VSC Sodba Cp 201/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, (1.) da ji je tožena stranka dolžna za uporabo njej do ½ solastnega dela nepremičnin parc. št. ... in parc. št. ..., obe k.o. ..., v roku 15 dni pod izvršbo plačati 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot so razvidni iz te točke sodbe, do plačila, in (2.) da je dolžna tožena stranka plačevati tožeči stranki za vsak mesec nezakonite uporabe njej do ½ solastnega dela nepremičnin iz 1. točke izreka sodbe od 1. 10. 2018 dalje znesek 250,00 EUR z zapadlostjo vsakega zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do dne plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.195,54 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitve določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženo stranko pa obveže k plačilu na strani tožeče stranke nastalih pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da vztraja pri trditvah, da se je bila iz nepremičnine prisiljena izseliti zaradi ekonomskega, čustvenega in psihičnega nasilja, ki bi se v končni posledici lahko sprevrglo tudi v fizično nasilje. Meni, da npr. dogodek z dne 1. 1. 2018, v okviru katerega je toženec tožnico zaklenil v hišo, tehnično morebiti res ne predstavlja "prepovedi dostopanja v hišo", vsekakor pa predstavlja dogodek, ki bi pri vsakem skrbnem in razumnem človeku povzročil, da si v hišo ne bi več upal in oziroma želel. Tudi okoliščine (ki jo priznava sam toženec), da od tožnice zahteva, da mora vsak svoj občasni prihod, namenjen odnašanju svojih stvari, najaviti oziroma želi biti toženec pri tem celo navzoč (kar je za tožnico, upoštevajoč zgoraj opisani dogodek z dne 1. 10. 2018, izjemno neprijetno), ni mogoče tolmačiti drugače, kakor na način, da ji toženec preprečuje dostop do hiše in s tem njeno souporabo. Takšno toženčevo ravnanje je povsem možno enačiti z menjavo ključavnic, saj ni nobenega razloga, da bi eden izmed solastnikov drugemu solastniku postavljal tovrstne pogoje. Sicer pa je takšna obrazložitev izpodbijane sodbe v diametralnem nasprotju z njenim nadaljevanje, da »lahko tožnica v hišo kadarkoli vstopi«. Pritožnica nadalje navaja, da do določene mere tudi za okoliščino, da toženec vztrajno parkira vozilo na dvorišču pred hišo, velja ugotoviti, da tožnici s tem preprečuje so/uporabo nepremičnine. Navaja, da ji zaradi tega resnično ni onemogočen sam vstop v hišo, ni pa nobenega razloga, zakaj toženec vozila ne bi parkiral kje drugje na dvorišču, saj sam izjavlja, da je dvorišče dovolj veliko. Tudi to ravnanje po prepričanju tožnice kaže na to, da si toženec lasti celotno nepremičnino oziroma da vsaj izvaja vsa možna dejanja, da bi tožnico izrinil iz njene souporabe na način, da pri njej povzroča nelagodne oziroma/in neprijetne občutke oziroma strah. Pritožnica meni, da je precej pomenljivo navajanje toženca o tem, da po njegovem ni razloga, da do razveze zakonske zveze pride in da se večletni odnos konča ter naj bi bil odhod tožnice nepotreben. Tudi takšne navedbe kažejo na to, da si toženec enostavno ne da dopovedati, da želi tožnica »živeti po svoje« in da še vedno povsem nekritično (kot vse do sedaj) od tožnice pričakuje, da se bo podrejala njegovim pričakovanjem, kar spet posledično na drugi strani pomeni, da je resnično verjeti trditvam tožnice, da je s strani toženca doživljala (v kakršnikoli obliki se to že imenuje) nasilje. Nenazadnje pa je način »komuniciranja« toženca s tožnico razviden tudi iz sms sporočil in t.i. dnevnika. Tako je iz sms-ov moč ugotoviti vzorec ravnanja toženca, kot je bil aktualen tudi v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama. Toženec