VSL Sodba II Cp 1021/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 367,20 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbeni postopek:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 2.976,30 EUR s pripadki in naložilo tožnici, da toženki povrne pravdne stroške.

2Zoper odločitev se pritožuje tožnica brez formalne navedbe pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da sodišče ni izdalo sklepa v zvezi z umikom tožbe. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka v celoti uspela, čeprav odgovora na tožbo sploh ni podala, je pa delno (66 %) plačala. Ker toženka ni odgovorila na tožbo, bi moralo sodišče v skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku¹ izdati zamudno sodbo. Tožnica je vložila tožbo na podlagi 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku,² ki določa, da če se odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Zakonsko določilo je jasno, kar je tožnica tudi navedla v vlogi z dne 31. 5. 2019. Zamudna sodba je sankcija za opustitev odgovora na tožbo, zato sodišče ne bi smelo opraviti obravnave. Ostale relevantne pritožbene navedbe bo sodišče druge stopnje povzelo, ko bo nanje odgovarjalo.

3Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in med drugim navaja, da je bila tožnica s strani sodišča pozvana, da svoje tožbene navedbe dopolni do te mere, da bo iz njih izhajala utemeljenost zahtevka in da navede manjkajočo trditveno podlago, česar tožnica ni storila. Tožnica je tožbo vložila 11. 2. 2019, torej preden je bilo o plačilu komunalnega prispevka dokončno odločeno, zato je bila tožba preuranjena. Pritožbene navedbe tožnice so v celoti neutemeljene in konfuzne, tako da se je do njih težko opredeliti, saj tožnica meša zadeve iz sodne in upravne pristojnosti.

4Pritožba je deloma utemeljena (glede dela stroškov postopka).

Glede zatrjevanih kršitev določb postopka:

5Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da ni resnična pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o delnem umiku tožbe, saj je ta sklep izdalo še pred izdajo izpodbijane sodbe, dne 14. 6. 2019.

6Pritožbene navedbe, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (kar je sicer res), so nerazumljive in nejasne, saj pritožba ne uspe obrazložiti, kako naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo svojo stvarno pristojnost. Glede na vrednost spornega predmeta in subjektiviteto strank je okrajno sodišče stvarno pristojno za obravnavanje tožničinega zahtevka.

7Pritožba na številnih mestih razpravlja, kaj vse bi »sodišče« moralo storiti, kaj je storilo narobe in naposled (X. točka pritožbe) predlaga ali zahteva, da naj se sodišče opredeli do določenih vprašanj. Pri teh navedbah večkrat sploh ni možno ugotoviti, ali se ti očitki tičejo prvostopenjskega pravdnega sodišča (Okrajnega sodišča v A.), Upravnega sodišča, ki je odločalo v upravnih sporih sedanjih pravdnih strank, ali pa pritožbenega sodišča, ki odloča o tej pritožbi. Na nejasne in nerazumljive navedbe pa ni mogoče argumentirano odgovoriti. Glede zahteve po opredelitvi »sodišča,« zakaj ni utemeljen tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje do tega vprašanja pravilno in obsežno opredelilo, kar bo še pojasnjeno v nadaljevanju. V zvezi z zahtevo (za katero je zopet mogoče le domnevati, da je naslovljena na pritožbeno sodišče), da naj se opredeli »tudi do ostalih pritožbenih in tožbenih navedb, na katere sodišče [katero?] ni odgovorilo,« pa pritožbeno sodišče odgovarja, da se do tožbenih navedb pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati; če pritožba meni, da se sodišče prve stopnje do kakšne njene pravno pomembne navedbe ni opredelilo, mora to konkretizirano zatrjevati.

