61. člen ZZZDR-UPB1

Sodišče je za svojo odločitev navedlo preverljive razloge, pri čemer se je v zadostni meri opredelilo do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. Ker pritožnik ne pojasni, v čem je neskladnost med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in temi listinami ali zapisniki, očitka protispisnosti ni mogoče preveriti. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožniku tudi ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, saj je sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe podrobno pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. Kadar iz razlogov sodbe izhaja razumna in argumentirana ocena, da posamezni predlagani dokazi niso pravno odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano na podlagi drugih dokazov, o kršitvi pravice do izjave in načela kontradiktornosti ni mogoče govoriti.

Ni mogoče sklepati, da bi bila revizija uspešna, če bi bil predlog za njeno dopustitev pravočasno vložen. Tudi skrbno pripravljen predlog za dopustitev revizije in skrbno vložena revizija sta lahko zavrnjena. Ker škoda, ki jo je zaradi civilne odgovornosti zavarovanke tožene stranke (odvetnice) dolžna kriti tožena stranka, ni ugotovljena, tožnik nima interesa za uveljavljanje ničnosti zavarovalne pogodbe, sklenjene med odvetnico in toženo stranko.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je vendarle toženka več ukvarjala z otrokoma, posebej ko sta bila majhna, saj je bil tožnik takrat polno zaposlen pri gradnji hiše, vendar ni mogoče pomembnejše vloge pripisati ne enemu ne drugemu, kar pomeni, da je bila njuna vloga staršev v družini precej enakovredna. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje še izhaja, da je šlo pri gradnji hiše za razdelitev vlog, toženka je skrbela za otroka, tožnik pa se je posvetil predvsem gradnji hiše. Ker je bilo darilo v obliki brezplačnega bivanja dano celotni družini, na velikost deležev na skupnem premoženju ne vpliva. Skupno premoženje nastaja zgolj v času zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti, v konkretnem primeru je bila to denarna terjatev, katere vrednost se pravilno ugotavlja na dan razpada zveze, saj od takrat dalje denarna terjatev ni več vezana na vrednost povečanja vlaganj v toženkino nepremičnino, ampak predstavlja samostojno denarno terjatev, katere vrednost se spreminja lahko le toliko, kolikor se spreminja vrednost denarja. Skupno premoženje pa seveda obstaja še naprej vse do delitve. Glede na določbe ZZZDR pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja ni

Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Ni podana ne subjektivna ne objektivna identiteta zahtevka, poleg tega pravnomočen postane zgolj izrek, ne pa razlogi, ki ga utemeljujejo. Tožnica ne more uspeti z zahtevkom, s katerim od toženca zahteva povračilo sorazmernega deleža odplačanega kredita, saj bi bila s takšnim poplačilom neupravičeno obogatena. Njen večji finančni vložek v skupno premoženje je sodišče namreč že upoštevalo, tako da je na račun slednjega toženec dobil izplačan nižji delež vlaganj, kot bi jih prejel sicer. Pri ugotavljanju deležev zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju sodišče praviloma ne upošteva poplačila kreditov po razpadu življenjske skupnosti, vendar iz predloženih odločb izhaja, da je sodišče (v drugem postopku) v konkretnem primeru ravnalo drugače. Zato tožbenemu zahtevku tožnice, s katerim od toženca regresira plačilo, ki je bilo njej v korist že upoštevano v drugem postopku, sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso izpolnjeni.

Skupno premoženje nastaja na podlagi samega zakona, kar je treba upoštevati tudi v primeru samostojnega podjetnika in njegovega osnovnega sredstva, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze z dohodki iz dela. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje, bistveno in odločilno je, ali je neko premoženje pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze.

Delitev stvari in skupnega premoženja pa se prvenstveno opravi v nepravdnem postopku, pri čemer si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari. Le če fizična delitev stvari v sorazmerju s solastniškimi deleži ni mogoča, se ta v skladu s 122. in 123. členom ZNP korigira s civilno delitvijo (izplačilom razlike v vrednosti), v posebej določenih primerih pa civilna delitev fizično v celoti nadomesti (izplačilo vrednosti deležev po enem solastniku oz. prodaja stvari in razdelitev izkupička). Sodna praksa sicer ne izključuje možnosti uveljavljanja zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo), seveda le, če to opravičujejo posebne okoliščine.

Druge ugotovljene okoliščine (prevladujoča skrb za družino, izključna skrb za otroka s posebnimi potrebami ter stalni redni dohodki tretje toženke ves čas trajanja skupnosti na eni strani, na drugi strani pa izjemni časovno omejeni dohodki partnerja, nato pa izostanek vsakršnega prispevka k ohranitvi skupnega premoženja in preživljanju družine) v obravnavanem primeru dopuščajo oceno, da je bil prispevek tretje toženke k ugotovljenemu skupnemu premoženju 2/5, prispevek njenega pokojnega partnerja pa 3/5.

