VSL Sodba I Cpg 605/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 4.035,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2013 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku, to je za plačilo zneska 454,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2013 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.523,08 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo, in sicer zoper I. in III. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče navedeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka zahteva povračilo škode, do katere je prišlo dne 13.11.2013 na elektronskih napravah v dveh njenih lokalih na naslovu ...0-3, X., potem ko je zavarovanec tožene stranke (E., d.d. (družba za distribucijo električne energije)) nenapovedano izvedel odklop ter nato priklop električne energije (v nadaljevanju tudi stikalna manipulacija oziroma odklop električne energije). Zavarovancu tožene stranke očita nenapovedan odklop električne energije, tako da se nanj ni mogla ustrezno pripraviti in izvesti vseh tistih potrebnih samozaščitnih ukrepov, ki jih zavarovanec tožene stranke nalaga uporabnikom v primeru napovedanega odklopa (izklop vseh elektronskih naprav), v posledici česar je prišlo do okvare na več njenih elektronskih napravah (blagajna, televizor, mrežna oprema, peč in varovalni elementi).

6Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zahtevku v pretežni meri ugodilo, zavrnilo pa ga je v delu, ki se nanaša na DDV po računih za popravilo oziroma dobavo novih naprav, saj je ugotovilo, da je tožnica ob plačilu teh računov izvedla odbitek vstopnega DDV. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka (Z., d.d.), ki izpodbija temelj odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca.

7Za toženo stranko ni bilo sporno, da je do okvare naprav tožeče stranke prišlo neposredno po izvedbi nenapovedanega odklopa in priklopa električne energije, navajala je le, da gre vzrok za škodo iskati v šibkosti posameznega elektronskega elementa oziroma v nizkem imunskem nivoju tožničinih naprav. Kot je pritožbeno sodišče že izpostavilo v sklepu I Cpg 647/2017 z dne 10.10.2018, nobena od strank ni trdila, da navedena dogodka (stikalne manipulacije ter okvara naprav) nista v nikakršni medsebojni povezavi in da bi bil možen vzrok za okvaro neodvisen od ugotovljenih manipulacij zavarovanca tožene stranke (torej, da bi se lahko vse zadevne naprave naenkrat pokvarile tudi če ne bi prišlo do odklopa električne energije), iz toženkinih navedb pa izhaja le, da naj bi bila ta vzročna zveza prekinjena zaradi nizkega imunskega nivoja poškodovanih naprav. Ker je tožeča stranka te navedbe izrecno zanikala in pojasnila, da sicer nikoli ni imela težav z elektroniko, bi morala tožena stranka konkretneje pojasniti neustreznost oziroma nekakovost tožničinih naprav, pri čemer slovenski standard SIST EN 50160 določa kakovost napetosti v javnem prenosnem omrežju in ne predpisuje kakovosti elektronskih naprav odjemalcev.¹ Nenazadnje pa je tudi z vidika življenjske logike neprepričljivo, da bi bilo v obeh zadevnih lokalih tožene stranke (na nek na splošno zatrjevan način) neprimernih kar pet različnih (relativno novih) elektronskih naprav. Tako tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu o prekinitvi vzročne zveze ni zadostila. Gre torej za pavšalne oziroma pomanjkljive navedbe, ki jih v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče konkretizirati ali dopolniti z dokazi.^{2 3} V pritožbi podane navedbe o napaki na hišni instalaciji tožnice pa so prepozne in zato neupoštevne. Glede na navedeno in ob upoštevanju pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v zvezi z obravnavanim odklopom električne energije do okvare na elektronski napravi prišlo še v sosednjem frizerskem salonu ter da ob napovedanih odklopih zavarovanec tožene stranke daje odjemalcem navodila, naj iz električnega omrežja izklopijo svoje naprave, je v skladu z merilom mejnega praga zadostne verjetnosti⁴ tudi po presoji pritožbenega sodišča potrebno zaključiti, da je podana vzročna zveza med obravnavanimi nenapovedanimi stikalnimi manipulacijami zavarovanca tožene stranke in okvaro zadevnih naprav tožeče stranke.

8Pri neposlovni odškodninski odgovornosti je protipravno ravnanje vsako ravnanje (aktivno ravnanje ali opustitev), katerega objektivno predvidljiva (čeprav ne nujno najbolj pogosta) posledica je nastanek škode,⁵ pri čemer je potrebno izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Takšno stališče je v celoti utemeljeno tudi z ekonomskega vidika, torej iz zornega kota preventivne funkcije odškodninskega prava. Sodobna doktrina, ki proučuje te vidike odškodninske odgovornosti poudarja, da tudi tedaj, ko ni pogosto, da neko ravnanje povzroči škodo, vendar pa je negativna posledica ravnanja mogoča (predvidljiva), je takšno škodo treba uvrstiti med predvidljive posledice ravnanja. Če oškodovanec v takšnem primeru ne bi bil upravičen do povrnitve celotne škode, bi povzročitelj prevzemal samo del stroškov za negativne posledice svojih ravnanj (samo za tista ravnanja, ki so povezana z višjo stopnjo pogostosti negativnih posledic), kar bi vodilo do prenizke (podoptimalne) ravni skrbnosti morebitnih (potencialnih) povzročiteljev škod. Povedano drugače, pravila o odškodninski odgovornosti učinkovito spodbujajo (optimalno) skrbnost ravnanja morebitnih (potencialnih) povzročiteljev na določenem področju delovanja, če odškodninska odgovornost zajema (kot protipravna) vsa ravnanja, katerih objektivno predvidljiva (četudi ne pogosta) posledica je nastanek škode.⁶ S tem ko oškodovanec (kot v obravnavanem primeru) dokaže vzročno zvezo med ravnanjem odgovorne osebe in škodnim dogodkom, hkrati z zadostno verjetnostjo dokaže tudi, da ima to ravnanje značilnost ravnanja, ki utegne drugemu povzročiti škodo, torej protipravnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti.⁷