je nagnjen k dolgovezenju, k obširnemu pisanju sms-ov, e-sporočil ipd., na drugi strani pa tožnica za takšno dolgovezenje enostavno nima energije, kot tudi seveda ne časa. Tovrstno postopanje toženca meji na zalezovanje, vsiljevanje, kar je vse bilo aktualno že v preteklosti in tudi to je bil eden od razlogov, da tožnica enostavno ni več zdržala v zakonski zvezi s tožencem in se je bila prisiljena umakniti. Po drugi strani pa je sodna praksa že zavzela stališče, da od nikogar ni mogoče zahtevati, da zaradi uresničevanja svojih lastniških upravičenj trpi kakršnokoli nasilje (odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1764/2010 z dne 6. 1. 2010 in I Cp 876/2005 z dne 1. 6. 2005). Prvenstvena obveznost vsakega lastnika je namreč, da svojo stvar uporablja le v mejah, ki jih določa zakon in da se vzdržuje kršitve lastninske pravice drugega, kar seveda velja tudi v razmerju do solastnika (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2007). Kdor z zlorabo solastninske pravice povzroči nevzdržno solastninsko skupnost, zaradi katere drugi solastniki ne morejo nemoteno souporabljati nepremičnine in so se iz tega razloga primorani iz nje izseliti, je zato dolžan drugim solastnikom nadomestiti korist, ki jo ima od uporabe (celotne) solastne nepremičnine. Tožnica tako še enkrat izpostavlja, da se iz hiše ni izselila "prostovoljno", temveč je to njeno ravnanje izključna posledica dolgoletnega predhodnega ravnanja toženca, pri čemer sta sodna teorija in praksa že mnogokrat pojasnili, da ni nujno, da gre za neposredno fizično preprečevanje uporabe nepremičnine, temveč da za uveljavitev zahtevka, kot ga postavlja tožnica, zadošča tudi drugo primerljivo ravnanje osebe, ki so/lastniku daje vedeti, da jo ta oseba izključuje iz uporabe njenega solastnega dela nepremičnine. Po drugi strani pa niti toženec ni zatrjeval, da nepremičnine ne uporablja v celoti. Sploh ni pomembno, ali za obogatenega pridobitev (celotne) stvari pomeni objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristi s stvarjo ali ne (pa bi se lahko), pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil, saj bi bilo to v nasprotju z določilom 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki na obligacijskem področju terja od vsakogar skrbno in gospodarno ravnanje, na stvarnopravnem področju pa nalaga nedobrovernemu posestniku, da povrne vrednost plodov, ki jih je opustil pobrati (drugi odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Toženec je vsekakor obogaten tudi iz razloga, ker lahko uporablja celotno nepremičnino in se mu ni potrebno prilagajati tretjim osebam (torej tožnici), ki bi v stanovanju prav tako lahko živele.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica z navedbami v pritožbi izpodbija dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Uveljavljenega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določil ZPP z ničemer ne konkretizira, zato le-ta, ob ugotovitvi, da niso podane niti tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni podan.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da je podlaga zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve določena v 198. in 190. členu OZ ter da je potrebno upoštevati tudi določbe 65. in 66. člena SPZ v zvezi s 25. členom istega zakona. V 10., 13. in 18. točki je predstavilo tudi sodno prakso, v skladu s katero je odločilo o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema v celoti ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga povsem sprejema, in tudi ne sodne prakse ter se povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi.