Vstop stranskega intervenienta v pravdo med pritožbenim postopkom sam po sebi ne more izboljšati toženkinega procesnega položaja. Stranski intervenient mora pravdo sprejeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (prvi odstavek 201. člena ZPP). Do delitve je za skupno premoženje bistvenega pomena nerazdelen način pripadnosti premoženjskih (stvarnih in obligacijskih) pravic obema zakoncema. Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev. Z določitvijo deležev na skupnem premoženju pa pride do delitve skupne lastnine na način, da se na predmetu, ki sodi v skupno premoženje, ustanovi solastnina za prejšnja skupna lastnika. Do takšne delitve skupne lastnine zakoncev ponavadi pride že v pravdnem postopku. Zmotno pa je stališče pritožbenega sodišča, da je pravilen in potreben tudi tisti del izreka izpodbijane sodbe, ki toženki nalaga, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis solastnine na poslovnem prostoru. Tožnik bo namreč na podlagi 3. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi vknjižbo svoje solastninske pravice v zemljiški knjigi lahko izposloval že na podlagi ugotovitvenega dela

Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju, ne morejo pa vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja.

Tožnica vtoževanega zneska 33.908,36 EUR, ki ga je dobila na račun "bodoče dediščine" in ki ga je toženec vezal na svojem osebnem računu pri banki, ni namenila poravnavanju skupnih obveznosti zakoncev. Posebno premoženje tožnice se torej ni, kot zmotno navaja revident, "prelilo v skupno". Ker torej ni bilo ugotovljeno, da bi se ta denar porabil za kritje skupnih dolgov, uporaba določbe 56. člena ZZZDR ni mogoča.

Resda se vsi zahtevki tičejo premoženjskih razmerij zakoncev po razvezi zakonske zveze, vendar pa niti njihova dejanska podlaga niti pravna podlaga nista enaki. Tako se eden od zahtevkov tiče ugotovitve deležev na nepremičnini in izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine in temelji na določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR, drugi zahtevki pa so obligacijski - denarni. Zato se vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za presojo dovoljenosti revizije, določi po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti posameznega zahtevka. Neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in logično je, da jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja, saj je le presežek - aktiva lahko predmet delitve med zakoncema.

Kljub enaki pravni podlagi se zahtevka opirata na toliko različno dejansko podlago, da ni izpolnjena predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP. Stališče nižjih sodišč, da v sporu o določitvi deležev na skupnem premoženju ni mogoče zahtevati ugotovitve deleža na gotovinskem znesku kot potrošni generični stvari, je napačno, saj negira sam pojem skupnega premoženja, ki obsega tudi prihranke zakoncev. V tej pravdi ne gre za ugotavljanje oziroma vprašanje (so)lastninske pravice na denarju kot generični stvari, kot to menita nižji sodišči, temveč za ugotavljanje obsega in deležev na skupnem premoženju. O denarju, ki naj bi spadal v skupno premoženje zakoncev, je zato po oceni revizijskega sodišča mogoče odločati tudi na podlagi ugotovitvenega zahtevka. Takšno stališče je v skladu s siceršnjo ustaljeno sodno prakso v zvezi z zahtevki iz naslova skupnega premoženja, v skladu s katero so dajatveni zahtevki oziroma zahtevki, ki merijo na neposredno civilno delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, izjema, ki predpostavlja obstoj posebnih okoliščin.

Za nastanek skupnega premoženja ni bistvena volja oziroma soglasje zakoncev, da neko premoženje pridobita kot skupno premoženje. To je treba upoštevati tudi v primeru samostojnega podjetnika in njegovega osnovnega sredstva, ki je bilo kupljeno v času zakonske zveze z dohodki iz dela.

Primeri dispozitivnega enotnega sosporništva v določenih primerih namreč predstavljajo izjemo od načela, da pravnomočna odločba deluje samo na tiste, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, sodelovali kot stranka. V takih primerih subjektivne razširitve učinkov pravnomočnosti, deluje pravnomočna odločba neposredno na vse udeležence materialnopravnega razmerja.

Ker tožeča stranka zahteva ugotovitev dolgov v trenutku razveze zakonske zveze, ima po 61. členu ZZZDR pravni interes, da se poleg aktive ugotovi tudi pasiva na skupnem premoženju. Krediti so namreč nastali zaradi nakupa premoženja, ki spada v skupno prmeoženje.

Tožnica ni dolžna s tožbo zajeti vsega skupnega premoženja, posebno še, če za to nima interesa, saj imata stranki po trditvah tožnice glede ostalega nepremičnega premoženja lastninskopravna razmerja urejena.

Za spremembo tožbe velja, da mora imeti vse elemente, predpisane 2. odstavku 106. člena ZPP in mora biti v vsebinskem smislu tako popolna, kot tožba. S spremembo tožbe pridobi stranka tudi možnost navedbe drugačne vrednosti spornega predmeta. Te možnosti tožeča stranka ni uporabila, zato je ostala vrednost spornega predmeta enaka tisti ob vložitvi tožbe. Če stvari ni več ali je odtujena, preneha tudi lastninska pravica prodajalca na stvari. Zato ni mogoče s stvarnopravnim zahtevkom uveljavljati, da stvar, ki ni več v lasti (in posesti) zakonca, spada v skupno premoženje. Prikrajšani zakonec lahko uspešno uveljavlja le obligacijski zahtevek.