stopnje je torej na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so bile zaradi nerednega čiščenja in opustitve izvajanja ukrepov za preprečevanje prisotnosti glodavcev v skladišču tožene stranke prisotne miši oziroma njihovi iztrebki ter da je to tisti dejavnik tveganja, zaradi katerega je - v primerjavi z gojenjem zajcev in prašičev v domačem okolju F. - mogoče sklepati, da je do okužbe z leptospirami prišlo na delovnem mestu. Tožena stranka je namreč s predhodno predstavljenimi opustitvami v skladišču ustvarila okolje, ki v primerjavi z domačim okoljem J. F., predstavlja bistveno večje tveganje za okužbo. Verjetnost, da se je F. okužil na delovnem mestu, je zato večja, in z navedeno oceno se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Dodaja le še, da je smisel oziroma ratio predpisov, ki nalagajo toženi stranki izvedbo ustreznih higiensko-sanitarnih ukrepov, nedvomno (tudi) v zagotavljanju takšnega delovnega okolja, v katerem ne prihaja do okužb kakršna je okužba z leptospirami. To izhaja iz že citirane določbe Uredbe (ES) št. 852/2004.

14Pritožbeno izpostavljeno dejstvo (ki je bilo upoštevano v okviru presoje protipravnosti ravnanja tožene stranke in s katerim tožena stranka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni sprejela nobenih ukrepov, da bi preprečila prisotnost glodavcev), da je Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano v skladišču tožene stranke dne 3. 9. 2014 postavil 30 deratizacijskih vab, pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča ne more omajati. Slednje je pravilno pojasnilo, da ni dovolj, da je tožena stranka samo poskrbela, da so se nastavile ustrezne vabe; ta bi morala deratizacijske vabe tudi mesečno kontrolirati in o tem voditi evidenco, prav tako tudi evidenco prisotnosti škodljivcev v obratu. Ker tega ni počela, pa (po 3. 9. 2014) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni več sprejela nobenih ukrepov, da bi prisotnost glodavcev preprečila. V nasprotju s svojim pritožbenim zatrjevanjem torej ni storila vsega, kar je treba za zaščito svojih poslovnih prostorov pred glodavci - izvedla je en ukrep, pa še tega v začetku meseca septembra 2014⁵.

15Če tožena stranka sploh ni (redno) kontrolirala prisotnosti glodavcev in o tem vodila ustreznih evidenc, niti ni čistila prostorov pod policami (in so bili ti nastlani z embalažo, smetmi, živilskimi izdelki, zdrobljenimi piškoti, kar vse je še bolj pritegnilo glodavce⁶), ne more trditi, da je storila vse za zaščito prostorov pred glodavci in da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru uvedlo objektivno odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel njen delavec. Nasprotno, v svojih poslovnih prostorih je ustvarila razmere, ki so glodavce še bolj pritegnili, saj je znano, da se ti najboljše počutijo v zanemarjenih prostorih, v katerih jim je na dosegu tudi hrana. Pritožbeno izpostavljeni dejstvi, da vabe niso bile obgrižene in da niti inšpektorica K. niti kdo drug od zaposlenih ni našel poginjenih glodavcev⁷, ne pomenita, da se glodavci v prostorih toženke niso pojavljali. O prisotnosti miši pričajo najdeni iztrebki. Obstoj teh je izkazan z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu (A 19) in z izpovedbami zaslišanih prič (prim. 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Koliko miši je bilo v skladišču tožene stranke, pa v tem postopku ni relevantna okoliščina. Sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenim očitkom tudi ni ugotovilo, da je bilo v skladišču veliko glodavcev.

16Tožena stranka primarnega pritožbenega predloga glede na vse obrazloženo ni uspela utemeljiti. Pritožbeno sodišče se je zato v nadaljevanju opredelilo tudi do posameznih pritožbenih očitkov, ki jih v okviru 'utemeljitve podrejenega pritožbenega predloga' tožena stranka uveljavlja v okviru III. točke svoje pritožbe.

