VSL Sodba VI Kp 42467/2013

I. Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v tč. II izreka glede obtožene pravne osebe B. d.o.o. v stečaju v odločbah o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se obtoženi pravni osebi:

- pogojna obsodba ne izreče;

- rok za plačilo premoženjske koristi v višini 21.727,16 EUR pa se skrajša na 3 (tri) mesece.

II. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani pod tč. I izreka obtoženca A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let in obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Pod tč. II izreka je pravno osebo B. d.o.o. - v stečaju spoznalo za odgovorno za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v povezavi s 3. točko 4. člena in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno denarno kaznijo 5.000,00 EUR ter preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 75. člena KZ (pravilno: KZ-1) je pravni osebi naložilo plačilo 21.727,16 EUR, z rokom plačila dveh let, oprostilo pa jo je plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper tč. II izreka, ki se nanaša na obtoženo pravno osebo, se je pravočasno pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, odločbe o odvzemu premoženjske koristi po drugem odstavku 374. člena ZKP in absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da obtoženi pravni osebi ne izreče kazni, odločbo o odvzemu premoženjske koristi pa tako, da določi 3-mesečni rok plačila koristi. Podredno je predlagala razveljavitev sodbe v izpodbijanih delih ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pravilno je pritožbeno razlogovanje, da je sodišče prve stopnje pri odločbi o kazenski sankciji (izreku pogojne obsodbe) obtoženi pravni osebi prekršilo kazenski zakon v smislu pritožbenega razloga po 5. točki 372. člena ZKP, saj je tozadevno prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. V času izvršitve kaznivega dejanja, glede katerega je bila obtožena pravna oseba spoznana za odgovorno, je veljavni ZOPOKD v prvem odstavku 6. člena določal, da je pravna oseba, ki je v stečaju (kar družba B. d.o.o. gotovo je), lahko odgovorna za kaznivo dejanje, ne glede na to, ali je bilo storjeno pred uvedbo stečajnega postopka ali med njim, vendar se ji ne izreče kazen, temveč le odvzem premoženjske koristi ali predmetov kot varnostni ukrep. Smoter takšne določbe je v preprečitvi še dodatnega zmanjšanja možnosti plačila upnikov, ki so z uvedbo stečaja v vsakem primeru že prikrajšani za celovito poplačilo terjatev, kar velja tudi za izrek pogojne obsodbe, v kateri je plačilo denarne kazni sicer "le" zagroženo. Ob upoštevanju dejstva, da je obtožena pravna oseba na podlagi sklepa St ... z dne ... 7. 2015 v stečajnem postopku, je pritožbeno sodišče kršitev prvega odstavka 6. člena ZOPOKD odpravilo na način, da je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se pogojna obsodba pravni osebi ne izreče. Po takšni odločitvi pa so brezpredmetna izvajanja pritožbe, ki problematizirajo določitev višine denarne kazni v okviru sedaj odpravljene pogojne obsodbe.

5Tožilki je pritrditi tudi pri pritožbeni kritiki, da je prvostopenjsko sodišče v odločbi o odvzemu premoženjske koristi na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 brez pravne podlage obtoženi pravni osebi določilo rok plačila 21.727,16 EUR v trajanju dveh let po pravnomočnosti sodbe. Odločitve že izhodiščno ni niti obrazložilo, v vsakem primeru pa kazenski zakon (razen v "upravičenih primerih") ne omogoča določitve daljših rokov za izpolnitev obveznosti, temveč je treba upoštevati splošni paricijski rok 15 dni (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 30762/2012-60 z dne 5. 2. 2015, tč. 4). Tehtno pritožnica navaja, da se zakonsko besedilo glede roka plačila, ki ne sme biti daljši od dveh let, nanaša le na obročno odplačilo (česar v izpodbijani sodbi ni), pa še to zgolj v primerih, ko bo prejemnik premoženjske koristi sodišče zaprosil za takšno dovolitev in zakonski pogoj "upravičenosti primera" tudi izkazal z ustreznimi dokazili. Ničesar od navedenega v konkretni zadevi ni zaslediti, zato ima prav pritožnica, da je izpodbijana sodba tudi v tem delu obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, kar zahteva korekcijo predmetne odločbe. Kljub povedanemu, tj. da je na mestu 15-dnevni splošni paricijski rok, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne more prekoračiti pritožbenega predloga, naj se pravni osebi določi rok plačila tri mesece, kljub temu, da tudi takšen predlog nasprotuje kazenskemu zakonu, vendar v korist obtožene pravne osebe, ne v njeno škodo.

6Iz pojasnjenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremenilo v delih ter na načina, kot to izhaja iz tč. I izreka te sodbe. V nespremenjenih delih pa je bilo potrebno sodbo prvostopenjskega sodišča potrditi (tč. II izreka).