VSL Sodba II Cp 329/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

a) v točki II/1 tako, da se zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo:

- zakonske zamudne obresti od zneska 2.850 EUR za čas od 15. 10. 2015 dalje do plačila;

- zakonske zamudne obresti od zneska 6.000 EUR za čas od 29. 10. 2015 dalje do plačila;

- znesek 25.447,24 EUR;

- ter zakonske zamudne obresti od zneska 28.780,57 EUR za čas od 10. 7. 2015 dalje do plačila, z a v r n e;

b) v točki IV pa tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. dopustilo spremembo tožbe; II/1. ugotovilo, da v skupno premoženje spada - znesek 2.850 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2015 dalje do plačila, - znesek 6.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2015 dalje do plačila, - znesek 28.780,57 EUR od 10. 7. 2015 dalje do plačila, - premičnine, naštete v izreku; ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka; II/2. zavrnilo zahtevek, da v skupno premoženje spadajo še druga denarna sredstva in nepremičnine ter glede drugačnih deležev strank na skupnem premoženju; III. ugodilo podrednemu zahtevku, da je toženec dolžan tožnici plačati 41.570 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek pa zavrnilo; IV. tožencu naložilo, da tožnici plača 3.600 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Pritožbo vlaga toženec. Izpodbija odločitev v prvi, drugi in tretji alineji točke II/1, točki III/1 in točki IV.¹ Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del odločitve spremeni tako, da ugotovitvene zahtevke zavrže, podredni zahtevek pa zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede prikolice in osebnega vozila

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki zakonsko zvezo sklenili 27. 6. 1992, njuna življenjska skupnost pa je prenehala 29. 5. 2015. V njuno skupno premoženje sta med drugim spadala tudi osebno vozilo Volkswagen Passat in prikolica Knaus. Toženec je po razpadu njune življenjske skupnosti brez soglasja tožnice tako avto kot prikolico prodal. Prikolica je bila prodana s kupno pogodbo 14. 10. 2015 za kupnino 2.850 EUR, osebni avto pa s kupno pogodbo 28. 10. 2015 za kupnino 6.000 EUR. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, da v skupno premoženje spadata znesek 2.850 EUR ter znesek 6.000 EUR, oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 15. 10 2015 oziroma od 29. 10. 2015 dalje). Toženčev ugovor, da je po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank sam odplačeval potrošniški kredit, ki je bil najet ob nakupu vozila (gre za znesek 6.777,41 EUR), ni štelo za relevanten, saj toženec ni vložil ne pobotnega ugovora ne zahtevka za povračilo. Tudi sicer ni dokazal, da je kredit dejansko odplačal in da ga je odplačal iz prejete kupnine.

6Toženec v pritožbi najprej oporeka tožničinemu pravnemu interesu za ugotovitveni zahtevek. Poudarja, da tožnica plačila ni zahtevala, zato ne gre za vmesni ugotovitveni zahtevek. V nadaljevanju oporeka tudi njegovi utemeljenosti. Meni, da je materialnopravno zmoten zaključek, da obe kupnini spadata v skupno premoženje. Ne obstoji niti pravna podlaga, ki bi tožencu nalagala izplačilo polovice kupnine in zamudnih obresti. Opozarja na odločbo VSL I Cp 2201/2018 in smiselno zatrjuje, da je zahtevek nepravilno oblikovan. Zmotno je bil uporabljen 61. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da se pred ugotovitvijo deleža vsakega od zakoncev, ugotovijo dolgovi in terjatve zakoncev do tega premoženja. Tožnica toženčevim trditvam, da je bil po prenehanju življenjske skupnosti dolžan povrniti še 6.770 EUR kredita, ni oporekala. Neutemeljen je očitek o opustitvi uveljavitve pobotnega ugovora, saj tožnica dajatvenega zahtevka za plačilo kupnine ni postavila. Iz razlogov ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče tožencu naložilo plačilo zamudnih obresti.

7Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, so povzeti pritožbeni očitki v večjem delu neutemeljeni.