8V zvezi z (vsebinsko praznim in pavšalnim) sklicevanjem na kršitve ustavnih pravic pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se procesne pravice ustavnega ranga uresničujejo skozi določbe procesnih zakonov (v konkretnem primeru ZPP), zato mora tudi kršitve ustavnih procesnih pravic stranka uveljavljati skozi kršitve procesnih predpisov (določb ZPP), ne pa s posplošenim sklicevanjem na kršitev ustavnih pravic.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ne opravilo ustrezno materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Tožnica si navedeni institut³ napačno razlaga. Eno od osnovnih načel pravdnega postopka je pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ki določa, da je prvenstveno naloga stranke, da ustrezno oblikuje svoje trditve (navedbe) in zanje tudi predloži dokaze. Korektivna dolžnost sodišča v obliki materialnega procesnega vodstva nastopi le v primeru, ko stranka kljub vsej svoji ustrezni skrbnosti spregleda kakšen pomemben dejanski ali pravni vidik zadeve, kar bi lahko vodilo k sodbi presenečenja.⁴ Materialno procesno vodstvo ni namenjeno temu, da bi sodišče namesto stranke oblikovalo trditve, saj bi se sodišče s tem prelevilo v odvetnika stranke in kršilo načelo nepristranskosti.

10Sodišče prve stopnje je že v pozivnem sklepu z dne 14. 5. 2019 (red. št. 9, list. št. 13 do 15) zelo natančno pojasnilo (primerjaj 3. in 4. točko navedenega sklepa), v čem je tožničina tožba nesklepčna, med drugim je tudi razgrnilo nosilni argument, ki je pozneje vodil k zavrnitvi zahtevka. Tako ni dvoma, da je tožnica imela možnost, da se seznani s pravnimi naziranji prvostopenjskega sodišča, zato sodba zanjo ne bi smela biti presenečenje. Poleg tega pritožbeno sodišče na podlagi zapisnika naroka z dne 13. 12. 2019 ugotavlja, da je sodišče svojo načelno dolžnost odprtega razpravljanja o pravnih in dejanskih vidikih skrbno opravilo, vendar pa tožnica kljub pozivom in obrazložitvam sodišča ni podala novih navedb, temveč je zgolj »vztrajala kot dosedaj.«

11Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je na naroku govorilo tudi o odškodninski odgovornosti, da pa o tem sodba nima nobenih razlogov. Sodba mora vsebovati razloge o odločilnih dejstvih, ne pa kronike prav vsega, kar je bilo v postopku izrečeno ali zapisano. Tožnica v zvezi z odškodninsko podlago ni podala nobenih konkretiziranih trditev, zato sodišču prve stopnje o tem tudi ni bilo treba zapisati nobenih razlogov; zgolj dejstvo, da se je ta pravna podlaga mimogrede omenila na naroku, še ne pomeni, da bi bilo treba o tem v sodbi navesti kakršnekoli razloge.

Glede (ne)izdaje zamudne sodbe:

12Tudi pogoje za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP) pritožba interpretira pravno zgrešeno. Dejstvo, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, ni sankcionirano s fikcijo pripoznave tožbenega zahtevka (razen v sporu majhne vrednosti, za kar pa v tem primeru ne gre), temveč zgolj s fikcijo (neizpodbitno domnevo), da priznava dejstva, torej dejanske navedbe tožeče stranke v tožbi.⁵ Zato je v kontumacijskem postopku po 318. členu ZPP tudi ob odsotnosti odgovora na tožbo (kar vzpostavi fikcijo priznanja dejstev) naloga sodišča, da preveri, ali je glede na ta (fiktivno priznana kot resnična) dejstva zahtevek tudi utemeljen po materialnem pravu, ali je torej sklepčen. Če ugotovi, da zahtevek ni sklepčen, mora postopati v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP, kar je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi storilo.

13Sodišče prve stopnje je obsežno, natančno in pravilno pojasnilo, zakaj zamudne sodbe ni izdalo (primerjaj 50. do 54. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh razlogov pritožba obrazloženo sploh ne izpodbija, temveč zgolj ponavlja tožničino tezo, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo. Pritožnica torej sploh ne vzpostavi vsebinske polemike s prvostopenjsko sodbo. Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, morajo biti pritožbeni razlogi jasno opredeljeni, da je sploh mogoč pritožbeni preizkus. Zato tudi pritožbeno sodišče ne more odgovoriti drugega kot to, da pritrjuje pravilnim razlogom sodišča prve stopnje.

