6. člen ZOPOKD

V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZOPOKD je pravna oseba, ki je v stečaju, lahko kazensko odgovorna ne glede na to, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno pred uvedbo stečajnega postopka ali med njim, vendar se ji ne izreče kazen, temveč le odvzem premoženjske koristi in varnostni ukrep odvzema predmetov. Trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena označba dopolnilne norme, ni skladna z ustaljeno sodno prakso. Drugače je le v primeru, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, ko mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj spreminjanje njene označbe lahko že pomeni spreminjanje opisa konkretnega dejanja iz obtožbe. Prvostopno sodišče do konca glavne obravnave ni odločilo o dokaznih predlogih in tudi ni ne v zapisniku o glavni obravnavi ne v sodbi obrazložilo svoje odločitve o tem, da jih ne bo izvedlo. Na tak način je sodišče kršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Res je bil dokazni predlog podan še preden se je glavna obravnava znova pričela, ko se sicer

Diskrecijska pravica, ki je izražena v oportunitetnem načelu (načelo smotrnosti kazenskega pregona), ki je med drugim uzakonjena v 28. členu ZOPOKD, je le v domeni državnega tožilca.

Na pravilnost odločitve o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi v kazenskem postopku določbe ZFPPIPP ne morejo vplivati, saj je sodišče ob ugotovitvi, da si je pravna oseba v stečaju s kaznivim dejanjem pridobila premoženjsko korist, le-to po izrecni zakonski določbi dolžno odvzeti.

Obtožena pravna oseba, ki je v stečaju, je lahko spoznana za odgovorno za storitev kaznivega dejanja, vendar se ji kazenska sankcija ne sme izreči. Zato je pritožbeno sodišče kršitev kazenskega zakona odpravilo s spremembo odločbe o kazenski sankciji na način, da se obtoženi pravni osebi pogojna obsodba ne izreče. Podaljšanje splošnega 15-dnevnega paricijskega roka za plačilo protipravne premoženjske koristi je mogoče le v upravičenih primerih, ko sodišče na utemeljen predlog upravičenca dovoli obročno odplačevanje, ki ne sme biti daljše od dveh let.

Če je obdolžena pravna oseba prenehala pred pravnomočno končanim postopkom, ji ni dopustno izreči sankcije za prekršek.

Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je subsidiarna terjatev. Zato bi morala država v stečajnem postopku dolžnika prijaviti terjatev za odvzem premoženjske koristi, in sicer kot pogojno terjatev.

Namen izvršbe zaradi izterjave kazni ni plačilo obveznosti, temveč izvršitev kazenske sankcije. Če je pravna oseba, ki ji je bila kazen izrečena, prenehala, namena kaznovanja ni mogoče doseči z izvršbo proti njenim družbenikom. Pod kakšnimi pogoji je mogoče izvršiti kazensko sankcijo, če je pravna oseba prenehala obstajati po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ureja Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazenske sankcije.