8V sodni praksi ni sporno, da je načelo realne subrogacije mogoče uporabiti tudi v primerih, ko eden od zakoncev že po prenehanju zakonske zveze nedovoljeno razpolaga s skupnim premoženjem. V skladu s tem načelom so del skupnega premoženja zato tudi stvari in pravice, kupljene z denarjem, ki je skupno premoženje zakoncev, ali pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja. Če torej eden od zakoncev brez soglasja drugega razpolaga s posamezno stvarjo, ki je skupno premoženje, lahko drugi zakonec zahteva, da v skupno premoženje spada novo pridobljeno premoženje. V konkretnem primeru je to kupnina, ki je bila pridobljena s prodajo vozila in prikolice. Tudi sodna praksa ugotovitvene zahtevke, da so skupno premoženje določena denarna sredstva, dopušča in pojasnjuje, da pri tem ne gre za ugotavljanje (so)lastninske pravice na denarju kot generični stvari, ampak za ugotavljanje obsega in deležev na skupnem premoženju. O denarju, ki naj bi spadal v skupno premoženje, je zato mogoče odločati tudi na podlagi ugotovitvenega zahtevka.² Takšno stališče je skladno tudi z ustaljeno sodno prakso, po kateri so dajatveni zahtevki, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja, izjema, ki predpostavlja obstoj posebnih okoliščin.³ V konkretnem primeru je takšna posebna okoliščina sicer podana (gre za nedovoljeno razpolaganje toženca s skupnim premoženjem), a tožnici le zato, ker se za to možnost ni odločila,⁴ pravnega interesa za postavljen zahtevek ni mogoče odrekati. Podlage za zavrženje tožbe v tem delu zato ni, zahtevek pa je tudi pravilno oblikovan. Na tako presojo ne more vplivati sklicevanje na odločbo VSL I Cp 2201/2018, saj je bil v tej zadevi zahtevek drugačen.⁵

9Glede na to, da sodišče s sodbo tožencu ni naložilo, da tožnici iz naslova prejete kupnine karkoli plača, ampak je le ugotovilo, da ta spada v skupno premoženje in kakšni so deleži obeh strank na tem premoženju, je nerazumljivo njegovo nasprotovanje taki (neobstoječi) odločitvi. Pritožbeno sodišče ob tem le pojasnjuje, da bosta oba zneska kupnine predmet postopka delitve.

10Neutemeljen je tudi očitek v zvezi z odplačevanjem najetega potrošniškega kredita za osebni avto. Drži sicer, da so toženčeve trditve o tem, da je ob prenehanju življenjske skupnosti dolg iz tega naslova znašal še 6.770 EUR in da ga sam plačuje, ostale neprerekane in se zato štejejo za resnične (drugi odstavek 214. člena ZPP), a to na presojo pravilnosti odločitve nima nobenega vpliva. Za obseg skupnega premoženja in deleže zakoncev na njem namreč ni pomembno, koliko kredita je bilo odplačanega v času zakonske zveze in koliko po njej, niti kateri od zakoncev ga je odplačeval.⁶ Je pa dejstvo, da dolg iz naslova kredita bremeni oba zakonca solidarno, saj je bil najet v korist obeh in vložen v skupno premoženje (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). In zato ima toženec, če je del kredita sam odplačal, pravico od tožnice zahtevati sorazmerno povračilo plačanega po tretjem odstavku 56. člena ZZZDR. Vendar pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, takega zahtevka ni postavil.

11Se pa pritožbeno sodišče strinja, da je odločitev, da v skupno premoženje spadajo tudi zakonske zamudne obresti od zneskov prejetih kupnin, ki naj bi tekle od v izreku določenih datumov, nepravilna. Zahtevek je v tem delu namreč nesklepčen. Ker tožnica zoper toženca, ki je nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem, ni postavila dajatvenega zahtevka (da ji plača sorazmerni del prejete kupnine), ampak ugotovitvenega (da prejeti znesek kupnine spada v skupno premoženje), o kakršnikoli zamudi, katere posledica bi bile lahko zamudne obresti, (še) ni mogoče govoriti.