Glede pravilne uporabe materialnega prava in sklepčnosti zahtevka:

14Tudi pritožbeno sodišče deli mnenje prvostopenjskega, da so bile tožničine tožbene navedbe nesklepčne v smislu 318. člena ZPP. Tožnica je, kot sama pove v pritožbi, opisala potek upravnega postopka in navedla, da zahteva plačilo na podlagi 281. člena ZUP, kar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča premalo in nesklepčno. Sodišče prve stopnje je zelo obširno in pravilno pojasnilo, zakaj v situaciji, ko je upravna odločba odpravljena, vendar hkrati upravna zadeva vrnjena v ponovno odločanje, še ne nastane podlaga za vračilo tistega, kar je zavezanec na podlagi odpravljene in v ponovno odločanje vrnjene odločbe izpolnil. Tudi teh pravilnih, obširnih in zelo skrbno obrazloženih razlogov prvostopenjske sodbe (primerjaj 30. do 36. ter 40. točko obrazložitve) pritožba konkretizirano in argumentirano sploh ne izpodbija.

15Sklicevanje, da je »zakon jasen« in da je tožnica vložila tožbo na podlagi 281. člena ZUP ter sodbe Upravnega sodišča I U 1576/2016, je vsebinsko prazno in neutemeljeno. Stranka mora zatrjevati predvsem dejstveno podlago za spodnjo premiso t. i. sodniškega silogizma (pravno odločilna dejstva, torej tiste konkretne dejanske okoliščine primera, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek). Vsebino zgornje premise (pravno podlago) lahko iz zatrjevanih dejstev izlušči tudi sodišče samo.⁶ Zgolj navedba členov zakona ali druge pravne podlage (zgornje premise) še ni trditev o odločilnih dejstvih, ki bi utemeljevala tožbeni zahtevek. Ni točno, kar trdi pritožba, da naj bi Upravno sodišče tožnico s sodbo I U 1576/2016 napotilo, da zahteva povrnitev komunalnega prispevka s civilno tožbo. S to odločbo (gre za sodbo in sklep, mimogrede) je tožničina tožba deloma zavržena, v preostalem delu pa ji je ugodeno in je odločba toženke z dne 14. 7. 2016 odpravljena ter zadeva vrnjena v nov postopek; s to odločbo nihče ni bil napoten na civilno tožbo (taka napotitev bi morala biti vsebovana v izreku). Le obrobno (obiter dictum) zapisani razlog (38. točka navedene sodbe in sklepa) o uveljavljanju zahtevkov v civilnem sodnem postopku ne pomeni napotitve na pravdo, še toliko manj pa (sklepčno in pravno upoštevno) trditev, ki bi utemeljevala tožbeni zahtevek.

16Odločbe Upravnega oddelka VSRS, na katere se sklicuje pritožba (U 82/95, U 608/94 in U 410/92), obravnavajo povsem drugačne primere, predvsem pa nobena ne obravnava vprašanj, ki sta sporni v tem postopku: 1) kdaj nastopi dolžnost vrnitve upravnemu organu plačanih zneskov v primeru, ko je upravna odločba ne le odpravljena, temveč zadeva tudi vrnjena v ponovno odločanje; 2) od kdaj je upravni organ dolžan plačati zamudne obresti od zneska, ki ga je dolžan vrniti, kadar se spremeni ali odpravi upravna odločba, ki je bila podlaga za plačilo tega zneska.