V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka (III./1.)

17Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je pravdni stranki obravnavalo izrazito neenakopravno, zaradi česar naj bi bila podana kršitev 22. člena Ustave RS⁸, prav tako tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po zatrjevanju pritožnice je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve, da se je J. F. okužil v skladišču tožene stranke, oprlo le na obremenilne dele izpovedi prič (direktorja tožene stranke, oškodovanca J. F., poslovodkinje B. R., delavk M. S. in V. G., inšpektorice A. K.), obremenilni del zapisnika o inšpekcijskem pregledu ter zlasti enostransko mnenje izvedenca A., medtem ko je z obrambnimi navedbami in dokazi tožene stranke opravilo tako, da jih bodisi sploh ni omenilo bodisi jih je razglasilo za prepozne.

18Citiranim pritožbenim očitkom ni mogoče pritrditi. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo navedbo tožene stranke, ki jo je ta podala v odgovoru na tožbo (list. št. 11), in sicer da so bile 3. 9. 2014 s strani Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano v skladišče postavljene deratizacijske vabe (30 kosov). Je pa res, da ji ni pripisalo pomena, kot ji ga pripisuje tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da postavitev 30 deratizacijskih vab ni dovolj in da bi tožena stranka morala sprejeti še druge ukrepe. Deratizacijske vabe bi morala mesečno kontrolirati in o tem voditi evidenco, prav tako tudi evidenco prisotnosti škodljivcev v obratu. Ker navedenih dolžnosti ni izpolnjevala⁹, pa seveda (po 3. 9. 2014) tudi ni sprejela nobenih ukrepov, da bi prisotnost glodavcev preprečila. Prav tako ni skrbela za ustrezno higieno v skladišču. Tožena stranka ne more uspeti z navedbo, da je sprejela vse ukrepe za zaščito prostorov pred glodavci, če hkrati ne uspe izpodbiti trditve tožeče stranke oziroma ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so bili v skladišču tožene stranke prisotni mišji iztrebki. Dejstvo, da so bile vabe v skladišču nedotaknjene¹⁰, pri tem ni pomembno. Sodišču prve stopnje se zato do tega dejstva tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

19Prav tako se prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba opredeliti do pritožbeno citiranih delov izpovedb A. K. (da pri pregledu skladišča ni zaznala vonja po miših ipd.) ter M. S. in V. G. (da sta, ko sta po inšpekcijskem pregledu čistili skladišče, mišje iztrebke našli le pod policami, ki se nahajajo pri vratih v skladišče). Po presoji pritožbenega sodišča namreč niso pravno odločilne. Izpovedba inšpektorice K., da ob priliki pregleda v skladišču ni zaznala miši niti vonja po njih ter da miši ni moglo biti veliko, v tem primeru nima teže, ki ji jo pripisuje pritožnica. Prav tako ne izpovedba o tem, v katerem delu skladišča so bili najdeni iztrebki. Dovolj je namreč dokaz, da so bili najdeni na enem mestu in da je oškodovanec lahko prišel z njimi v stik. V zvezi s trditvami oziroma stališčem tožene stranke, da bi v primeru suma na prisotnost leptospir inšpektorica odredila analizo najdenih mišjih iztrebkov, prav tako navedbe, da bi lahko le analiza najdenih mišjih iztrebkov pokazala morebitno okuženost ter iztrebkov, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih je toženka podala šele v 5. pripravljalni vlogi, po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je glede na pravila o prekluziji (286. člen ZPP) vsekakor prepozno in jih zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Iz istega razloga prav tako ni upoštevalo Googlovih fotografij.

