VSL Sodba II Cp 805/2020

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v 1. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 3. 2018 dalje do plačila, v preostalem delu (za 148,30 EUR s pripadki) pa se tožbeni zahtevek zavrne, in

- v 3. točki izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

II. Pritožba tožeče stranke zoper 3. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 264,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožniku 151,22 EUR s pripadki kot odškodnino za škodo, ki naj bi jo toženec povzročil s tem, da je posekal drevo (rdeči bor), ki je padlo na tožnikovo gozdno parcelo (1. točka izreka). V preostalem delu (za 448,78 EUR s pripadki) je zahtevek zaradi tožnikove odpovedi zavrnilo (2. točka izreka) in ta del odločitve ni predmet pritožbe. Toženca je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožniku (3. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec, ki med drugim navaja, da tožnik višine nastale škode ni utemeljeval na način, kot je o njej odločilo sodišče, saj v tožbi ni podal trditev o povrnitvi stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja, temveč je zahteval le odškodnino v višini vrednosti poškodovane stvari, ki jo je izvedenec ocenil na 2,92 EUR.

3Zoper odločitev o stroških (3. točka izreka) se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo vrednost odvetniške točke – 0,459 EUR namesto v času odločanja veljavne vrednosti 0,6 EUR.

4Obe stranki sta odgovorili na pritožbo druga druge in predlagata zavrnitev nasprotnikove pritožbe.

5Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnika pa ne.

6Obravnavana pravda je spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku¹), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Za te spore ZPP določa več posebnosti v primerjavi z rednim postopkom. Med drugim je v sporu majhne vrednosti pravica strank do navajanja dejstev in predlaganja dokazov močno omejena; tako mora tožnik navajati vsa (bistvena, odločilna) dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, toženec pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Poleg tega lahko stranki v sporu majhne vrednosti vložita še vsaka po eno vlogo, v kateri odgovarjata na navedbe nasprotnika (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). Sodna praksa dopušča, da stranki podata še dodatne navedbe na poziv sodišča, na primer v okviru materialnega procesnega vodstva. V konkretnem primeru je sodišče takšen poziv strankam poslalo zaradi podaje morebitnih pripomb na izvedensko mnenje. Vendar tudi v takih pripombah stranki ne moreta več navajati novih dejstev, s katerimi bi obšli določbe o prekluzijah (omejitvah navajanja dejstev in dokazov) iz 451., 452. in 453. člena ZPP.

7V luči zgoraj predstavljenih pravil o prekluzijah v sporu majhne vrednosti toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožnik v tožbi ni zatrjeval škode oziroma premoženjskega prikrajšanja v obliki stroškov za vzpostavitev prejšnjega stanja na mestu, kamor je padlo posekano drevo. V tožbi je navajal, da je premoženjska škoda povzročena s polomljenjem drevja² in da vtožuje premoženjsko škodo glede polomljenega drevja, kar zajema »vrednost posekane lesne mase ob upoštevanju stroškov sečnje in spravila oziroma dodatno uničenih dreves ter škodo zaradi poškodb stoječega drevja« (drugi odstavek točke III. tožbe) ter da zahteva odškodnino »v višini celotne vrednosti poškodovane stvari – polomljenega mladega gozda in posledic spravljanja ostankov ter hkrati odloženega lesa na tožnikovi nepremičnini« (tretji odstavek iste točke); v nadaljevanju še enkrat navaja, da je upravičen do »odškodnine v neto vrednosti posekane lesne mase, poškodb dreves, v višini stroškov ureditve sečišča in vzpostavitve gozdnega reda« (prav tam). V prvi pripravljalni vlogi je tožnik glede višine oziroma obsega škode navedel še (V. točka), da predstavlja »terjani znesek materialno škodo, ki jo je povzročil posek toženca, ki je […] poškodoval mlada drevesa[,] last tožnika.«

