VSL Sodba I Cp 872/2020

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 6.218,22 EUR tečejo od 16. 1. 2014 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.218,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.076,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana odločitev sodišča je napačna, ker jo je utemeljilo na napačnih in zmotnih materialnopravnih izhodiščih. Prekršilo je določilo 60. in 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS), ker v zakonu ni podlage, da bi sodišče določilo tarifo za avtorski honorar. Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil, na katerega se je sklicevalo sodišče, se ne nahaja v tem spisu, niti se ni nahajal v revizijskem spisu. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VS RS) je ta pravilnik presojalo zmotno in izvedlo napačen izračun, ker je sklenilo, da se vsebina 15. člena tega pravilnika uporablja za vsa avtorska dela, ne glede na čas nastanka. Ta določba ne velja za avtorska dela, ki so nastala po letu 1995. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah¹ (v nadaljevanju: ZASP) določa, da morajo biti pravila o delitvi avtorskih honorarjev znana v naprej, pravilnik Zavoda AIPA je bil sprejet šele leta 2016, medtem ko se vtoževano obdobje nanaša na leto 2013. VS RS je izračun zneska 0,198 EUR na naročnika podalo na pravni podlagi kolektivne organizacije, ki upravlja z avdiovizualnimi (v nadaljevanju: AV) deli in zato nima dovoljenja za upravljanje z glasbenimi deli. Torej je podlaga odločitve napačna. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi, ko je ugotovilo, da sklepi Zavoda AIPA o nezakoniti delitvi niso pomembni in se do njih ni opredelilo. Sodišče si v 27. točki sodbe prihaja v direktno nasprotje z vsebino sodbe iz 15. in 16. točke, saj svoje odločitve ne temelji na razliki med glasbenim in AV delom. Pri določanju tarife ali nadomestila je potrebno izhajati iz avtorskega dela in ne avtorja, kot zmotno izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče bi moralo odločiti na podlagi meril iz licenčnih pogodb, ki imajo podlago v Memorandumu. Tožnik je večkrat poudaril, da cena licenčnih pogodb ni pretirana, predstavil je primerjavo med enakim kabelskim operaterjem, ki posluje v Sloveniji in Avstriji, pri čemer je naročnina takih paketov v Sloveniji v primerjavi z Avstrijo dražja, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Ni pravne podlage, da se od zneska 0,198 EUR odšteje nadomestilo, dogovorjeno v licenčni pogodbi, ki se nanaša na kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih. Ker je sodišče tako ravnalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba v izpostavljenih delih nima razlogov in se je ne da preizkusiti, saj so tožnikove trditve ostale prezrte. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS). Zaradi pomanjkljive obrazložitve je storjena tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi mimo in izven trditvene podlage nadomestilo obračunalo na 0,168 EUR mesečno na naročnika. Ta višina se ne uporablja za vse primere, saj je potrebno ugotoviti dejansko stanje od primera do primera. Toženka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah ni navedla trditev, ki bi upravičevale višino nadomestila v višini 0,168 EUR na naročnika, temveč je zagovarjala višino 0,198 EUR na naročnika. Sodišče teh okoliščin sploh ni ugotavljalo. Posledično je sodba v tem delu obremenjena s kršitvijo zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Argument sodišča, da bi bilo v nasprotju z načelom enakosti, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, pove, da je sodišče določilo tarifo, s čimer je kršilo svojo pristojnost, ter da je določilo fiksno in nespremenljivo tarifo ne glede na kriterije ZASP in Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic² (ZKUASP), s čimer je kršilo materialno pravo. Tarifa ne more biti fiksna, kar je razvidno iz tarife Zavoda AIPA, pač pa se zvišuje in je odvisna od opusa uporabe varovanih del, sodišče pa jo za avtorje glasbenih del ohranja na ravni iz leta 2012. Posledično to pomeni, da se ne ohranja razmerje med vrednostjo AV in glasbenih del na ravni, kot jo je ugotovilo VS RS v zadevi II Ips 42/2018. Tožnik je tekom postopka tudi opozoril, da valorizirana tarifa Zavoda AIPA dejansko znaša 0,8216 EUR in da je s popusti ni mogoče uporabiti, ker se na toženca ne nanaša, kar je sodišče prve stopnje le pavšalno zavrnilo. Sodišče se ni opredelilo do navedbe tožnika, da AV delo ne more postaviti cene drugi vrsti avtorskega dela (glasbenemu delu). S tem je tožnika prikrajšalo za pravico do odgovora. Zahtevek za plačilo nadomestila za mesec januar 2013 ni zastaran. Tožnik je tožbo vložil šele v januarju 2013, nadomestilo za januar pa v plačilo zapade februarja 2013. Sodišče tožniku ni priznalo obresti od neupravičene uporabe dalje, češ da stranka ni nepoštena, ker med njima obstoji spor v zvezi z višino nadomestila. Toženka pa usmerjenega ugovora trditvam o zapadlosti mesečnih zneskov in zamude za plačilo ni postavila.

4Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem postopku nadomestilo, ki ga želi pobrati tožnica, s strani zakonodajalca ni bilo določeno, tožnica pa ima monopolni položaj. Podana ni niti jasna ločnica med tem, kaj pobira Zavod AIPA in kaj SAZAS, takšna situacija pa ne nudi pravne varnosti in pravne subjekte postavlja v nepredvidljiv položaj ter jim onemogoča razumno ter racionalno načrtovanje poslovnih dejavnosti oziroma odločitve, kar nedvomno posega v svobodo gospodarske pobude posameznih subjektov. V izpodbijani sodbi se sodišče do zgoraj podanega ugovora ni opredelilo in je toženkine navedbe kot pavšalne zavrnilo, s čimer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo pri svoji presoji opraviti tehtanje nasprotujočih si ustavno varovanih pravic in pri tem ugotoviti, da pomanjkanje ustrezne normativne zakonodaje vodi v arbitrarno ravnanje javne oblasti. Sodišče je v tej zadevi znesek izračunalo na podlagi tretje pravne podlage, ki je tožnik ni zatrjeval, s čimer je sodilo preko tožničinih trditev v pravdi. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženko obvezalo na plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, saj toženka niti v trenutku vložitve tožbe ni vedela, kolikšen je znesek, ki naj bi ga bila dolžna plačati. Zato meni, da zakonske zamudne obresti lahko tečejo šele od prejema izpodbijane sodbe, tj. od 4. 11. 2019 dalje. Do zamude ni prišlo zaradi razlogov na strani toženke, temveč zaradi normativne nedoločenosti nadomestila. Zato toženki nepoštenosti ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je kot brezpredmeten označilo ugovor toženke glede neenake obravnave avtorjev filmske in predobstoječe glasbe. V tem delu sodba ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Neustavno je razlikovanje med avtorji filmske glasbe in avtorji predobstoječe glasbe, saj se lahko glasba, ustvarjena posebej za AV delo, predvaja kot samostojno avtorsko delo in obratno. Z različnima tarifama za avtorje, ki so v bistvenem v enakem položaju, je VS RS s sodbo II Ips 43/2018 avtorje postavilo v neenak položaj, kar pomeni, da je kršilo drugi odstavek 14. člena URS. Če je že določalo tarifo, s katero je zapolnjevalo pravno praznino, bi moralo nadomestilo v višini 0,056 EUR odmeriti tudi za avtorje tkim. predobstoječe glasbe. Sodišče je svojo odločitev oprlo na račune, ki jih je tožnica naslovila na družbo S., ki s toženko ni lastniško povezana, na podlagi teh listin ni mogoče določiti podlage za plačilo domnevno dolgovanega zneska. Teh faktur, ki so povsem nerelevantne, sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče je zmotno presodilo, da toženka ni prerekala spornih licenčnih pogodb. Napačno je sodišče svojo odločitev utemeljilo na pravni podlagi neupravičene obogatitve, saj tožnik tekom postopka ustreznih trditev ni podal, sodišče pa jih je kljub temu ocenilo kot zadostne. Tožnik ni pojasnil, v čem se kaže njegovo prikrajšanje.

5Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev toženkine pritožbe. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

6Tožnikova pritožba je delno utemeljena. Toženkina pritožba ni utemeljena.

O tožnikovi pritožbi

7V obravnavani zadevi tožnik vtožuje nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki jih je toženka priobčevala v 126 TV programih za 3355 naročnikov za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. Kot podlago svojega zahtevka navaja toženkino neupravičeno obogatitev. Višino avtorskega honorarja utemeljuje na Skupnem sporazumu o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja združenja SAZAS v televizijskih programih v Republiki Sloveniji št. 2104, prav tako s preteklimi plačili toženke, ki izhajajo iz sklenjenih licenčnih pogodb. Toženka v postopku ugovarja aktivno legitimacijo tožnika, ker je nadomestilo že plačala Zavodu AIPA, in uveljavlja tudi ugovor zastaranja.

8V skladu z določilom 156. člena ZASP se s tarifo za uporabo avtorskih del določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije. Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP). Enako določa ZKUASP v 44. in 45. členu. V skladu z določilom petega odstavka 44. člena ZKUASP se kolektivne organizacije in uporabniki pogajajo v dobri veri in si med seboj zagotovijo vse potrebne informacije za sklenitev skupnega sporazuma. ZKUASP v 53. členu določa, da lahko kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov kadarkoli po uveljavitvi začasne tarife ali če po petih mesecih od začetka pogajanj ne sklenejo skupnega sporazuma, zahteva, da SAP določi primerno tarifo.

9V obravnavanem primeru do skupnega sporazuma med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ni prišlo, prav tako postopek pred SAP ni bil uspešen. Ker je po prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum) in dodatkov, do česar je prišlo po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije AV del Zavodu AIPA, glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastopila pravna praznina, je VS RS ob obravnavanju zadev II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 določilo višino običajnega honorarja (81. člen ZASP). Pri tem se je med drugim oprlo na Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA, ter na Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnikova pritožba, ki izpodbija način določitve običajnega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ni utemeljena, saj se je VS RS na Pravilnik oprlo zaradi uporabe analogije pri urejanju podobnih primerov in v izogib arbitrarnosti, pri tem pa je upoštevalo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje med AV in glasbenimi deli v Memorandumu. Pritožbena navedba, da pravila o delitvi po Pravilniku, na katera se je sklicevalo VS RS, ne veljajo za AV dela, nastala po letu 1995, ni utemeljena, saj nasprotno izhaja iz 16. člena Pravilnika. Tudi okoliščina, da je bil Pravilnik sprejet šele leta 2016, ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava, saj je VS RS navedeni akt uporabilo kot oporno točko zaradi zapolnitve pravne praznine. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do sklepov Zavoda AIPA o nezakoniti delitvi ni opredelilo. Do navedenega se je izrecno opredelilo v 31. točki obrazložitve. Upoštevajoč Pravilnik je VS RS določilo metodo za izračun tarife in jo tudi izračunalo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sta bili tožniku prekršeni pravici do poštenega sojenja in do zasebne lastnine avtorjev iz razloga, ker metodologija VS RS temelji na Pravilniku.

10Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do valorizacije tarife Zavoda AIPA, saj se je do navedenega izrecno opredelilo v 32. točki obrazložitve in očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeni očitek, da je podano nasprotje v razlogih sodbe med 15. in 16. točko ter 27. točko sodbe, ni upravičen. V 15. in 16. točki je sodišče prve stopnje pojasnilo razliko med položajem filmske in predobstoječe glasbe, v točki 27. obrazložitve pa je pojasnilo, kako je navedeno razlikovanje med avtorji filmske glasbe in avtorji predobstoječe glasbe upoštevalo. Zato tudi očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi meril iz licenčnih pogodb, ki imajo podlago v Memorandumu, ni utemeljen. Licenčne pogodbe so potekle v letu 2011, poleg tega navedenih pogodb pravilno ni uporabilo, saj se cena licence v paketu razlikuje od cene, določene zgolj za pravico kabelske retransmisije (42. točka sodbe VS RS II Ips 219/2017), kar je predmet obravnavanega postopka.

12Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih argumentov glede naročnine paketov primerljivih predvajanih TV programov v Avstriji, prav tako ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do navedenega argumenta opredelilo in ga tudi pravilno zavrnilo v 34. točki obrazložitve.

13Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izven in mimo trditev toženke nadomestilo v konkretni zadevi obračunalo v višini 0,168 EUR mesečno na naročnika, ni utemeljen. Tožnik je namreč v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2019 navedel, da honorarja za glasbena dela, ki so se kabelsko retransmisirala v RA programih, ne vtožuje in da je toženka za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih že plačala 0,03 EUR na naročnika (list. št. 23), za kar je kot dokaz predlagal tudi pogodbo o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, niti pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, to je, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je od zneska 0,198 EUR na naročnika, ki predstavlja nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV in RA programih, odštelo znesek nadomestila, ki predstavlja nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe zgolj v RA programih. Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče,³ da je licenčna analogija v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih uporabljiva, ker se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo AV dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA po sklenitvi licenčne pogodbe ostal nespremenjen). Zato je v tem primeru licenčna analogija uporabljiva, saj dogovorjena cena predstavlja običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP.

14Pritožbeni očitek, da je VS RS v zadevah II Ips 219/2017 in 43/2018 določilo tarifo, za kar sodišče ni pristojno, ni utemeljen. Ker SAP kljub zahtevi uporabnikov ni določil primerne (vsaj začasne) tarife, je bila podana pravna praznina. Zato je moralo sodišče zaradi načela odplačnosti, ki velja v avtorskem pravu, to praznino zapolniti, in sicer tako, da je določilo običajen honorar oziroma nadomestilo (81. člen ZASP). Za določitev ustreznega nadomestila (običajnega honorarja) pa je pristojno sodišče in s tem, ko je VS RS določilo takšno nadomestilo, ni ravnalo izven svojih pristojnosti ter ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS. VS RS je v zadevi II Ips 52/2018 navedlo razloge za uporabo običajnega honorarja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo določena ali sporazumno dogovorjena, saj bi bilo drugačno postopanje v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo načelo enakega urejanja primerljivih položajev, ker se tarifa za AV dela vsako leto zvišuje, medtem ko tarifa za glasbena dela ostaja fiksna.

15Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb pritožnika, da AV delo ne more postaviti cene drugi vrsti avtorskega dela (glasbenemu delu), ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo v 30. točki obrazložitve s pravilnim razlogom, da je pravno pravilo, ki se nanaša na filmsko glasbo, kar je podoben primer kot pri predobstoječi glasbi, uporabljivo pri zapolnjevanju nastale pravne praznine glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Zato očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

16Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je zahtevek za plačilo nadomestila za januar 2013 zastaran, ni utemeljen. Tožnik je tožbo vložil 31. 1. 2018. S tožbo je vtoževal nadomestilo za uporabo glasbe za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevek za plačilo nadomestila za januar 2013 zastaran. Vtoževana terjatev namreč nima pogodbene podlage⁴ (tožnik ne zahteva izpolnitve pogodbe, saj uporaba avtorskih del med pravdnima strankama ni bila dogovorjena, zahteva plačilo nadomestila za uporabo), zato ni utemeljena pritožbena argumentacija, da se avtorski honorar plačuje po uporabi (mesečno), in da bi bil posledično toženec dolžan za uporabo v januarju 2013 plačati šele februarja 2013. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). V primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo je s prehodom koristi (od tožnika na toženca) opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek. Čeprav je višina nadomestila obračunana na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da je terjatev iz avtorskega nadomestila, vtoževana za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013 nastala več kot pet let pred vložitvijo tožbe, in je do vložitve tožbe 31. 1. 2018 zastarala.

17Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožnika, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti. V skladu z določilom 193. člena OZ mora pridobitelj, kadar se vrača neupravičeno pridobljeno, če je bil nepošten, plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Tožnik je v tožbi trdil, da je toženka nepoštena uporabnica glasbe, ki tožnikovega dovoljenja za uporabo glasbe ni pridobila. Tožnik je trdil, da je upoštevaje običajni 15 dnevni rok za plačilo obveznosti zamuda nastala 16. dan v mesecu. Pritožbeni očitek, da toženka ni ugovarjala zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila, ni utemeljen, saj je v pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2019 (za katero ji je bil s strani sodišča podeljen 15 dnevni rok za odgovor), izrecno navedla, da ob vložitvi tožbe še ni bilo jasno, kolikšen znesek dolguje tožniku, ki je pred pravdo ni pozval k plačilu vtoževanega zneska ter da je dobroverna uporabnica. Upoštevaje prakso VS RS v zadevi II Ips 260/2018, okoliščina, da je bila med pravdnima stranka sporna višina nadomestila, ne zadostuje za sklep o toženkini dobrovernosti. Dejstvo, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti ne pomeni, da je riziko nepravočasnega plačila prešel na tožnika. Glede na to, da stranki nista bili v pogodbenem odnosu in da rok zapadlosti mesečnih nadomestil ni bil pogodbeno določen, je po presoji pritožbenega sodišča zavzemanje tožnika za določitev zakonskih zamudnih obresti od 16. dne v vsakem naslednjem mesecu neutemeljeno. Toženka, ki ni bila dobroverna uporabnica glasbe, je v zamudo s plačilom nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v obdobju od 1. 2. 2013 do 31. 12. 2013 prišla s 16. 1. 2014, ki ga je tožnik kot zadnji datum zapadlosti navedel v tožbenem zahtevku. V tem delu je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi in delno spremenilo sodbo.

O toženkini pritožbi

18Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neobstoj tarife in ustavnopravni vidik zaračunavanja nadomestila, so nekonkretizirane in pavšalne, pa tudi neutemeljene. Pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje do toženkinega ugovora v zvezi z neobstojem tarife ni opredelilo, kar ne drži. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja opredelilo v 26., 27. in 28. točki sodbe. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o višini običajnega nadomestila, ki ga je toženka za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih dolžna plačati tožniku. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na njih sklicuje. Zato očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

19Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da zakonske zamudne obresti do 4. 11. 2019, ko je prejela sodbo sodišča prve stopnje, niso mogle teči. Kot izhaja iz sodbe VS RS II Ips 260/2018, okoliščina, ki jo izpostavlja toženka, in sicer, da je bila višina nadomestila med pravdnima strankama sporna, ne pomeni, da je bila toženka zaradi tega dobroverna uporabnica glasbe. Ker je toženka uporabljala glasbo, za katero je vedela, da nima tožnikovega dovoljenja, je bila nepoštena uporabnica, zato ni utemeljeno navajanje pritožbe, da je v zamudo prišla šele s prejemom sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa med strankama ni bilo pogodbenega odnosa in rok zapadlosti mesečnih nadomestil med strankama ni bil pogodbeno dogovorjen, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo v 16. točki zgoraj, je toženka v zamudo s plačilom nadomestila za obdobje od 1. 2. 2013 do 31. 12. 2013 prišla z dnem 16. 1. 2014.

20Pritožbeni očitek, da je VS RS s sodbo II Ips 43/2018 kršilo načelo enakosti avtorjev filmske glasbe in avtorjev predobstoječe glasbe, ker bi moralo pri zapolnjevanju pravne praznine tudi za avtorje predobstoječe glasbe uporabiti nadomestilo 0,056 EUR, ni utemeljen. Kot zgoraj pojasnjeno, se je VS RS se je pri zapolnjevanju pravne praznine oprlo na sporazum, ki ga je ZKOS sklenil z Zavodom AIPA, na Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil ter na v Memorandumu dogovorjeno pogodbeno razmerje med AV in glasbenimi deli. Cena za določitev honorarja avtorjem filmske glasbe je torej temeljila na sporazumu, ki je določal nadomestilo za kabelsko retransmisijo AV del, s čimer se je ZKOS strinjal. To posledično pomeni, da je cena za filmsko glasbo odražala dejanska razmerja na trgu. Zato kršitev načela enakosti (14. člen URS), na kar se sklicuje toženka, ni podana. Poleg tega ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do navedenega toženkinega ugovora ni opredelilo, saj je svoje stališče obrazložilo v 33. točki.

21Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo uporabiti sodne prakse iz podobnih primerov, ni utemeljena. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je pravni standard (višina nadomestila) napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, čeprav ta izvorno temelji tudi na gradivu, ki ga ni v predmetnem sodnem spisu.⁵ Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo arbitrarno in da je kršilo določila pravdnega postopka.

22Toženka v pritožbi zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na račune, ki jih je tožnica naslovila na družbo S., d. o. o., saj je na navedene račune ni oprlo. Sodišče prve stopnje je glede višine običajnega honorarja sledilo ustaljeni sodni praksi VS RS v zadevah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018.

23Pritožbena navedba toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo navedbe tožnika glede neupravičene obogatitve za zadostne, ni utemeljena. Tožnik je v tožbi trdil, da je toženka avtorske vsebine priobčevala brez dovoljenja avtorjev oz. kolektivne organizacije in da za uporabo ni plačala ustreznega nadomestila. Sodišče je podane trditve tožnika v zvezi z neupravičeno obogatitvijo pravilno ocenilo za zadostne.

Sklepno

24Izpodbijana sodba ima jasne in popolne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, zato pritožbeni očitki o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi do pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se je sodišče prve stopnje do vseh pravno odločilnih navedb pravdnih strank opredelilo. Posledično ni utemeljen niti očitek o kršitvi 22. člena URS.

25Pritožbeno sodišče dodaja, da je bila primarna naloga (pravica, predvsem pa obveznost) obeh strani (SAZAS in ZKOS), da se dogovorita za ustrezno tarifo (prim. 8. točko obrazložitve zgoraj). Ker do dogovora ni prišlo, bi moral spor med avtorji in uporabniki učinkovito in hitro razrešiti SAP, česar do sedaj očitno ni storil. Zato je, kot že zgoraj pojasnjeno, sodišče (VS RS) za takojšnjo in (vsaj) minimalno zaščito avtorjev določilo primerno avtorsko nadomestilo, pri čemer je v izogib arbitrarnosti upoštevalo oporne točke, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe v opombi 15. S tem je, ravno nasprotno, kot pravdni stranki trdita v pritožbah, zapolnilo pravno praznino in obema stranema (avtorjem in uporabnikom) nudilo pravno zaščito in varnost za čas do sklenitve dogovora ali določitve tarife s strani SAP. Ker kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov tako določenega nadomestila ne štejeta za ustreznega (ne samo v tem, ampak tudi v drugih postopkih pred sodiščem izpodbijata s strani VS RS določeno nadomestilo), bi bilo pričakovati, da bosta nemudoma pristopila k pogajanjem in se dogovorila za tarifo, ki jima bo ustrezala.

26Ker je tožnikova pritožba glede teka zakonskih zamudnih obresti delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi določila 358. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 6.218,22 EUR tečejo od 16. 1. 2014 dalje do plačila. V preostalem delu je pritožbo tožnika, pritožbo toženke pa v celoti, zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27Tožnik je s pritožbo uspel zgolj zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, ki predstavlja stransko (akcesorno) terjatev, toženka pa s pritožbo zoper sodbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP potrdilo odločitev sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu ter odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Uradni list RS 21-958/1995 s spremembami in dopolnitvami.
² Uradni list RS 63-2683/2016, veljaven od 22. 10. 2016.
³ VSL sodba in sklep II Cp 851/2018 ter sodba in sklep II Cp 1629/2018.
⁴ VSL sodba in sklep II Cp 196/2019.
⁵ VS RS II Ips 260/2018.