9Predvidljivost negativne posledice ravnanja je hkrati tudi merilo dolžne skrbnosti, ki je pomembna pri presoji krivde kot predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti. Skrbnost se v odškodninskem pravu prav tako meri z objektiviziranimi merili. Na področju poklicnega (profesionalnega) udejstvovanja se profesionalna skrbnost presoja po pravilih stroke, ki veljajo na tem področju. Dolžnost predvideti negativne posledice določenega ravnanja, ki je v zvezi s poklicnim udejstvovanjem profesionalne osebe, je tako rekoč izenačena z objektivno predvidljivostjo teh posledic. Vse negativne posledice profesionalnega udejstvovanja namreč spadajo v notranjo sfero profesionalne osebe.⁸

10Tožena stranka ni prerekala tožničinih navedb, da je njen zavarovanec (družba za distribucijo električne energije) posebno dober strokovnjak na področju vzdrževanja javnega električnega omrežja (2. odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)). Sicer pa je pravočasno (v vlogi z dne 5.5.2016; red. št. 14 spisa) trdila le, da okvare stikala na srednjenapetostnem omrežju, zaradi katere je njen zavarovanec izvedel nenapovedan odklop električne energije, ta ni mogel predvideti ter da sama okvara stikala ni vplivala na kakovost električnega toka. V zvezi s tem je nato tožeča stranka ravno tako še pravočasno⁹ (v vlogi z dne 5.5.2016; red. št. 15 spisa) navedla, da v konkretnem primeru ni bilo višje sile, ki bi povzročila nenaden izpad električne energije, ampak je odklop povzročil zavarovanec tožene stranke, tako da je bil predviden oziroma je zavarovanec vedel, da ga bo izvedel, pa o tem vseeno ni obvestil tožeče stranke. Teh navedb tožena stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo dne 6.5.2016 ni prerekala, prav tako na njem tudi ni zaprosila za dodelitev roka za odgovor nanje, šele na naroku za glavno obravnavo dne 18.11.2016¹⁰ podane (pavšalne) navedbe v nasprotni smeri pa so prepozne (4. odstavek 286. člena ZPP¹¹). Glede na pojasnjeno in ker pritožbeno ni sporno, da ob napovedanih odklopih električne energije zavarovanec tožene stranke daje odjemalcem navodila, naj iz električnega omrežja izklopijo svoje naprave (ter se tako očitno zaveda možnosti nastanka škode v nasprotnem primeru), je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke ravnal malomarno, ko o nameravani izvedbi obravnavane stikalne manipulacije ni obvestil tožeče stranke, tako da bi se ta lahko ustrezno pripravila.

11Po vsem obrazloženem in ker tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovljeni višini škode, se izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna (zavarovalna pogodba po polici št. ... (priloga B4 spisa), Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti ... (priloga B1 spisa) ter 1. odstavek 131. člena, 921. člen in 1. odstavek 965. člena OZ).

12S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,¹² kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.¹³

13Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Npr. 6. člen Uredbe o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (Ur. l. RS, št. 117/02 s spremembami).
² Npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 116/2018 z dne 4.4.2019 in opr. št. I Cpg 1044/2017 z dne 19.10.2018 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 102/2011 z dne 20.10.2011.
³ Tudi sicer tožena stranka v pritožbi ne pojasni, katere dokaze konkretno naj bi predlagala v zvezi z zgoraj izpostavljeno pomanjkljivo oziroma presplošno trditveno podlago o pravno relevantnih dejstvih konkretnega primera.
⁴ Npr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 731 in 732.
⁵ Predvidljivost se ne zahteva za konkretno pojavno obliko in obseg škode, mora pa biti (kot je v obravnavanem primeru) tudi glede tega podana vzročna zveza (N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 707).
⁶ N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 705 do 707.
⁷ N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 728.
⁸ N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 721, 728 in 729.
⁹ Za presojo pravočasnosti vlog strank je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti določbe ZPP, kot so veljale do uveljavitve novele E (smiselno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 128/2018 z dne 21.2.2018).
¹⁰ Institut ponovnega začetka glavne obravnave iz 302. člena ZPP ni identičen pojmu prvega naroka za glavno obravnavo. Nov začetek glavne obravnave ne spreminja procesnega reda, kakršnega določa 286. člen ZPP glede navajanja novih dejstev (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 88/2012 z dne 25.9.2014).
¹¹ Oziroma vsebinsko smiselno enak 6. odstavek navedenega člena ZPP pred novelo E.
¹² Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve).
¹³ Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018 (29. točka obrazložitve).