7Kot je navedlo sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama ni bilo sporno: - da sta zakonca vsak do 1/2 solastnika nepremičnine parc. št.... in parc. št. ... k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem na naslovu ..., v kateri sta do 20. 9. 2017 oba živela s tremi skupnimi mld. otroki; - da pri Okrožnem sodišču v Celju teče pravdni postopek za razvezo zakonske zveze in dodelitev mld. otrok IV P 543/2017; - da se je iz omenjene nepremičnine (stanovanjske hiše) tožnica izselila dne 20. 9. 2017, skupaj z otroki in da sedaj mld. sinova z njo živita na novem naslovu ..., mld. hči pa živi s tožencem v stanovanjski hiši, ki je predmet tega postopka; - da toženec po odselitvi tožnice ni zamenjal ključavnice vhodnih vrat stanovanjske hiše, tožnica pa se je po odselitvi vračala v nepremičnino z namenom prevzema svojih osebnih stvari in stvari mld. otrok; - da pri tukajšnjem sodišču teče pravdni postopek P 8/2019, v katerem toženec v obravnavani zadevi kot tožnik vtožuje ugotovitev obstoja skupnega premoženja, ugotovitev obstoja posebnega premoženja in določitev deleža na skupnem premoženju in posledično uveljavlja tudi večji delež na stanovanjski hiši, ki je predmet obravnavane zadeve.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati trditev, da je bila zaradi protipravnih ravnanj toženca onemogočena pri normalni uporabi solastne nepremičnine (in se je iz tega razloga iz nje izselila), saj bi takšna uporaba predpostavljala nadaljnje izpostavljanje psihičnemu in ekonomskemu nasilju toženca in da ravno iz tega razloga in še vedno trajajočega psihičnega nasilja toženca vračilo tožnice v skupno nepremičnino ni mogoče.

9Pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z zatrjevanim ekonomskim nasiljem niti konkretizirano zaključka, da zatrjevanega ekonomskega nasilja ni uspela izkazati s stopnjo prepričanja, zaradi česar ne more biti vzrok za njeno izselitev iz stanovanjske hiše. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zaključek sodišča o zatrjevanem tovrstnem nasilju glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilen.

10Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb tožnice o dogodku dne 1. 1. 2018, ko naj bi jo toženec zaklenil v hišo, in do navedb, da je toženec parkiral avto na dovozu do hiše, s čimer je tožnici preprečil dostop do skupne parcele. Te navedbe niso relevantne za ugotavljanje vzroka tožničine izselitve, saj se je dogodek pripetil po tožničini izselitvi, pač pa so relevantne v zvezi s trditvijo tožnice, da je toženec s takimi dejanji dal vedeti, da tožnici po izselitvi ne dovoli vstopa v hišo. Sodišče prve stopnje glede na izpovedbi pravdnih strank, ki se nista bistveno razlikovali, pravilno dogodka z dne 1. 1. 2018 ni štelo za fizično preprečevanje toženca tožnici dostopati in uporabljati skupno nepremičnino (s to razlago se pritožnica v pritožbi izrecno strinja), pač pa le za enega izmed mnogih konfliktov med strankama, zakoncema v razveznem postopku, ki sta jih opisovala, in ki dokazuje, da je bila njuna konfliktnost v času po odselitvi tožnice in razveznem postopku visoka. Lasten dokazni zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da pa vsekakor predstavlja dogodek, ki bi pri vsakem skrbnem in razumnem človeku povzročil, da si v hišo ne bi več upal in oziroma želel. Izpostaviti je potrebno, da tožnica ni prerekala navedb toženca v vlogi z dne 5. 9. 