VSM Sodba III Kp 1101/2020

I. Pritožbi obdolženega I. K. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi I. K. je dolžan plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR.

1Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka obdolženega I. K. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Po določenih kaznih za vsako posamezno kaznivo dejanje, mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora in denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znaša skupaj 300,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, potrebni izdatki in nagrada postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev. Nadalje je po prvem odstavku 73. člena KZ-1 obdolžencu odvzelo tri mobilne telefone in SIM kartice, z natančnimi karakteristikami, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe.

2Zoper to sodbo sta se pritožila obdolženi I. K. in njegova zagovornica, oba zaradi odločbe o varnostnem ukrepu odvzema predmetov. Obdolženec izraža prošnjo, da se mu izroči vsaj en telefon, zagovornica pa višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odvzem predmetov, razveljavi.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovornica uvodoma uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar je ne konkretizira z nobeno od kršitev iz 371. člena ZKP. Iz vsebine pritožbe, ko zatrjuje, da sodišče ni jasno utemeljilo razlogov za odvzem navedenih predmetov oziroma dveh mobilnih telefonov, pa je razbrati uveljavljanje pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, torej pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar ji ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje razloge za svojo odločitev o odvzemu predmetov obdolžencu po prvem odstavku 73. člena KZ-1, obširno in jasno utemeljilo v zadnjem odstavku na strani 6 ter prvem odstavku na strani 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Očitana kršitev zato ni podana.

5Zatrjevano kršitev kazenskega zakona zagovornica utemeljuje z navedbami, da je sodišče kršilo materialno določbo 73. člena KZ-1, saj mobilni napravi znamke Apple iPphone in znamke Sony z vstavljenimi SIM karticami, sploh nista predmeta, ki bi bila uporabljena za izvršitev kaznivega dejanja. V zapisniku o preiskavi naprave namreč nikjer ni zabeleženo, da sta bila uporabljena za kaznivo dejanje in gre zgolj za neutemeljene domneve sodišča, pri čemer tudi ni dokazov, da so vsi mobilni telefoni last obdolženca.

6S temi navedbami zagovornica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, konkretno po 5.točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Tega zagovornica tudi ne trdi, temveč nasprotuje dejanskim ugotovitvam in razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev o izrečenem varnostnem ukrepu. Slednje pa pomeni uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga po drugem odstavku 374. člena ZKP, to je izpodbijanje odločbe o varnostnem ukrepu, če sicer ne gre za kršitev zakona iz 5. točke 372. člena tega zakona, pač pa je sodišče to odločbo izdalo nepravilno. Vendar zagovornici ni mogoče pritrditi. Višje sodišče namreč primarno v celoti soglaša z oceno in prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec mobilni telefon Apple iPhone z IMEI št. z vstavljeno SIM kartico Virgin, uporabil pri storitvi kaznivega dejanja. Glede na ugotovljeno obsežno komunikacijo preko aplikacije What`s up, najprej že večkrat pred kritičnim dnem, nato pa tudi na dan izvršitve kaznivega dejanja, ter vsebino te komunikacije, tudi po presoji višjega sodišča ni nobenega dvoma, da je bila ta elektronska naprava, sicer last obdolženca (kar slednji sam izrecno potrjuje tudi v pritožbi) uporabljena pri storitvi kaznivega dejanja.

7Razumna, prepričljiva in zato pravilna pa sta tudi nadaljnja ocena in zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila mobilna telefona znamke Apple iPhone z IMEI in znamke Sony, z vsemi naštetimi SIM karticami, namenjena za kaznivo dejanje. Glede na mesto najdbe mobilnih telefonov v avtomobilu, ki ga je vozil obdolženec, v povezavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami, je sodišče razumno in logično sklepalo, da je te elektronske naprave vzel s seboj „za rezervo“, oziroma tudi za primer, če tujci, ki so ga čakali za prevoz, ne bi imeli mobilnih telefonov. Ob ugotovljeni obsežni komunikaciji in vsebini le-te preko mobilnega telefona Apple iPhone z vstavljeno SIM kartico Virgin, je pravilno ocenilo, da je obdolženec mobilni telefon vsekakor potreboval za izvršitev kaznivega dejanja, saj je na ta način prejemal navodila glede mesta prevzema tujcev, kot tudi mesta, do katerega jih bo peljal, torej bistvene podatke za izvršitev kaznivega dejanja. Mobilni telefon je bil torej za konkretno izvršitveno dejanje obdolženca nujno potrebno sredstvo, zato je ob vseh ugotovljenih in obrazloženih okoliščinah pravilno in razumno sklepanje sodišča prve stopnje, da sta bila mobilna telefona Apple iPhone s SIM kartico Digi in mobilni telefon znamke Sony dejansko namenjena za kaznivo dejanje. O namenjenosti za kaznivo dejanje je namreč mogoče govoriti tudi, če se storilec za konkretno izvršitveno dejanje opremi z več predmeti, potem pa ne uporabi vseh, marveč le posamezna izmed njih¹. Zato sklicevanje zagovornice na zapisnik o preiskavi naprave, ko ni zabeleženo, da sta bila tudi slednja mobilna telefona uporabljena za kaznivo dejanje, ne more biti relevantno za presojo, ali sta bila povezana s storitvijo kaznivega dejanja na način, da sta bila zanj namenjena. Pritožba zagovornice torej ni utemeljena.

8Enako velja tudi za posplošene pritožbene navedbe obdolženca, ko za prvi mobilni telefon znamke Apple iPhone navaja, da je to njegov glavni, tudi delovni telefon, telefon znamke Sony je družinski telefon, z dvema karticama, poljsko in ukrajinsko, ki jo uporablja za komunikacijo s starši, drugi telefon Apple iPhone pa je nekako rezervni, ki ga uporablja za občasne obiske ženine mame v Italiji. S temi pritožbenimi navedbami obdolženec v ničemer ne more omajati pravilnih razlogov izpodbijane sodbe, za odločanje o njegovi prošnji, da se mu naredi kopijo fotografij, videoposnetkov in številk, pa višje sodišče ni pristojno.

9Po obrazloženem, in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je višje sodišče pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10Odločba o plačilu sodne takse, kot strošku pritožbenega postopka, je posledica neuspešnih pritožb in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 7405 Taksne tarife.

¹ I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba Ljubljana, 2001, str. 403.