17Pritožbena navedba, da »sklicevanje na določilo 300. člena ZUP kot analogijo v tem primeru ne moremo upoštevati, ker v tem postopku ni nobene izvršbe,« je nerazumljivo. Sodišče prve stopnje nikjer ni zapisalo, da bi v tem primeru šlo za izvršbo. Pritožbena navedba, da je tožnica »podala mnenje na sodbo III Ips 49/2005,« je enako nerazumljiva in vsebinsko prazna, saj tožnica ne pove, kakšno mnenje je podala in v kakšni zvezi naj bi bilo to z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožnici tudi pravilno pojasnilo (česar pritožba zopet ne izpodbija obrazloženo), zakaj predložitev »prakse občine X.« ni relevantna (42. točka obrazložitve).

18Neutemeljene in pravno zgrešene so pritožbene navedbe, da toženka ni oporekala pravni podlagi, navedeni v tožbi, niti judikatom, ki jih je tožnica citirala v vlogi z dne 31. 5. 2019. Navedbe pravne podlage in judikatov niso trditve o dejstvih, temveč navajanje pravnih naziranj. Pravna naziranja pa se ne obravnavajo kot dejanske trditve, zato zanje tudi ne pridejo v poštev določbe o neprerekanih dejstvih iz 214. člena ZPP. Pritožba v VI. točki navaja, da se sodišče (prve stopnje?) v svoji obrazložitvi sklicuje na judikate, na katere se »ne sklicuje niti toženka v odgovoru na tožbo.« Ni jasno, ali naj bi bil to očitek prvostopenjskemu sodišču ali zgolj ugotovitev; če s tem skuša pritožnica zatrjevati, da naj bi prvostopenjsko sodišče prekoračilo trditveno podlago, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje vezano le na trditveno podlago strank glede dejstev, medtem ko mora pravo (vključno z relevantno sodno prakso kot neformalnim pravnim virom) poznati samo in mora preizkusiti različne pravne podlage po uradni dolžnosti (primerjaj tretji odstavek 180. člena ZPP).

19V IV., V., VII. in VIII. točki pritožbe pritožnica obširno polemizira z odločitvami upravnih organov in Upravnega sodišča v postopkih, ki so se (med drugim) tikali vprašanja plačila komunalnega prispevka, s katerim je povezana predmetna pravda. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo tožnici, da velja načelo prirejenosti postopkov in da zato pravdno sodišče ne more presojati pravilnosti in zakonitosti ravnanja upravnih organov ter upravnih odločb (primerjaj 45. točko obrazložitve), tega nosilnega razloga pa pritožba obrazloženo sploh ne izpodbija. Odločbe z dne 25. 3. 2019, v zvezi s katero pritožba obširno navaja, da naj bi bila nična oziroma nezakonita, tožnica v okviru upravnega postopka nikoli ni izpodbijala s pravnimi sredstvi, zato je navedena odločba (kot je tožnici tudi že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje – 46. točka obrazložitve) postala dokončna dne 19. 4. 2019 in pravnomočna 5. 5. 2019.

20Nerazumljive in nesmiselne so pritožbene navedbe, da naj bi bila ta upravna odločba izdana »za potrebe tega sodnega postopka;« ker je bila prvotna odločba o odmeri komunalnega prispevka (dvakrat) razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu, je slednji nedvomno imel pravno podlago in tudi dolžnost, da odloči o obveznosti plačila komunalnega prispevka.

21Pritožbene navedbe, da se »sodišče« (s čimer je najbrž mišljeno prvostopenjsko pravdno sodišče) ni držalo »napotkov Upravnega sodišča,« so pravno zgrešene, saj Upravno sodišče sodišču splošne pristojnosti (pravdnemu) ne daje in ne more dajati nikakršnih zavezujočih napotkov. Zakaj se sodišče prve stopnje mora »držati« pravnomočne odločbe toženke, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo v 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, teh razlogov pa pritožba vsebinsko sploh ne izpodbija in z njimi ne polemizira (temveč le mehanično ponavlja svojo tezo, govori torej svoj monolog mimo prvostopenjske sodbe, namesto da bi z njo in njenimi razlogi vzpostavila dialog), zato tudi sodišče druge stopnje lahko odgovori le, da so (tudi) ti razlogi sodišča prve stopnje pravilni.