Glede poslovnega deleža

12Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata znesek 28.780,57 EUR ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od 10. 7. 2015 dalje. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je v skupno premoženje pravdnih strank spadal 1/6 - ski poslovni delež družbe M., d. o. o. (v nadaljevanju družba M.), ki je bil pridobljen z odplačno pogodbo z dne 25. 1. 2013 od T. E. za 250 EUR. Ker ga je toženec 9. 7. 2015 brez tožničinega soglasja prodal za 3.333,33 EUR⁷, njegova tržna vrednost pa je bila takrat višja, je tožnico oškodoval. Tudi sicer ni verjelo, da je prejel le znesek, kot izhaja iz pogodbe.

13Toženec takšni odločitvi nasprotuje. V pritožbi se glede pravnega interesa za tak zahtevek in njegove pravilnosti sklicuje na razloge, ki jih je navedel že v zvezi z osebnim avtom in prikolico. V nadaljevanju pritrjuje izhodišču, da skupno premoženje predstavlja 1/6 osnovnega kapitala, za katerega je toženec plačal 250 EUR. Navaja, da je glede na ugotovitev izvedenca, da je ob nakupu njegova vrednost znašala 21.527,62 EUR, utemeljeno trdil, da je šlo za simbolično kupnino. Poslovni delež je pridobil in odsvojil istemu družbeniku. Dejstvo, da je M. O. poslovni delež tožencu podaril, ne dokazuje le razlika v ceni, pač pa tudi pogodba, s katero je toženec delež odsvojil nazaj pridobitelju. Tožnica zato ni bila prikrajšana. Razlogi si nasprotujejo oziroma so pri ugotavljanju dejanskega stanja uporabljena neenaka merila. Izostanek darilnega namena izkazuje besedilo pogodbe, glede kupnine pa sodišče ne verjame njeni višini. Obstoj darila sodišče neupravičeno izključuje s skrbnostjo pogodbenih strank in se ne opredeli do ugovora, da vrednosti kapitala ni mogoče enačiti s kupnino, ki jo je mogoče doseči v prostem prometu v času odsvojitve. Toženec s poslovnim deležem ni prosto razpolagal, ampak je opravil povratni prenos. V zvezi s tem je v vlogi 6.12. predlagal dopolnitev izvedeniškega mnenja. Ne drži, da pripomb na mnenje ni imel. Predlog za zaslišanje izvedenke je opustil zgolj ob predpostavki, da znaša pravilna vrednost skupnega premoženja 1/500 osnovnega kapitala družbe. Zaradi opustitve zaslišanja sodišču očita bistveno kršitev postopka. Sodbe tudi v tem delu glede zamudnih obresti ni mogoče preizkusiti.

14Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da med pravdnima strankama v teku postopka ni bilo sporno, da je bil 1/6 - ski poslovni delež v družbi M. pridobljen z delom v času trajanja zakonske zveze.⁸ Ta poslovni delež⁹ (ne pa morda premoženje družbe¹⁰) je bil, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi, zato skupno premoženje pravdnih strank.¹¹ Sodišče prve stopnje ob tem ni spregledalo toženčevih (sicer prepoznih) trditev¹², da mu je bil delež (zaradi simbolične kupnine) podarjen. O tem je zavzelo stališče v razlogih pod točko 18 sodbe in take trditve utemeljeno zavrnilo. Kot je pravilno pojasnilo, je bila med odsvojiteljem T. E.¹³ in tožencem sklenjena odplačna pogodba (glej prilogo B6). Zgolj (pre)nizka kupnina pa ne spreminja pravne narave pogodbe oziroma ne spreminja odplačne pogodbe v neodplačno, če to ni bil namen strank oziroma kavza pogodbe. Tak namen pa ne iz pogodbe ne iz ravnanja strank ne izhaja. Da to drži, kaže že dejstvo, da je toženec to, da naj bi šlo za darilo, začel trditi šele, ko je bilo s cenitvijo ugotovljeno, da plačana kupnina bistveno odstopa od dejanske vrednosti poslovnega deleža v času njegovega nakupa.

