VSM Sklep II Kp 974/2017

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 974/2017 z dne 16. 1. 2020 po prvem odstavku 492. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obdolženemu A. A. izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in obdolženega oprosti obtožbe, podredno pa predlaga, da zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču, ki naj odloča v popolnoma spremenjenem senatu.

3Zagovornik je pritožbo naknadno dopolnil, ker je pridobil dodatno dokumentacijo oziroma nova dejstva in nove dokaze. Predložil je zapisnik o glavni obravnavi z dne 2. 6. 2020 ter prepis zvočnega posnetka te glavne obravnave v delu, kjer je izpovedba sodnega izvedenca oziroma priče prim. C. C., dr. med., spec. psihiatra in nevrologa in izvid in strokovno mnenje prim. C. z dne 1. 6. 2020, vse iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru III K 52810/2017, kjer teče kazenski postopek zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 314. člena KZ-1.

4Pritožbeno sodišče je na pritožbeni predlog obdolženčevega zagovornika o seji pritožbenega senata obvestilo obdolženca in zagovornika, skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP pa tudi pristojnega državnega tožilca. Nihče od pravilno obveščenih se seje ni udeležil, pritožbeno sodišče pa jo je opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP v njihovi odsotnosti.

5Pregled na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba zagovornika utemeljena.

6Zagovornik sicer nima prav, ko sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, utemeljena pa je njegova pritožba, podana iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja v ponovljenem kazenskem postopku ni bilo tako zanesljivo in popolnoma ugotovljeno, da bi odpadli vsi pomisleki s tem v zvezi. To pa zahteva ponovitev dokaznega postopka, tudi z izvedbo dokazov, ki jih v pritožbi predlaga zagovornik.

7Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zagovornik v pritožbi ne konkretizira z navedbo posameznih kršitev, kot so opredeljene v določbah 371. in 372. člena ZKP. Iz pritožbe je razbrati, da meri na prekršitev pravice obrambe na glavni obravnavi, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa o izrečenem varnostnem ukrepu obdolžencu, torej na kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP in na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje. Smiselno pa sodišču prve stopnje očita tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v pritožbi navaja, da prvostopni sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, in sicer zakonskih znakih obravnavanega kaznivega dejanja in o tem, zakaj je sodišče zavrnilo predlog za izločitev izvedenca mag. D. D.

8Po pritožbi dejanje, navedeno v izpodbijanem sklepu, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1, ker v opisu dejanja ni nobene besede o naklepnem ravnanju obdolženca v odnosu na „prepovedano oziroma varovano dobrino“, prav tako pa ni podlage za zaključek, da je policist B. B. tedaj opravljal naloge varnosti in da je obdolženec to vedel.

9Pritožba nima prav. Dejanje, kot je opisano v izreku napadenega sklepa, ima vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 in pritožba temu neutemeljeno oporeka. Naklep ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, o naklepnem ravnanju obdolženca pri storitvi pa v opisu dejanja, ki je bilo storjeno v času, ko obdolženi ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje - trajne duševne bolezni iz shizofrenske skupine in patološko spremenjenega afekta, kar je navedeno v opisu, in je torej dejanje storil v neprištevnem stanju, v opisu kaznivega dejanja razumljivo ni ničesar navedeno. Sicer pa se pri kaznivih dejanjih, pri katerih oblika krivde ni zakonski znak kaznivega dejanja, o krivdi sodišče opredeli v razlogih sodne odločbe, ni pa navedba krivdne oblike sestavni obvezni del opisa kaznivega dejanja. Zato kršitev, ki jo uveljavlja pritožba, ni podana.

10Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev 385. člena ZKP, ker je dopustilo, da je v ponovljenem sojenju po razveljavitvi prvega sklepa po pritožbi obdolženčeve zagovornice, bila obtožba (pravilno: predlog za izrek varnostnega ukrepa) spremenjena v obdolženčevo škodo. Sedaj se namreč obdolžencu očita, da je dejanje storil, ko je policist B. B. „v okviru izvajanja preventivnih nalog v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov ... v okviru načrtovanega razgovora z E. E. kot policist po predhodnem klicu J.U. naj pride na razgovor, opravljal razgovor z njo glede požiga domofona in pisne odpovedi najemne pogodbe za stanovanje, dejansko opravljal razgovor z E. E., med razgovorom pa je A. grozil materi in ...“, kar vse v prvotnem opisu dejanja ni bilo navedeno in je zato očitek drugačen in v škodo ter bolj obremenjujoč za obdolženca.

11Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s spremembo opisa dejanja bila odpravljena le bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je uveljavljala zagovornica obdolženca v pritožbi zoper prvi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil obdolžencu izrečen enak varnostni ukrep, kot s tokrat izpodbijanim sklepom, pri čemer ni bil predlog za izrek varnostnega ukrepa spremenjen v pritožnikovo škodo. Predlog namreč ni bil spremenjen glede pravne presoje dejanja, nanaša se še vedno na isti historični dogodek, kriminalna količina, kar zadeva zakonske znake obdolžencu očitanega dejanja, pa se ni spremenila njemu v škodo. Očitek, povezan z grožnjo materi, ne sodi med zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1, zato v opisu ni relevanten, ostale v opis vnešene spremembe pa predstavljajo le konkretizacijo okoliščin, povezanih z navedbo, da je policist B. B. opravljal preventivne naloge v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Drugačno pritožbeno razlogovanje v zvezi s spremembo predloga za izrek varnostnega ukrepa ni pravilno. Ne gre za kršitev določb KZ in ZKP v škodo obdolženca, kot to trdi pritožba. Gre za dopustno spremembo, skladno s prvim odstavkom 344. člena ZKP, ki se uporablja tudi v postopku za uporabo varnostnih ukrepov iz XXVIII. poglavja ZKP. V ponovljenem sojenju pa se tudi izrečen varnostni ukrep ni spremenil v škodo obdolženca, ker je bil izrečen identičen prvo izrečenemu.

12Po obrazloženem ni mogoče soglašati niti s pritožbenimi izvajanji, da v opisu dejanja, ne v obrazložitvi sklepa, niso navedeni oziroma ugotovljeni vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Navedeni sklep je glede tega popoln in pravilen. Z zatrjevanjem, da je policist B. B. bil na privatnem obisku pri obdolženčevi materi, zaradi nasvetov, vezanih na njuno stanovanjsko pravico v najemniškem stanovanju in ni bil tam zaradi opravljanja uradnih nalog, določenih v Zakonu o policiji, KZ in ZKP, kar izhaja tako iz njegove izpovedbe, kakor tudi iz izpovedbe obdolženčeve matere, zagovornik graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, z ničemer pa ne izkazuje s pritožbo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona. Enako velja za pritožbene navedbe povezane s presojo vsebine in pomena pri ostalih, s tem povezanih dokazov: dnevnega razporeda dela PP MB1 in delovnega naloga PP MB1 ter poročila o delu policista B., za katere se v pritožbi navaja, da ne vsebujejo ničesar, kar bi dajalo podlago za zaključek, da je policist opravljal naloge varnosti in sicer preventivne naloge, navedene v opisu kaznivega dejanja. Tudi ta del pritožbe sodi v pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker v njem zagovornik podaja lastno oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

13Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da je kršilo pravico obrambe obdolžencu z ugotovitvijo, da njegova udeležba na glavni obravnavi ni potrebna in da ga ni potrebno obveščati o narokih in izvajanju dokazov ter je dokaze izvajalo v njegovi nenavzočnosti, odvzelo pa mu je tudi pravico, da se opredeli do spremenjenega predloga (obtožnega akta) in poda na njega zagovor in se brani. Pritožba prezre, da sodišče prve stopnje obdolženega o naroku dne 16. 1. 2020 ni obvestilo iz razloga, ker je ocenilo, da njegovo duševno stanje ne dopušča smiselnega sodelovanja na naroku, pri čemer je štelo, da spremenjenemu predlogu tožilstva nasprotuje. Iz enakih razlogov je zavrnilo naknadni predlog zagovornika, da bi se obdolženi moral opredeliti do modifikacije predloga za izrek varnostnega ukrepa. Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo skladno z določbo drugega odstavka 492. člena ZKP, po kateri se obdolženec vabi, če je njegovo stanje tako, da je lahko navzoč pri glavni obravnavi, kar oceni predsednik senata na podlagi mnenja izvedenca psihiatra, pri čemer se ne zahteva, da bi moral biti v takem stanju, da se lahko brani oziroma aktivno sodeluje na glavni obravnavi, ampak zadostuje, da njegovo stanje prisotnost omogoča¹, vendar zagovornik v pritožbi ne zatrjuje, da je navedena kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, vsled česar njegovo pritožbeno zatrjevanje v smislu kršitve iz drugega odstavka 372. člena ZKP ni popolno. O naroku glavne obravnave dne 10. 9. 2019 je sodišče prve stopnje obdolženca obvestilo, obvestilo je bilo izkazano in obdolženi na narok ni pristopil, pristopil pa je (sicer z zamudo) na narok dne 17. 10. 2019 in podal zagovor, po podanem zagovoru pa izjavil, da ne želi biti prisoten pri zaslišanju izvedenca psihiatrične stroke mag. D in je razpravno dvorano zapustil. O naroku dne 5. 12. 2019 pa sodišče obdolženca ni obvestilo, kar je vse razvidno iz podatkov kazenskega spisa. Enako velja za narok dne 16. 1. 2020. Zagovornik je nasprotoval izvedbi naroka v odsotnosti obdolženca, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da se narok opravi in je izvedlo nadaljevanje dokaznega postopka. Z navedenim je kršilo pravico obrambe, kot je to že obrazloženo, vendar ne gre za kršitev, ki bi imele za posledico razveljavitev napadenega sklepa iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

14Utemeljena pa je pritožba obdolženčevega zagovornika, podana iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

15Zagovornik v pritožbi navaja, da je obramba večkrat zahtevala izločitev izvedenskih mnenj sodnega izvedenca mag. D. s trditvijo, da je le ta pristranski in da so njegova mnenja nestrokovna in nepravilna ter neutemeljeno v škodo obdolženega. Zato je zagovornik k pritožbi priložil kopijo - izvod izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. F., ki ga je ta za potrebe istega sodišča izdelal decembra 2019 in v začetku meseca januarja 2020 v drugem kazenskem postopku, v katerem je prišlo do izločitve sodnega izvedenca D., kar je le ta to celo sam predlagal, sodni senat pa se do navedb in razlogov za izločitev izvedenca D. v drugem postopku na naroku 16. 1. 2020 in tudi v sedaj napadenem sklepu ni opredelil, pa bi se moral. Zato sta sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za pritegnitev drugega izvedenca in odločitev, da se izvedenca mag. D. ne izloči, nezakonita.

