VSL Sodba PRp 169/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 30,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po desetem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.000,00 EUR in stranski sankciji 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B ter na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1) odvzem osebnega avtomobila znamke Ford ..., reg. št. LJ 000, št. šasije 000, last A. A., ki se po pravnomočnosti sodbe proda po predpisih o davčni izvršbi. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR in stroške prevoza vozila od Ljubljane do Grosuplja v višini 133,47 EUR ter stroške hrambe, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2Proti sodbi se pritožuje lastnica odvzetega motornega vozila. Navaja, da je prejela odredbo sodišča o zasegu osebnega vozila, v kateri je napačen pravni pouk, da zoper odredbo ni pritožbe, ni pa navedeno, da je skladno s šestim odstavkom 123. člena Zakona o prekrških (ZP-1) možen ugovor za vrnitev zaseženega predmeta. Vztraja pri navedbah ugovora za izročitev začasno zaseženega vozila s 6. 3. 2020 in prilaga nov dokaz - sklep istega sodišča EPVD 7/2020 s 3. 7. 2020, ki ga v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni mogla uveljavljati, saj ga je pridobila 3. 7. 2020; sodišče je s sklepom odločilo, da se storilcu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje ter se mu odloži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za čas preizkusne dobe 24 mesecev. Sodišče je izpodbijano odločitev oprlo predvsem na dejstvo, da obstaja ponovitvena nevarnost in da je storilec B. B. večkratni kršitelj, kar nov dokaz spreminja v samem bistvu, saj ima storilec sedaj veljavno vozniško dovoljenje. S tem ne obstaja več ponovitvena nevarnost, prav tako storilcu ni mogoče očitati, da ga kršitve ne bodo odvrnile od nadaljnjih storitev takšnih in podobnih kršitev, saj v roku dveh let ne sme storiti nobenega prekrška, sicer bo izgubil vozniško dovoljenje. Prav tako še dve leti po poteku preizkusne dobe ne sme doseči ali preseči 18 kazenskih točk, saj tega postopka ne more ponoviti. Meni, da so sankcije po sklepu EPVD 7/2020 s 3. 7. 2020 dovolj, da se storilca odvrne od podobnih kršitev in da bodo sankcije imele preventivni namen, zato odvzem vozila ni več potreben, saj je odpravljen vzrok, zaradi katerega je bilo vozilo odvzeto. Višje sodišče v Celju je v dveh primerih (sklep EPVDp 50/2012 s 15. 6. 2012 in sodba PRp 670/2008 s 7. 11. 2008) zavzelo stališče, da okoliščina, da bi predlagatelj ostal brez zaposlitve (velja tudi za iskalce zaposlitve, kar storilec je), nedvomno vpliva na njegovo odločitev o nadaljnjem ravnanju in spoštovanju predpisov o varnosti cestnega prometa, saj je izguba zaposlitve izredno huda posledica izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ter da ZP-1 za vse sankcije predvideva predvsem preventivni učinek. Višjemu sodišču predlaga, da izvede nov dokaz ter odloči, da se pritožnici vrne odvzeto vozilo oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbi prilaga še fotokopijo potrdila o storilčevi prijavi na rehabilitacijski program.

3Predlagatelj Postaja prometne policije Ljubljana v odgovoru na pritožbo navaja, da vztraja pri navedbah obdolžilnega predloga in se strinja z obrazložitvijo Okrajnega sodišča v Ljubljani ter z izrekom stranske sankcije odvzema motornega vozila.

4Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da so neupoštevne pritožničine navedbe glede pravnega pouka v odredbi o zasegu motornega vozila, v katerem je sodišče pravilno navedlo, da zoper odredbo ni pritožbe. Pritožnica pa je po prejemu navedene odredbe na podlagi šestega odstavka 123. člena ZP-1 vložila ugovor za izročitev začasno zaseženega vozila, ki ga je sodišče prejelo 20. 3. 2020 (list. št. 17 do 25).

5Pritožba lastnice odvzetega motornega vozila ni utemeljena.

6Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe (drugi odstavek na strani 4 in 5 obrazložitve) višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče navedlo jasne in razumne razloge, ki v konkretnem primeru utemeljujejo pričakovanje, da bo izločitev odvzetega motornega vozila iz javnega prometa prispevala k dosegu cilja, to je varnost cestnega prometa, pri čemer je sodišče navedlo razloge za kriterije glede odvzema predmeta po drugem odstavku 25. člena ZP-1. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je bilo predmetno vozilo uporabljeno za storitev prekrška. Poleg tega je iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov v spisu razvidno, da je bil storilec s kar tremi pravnomočnimi sodbami sankcioniran zaradi hujših kršitev cestnoprometnih predpisov: s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru PR 294/2019 z 11. 7. 2019, ki je postala pravnomočna 24. 8. 2019, je bil spoznan za odgovornega za prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (neizpolnjevanje splošnih pogojev za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu) in po šestem odstavku 25. člena Zakona o motornih vozilih (neizpolnjevanje pogojev za udeležbo vozil v cestnem prometu; ZMV-1); s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru PR 567/2019 z 12. 11. 2019, ki je postala pravnomočna 17. 12. 2019, je bil spoznan za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (vožnja pod vplivom prepovedane droge, psihoaktivnega zdravila ali druge psihoaktivne snovi; ZPrCP) in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 1900/2019 z 20. 1. 2020, ki je postala pravnomočna 20. 2. 2020, je bil spoznan za odgovornega za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP (vožnja vozila v cestnem prometu z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka). Poleg tega je bil pravnomočno kaznovan tudi s 3 pravnomočnimi plačilnimi nalogi prekrškovnih organov (s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Ljubljana z 29. 6. 2018, ki je postal pravnomočen 10. 7. 2018, je bil spoznan za odgovornega za prekršek po petem odstavku 50. člena ZPrCP; s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Ljubljana z 11. 6. 2018, ki je postal pravnomočen 20. 6. 2018, za prekršek po šestem odstavku 25. člena ZMV-1; s plačilnim nalogom Policijske postaje Koper z 2. 7. 2019, ki je postal pravnomočen 11. 7. 2019, pa je bil spoznan za odgovornega za prekrške po petem odstavku 34. člena, devetem odstavku 71. člena in devetem odstavku 27. člena ZPrCP). Upoštevajoč pojem hujšega prekrška (po drugem odstavku 23. člena ZP-1 za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je storilcu prekrška izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila) in dejstvo, da je bil pravnomočno kaznovan zaradi storitve kar treh različnih hujših prekrškov (za prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena in tretjem odstavku 106. člena ZPrCP mu je bilo pravnomočno izrečenih skupaj 36 (18+18) kazenskih točk, za prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP pa mu je bilo pravnomočno izrečenih 5 kazenskih točk), je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec ne upošteva pravnomočno izrečenih sankcij za storjene prekrške in je tako posledično pravilna tudi ocena sodišča, da je obdolženec nevaren voznik. Poleg tega je obdolženec istočasno s storitvijo obravnavanega prekrška med vožnjo uporabljal mobilni telefon na način, ki je zmanjševal njegovo vidno zaznavo, zaradi česar mu je bil na kraju izdan plačilni nalog zaradi prekrška po petem odstavku 35. člena ZPrCP, ki je postal pravnomočen 17. 3. 2020, česar pritožba ne izpodbija.

7Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je sodišče pretehtalo sorazmerje med posegom v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška (lastnice vozila A. A.) in med pravico drugih udeležencev cestnega prometa do varne vožnje, s čimer je spoštovalo odločbo Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, pa tudi sodbe višjih sodišč, da je potrebno pred posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo opraviti še presojo sorazmernosti. V okviru te presoje pa je sodišče upoštevalo tudi skrbnost lastnice vozila oziroma razmerje med ravnanjem lastnice in kršitvijo zakonodaje, do katere je prišlo z ravnanjem storilca (sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 7/2018 z dne 22. 5. 2018 in IV Ips 31/2018 z dne 20. 12. 2018). Pri tem je upoštevalo, da je stransko sankcijo odvzema predmeta upravičeno mogoče izreči le glede tistih predmetov, za katere obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec z njimi še naprej razpolagal in ponavljal prekrške oziroma utrjeval že povzročene nevarne posledice, kolikor ne bi bili odvzeti. Sodišče je namreč na podlagi obdolženčevega zagovora in izpovedbe lastnice vozila – obdolženčeve mame, pravilno ugotovilo, da obdolženec in lastnica živita na istem naslovu (Ljubljana – Polje) in tega dejstva lastnica v pritožbi niti ne izpodbija, temveč kot svoj naslov navaja navedeni naslov. Glede na navedeno dejstvo pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima obdolženec možnost ponovne uporabe vozila, ki mu je bilo zaseženo v obravnavanem postopku in da tako obstaja ponovitvena nevarnost. Poleg tega je sodišče na podlagi izpovedbe lastnice motornega vozila navedlo tudi razloge za odvzem vozila z vidika ravnanja lastnice motornega vozila oziroma njene skrbnosti. Tako je navedlo pravilne razloge, s katerimi je zavrnilo navedbe lastnice, da vozilo potrebuje za iskanje dela in opravljanje nalog, ki jih ji naloži Zavod RS za zaposlovanje v postopku iskanja nove zaposlitve ter obveznih izobraževanj; pritožnica pa teh razlogov sodišča niti ne izpodbija. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi utemeljeno upoštevalo tudi le posplošene navedbe lastnice vozila, da je vozilo Audi A6 njen mož verjetno prodal, prav tako je septembra ali oktobra 2019 prodal vozilo Citroen Xsara, za kar lastnica vozila ni predložila dokazov; prav tako je pravilno upoštevalo, da ima njen mož vozilo Lancia, ki je (po navedbah pritožnice) v okvari.