22Res je, kar navaja pritožba, da iz nobenega od judikatov, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ne izhaja, da komunalnega prispevka stranki ne bi bilo potrebno plačati, in da je bil za del plačanega komunalnega prispevka postopek s strani toženke že ustavljen. Vendar so te pritožbene navedbe zavajajoče in nimajo neposredne zveze z obravnavano zadevo, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo ali zaključilo ničesar v zvezi z obveznostjo plačila prispevka, pač pa je pravilno zaključilo, da upravnemu organu plačanega komunalnega prispevka (še) ni treba vrniti, dokler ni o obveznosti plačila tega prispevka v upravnem postopku dokončno odločeno.

23Nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče ni dalo odgovora na tožničine navedbe v zvezi s sodbo III Ips 49/2005 in da ni obrazložilo, ali lahko zavzeto stališče velja v vseh primerih, so preprosto neresnične, saj je sodišče o tem zapisalo razloge (primerjaj 40. točko obrazložitve), s katerimi pa se pritožba ne sooči. Navedbe, da Vrhovno sodišče »svojega prepričanja ni utemeljilo s pravnimi argumenti, zato je sodba brez razumne pravne obrazložitve in zato tudi arbitrarna,« ne vzdržijo resne presoje. Pravzaprav je obratno: navedbe tožnice v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi so brez razumne in preverljive pravne obrazložitve, saj za svoje stališče, da naj bi toženka bila dolžna komunalni prispevek vrniti že v letu 2012, tožnica ne navaja nobenih jasnih, razumljivih in vzdržnih pravnih argumentov. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev zelo jasno in prepričljivo obrazložilo in tem razlogom pritožbeno sodišče nima kaj dodati.

24Zakaj dejansko stanje v sodbi III Ips 49/2005 ni »enako kot v tožničinem primeru,« pritožba ne pojasni. V nadaljevanju pritožba polemizira z nekaterimi odločbami, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ti pritožbeni razlogi niso jasni in prepričljivi. Tožnica ne pojasni, zakaj ne bi bila uporabljiva sodba I U 540/2016, navedba v pritožbi, da »odločba o denarni kazni predstavlja izvršilni naslov, kar pa za komunalni prispevek ne velja,« pa je nejasna in nerazumljiva. Enako nerazumljive so navedbe, da naj ne bi bila uporabljiva sodba X Ips 583/2006, ker se nanaša na pobiranje davka, saj pritožba ne pojasni, zakaj ta sodna praksa »ni pravilna;« četudi je davčno področje procesno posebej urejeno, pa to ne pomeni, da ni možno tudi primerov z davčnega področja (ki spada v upravno pravo v širšem smislu) smiselno uporabiti pri razlagi nejasnih ali pomensko odprtih določil z drugih, sorodnih pravnih področij.

25Navedba, da zgoraj citirana sodba sploh ni pravilna »glede na ostalo sodno prakso,« je pavšalna in prazna, saj pritožba ne pove (ne navede opravilnih številk odločb), katera sodna praksa naj bi izkazovala obratno stališče. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se odločba X Ips 1434/2004 nanaša na vzgojni ukrep izključitve iz šole in da nima nikakršne zveze⁷ s tu obravnavanim pravnim vprašanjem. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo zgolj na ta judikat, temveč tudi na več drugih odločb Vrhovnega in Upravnega sodišča, ki pa pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v celoti potrjujejo. V zvezi z nekajkratnim pritožbenim sklicevanjem na izvršilni naslov je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo (npr. 32. in 33. točka obrazložitve), da gre tudi, kadar stranka prostovoljno plača, za pravno enako situacijo kot pri izvršilnem naslovu, tega pravnega stališča pa pritožba obrazloženo ne izpodbija.