2018, da je vrata takoj odklenil. Tak dogodek zato tudi po oceni pritožbenega sodišča pri skrbnem in razumnem človeku ne more povzročiti zatrjevane posledice. Pritožbeno sodišče tudi ne deli stališča pritožnice, da tudi okoliščine, da toženec od tožnice zahteva, da mora vsak svoj občasni prihod, namenjen odnašanju svojih stvari, najaviti oziroma želi biti toženec pri tem celo navzoč, ni mogoče tolmačiti drugače, kakor na način, da toženec tožnici preprečuje dostop do hiše in s tem njeno souporabo, in da je takšno ravnanje možno enačiti z menjavo ključavnic. Sodišče prve stopnje je ob nespornem dejstvu, da ima tožnica ključ od stanovanjske hiše in torej lahko vanjo kadarkoli vstopi, pravilno obrazložilo, da toženčeva zahteva, da ga tožnica obvesti, kdaj bo vstopila v stanovanjsko hišo in iz nje odnesla stvari v njuni solasti, ne pomeni preprečevanje uporabe solastne nepremičnine (oziroma nedopustnega ravnanja toženca). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ob dejstvu, da ima toženec, ki v hiši živi, pravico do zasebnosti (katero ima nedvomno tudi tožnica v zvezi z bivanjem na naslovu svojega sedanjega prebivališča), takšno pričakovanje povsem življenjsko in ni pretirano. Po obrazloženem obrazložitev izpodbijane sodbe, da toženec od tožnice zahteva, da ga obvesti, kdaj bo vstopila v stanovanjsko hišo in iz nje odnesla stvari v njuni solasti, tudi ni v diametralnem nasprotju z nadaljnjo obrazložitvijo, da »lahko tožnica v hišo kadarkoli vstopi«.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s trditvami, da toženec tožnici s parkiranjem na dovozu hiše preprečuje dostop in uporabo nepremičnine. Pravilno je ocenilo izpovedbe pravdnih strank in prič V. B. in A. B. ter utemeljeno zaključilo, da so te trditve neutemeljene in neizkazane. Ugotovilo je, da je mogoče do hiše dostopati, tudi v kolikor toženec vozilo parkira na dovozu k hiši, in da so tožničine navedbe v nasprotju z njenimi siceršnjimi navedbami in ravnanji, ko je sama potrdila, da je po odselitvi v nepremičnino še prihajala in še vedno prihaja. Sicer pa so pritožbene navedbe v tem delu nejasne, saj pritožba ne pojasni, do katere mere velja za okoliščino, da toženec vztrajno parkira vozilo na dvorišču, ugotoviti, da tožnici s tem preprečuje so/uporabo nepremičnine, zaradi česar jih ni moč preizkusiti. Tudi sicer pritožnica v pritožbi izrecno navaja, da ji resnično ni onemogočen sam vstop v hišo, in s tem dejansko potrjuje toženčeve navedbe. Ob obrazloženem in dejstvu, da niti ni konkretizirano zanikala trditev toženca v 1. pripravljalni vlogi, da je pred hišo dovolj prostora za parkiranje več avtomobilov, do hiše pa je manj kot 10 m razdalje, pa so tudi nejasni in nerazumni njeni pomisleki, zakaj toženec vozila ne bi parkiral kje drugje na dvorišču. Nekonkretizirana, glede na neizkazanost pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP pa tudi nedopustna, je nadaljnja pritožbena navedba, da toženec izvaja vsa možna dejanja, da bi tožnico izrinil iz njene souporabe na način, da pri njej povzroča nelagodne oziroma/in neprijetne občutke in strah. Pritožbeno sodišče je zato ni bilo dolžno presoditi.

12Pritožbeno sodišče presoja razloge, ki jih v sodbi navede sodišče prve stopnje, ne pa navedb pravdnih strank, podanih v postopku. Zato je nerelevantna pritožbena navedba, da je precej pomenljivo navajanje toženca o tem, da po njegovem ni razloga, da do razveze zakonske zveze pride in da se večletni odnos konča ter naj bi bil odhod tožnice nepotreben. Pritožbenemu sodišču zato ni bilo potrebno presoditi te pritožbene navedbe in v zvezi s tem izraženega prepričanja pritožnice, kot je navedeno zgoraj v povzetku pritožbe.