20Pritožnica v nadaljevanju pritožbeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kot prepozne okvalificiralo njene trditve: (1) da so se mišji iztrebki nahajali samo pri vhodu v skladišče; (2) da so bile tam, kjer je F. doma, jeseni 2014 poplave; (3) da je verjetneje, da okužba izvira iz poplav kot pa iz stanja v skladišču in (4) da F. ni zatrjeval, da bi bil doma izvajal kakšne ukrepe za preprečevanje zadrževanja glodavcev na kmetiji, pri tem pa hkrati ni pojasnilo, zakaj bi navedbi pod (2) in (3) gotovo podaljšali postopek niti ni navedlo razlogov za neupoštevanje navedb pod (1) in (4) (kar po njenih navedbah predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). S takšnimi pritožbenimi navedbami se po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče strinjati.

21Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. To velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja (prvi odstavek 286. člena ZPP) Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP).

22Prvostopenjsko sodišče je razloge za neupoštevanje navedb, da so bili mišji iztrebki najdeni tik ob vhodnih vratih (in da se je delavec okužil v zdravstvenih ustanovah), pojasnilo v 6. točki, razloge za neupoštevanje navedb, da F. ni zatrjeval, da bi bil doma izvajal kakšne ukrepe za preprečevanje zadrževanja glodavcev na kmetiji, pa v 10. točki svoje obrazložitve. Pojasnilo je (kot ugotavlja tudi pritožnica), da so bile podane prepozno, tj. po prvem naroku za glavno obravnavo, in po presoji pritožbenega sodišča to zadošča. Bile so namreč tako pavšalne (prva pa tudi nerelevantna), da jih sodišče prve stopnje tudi sicer ni bilo dolžno upoštevati; še manj je bilo zato dolžno pojasnjevati razloge za podaljševanje postopka. Pri tem tožena stranka niti sama (ob trditvi, da je A. K. našla mišje iztrebke pod policami, ki so locirane tik ob vhodnih vratih, in nikjer drugje) ni v celoti izključila možnosti, da se je zavarovanec tožeče stranka okužil v skladišču tožene stranke (list. št. 62). Ker ni zatrjevano, da bi oškodovani F. doma opravljal dejavnost, pa tudi ni jasno, zakaj mu tožena stranka očita, da doma ni izvajal nobenih ukrepov za preprečevanje zadrževanja glodavcev na kmetiji. Pritožnica s svojim pritožbenim očitkom o pomanjkanju razlogov za neupoštevanje navedenih trditev torej ne more uspeti.

23V zvezi s trditvijo, da okužba delavca F. izvira iz poplav, ki so bile jeseni leta 2014, pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da jo je tožena stranka podala celo po tretjem naroku za glavno obravnavo (tj. v četrti pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2018), da gre za nedopustno širjenje tožbenih navedb, in sicer ne glede na to, da je sodišče prve stopnje strankama dalo možnost, da oblikujejo vprašanja za izvedenca ter da bi v primeru, če bi navedeno dejstvo upoštevalo, to prav gotovo podaljšalo postopek, saj je tožena stranka izvedensko mnenje napadala tudi tako, da je navajala, da se je delavec okužil zaradi padavin. Pritožbeni očitek, da razlogov za presojo, zakaj bi prišlo do podaljšanja, ni navedlo, zato ni utemeljen. Sodišče prve stopnje bi v primeru upoštevanja omenjene navedbe moralo opraviti celoten dokazni postopek in pri tem aktivirati še izvedenca veterinarske stroke, saj je tožena stranka izvedenskemu mnenju prof. dr. A. (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) nasprotovala tudi iz razloga, ker ni upošteval, „da so bile jeseni 2014 v okolici oškodovančevega doma (tudi v M., kjer je oškodovanec doma) tako velike poplave, da so se ljudje s čolni vozili skozi vasi“ in „da je bilo po podatkih NIJZ prav zaradi poplav od junija do decembra 2014 v osrednji Sloveniji (kamor spada tudi M.) zaznano povišano število leptospir“. To pa zagotovo ne pomeni, da ne bi prišlo do zavlačevanja postopka zaradi razpisa novega naroka. Zavlačevanje postopka pomeni že izvedba zgolj enega naroka. Iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) EVA 2013-2030-0093 namreč izhaja, da je predlagatelj v spremenjenem četrtem odstavku 286. člena povzel stališče iz sodne prakse, da je mogoče upoštevati novote, ki so predložene po prvem naroku za glavno obravnavo, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora in da gre za pravni standard, ki je vedno podan, če je treba zaradi novih dejstev ali dokazov razpisati nov narok za glavno obravnavo (kakršna je rešitev v avstrijskem pravu).