15Toženec je 1/6 - ski poslovni delež (enako kot osebni avto in prikolico) po prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank brez soglasja tožnice prodal. Iz razlogov, ki so bili navedeni že v točki 7 te sodbe, zato tožnica utemeljeno zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje spada novo pridobljeno premoženje, to je kupnina, ki jo je toženec prejel za prodani poslovni delež. Slednji ne zanika, da je za svoj celoten delež (to je ½) prejel kupnino v višini 10.000 EUR, za 1/6 - ski delež torej 3.333,33 EUR. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo, da je prejel več, koliko več, pa ni ugotovilo. Ker nobena od pravdnih strank v pritožbenem postopku v tem pogledu ne uveljavlja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče šteje, da je dokazano le to, da je toženec prejel kupnino, kot izhaja iz pogodbe. In za ta znesek (to je za kupnino v višini 3.333,33 EUR) je sodišče prve stopnje zahtevku tožnice pravilno ugodilo.

16V preostalem delu (to je za znesek 25.447,24 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 28.780,57 EUR od 10. 7. 2015 dalje) pa je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nima podlage v materialnem pravu. Pri zgoraj navedenem znesku 25.447,24 EUR gre namreč za razliko med kupnino in ugotovljeno tržno vrednostjo prodanega poslovnega deleža¹⁴ in s tem za znesek, za katerega je bilo (po trditvah tožnice in ugotovitvi sodišča) oškodovano skupno premoženje. V takem primeru pa lahko v skupno premoženje (poleg kupnine) spada le obligacijska pravica, to je odškodninska terjatev do toženca v višini te razlike, ne pa znesek v tej višini. Zahtevek, ki ga je (ob trditvah o oškodovanju zaradi prenizke kupnine) postavila tožnica, je zato v tem delu (tako glede glavnice kot zamudnih obresti) nesklepčen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da izvajanje materialno procesnega vodstva v tem pogledu ni bilo (in ni) potrebno, saj je zavzeto stališče, kaj je v nastalem položaju skupno premoženje, tožnici bilo znano že ob vložitvi tožbe, a ga pri postavitvi zahtevka ni upoštevala.¹⁵

17Zakaj v skupno premoženje ne sodijo zamudne obresti od prejete kupnine, to je od zneska 3.333,33 EUR, pa je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razlogih pod točko 11 in jih ne ponavlja, ampak se nanje le sklicuje.

18Ker je del tožničinega zahtevka, ki se nanaša na oškodovanje skupnega premoženja, nesklepčen, vprašanje, ali je bila tržna vrednost 1/6 - skega poslovnega deleža v času njegove prodaje ugotovljena pravilno, na odločitev ne more vplivati. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih očitkov, da razlika med prodajno ceno in tržno vrednostjo poslovnega deleža z izvedencem ni bila pravilno ugotovljena, ne opredeljuje.

Glede podrednega zahtevka (povračilo vlaganj)

19Sodišče prve stopnje je glede tega dela zahtevka ugotovilo, da so tožničini starši, kot darilo tožnici, financirali obnovo nepremičnine na naslovu D. Obnova je potekala od aprila do oktobra 1992, pravdni stranki pa sta se nato v hišo vselili. Tožnica se je iz nje izselila do zaključka obravnave v tem postopku. V času obnove je bila nepremičnina v lasti toženčevega očeta, ta pa je kasneje lastninsko pravico prenesel na toženca. Na dan izdelave izvedeniškega mnenja (20. 8. 2018) je bila vrednost nepremičnine zaradi izvedenih vlaganj povečana za 41.570 EUR. Ker je bil toženec kot lastnik nepremičnine za povečano vrednost obogaten, mu je naložilo, da tožnici plača 41.570 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2019 dalje do plačila.

20Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da se je tožnica do konca obravnave iz nepremičnine odselila. Na obravnavi 9. 7. 2019 je to res napovedala in predložila najemno pogodbo, a kasneje v vlogi, ki jo je še vložila, ni navedla, da je to res storila. Sodišče prve stopnje zato tožniku neutemeljeno očita, da ni prerekal, da se je iz nepremičnine izselila. Nasprotno, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tega še ni storila. Zahtevek tožnice zato še ni zapadel. V nadaljevanju sodišču očita, da je brez izvedenca ugotovilo, da se vrednost vlaganj v času od izdelave cenitve do datuma izselitve (ki sicer ni ugotovljen) ni bistveno spremenila. Sodišče ni upoštevalo splošno znanega dejstva, da se vrednost vlaganj s potekom časa oziroma zaradi amortizacije zmanjšuje. Sodišče bi moralo ugotoviti povečano vrednost v času izpraznitve. V nasprotju z izvedeniškim mnenjem je ugotovljeno povečanje vrednosti nepremičnine v višini 41.570 EUR. To povečanje je izvedenec ugotovil v višini 31.160 EUR (glej stran 45 mnenja). Poleg tega ne drži, da je bilo povečanje ugotovljeno na dan izdelave mnenja. Ugotovljeno je bilo na dan 29. 5. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je šlo pri investiciji za darilo tožnici, utemeljilo le z dokazno oceno izpovedi staršev tožnice, opuščena pa je bila dokazna ocena izpovedi toženca in njegovega očeta.

21Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri zahtevku tožnice, ki ga uveljavlja s podrednim zahtevkom, za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (glej v času vlaganj veljavni 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in danes veljavni 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 48. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)). Za uspeh s takim zahtevkom pa je treba med drugim dokazati tudi to, da je (že) prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je na eni strani prišlo do prikrajšanja, na drugi strani pa do obogatitve. Predpostavka za tak zahtevek je torej prehod koristi. Prehod koristi in s tem nastanek terjatve pa je v konkretnem primeru pogojen z vrnitvijo prostorov v posest tožencu. V kolikor je namreč tožnica nepremičnino ob zaključku glavne obravnave (še vedno) uporabljala, je imela od zatrjevanih vlaganj še vedno korist le sama. V tem primeru tudi še ni mogla biti prikrajšana, toženec pa ne obogaten. Opisano stališče, na katerega opozarja pritožnik v pritožbi, v sodni praksi ni sporno¹⁶, upoštevalo pa ga je tudi sodišče prve stopnje, saj je v sodbi ugotovilo, da se je tožnica do zaključka glavne obravnave iz hiše izselila.

22Pritožbeno sodišče se s tako ugotovitvijo strinja. Drži sicer, da tožnica sodišča o svoji izselitvi, po tem, ko jo je na naroku dne 9. 7. 2019 napovedala za 11. 7. 2019 ter sočasno predložila tudi najemno pogodbo za drugo stanovanje¹⁷, ni več posebej obveščala, a to, ob dejstvu, da toženec kasneje ni navedel, da do izselitve ni prišlo, ne omogoča zaključka, kot ga ponuja toženec. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožnica s predložitvijo najemne pogodbe in napovedjo izselitve (na v naprej določen dan) svojemu trditvenemu in dokaznemu dokaznemu bremenu zadostila in je zato to prešlo na toženca, ki pa je ostal popolnoma pasiven. Podlage, da bi sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo zato, ker še ni zapadel (glej 311. člen ZPP), zato ni bilo.

23V to, da je šlo pri investiciji tožničinih staršev v nepremičnino za darilo tožnici, pritožbeno sodišče ne dvomi. Taka ugotovitev ima namreč podlago v izpovedbah tožničinih staršev, ki jima je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo. Izpovedbi sta namreč vsebinsko prepričljivi¹⁸. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da sta bili za dokazovanje spornega darila obe navedeni priči predlagani ne le s strani tožnice, ampak tudi toženca.¹⁹ Sodišče prve stopnje je zato njuni izpovedbi utemeljeno izpostavilo. Res se pri tem ni izrecno opredelilo do drugačne izpovedbe toženca in njegovega očeta, a to ne pomeni, da ju je spregledalo, saj ju v razlogih v zvezi z vlaganji izrecno omenja, a jima v tem delu očitno ni sledilo.

24Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je vrednost nepremičnine, ki je v lasti toženca, zaradi vlaganja tožnice povečala za 41.570 EUR. Svojo ugotovitev o tem, za koliko je nepremičnina večvredna in posledično ugotovitev o višini obogatitve toženca, je oprlo na mnenje izvedenca A. A., ki je tako povečanje vrednosti ugotovil na dan izdelave mnenja, torej na dan 20. 8. 2018²⁰. Vsebinsko očitane kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje zato ni storilo. Res pa je, da je izvedenec povečanje vrednosti ugotavljal tudi na dan 29. 5. 2015 (ko je prenehala življenjska skupnost pravdnih strank²¹) ter ugotovil, da je bila nepremičnina takrat zaradi vlaganj vredna za 31.160 EUR več, a je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo izračun večvrednosti na dan izdelave mnenja, saj je ta čas bližje tožničini izselitvi (julij 2019) oziroma izdaji izpodbijane odločbe. Povečana vrednost nepremičnine (in s tem tudi višina obogatitve toženca zaradi vlaganj) se namreč ugotavlja v času sojenja oziroma zaključka glavne obravnave²². Res je med izdelavo mnenja in zaključkom obravnave poteklo nekaj več kot eno leto, a to tudi po presoji pritožbenega sodišča ni obdobje, ki bi terjalo ponoven izračun večvrednosti. Tega stranki tudi nista zahtevali, prav tako pa nobena od njiju ni trdila, da se je ugotovljena večvrednost zaradi poteka časa spremenila. Trditvi, da je splošno znano dejstvo, da se vrednost vlaganj s potekom časa znižuje (s čimer želi toženec povedati, da je bila ob zaključku obravnave večvrednost nepremičnine manjša), pa pritožbeno sodišče ne more slediti že zato, ker izdelano mnenje tega ne potrjuje. Celo nasprotno. Tako je izvedenec na dan 29. 5. 2015 ugotovil povečanje vrednosti zaradi vlaganj v višini 31.160 EUR, na dan 20. 8. 2018 pa v višini 41.570 EUR.

Sklepno

25Pritožba toženca glede glavne stvari je glede na obrazloženo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato v zgoraj izpostavljenih delih ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v točki II/1 spremenilo tako, da je zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo zakonske zamudne obresti od zneska 2.850 EUR za čas od 15. 10. 2015 dalje do plačila; zakonske zamudne obresti od zneska 6.000 EUR za čas od 29. 10. 2015 dalje do plačila; znesek 25.447,24 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 28.780,57 EUR od 10. 7. 2015 dalje do plačila, zavrnilo. V ostalem je pritožbo glede glavne stvari zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Glede stroškov

26Ker je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in odločitev glede glavne stvari spremenilo, je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Ob upoštevanju spremenjene odločitve je ugotovilo, da je tožnica z zahtevki deloma uspela, deloma pa je bil uspešen tudi toženec s svojimi ugovori. Tožničin uspeh z ugotovitvenimi denarnimi zahtevki je bil sicer manjši od polovice, je pa v celoti uspela z ugotovitvenim zahtevkom glede premičnega premoženja. Z zahtevkom, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine, je v celoti propadla, je pa uspela z večjim delom podrednega zahtevka. V pritožbenem postopku pa je bil uspeh toženca manjši od polovice, saj je delno uspel le s tistim delom pritožbe, ki se je nanašal na prodani poslovni delež ter glede zamudnih obresti. Uspeh ene in druge stranke v celotnem postopku zato pritožbeno sodišče ocenjuje kot približno enak, nastali pa so jima tudi približno enako visoki stroški. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je zato sodbo sodišča prve stopnje v točki IV spremenilo tako, da je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške (celotnega) postopka.