16Slednjemu ni mogoče pritrditi. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je predlog za izločitev izvedenca mag. D. podala obdolženčeva tedanja zagovornica z vlogo z dne 7. 3. 2018, zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje pa je s sklepom z dne 15. 3. 2018 predlog za izločitev izvedenca zavrnil kot neutemeljen. Zoper ta sklep je zagovornica podala pritožbo, ki je bila prav tako zavrnjena kot neutemeljena s sklepom z dne 16. 5. 2018. Na glavni obravnavi dne 17. 10. 2019 je zagovornik podal dokazni predlog, da sodišče postavi novega izvedenca psihiatrične stroke, ki ni obremenjen s poznavanjem obdolženca od leta 2013 dalje, kot je izvedenec mag. D., katerega ocenjuje kot pristranskega in za katerega navaja, da je tudi obdolženčev lečeči zdravnik. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zagovornika zavrnilo, razloge za tako svojo odločitev pa je v napadenem sklepu obrazložilo (točka 6). Navedlo je, da je v nasprotju z zagovornikom ocenilo, da izvedenec mag. D. v svojem pisnem in ustnem mnenju ni bil pristranski, svoje mnenje je obširno in strokovno utemeljil, iz njegovega izvajanja pa je bilo povsem jasno, da predlaga to, kar bi bilo predvsem za obdolženega najboljše za stabilizacijo njegovega duševnega stanja. Zaradi navedenega ni mogoče pritrditi pritožbi, ko navaja, da napadeni sklep nima razlogov glede predloga obrambe za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, vsled česar tudi ni podana v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako nima pritožba prav, ko navaja, da bi v sklepu moralo biti obrazloženo tudi, zakaj sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za izločitev izvedenca mag. D., saj je o tem predlogu bilo odločeno z že navedenimi sklepi, ki so obrazloženi.

17Pač pa je pritrditi pritožbi, da ob upoštevanju v pritožbi pojasnjenega, da iz k pritožbi predloženega mnenja izvedenca dr. F. izhaja, da je mnenje izdelal za isto osebo, na podlagi istih medicinskih parametrov, praktično za isto časovno obdobje, kot izvedenec mag. D. in na podlagi iste baze podatkov ter dejstev, ki zadevajo zdravstveno stanje obdolženca, se pa obe izvedenski mnenji razlikujeta v mnogih odgovorih, tako glede vprašanja sposobnosti zagovora obdolženega pred sodiščem, glede česar izvedenec K. pove, da se je obdolženi sposoben zagovarjati, izvedenec mag. D. pa nasprotno in da je izvedenec K. glede vprašanja kazenske odgovornosti obdolženca podal drugačen odgovor kot izvedenec mag. D. , saj je zapisal, da obdolženi zaradi duševne motnje tudi ni mogel razumeti pomena svojih dejanj, ne pa samo ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, kot je to ugotovil izvedenec mag. D., se zastavlja utemeljeno vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja glede navedenega v doslej izvedenem kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje, pri čemer ni prezreti, da je izvedenec K., kot to navaja pritožba, v drugem kazenskem postopku predlagal izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je obdolženi trenutno v fazi brez jasnih akutnih bolezenskih znakov, sodeluje pri zdravljenju in je njegovo stanje toliko stabilno, da bolnišnične obravnave ne potrebuje. Z upoštevanjem navedenega in glede na izpovedbo prim., skopo povzeto v točki 23 obrazložitve napadenega sklepa, kateri sodišče prve stopnje sicer ni sledilo iz razlogov, ki jih je navedlo v točkah 24 in 25, kjer je obrazložilo, zakaj v nasprotju s stališčem lečečih psihiatrov sledi izvedencu mag. D., da dosedanje zdravljenje obdolženega ni bilo ustrezno in da so podani razlogi, ki narekujejo prisilno hospitalno zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno ponoviti dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem tako lečečih zdravnikov obdolženega, kakor tudi z zaslišanjem izvedencev mag. D. in K., slednjega kot izvedene priče, ker v tem kazenskem postopku ni bil odrejen kot izvedenec, v kolikor pa se nasprotja v njihovih izvidih in mnenjih bistveno razlikujejo in se ne bodo dala odpraviti, pa bo potrebno dokazovanje ponoviti z odreditvijo novega izvedenca psihiatrične stroke, pri čemer se naj izvedenstvo zaupa zdravstvenemu zavodu ali komisiji za izvedenska mnenja. Le na podlagi obrazloženega bo namreč odvržen vsak dvom o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

18Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje, pri čemer je odločilo, da se naj to opravi pred popolnoma spremenjenim senatom, kot je to predlagano v pritožbi.

19V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in po skrbni oceni zagovora obdolženca in vseh izvedenih dokazov, o predlogu za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v varstvenem zavodu ponovno odločilo.

¹ Mag. Štefan Horvat, ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1039,