24Trditve tožene stranke, da je verjetneje, da okužba izvira iz poplav kot pa iz stanja v skladišču, pa tudi sicer ne zdržijo pravne presoje. Ne sovpadajo namreč z drugimi ugotovljenimi in splošno znanimi dejstvi. Pritožbeno sodišče se tako strinja z obrazložitvijo iz 6. točke izpodbijane sodbe, da tudi če bi dejstvo glede poplav upoštevalo, temu ne bi sledilo, saj celo iz izvedenskega mnenja, ki ga je predložila tožena stranka izhaja, da traja povprečna inkubacijska doba 10 dni oziroma od 4 do 19 dni, poplave pa naj bi se zgodile 13. 9. 2014, kar glede na dejstvo, da je F. zbolel šele decembra tega leta, kaže da okužba F. v času poplav ni bila možna. Ne sprejema pa razlogovanja tožene stranke o nevarnosti poplavljene zemlje. Delavec F. je zbolel decembra 2014 (13. 12. 2014). Če se upošteva (najdaljša) inkubacijska doba 19 dni, to pomeni, da se je okužil 24. 11. 2014. Ker je splošno znano dejstvo, da se zemlja v poznih jesenskih mesecih ne obdeluje več, torej ni mogoče pritrditi toženi stranki, da se je F. z leptospirami okužil pri delu na polju, ker leptospire v zemlji (ki je bila poplavljena) ostanejo žive „dneve do mesece“. Navedena dejstva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe po presoji pritožbenega sodišča tako ne vplivajo. Očitek pritožnice, da je zaradi napačne uporabe tretjega odstavka 286. člena ZPP podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čelna ZPP, tako nikakor ne more biti utemeljen.

25Zakaj bi bile trditve in dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje prepoznalo kot neupoštevne, češ da so prepozni (21. točka te obrazložitve), neločljivo povezani z vprašanjema iz odgovora na tožbo, ali je možno, da so v prostoru glodavci ob sočasni nedotaknjenosti deratizacijskih vab in ali bi glede na postavljene vabe v skladišču ležali mrtvi glodavci (v zvezi s katerima je tudi predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca veterinarja), pritožnica ne pojasni, pritožbeno sodišče pa tudi sicer ne vidi pravno relevantne povezave, ki bi lahko vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Poleg tega so dejstvu, da so bili v skladišču tožene stranke prisotni glodavci, potrdili že drugi izvedeni dokazi. O kakršnikoli postopkovni kršitvi, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpostavljenih vprašanj, ni mogoče govoriti. Prav tako tudi ne v zvezi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da ne da izvedenskega mnenja v dopolnitev. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je namreč pripravljalna vloga tožene stranke s pripombami na izvedensko mnenje vsebovala trditve, ki so bile - kot že predhodno pojasnjeno - podane prepozno.

