VSL Sodba I Cpg 15/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 106.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2015 (I. točka izreka). Zavrnilo je ugovor procesnega pobota (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 6.292,12 EUR (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Ni utemeljen očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje z vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke za zaslišanje prič V. P., D. K. in T. S. L. (II. tč. odgovora na tožbo). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da zaslišanje prič o tem, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da se v primeru odstopa tožeče stranke oziroma G., d. d., plačana varščina uporabi za poplačilo terjatev tožene stranke, ne more vplivati na presojo sodišča, saj takšen dogovor zaradi neizpolnjenih pogojev za pobot do pobota niti ni mogel voditi. Z navedeno obrazložitvijo višje sodišče soglaša. Glede pritožbene navedbe, da bi predlagane priče lahko izpovedale o plačilu varščine zato, da tožena stranka umakne predlog za stečaj tožeče stranke, ter o dogovoru, da se varščina vrne le v primeru, ko tožena stranka ne izpolni svojih dogovorjenih obveznosti, pa iz dokaznih predlogov tožene stranke ne izhaja, da so bile priče predlagane v zvezi s temi dejstvi.

7Tožena stranka v pritožbi spreminja svoje navedbe glede narave sklenjenega dogovora, na podlagi katerega je tožeča stranka plačala vtoževanih 106.000,00 EUR. Trdi, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo pogoj za to, da tožena stranka pridobi ustrezna soglasja Kreditnega odbora in da umakne predlog za začetek stečajnega postopka. Te pritožbene navedbe so protislovne njenim trditvam v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je spreminjala že tekom postopka. Glede umika predloga za stečaj je v odgovoru na tožbo navedla, da se je na njeno izrecno zahtevo iz zapisnika sestanka z dne 20. 3. 2015 odstranila točka o dogovoru pravdnih strank, da po plačilu varščine tožena stranka umakne predlog za stečaj, in v sledečih vlogah vztrajala pri neverodostojnosti omenjenega zapisnika ravno na podlagi tega zapisa, čeprav je hkrati začela trditi, da je bilo plačilo varščine pogoj za umik predloga za stečaj (kar je tožeča stranka prerekala). Nekonsistentnost in prilagajanje navedb tožene stranke višjega sodišča ne prepričata, da je v tem delu sodišče prve stopnje napačno presodilo pravno naravo dogovora. Glede pridobitve potrebnih soglasij pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo trdila, da je bila varščina zahtevana zaradi slabih izkušenj pri poskusu dogovora s tožečo stranko (ki je že enkrat toženo stranko obvestila o dogovorih s strateškim partnerjem iz tujine, ki bi odkupil terjatve tožene stranke, vendar se ta dogovor ni uresničil po krivdi tožeče stranke), v pritožbi pa navaja drugačen namen. Stalno in očitno spreminjanje navedb tožene stranke višje sodišče prepriča v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da med strankama ni bilo dogovora, da se varščina vrne le v primeru, če tožena stranka ne izpolni svojih obveznosti. Tudi za stališče, da naj bi bila tožena stranka po splošnih pravilih obligacijskega prava upravičena do zadržanja varščine, ni nobene pravne podlage, kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje.

8Glede ugovora, da med strankama ni bil sklenjen dogovor o pobotu, pa višje sodišče poudarja, da je tožena stranka tekom postopka ves čas trdila, da je bil med strankama dogovorjen pobot obveznosti (npr. drugi odstavek na str. 3 odgovora na tožbo, tretji odstavek v tč. V. pripravljalne vloge z dne 18. 9. 2019 itd.), zato z nasprotnimi pritožbenimi navedbami višjega sodišča ne prepriča v drugačno presojo od presoje sodišča prve stopnje.

9Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje ob zavrnitvi pobotnega ugovora na podlagi neizpolnjenih pogojev po določbah Obligacijskega zakonika – OZ toženo stranko opozoriti na pomanjkljivosti trditvene podlage glede pogojev za izvedbo pobota in jo pozvati na dopolnitev njenih navedb glede dogovora o konverziji vtoževane terjatve tožeče stranke v valuto, v kateri je bila sklenjena kreditna pogodba (CHF) in s katero je tožena stranka želela pobotati vtoževano terjatev. Materialno procesno vodstvo je namenjeno preprečevanju t. i. sodbe presenečenja, v kateri bi sodišče odločilo po kakšni za stranke popolnoma nepričakovani pravni podlagi, na podlagi katere bi bilo potrebno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. V obravnavani zadevi ni šlo za obstoj nepričakovane pravne podlage. Trditve tožene stranke, da je prišlo do izvenpravdnega pobota njene terjatve, so neposredno določale uporabo določb OZ o pobotu, tožena stranka pa je podala tudi procesni ugovor pobotanja, ki sodišču daje nalogo, da preizkusi, ali so podani pogoji za pobot. Da bo sodišče v obravnavani zadevi preizkusilo pogoje za pobot po OZ, zato za toženo stranko ni moglo biti presenečenje. Tudi materialnopravno stališče sodišča pa za toženo stranko ni moglo pomeniti presenečenja. Zavzeto stališče je opredeljeno v strokovni literaturi (izrecno ga omenja komentar 311. člena OZ),¹ sodna praksa, ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, pa je prav tako že znana (omenjena v istem členu komentarja OZ).² Na ta način bi se z navedenim stališčem zadosti skrbna stranka mogla seznaniti. Pri tem nikakor ni mogoče slediti toženi stranki, da je prava neuka stranka. Gre za profesionalnega udeleženca na trgu bančnih storitev, od katerega se zaradi njegove dejavnosti nedvomno lahko pričakuje poznavanje instituta pobota. Hkrati pa sta toženo stranko zastopala pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom in v njenem imenu nedvomno niso nastopali pravni laiki.

10Po presoji višjega sodišča bi šla procesna aktivnost sodišča, ki jo od sodišča prve stopnje terja tožena stranka, predaleč, in bi prevzelo vlogo pooblaščenca stranke, kar pa ni sprejemljivo.³ Sledeč stališču tožene stranke bi se sodišče prve stopnje znašlo v situaciji, ko bi toženo stranko pozivalo ne k dopolnitvi svojih obstoječih navedb, temveč k podaji povsem novih navedb (upoštevajoč strankama znano pravno podlago) o tem, da je med pravdnima strankama obstajal še dodaten dogovor o konverziji terjatve tožeče stranke v valuto njenih obveznosti do tožene stranke (CHF), ki jo je slednja zoper tožečo stranko sama uveljavljala v pobot.

11Tožena stranka trdi, da je v svojih vlogah izrazila vrednost svojih terjatev v EUR in da tožeča stranka njenemu preračunu ni ugovarjala, kar pomeni, da je mogoč preračun terjatev iz ene valute v drugo ter da posledično obstaja med njima dogovor, da lahko tožeča stranka svoje obveznosti v CHF izpolnjuje tudi z nakazilom denarnih zneskov, izraženih v EUR. To, da je tožena stranka preračunala dolgovani znesek po kreditni pogodbi iz CHF v EUR in da tožeča stranka zneska njenega preračuna v postopku ni prerekala, še ne pomeni, da je med strankama obstajal dogovor, da tožena stranka takšen preračun sme narediti za pobot svojih obveznosti. Tožeča stranka se je pobotu terjatev tudi ves čas upirala, s tem pa je posledično ugovarjala tudi v pobotnem ugovoru vsebovanim trditvam tožene stranke glede preračunega zneska njenih obveznosti v EUR in ji ni bilo treba preračunov še posebej izrecno prerekati. Nadalje se tožena stranka sklicuje na preračun njene terjatve po kreditni pogodbi iz CHF v EUR, pri čemer pa je tožeča stranka v postopku podala neprerekano navedbo, da je tožena stranka zavrnila njen predlog za konverzijo kredita iz CHF v EUR (prvi odstavek tč. 1 tožbe), s čimer je ovržena šele v pritožbi podana navedba o obstoju dogovora. Preračun terjatve po kreditni pogodbi iz CHF v EUR pa tudi v ničemer ne vpliva na preračun plačanega zneska varščine tožeče stranke iz EUR v CHF in s tem dogovora za uporabo varščine za zapiranje obveznosti po kreditni pogodbi v CHF, o katerem tožena stranka ni podala nobenih navedb. V zvezi s tem, da je obveznost tožeče stranke do tožene nedvomno v CHF in da je tudi tožena stranka ves čas poskušala priti do poplačila v CHF, priča dejstvo, da je tožena stranka tudi izvršilni postopek In 745/2013 vodila v CHF.

12Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za pobotanje po 311. členu OZ, saj terjatvi, katerih pobot zatrjuje tožena stranka, nista istovrstni. Ni pravilno naziranje tožene stranke, da za pobot denarnih terjatev, katerih vrednost je izražena z različnimi merskimi enotami (valutami), ni pomembno, s katero mersko enoto je izražena vrednost terjatve. Denarna valuta v Republiki Sloveniji je predpisana z zakonom in se na tej podlagi tudi uporablja. S predpisom, ki določi uradno valuto, postane denarna terjatev v tej valuti unikatna in ne generična na ustrezni znesek nekega denarja, kot trdi tožena stranka. Na drugi strani je prav tako unikatna terjatev v tuji valuti, saj gre za v drugi državi uradno predpisano valuto. Po tem sklepu gre torej za poskus pobota dveh unikatnih stvari, ki pa v odsotnosti dogovora o konverziji terjatev (dogovora o menjalnem razmerju) v isto valuto ni mogoč.

13Sodišče prve stopnje se je oprlo na odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 13/96 z dne 6. 11. 1996, Višjega sodišče v Celju Cp 789/97 z dne 2. 7. 1998 in Višjega sodišča v Kopru I Cpg 20/2000 z dne 1. 6. 2000. V vseh navedenih odločbah so sodišča zavzela povsem jasno in nedvoumno stališče, da če se vtoževana in v pobot ugovarjana terjatev glasita na različni valuti, istovrstnost terjatev kot predpostavka pobotanja ni izpolnjena. Enako stališče se nahaja tudi v komentarju nemškega Bürgerliches Gesetzbuch⁴ in v sodni praksi avstrijskega vrhovnega sodišča⁵ – torej v pravnih sistemih, na vplivu katerih temelji tudi slovenski pravni sistem. Dejstvo, da o navedenem vprašanju (ki po svoji vsebini zagotovo ni edinstveno) v Sloveniji ni novejše sodne prakse, po presoji višjega sodišča jasno dokazuje, da zoper citirano stališče v praksi ni pomislekov. Ob tem velja opozoriti, da po določbi prvega odstavka 109. člena Zakona o sodiščih – ZS v zvezi z določbo drugega odstavka 127. člena Ustave RS Vrhovno sodišče skrbi za enotnost sodne prakse, zato naj bi se v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča poenotila praksa nižjih sodišč. To nadalje pomeni, da je dolžno sodišče, ki odstopa od enotne sodne prakse, navesti konkretne razloge za odstop, v nasprotnem primeru krši načelo enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS) s svojo arbitrarno odločbo. Konkretnih razlogov, zaradi katerih bi bil odstop od ustaljene sodne prakse utemeljen, tožena stranka ni ponudila, pa tudi po presoji višjega sodišča vsebina zadeve ni tako specifična, da bi utemeljevala odstop.

14Tožena stranka se sklicuje na ureditev pobotanja v 255. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ter v 139. členu Zakonu o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (v pritožbi pomotoma naveden 39. člen) in trdi, da bi moralo sodišče v odsotnosti dogovora pravdnih strank o konverziji smiselno uporabiti določbe katerega od navedenih zakonov. Stališče tožene stranke ni pravilno. Opira se na ureditev dveh specialnih zakonov, ki urejata specialen postopek – stečajni postopek, izvršilni postopek, v posledici česar nedvomno ni podlage za smiselno uporabo teh pravil tudi v drugih situacijah, zlasti v primeru, ko so te druge situacije izrecno urejene drugače. S sklicevanjem na pravila o pobotu v postopku stečaja oziroma v postopku izvršbe (noben od navedenih ni predmet tega postopka) se tožena stranka pravzaprav zavzema za izvotlitev določbe 311. člena OZ, česar pa sodišče, ki je pri svojem delu vezano na zakon (125. člen Ustave RS), ne more in ne sme dopustiti.

15Ker se tožena stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve glede glavne terjatve, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

16Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17Stroškov pritožbenega postopka nobena stranka ni priglasila, zato višje sodišče o njih ni odločalo.

¹ Juhart, M.., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2, knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 391.
² Ibid., str. 394.
³ Betteto, N., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 591.
⁴ Bassenge idr. v: Burgerliches Gesetzbuch, 55. Auflage, C. H. Beck, München, 1996, paragraf 387, odstavek 4b) tč. 9, str. 453.
⁵ Odločba TE OGH 2001/10/22 1Ob77/01g z dne 22. 10. 2001.