8Pritožbeno sodišče pritrjuje tožencu, da o stroških vzpostavitve prejšnjega stanja (torej zasaditve novih dreves namesto uničenih) v tožnikovi tožbi ni govora, temveč tožba ves čas omenja le odškodnino v višini vrednosti posekanega oziroma uničenega drevja ter domnevnih stroškov vzpostavitve gozdnega reda, glede katerih pa je izvedenec gozdarske stroke ugotovil, da niso nastali. Neutemeljeno tožnik navaja v odgovoru na pritožbo toženca, da naj bi toženec ne prerekal izrecno višine; že v odgovoru na tožbo je toženec izrecno navajal (drugi in tretji odstavek na drugi strani odgovora na tožbo), da toženec tožniku ni povzročil nobene škode, da ni jasno, kaj tožnik sploh vtožuje in kaj naj bi znesek 600 EUR predstavljal, nadalje pa, da je bil gozd tožnika »bolj kot ne prazen in tam ni raslo nekih večjih dreves, ampak je tam bila le neka podrast in morda kakšno samoraslo majhno drevo […]«, da taka drevesa ne predstavljajo nobene lesne mase ter da tožnik ni z ničemer izkazal, da naj bi mlada drevesa sploh obstajala in bila uničena. To pa je nedvomno vsebinsko, konkretizirano prerekanje višine škode.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ne v tožbi ne v prvi pripravljalni vlogi višine zahtevka ni temeljil na stroških ponovne vzpostavitve gozda (zasaditve drevja), katerega je povaljal padli rdeči bor. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku prisodilo stroške vzpostavitve prejšnjega stanja (ponovne zasaditve dreves, ki so bila uničena zaradi padca rdečega bora), prisodilo nekaj drugega, kot pa je tožnik zahteval, in s tem preseglo tožnikovo trditveno podlago. O teh okoliščinah se toženec tudi ni imel možnosti izjaviti, saj jih tožnik ni zatrjeval in torej toženec ob dolžni skrbnosti niti ni mogel računati, da bi ta dejstva (ki jih je sodišče prve stopnje mimo trditev strank povzelo iz izvedenskega mnenja) lahko bila pravno pomembna za odločitev v sporu; s tem je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Tožnik v odgovoru na toženčevo pritožbo sicer pravilno opozarja, da je primarna oblika povrnitve škode restitucija in da pri konkretizaciji škode ni dolžan opredeliti vsake posamezne postavke. Vendar ti dve načelni stališči v ničemer ne posegata v pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP). Kot zgoraj povzeto,

11Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen (le) do povrnitve vrednosti lesa dreves, ki so bila uničena zaradi padca posekanega bora in ki po ugotovitvah izvedenca (ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane) znaša 2,92 EUR, upoštevaje dejstvo, da so bila povaljana le drobna, manjša drevesca, ki se običajno štejejo za lesni odpad in so uporabna le za kurivo oziroma sekance (primerjaj ugotovitve v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 21. 11. 2019, list. št. 109-110).

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede trditvenega in dokaznega bremena, deloma je kršilo tudi določbe postopka (pravico toženca do izjave), v posledici česar je sprejelo deloma napačno odločitev; zato je sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe. S tem je tožniku prisojeno to, za kar je podlaga v njegovih trditvah, ki so bile predmet razpravljanja pred sodiščem prve stopnje, in tudi v izvedenih dokazih (v sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče tudi sicer vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje; primerjaj 458. člen ZPP).

13Spremenjena odločitev o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je s tožbo na koncu uspel le v majhnem delu (cca 5 % prvotnega tožbenega zahtevka 600 EUR), vendar je imel v postopku večje stroške kot toženec; upoštevati velja tudi dejstvo, da je do škodnega dogodka dejansko prišlo in in da je zanj odgovoren toženec; glede na vse te okoliščine (primerjaj drugi odstavek 154. člena ZPP) je pritožbeno sodišče odločilo, da naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.

14Zaradi celovitosti odgovora na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče glede pritožbe tožnika zoper stroške pojasnjuje, da je pravilno tožnikovo stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti vrednost odvetniške točke 0,6 EUR, vendar glede na zgoraj obrazloženi končni izid postopka ta zmotna uporaba materialnega prava ni relevantna.

15Na podlagi uspeha v pritožbenem postopku (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP) je tožnik tožencu dolžan povrniti stroške pritožbe (78 EUR takse, 250 točk nagrade ali 150 EUR, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 264,66 EUR), vse v roku 8 dni (458. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (387. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Vtoževal je tudi škodo zaradi skladiščenja posekanega lesa na parceli tožnika in stroške ponovne vzpostavitve gozdnega reda, vendar je izvedenec ugotovil, da s skladiščenjem lesa ni bila povzročena nobena škoda in da vzpostavitev gozdnega reda ni bila potrebna; zoper te razloge se tožnik ne pritožuje.