26Po ugotovitvah pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje tudi ni oprlo na zapis iz mnenja, da so bile leptospire najverjetneje na različnih površinah v skladišču. Dejansko stanje glede razmer v skladišču je ugotavljalo na podlagi izpovedi zaslišanih prič in zapisnika o inšpekcijskem pregledu (A 19). Pri tem je (glede pripomb na izvedensko mnenje, da izvedenec ni upošteval dejanskega stanja v skladišču) tudi izrecno obrazložilo, da ugotavljanje dejanskega stanja ni stvar izvedenca, temveč stvar sodišča in da tega ugotovi na podlagi pravočasnih navedb in na podlagi proste presoje izvedenih dokazov ter poudarilo, da je že predhodno ugotovilo, da so se v skladišču nahajali glodavci. Ker se je v spisu nahajal zapisnik o inšpekcijskem pregledu, iz katerega izhaja, da je inšpektorica K. v skladišču tožene stranke med drugim našla mišje iztrebke, pa pritožbeno sodišče nenazadnje tudi ne more pritrditi pritožnici, da je izvedenec medicinske stroke brez kakršnekoli opore v spisovni dokumentaciji ugotovil, da so se leptospire najverjetneje nahajale na različnih površinah v skladišču in da je v tem smislu odigral vlogo sodnika. Pritožnica glede na vse obrazloženo po prepričanju pritožbenega sodišča tako neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker se je oprlo na izvedensko mnenje prof. dr. A. A. in njegove zaključke povzelo v sodbi, pri čemer pritožbeno sodišče še enkrat izpostavlja, da v sodbo ni povzelo zapisa, da so se leptospire najverjetneje nahajale na različnih površinah v skladišču. Poleg tega po presoji pritožbenega sodišča tudi ni relevantno, ali so se leptospire pojavljale na različnih površinah. Dovolj je, da so se nahajale zgolj na enem mestu in da je zavarovanec tožeče stranke na tem mestu z njimi lahko prišel v stik.

27Tožena stranka v nasprotju s svojimi pritožbenimi trditvami v svoji 5. pripravljalni vlogi tudi ni predlagala dodatnega zaslišanja izvedenca prof. dr. A. A. Sodišče prve stopnje zato tega dokaznega predloga niti ni moglo zavrniti (zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju izvedenca A. iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ne izhaja) in pri tem storiti očitane postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 253. člena ZPP, še manj kršitve določil 22. in 23. člena Ustave RS. Je pa res, da je tožena stranka v tej vlogi nasprotovala izvedenskemu mnenju dr. A., navajala, da bi mnenje moral podati izvedenec veterinarske stroke in priložila mnenje tovrstnega izvedenca, ki ga je sama angažirala ter predlagala, da sodišče prve stopnje (na podlagi ugotovitev tega izvedenca) izvedencu A. naloži dopolnitve izvedenskega mnenja tako, da upoštevajoč (1) vse navedbe tožene stranke iz te vloge in (2) mnenje izvedenca veterinarske stroke mag. J. P. z dne 8. 7. 2018, odgovori na določena vprašanja (kot so razvidna iz list. št. 139).