8Glede na takšne razloge, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je obdolženec nedvomno nevaren voznik, prav tako pa za odvzeto motorno vozilo Ford ..., reg. št. LJ 000 obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec z njim še naprej razpolagal in ponavljal prekrške, saj je navedeno vozilo last obdolženčeve mame, obdolženec in njegova mama pa živita na istem naslovu. Pritožničine navedbe, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom EPVD 7/2020-2409 z dne 3. 7. 2020 obdolžencu vrnilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje in mu odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za čas preizkusne dobe 24 mesecev, ne vplivajo na pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da glede na obdolženčevo predkaznovanost za različne vrste hujših prekrškov nedvomno obstaja ponovitvena nevarnost, da bi obdolženec še naprej razpolagal z maminim vozilom in ponavljal druge hujše prekrške, saj obdolženec očitno ne upošteva cestnoprometnih predpisov in izrečene sankcije (čeprav mu je bilo s sklepom z 21. 1. 2020, ki je postal pravnomočen 21. 2. 2020, izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi doseženih 23 kazenskih točk, in mu je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z 20. 1. 2020 pravnomočno izrečenih še 18 kazenskih točk, je 6. 3. 2020 storil obravnavani prekršek, s čimer je ponovno storil hujši prekršek) nanj nimajo vpliva, da ne bi ponavljal prekrškov in to kljub dejstvu, da mu bo sodišče, če bo v preizkusni dobi dveh let storil hujši prekršek, preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Neutemeljene so tako pritožničine navedbe, da ponovitvena nevarnost ne obstaja več in da obdolžencu ni mogoče očitati, da ga kršitve ne bodo odvrnile od nadaljnjih storitev takšnih in podobnih kršitev, saj v roku dveh let ne sme storiti nobenega prekrška. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožničino sklicevanje na odločitve Višje sodišča v Celju (sklep EPVD 50/2020 s 15. 6. 2020 in sodba PRp 670/2008 s 7. 11. 2008).

9Zaradi osebnosti storilca in njegovo prejšnje življenje ter predkaznovanost tudi višje sodišče ocenjuje, da je obdolženec nevaren voznik, ki ga je potrebno izločiti iz cestnega prometa, saj mu udeležbe v cestnem prometu ni mogoče preprečiti drugače kot z izrekom odvzema vozila. Vsa dejstva namreč kažejo, da se obdolženec ni pripravljen podrediti sankcijam in ukrepom, katerih namen je, da se ga kot nevarnega voznika izloči iz cestnega prometa in s tem zagotovi varnost vseh udeležencev cestnega prometa in tudi njegovo, zato tudi pritožbene navedbe glede odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi.

10Višje sodišče se tako strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede stranske sankcije odvzema motornega vozila ter njegove nadaljnje uporabe (da se le-to po pravnomočnosti sodbe proda), zato je na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo lastnice odvzetega motornega vozila zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

11Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Pri določitvi zneska sodne takse je višje sodišče upoštevalo tar. št. 8406 ZST-1 in ta znesek (30,00 EUR) mora pritožnica plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo sodišče prve stopnje v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.