¹ Bistvena vsebina pritožbe bo povzeta, ko bo pritožbeno sodišče odgovarjalo na posamezne pritožbene očitke.
² Glej odločbo VS RS II Ips 479/2006.
³ Med take okoliščine sodna praksa uvršča soglasje nasprotne stranke; namen stvari, otežen postopek za ugotovitev deleža zakonca na nepremičnini, nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem (glej odločbe II Ips 603/2007, II Ips 876/2006 in druge).
⁴ Najprej je zahtevala ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev, temu pa bo sledila še delitev. Pri tem tudi ni nujno, da bo ob delitvi skupno premoženje razdeljeno tako, da bo tožencu naloženo plačilo polovice prejetih kupnin - obstaja tudi možnost, da bo tožnica njej pripadajoči delež dobila tako, da jo bodo v izključno last dodeljene druge stvari, ki spadajo v skupno premoženje.
⁵ V tej zadevi je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje spada vozilo (in ne kupnina ali terjatev zaradi oškodovanja skupnega premoženja), za katerega je bilo ugotovljeno, da je bilo že prodano.
⁶ Glej odločbe VS RS II Ips 895/2007, II Ips 442/2008 in II Ips 738/2009.
⁷ Kupnina za polovičen delež je znašala 10.000 EUR, zato na 1/6 delež odpade 3.333,30 EUR.
⁸ Glej (pravočasne) navedbe toženca v prvi pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2018 (točka 9).
⁹ Poslovni delež je celota korporacijskih pravic in obveznosti, ki pripada družbeniku.
¹⁰ Glej odločbo II Ips 905/2008.
¹¹ Skupno premoženje zakoncev je tisto premoženje, ki ga pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Poenostavljeno povedano to pomeni, da sta predpostavki za nastanek skupnega premoženja (1) obstoj zakonske zveze in (2) pridobitev premoženja z delom. Pri slednji predpostavki je pomemben vir sredstev, ki so bila namenjena za pridobitev skupnega premoženja: če so bila to sredstva zakonca iz njegovega posebnega premoženja, namreč ta pogoj ni izpolnjen. Nastanek skupnega premoženja je pod navedenimi predpostavkami neodvisen od volje strank in nastane po sili samega zakona.
¹² Toženec jih je prvič postavil šele v tretji pripravljalni vlogi (točka 16), to je že po prvem naroku.
¹³ Toženec v pritožbi brez podlage v sklenjeni pogodbi trdi, da je sporni poslovni delež pridobil od M. O.
¹⁴ Pritožbeno sodišče se ob tem ne spušča v presojo, ali je višina razlike pravilno ugotovljena.
¹⁵ Tožnica je v tožbi pravilno navedla, da v primeru, da je bil poslovni delež prodan pod realno ceno, v skupno premoženje sodi (tudi) odškodninska terjatev v višini razlike med dejansko tržno vrednostjo deleža in prodajno ceno. Ne glede na to pa kasneje, ko je sodišče tako razliko ugotovilo, zahtevka ni spremenila.
¹⁶ Glej na primer odločbi VS RS II Ips 808/2007 in II Ips 268/2012 ter odločbe VSL I Cp 723/2010, I Cp 2527/2009, I Cp 1309/2010 in I Cp 721/2011.
¹⁷ Glej prilogo A114.
¹⁸ Tožnici sta starša investicijo financirala namesto nakupa stanovanja. Tudi sicer ni logično, da bi starši naklanjali poročno darilo v taki vrednosti, poleg tega pa (obema) kot darilo plačali še stroške poroke.
¹⁹ Glej zapisnik naroka z dne 27. 3. 2018.
²⁰ Glej odgovor izvedenca na strani 29 mnenja, točka c (list. št. 160).
²¹ Glej odgovor izvedenca na strani 45 mnenja, točka i (list. št. 168).
²² Ada Polajnar Pavčnik, V. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 47, Pravno mnenje, občna seja VSS, 27. 6. 1989 in 17. 12. 1991, odločbi VS RS II Ips 599/2006 in II Ips 64/2015.