13Pritožnica nadalje v pritožbi ponovi navedbe, ki jih je dala že v vlogi z dne 6. 11. 2018, da je toženec nagnjen k dolgovezenju, k obširnemu pisanju sms-ov, e-sporočil ipd., na drugi strani pa tožnica za takšno dolgovezenje enostavno nima energije, kot tudi seveda ne časa; da tovrstno postopanje toženca meji na zalezovanje, vsiljevanje, kar je vse bilo aktualno že v preteklosti in tudi to je bil eden od razlogov, da tožnica enostavno ni več zdržala v zakonski zvezi s tožencem in se je bila prisiljena umakniti. Če s temi navedbami izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ne držijo tožničine navedbe, da iz zapisov toženca v dnevnikih in sms sporočilih izhaja, da je tožnica bila in je še vedno podvržena sistematičnemu psihičnemu in ekonomskemu nasilju, je potrebno ugotoviti, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je iz tožničinih navedb razviden konflikten odnos med bivšima partnerjema tako pri urejanju zadev v zvezi z njunim skupnim premoženjem (plačevanje stroškov v zvezi s tem), kot tudi glede skrbi za otroke (dodelitev, vzgoja in stiki), prav tako iz njih izhaja dejstvo, ki v postopku niti ni bilo sporno, da toženec želi, da se tožnica vrne v skupno nepremičnino in da ponovno poskušata zaživeti skupaj kot partnerja, za tožnico pa to ni sprejemljivo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da tudi iz listin, ki jih je vpogledalo iz družinskega spisa Okrožnega sodišča v Celju (vloge in priloge toženca ter zapisnik o zaslišanju strank na naroku dne 12. 4. 2019), izhaja, da sta pravdni stranki močno konfliktni v medsebojnih odnosih pred in po razpadu skupnosti, tudi pri skrbi za vse tri mladoletne otroke, in da sta še vedno v sporu glede dodelitve, stikov in vzgoje otrok. Ugotovilo je, da sta polna očitkov drug do drugega, kar je v razveznih postopkih dokaj običajno, da so med njima pogosti spori in nesoglasja, ki onemogočajo tudi skupno življenje v nepremičnini, a tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno navedlo, da vendarle pa ni razlog za to le v ravnanju toženca, ampak obeh pravdnih strank. Pritožbeno tudi ni izpodbijana ugotovitev sodišča, da si tožnica življenja v skupni nepremičnini niti ne želi več.

14Kot navaja pritožnica, za uveljavitev zahtevka, kot ga je postavila, ni nujno, da gre za neposredno fizično preprečevanje uporabe nepremičnine, temveč zadošča tudi drugo primerljivo ravnanje, ki so/lastniku daje vedeti, da jo ta oseba izključuje iz uporabe solastnega dela nepremičnine. Slednjega pa tožnica ni dokazala. Tožnica ni uspela izkazati niti zatrjevanega ekonomskega niti čustvenega oziroma psihičnega nasilja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da konflikti med zakoncema v času razveznega postopka, zaradi katerih se zakonec izseli iz solastne nepremičnine, niso sami po sebi zadosten (utemeljen) razlog, zaradi katerega bi bil zakonec, ki se je izselil, kot solastnik upravičen do uporabnine. Izkazane morajo biti posebne okoliščine, zaradi katerih se je solastnik zaradi ravnanja drugega solastnika (ali zaradi nasilja ali drugega nedopustnega ravnanja solastnika, ki ga je mogoče opredeliti ne le kot konflikte med solastnikoma, ampak kot poseg in resno grožnjo v solastnikovo telesno ali duševno intergriteto¹) izselil in zaradi katerih se ni dolžan vrniti nazaj v nepremičnino. Teh posebnih okoliščin pa tožnica ni uspela izkazati s stopnjo prepričanja. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem tožbeni zahtevek tožnice povsem pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da je toženec vsekakor obogaten tudi iz razloga, ker lahko uporablja celotno nepremičnino in se mu ni potrebno prilagajati tretjim osebam (torej tožnici), ki bi v stanovanju prav tako lahko živele.

15Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Prav tako niso podani tisti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.

¹ Primerjaj VSL sodba II Cp 2061/2017, VSL sklep II Cp 3522/2015, VSL sodba in sklep I Cp 1761/2010.