26V VIII. točki obrazložitve pritožba zgolj ponavlja svojo trditev (ki ni nič več kot gola trditev), da bi moralo sodišče priznati zakonske zamudne obresti od plačanega komunalnega prispevka za garažne bokse in da ji »tudi po odločitvi sodišča prve stopnje« pripadajo kapitalizirane zamudne obresti; sodišče prve stopnje je obširno in pravilno obrazložilo (47. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj toženka z vračilom komunalnega prispevka ni bila v zamudi in zakaj posledično (če ni zamude, tudi ne more biti pravice do zamudnih obresti) zamudnih obresti ni dolžna plačati. Tudi s temi razlogi pritožba obrazloženo ne polemizira, zato tudi pritožbeno sodišče ne more odgovoriti drugače kot tako, da pritrdi pravilnim in popolnim razlogom prvostopenjskega sodišča.

Glede stroškov postopka na prvi stopnji:

27V zvezi s pritožbeno grajo stroškovne odločitve (IX. točka pritožbe) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožnica povrniti stroške toženki. Res je, da je tekom pravde toženka plačala del terjanega zneska (5.114,40 EUR), vendar tega ni storila zato, ker bi bil tožbeni zahtevek že od vsega začetka utemeljen, temveč je plačala takrat, ko je zahtevek zapadel (primerjaj 47. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožničina tožba je bila vložena preuranjeno, zato je mogoče zaključiti, da toženka ni dala povoda za tožbo (primerjaj 157. člen ZPP), zahtevek pa je izpolnila takoj, ko je bila to dolžna storiti (ko je njena obveznost po odločbi z dne 25. 3. 2019 zapadla), kar ustreza položaju iz 157. člena ZPP.

28Pritožba pa utemeljeno izpodbija toženki priznani odvetniški strošek odsotnosti iz pisarne. Pritožbeno sodišče je na podlagi spletne aplikacije Google maps ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče (Prva ulica 6, A.) od odvetniške pisarne toženkine pooblaščenke (Druga ulica 4, A.) oddaljeno vsega 39 metrov, zato toženkini pooblaščenki ne pripada strošek odsotnosti iz pisarne. Zato je na podlagi 358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) spremenilo tako, da je od priznanih stroškov toženke odštelo ta del nagrade (12 EUR). V preostalem je pritožbena graja stroškovne odločitve, da se priznajo zgolj za pravdo potrebni stroški in da je potrebno stroške skrčiti na najmanjšo mero, pavšalna, saj tožnica (razen glede odsotnosti iz pisarne) ne pojasni, kateri od toženki priznanih stroškov naj bi bil nepotreben.

Sklepno:

29Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi sprejelo pravilno odločitev (razen v malenkostnem delu glede stroškov). Ker niso podani pritožbeni razlogi (razen delno glede stroškov) niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

30Ker je tožnica s pritožbo glede glavne stvari propadla, uspela je le v manjšem delu glede stroškovne odločitve, toženka pa je na pritožbo vsebinsko odgovorila, ji mora tožnica povrniti stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (300 točk + 25 % ali 225 EUR) in 2 % materialnih stroškov (4,5 EUR). Priznane stroške je tožnica dolžna plačati v roku 15 dni (313. člen ZPP), če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP.
³ Za celovit pregled materialnega procesnega vodstva in odprtega sojenja glej npr. N. Betetto, Vsebinsko ali formalistično odločanje, Pravosodni bilten št. 3/2013, str. 9.
⁴ Primerjaj M. Voglar, Materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti, Pravosodni bilten št. 1/2017, str. 241, in isti avtor, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten št. 2/2016, str. 45, oboje s citirano dodatno literaturo in judikaturo.
⁵ Gre za t. i. sistem pozitivne (afirmativne) litiskontestacije; obširneje glej J. Zobec, komentar 318. člena ZPP v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, ČZ Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, str. 91 ter 126-127.
⁶ To izhaja iz tretjega odstavka 180. člena ZPP, pa tudi iz starodavnega rimskega pravnega reka iura novit curia (sodišče pozna pravo).
⁷ Domnevati je, da se je prvostopenjsko sodišče zmotilo pri zapisu opravilne številke.