28Te dopolnitve sodišče prve stopnje ni zahtevalo, vendar je izrecno pojasnilo razloge, zakaj ne. Tako je vsled dejstva, da je strokovno mnenje, ki ga po naročilu ene od strank izven pravde izdela izvedenec, glede na ustaljeno stališče sodne prakse treba obravnavati le kot del trditvene podlage stranke, ki se na takšno mnenje sklicuje¹¹, obrazložilo, da so nekatere navedbe - iz mnenja - prepozne (da F. ni izvajal nobenih zaščitnih ukrepov proti glodavcem na svoji kmetiji, da se je F. okužil zaradi poplav). Ker je tožena stranka izvedenskemu mnenju dr. A. nasprotovala tudi iz razloga, ker naj ta ne bi upošteval dejanskega stanja v skladišču, pa je temu dodalo še, da je dejansko stanje v zvezi z razmerami v skladišču ugotovilo samo (in da to ni naloga izvedenca), in sicer na podlagi pravočasno zatrjevanih trditev obeh pravdnih stranki in dokaza z zaslišanjem prič (F., R., K., S. in G.). Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja in pritrjuje prvostopenjskemu sodišču v odločitvi, da dopolnitev izvedenskega mnenja (ki naj bi po predlogu upoštevala prepozne trditve tožene stranke) ni bila utemeljena. Posledično pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da ni ugotavljalo dejstev, ki kažejo na to, da obstoji večja verjetnost, da se delavec F. ni okužil v skladišču tožene stranke, in da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je relevantno dejansko stanje ugotovilo na podlagi pravočasne trditvene in dokazne podlage pravdnih strank. Izpostavilo je sicer, da je izvedenec veterinarske stroke ugotovil, da je večja verjetnost, da se je J. F. okužil na svojem domu, ker ni vršil nobenih ukrepov proti prisotnosti glodavcev, vendar te ocene ni sprejelo, saj je ta temeljila na trditvi, ki jo je toženka v tem postopku ponudila prepozno (tj. da ni vršil ukrepov). V zvezi z mnenjem izvedenca P., da je ocena verjetnosti okužbe (95 %), kakršno je dal sodno postavljeni izvedenec A., previsoka, pa se je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče tudi pravilno opredelilo v smislu, da tudi če je ta ocena previsoka, to za odločitev v tej zadevi ni pomembno in da je dovolj tudi nižji odstotek - dovolj je, da je večja verjetnost, da je do okužbe prišlo na delovnem mestu, kot verjetnost, da je do okužbe prišlo pri J. F. doma.

29Na ta način pa se je sodišče prve stopnje posredno opredelilo tudi do stališča tožene stranke, da bi morala tožeča stranka z več kot 50 % stopnjo verjetnosti dokazati, da je do okužbe prišlo v skladišču tožene stranke. Tožena stranka je odgovorna za škodo, ker je tožeča stranka z verjetnostjo, ki presega mejni prag zadostne verjetnosti (torej 50 %) uspela dokazati, da je ravnanje odgovorne osebe oziroma vzrok, ki izvira iz njene sfere, povzročilo škodni dogodek. Opustitve tožene stranke so v obravnavanem primeru najverjetnejši vzrok škodnega dogodka, čeprav je v obravnavanem primeru nesporno, da se v skladišču tožene stranke ni okužil noben drug delavec. Tako pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni (III./1.a in III./3. točka pritožbe).

V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem (III./2.)

30V obravnavanem primeru je imel izvedenec medicinske stroke A. (med drugim) nalogo, da pojasni, kolikšna je verjetnost, da se je, upoštevajoč statistične podatke o nalezljivih boleznih po pogostosti in prijavljeni incidenčni stopnji v Sloveniji, J. F. okužil doma, kjer je imel oziroma ima domače živali (zajce, svinje, kokoši). Odgovoril je, da obstaja manj kot 5 % verjetnost in kot razloge navedel (1) da bi sicer domače živali, ki jih goji F., bili lahko do neke mere izvor okužbe, da pa je ta možnost neprimerno manjša, kot pa obstoj glodavcev v skladišču, (2) da F. že več let živi v enakih domačih razmerah, medtem ko je imel v času okužbe poškodovano kožo in (3) da tudi inkubacijska doba ustreza okužbi na delovnem mestu.

31Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). To je prvostopenjsko sodišče storilo tudi v obravnavanem primeru - ker samo ni znalo oceniti, v katerih (pravočasno zatrjevanih) okoliščinah obstaja večja verjetnost za okužbo (na delovnem mestu ali v domačem okolju oškodovanca), je aktiviralo izvedenca, ki ima za to strokovno znanje. Njegovim ugotovitvam je nato v celoti sledilo - potrjevalo jih je namreč tudi mnenje izvedenca iz postopka v zadevi IX Ps 1747/2016.

32Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne bi smela temeljiti na mnenju izvedenca A., je neutemeljen. Sodišče prve stopnje (ki v strokovnost izvedenca očitno ni dvomilo, saj je njegovo mnenje potrjevalo mnenje iz postopka IX Ps 1747/2016) je svoje ugotovitve pravilno oprlo na mnenje izvedenca A. in pritožnica jih s pavšalnim zatrjevanjem prejudiciranosti ipd. ne more omajati. Pravilno je upoštevalo tudi njegovo oceno verjetnosti okužbe. Okoliščina, da niti iz zaključka izvedenca A., ki je svoje mnenje podal v zadevi IX Ps 1747/2016 ne izhaja prepričanje, da je do okužbe prišlo v skladišču tožene stranke, pri tem ni pomembna. Kot že pojasnjeno, v obravnavanem primeru o prepričanju tako ali tako ne moremo govoriti. Da je bila bolezen J. F. posledica okužbe z leptospirami na delovnem mestu, s stopnjo gotovosti v tem postopku namreč ni mogoče ugotoviti. Neposredni dokaz o okužbi pri toženi stranki ne obstoji. Tožena stranka ni predlagala zavarovanja dokazov niti ni zahtevala, da se v trenutku, ko je delavec F. zbolel, preveri, ali je okužena zemlja, voda ali živali, s katerimi ta prihaja v stik doma. Zakaj se je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru naslonilo na merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, je torej jasno. Kot najverjetnejši vzrok škodnega dogodka (okužbe z leptospirami) pa je ob sklicevanju na mnenje izvedenca prof. dr. A. štelo izpostavljenost mišjim iztrebkom, ki so bili zaradi opustitve izvajanja ustreznih ukrepov, na delovnem mestu pri toženi stranki prisotni.

33Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo¹² ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

34Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa sam krije tudi stranski intervenient, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila niti ni zahtevala njihove povrnitve, zato je odločanje o teh odpadlo.

¹ Bolezen leptospiroza je nalezljiva, bakterijska bolezen (povzročajo jo bakterije leptospire), ki sodi v skupino bolezni imenovanih zoonoze, kar so infekcijske bolezni, ki se po naravni poti prenašajo iz živali na človeka in obratno (prim. izvedensko mnenje v spisu, str. 2; r. 103).
² Dr. Nina Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 671.
³ Ibid. str. 674.
⁴ Povzeti v 8. točki te obrazložitve.
⁵ Ker je tožena stranka svojo trditev iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da je zaradi namestitve 30 deratizacijskih vab 3. 9. 2014 storila vse, kar je potrebno za zaščito svojih prostorov pred glodavci, pritožbeno še podkrepila s trditvijo, da tudi iz inšpekcijske odločbe z dne 6. 1. 2015 izhaja, da je po sistemu HACCP, ki ga je imela tožena stranka vzpostavljenega, deratizacija predpisana dvakrat letno, ji pritožbeno sodišče odgovarja, da slednje pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne more omajati. Tožena stranka niti ne trdi, da je leta 2014 deratizacijo opravila dvakrat, tudi sicer pa je pojasniti, da je potrebno deratizacijo opraviti dvakrat letno tudi v primeru, ko miši ni in ne zgolj v primeru, ko so.
⁶ Prim. 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Pri tem iz Zapisnika o inšpekcijskem pregledu (A 19) izhaja, da je inšpektorica K. našla le nekaj, sicer nedotaknjenih deratizacijskih vab, kje pa so bile ostale vabe, pri pregledu prisotna poslovodja ni vedela. Inšpektorica torej ni našla vseh deratizacijskih vab.
⁸ Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
⁹ Tako je bilo ugotovljeno 19. 12. 2014 pri inšpekcijskem pregledu inšpektorice A. K.
¹⁰ Na katerega ponovno opozarja pritožnica in sodišču prve stopnje očita, da se do njega ni opredelilo.
¹¹ VSL Sodba I Cpg 461/2018.
¹² Posledično pa tudi njen predlog, da naj se zadeva (v primeru novega sojenja) dodeli drugemu sodniku.