VSL Sodba I Cpg 533/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 176.808,01 EUR s pripadki zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 727,00 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka pri izplačilu sredstev iz transakcijskega računa tožeče stranke zaradi unovčenja menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožeče stranke ponarejen, ravnala z ustrezno skrbnostjo. Zato je zaključilo, da niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka (banka) je na podlagi pogodbe o vodenju transakcijskega računa za tožečo stranko (imetnika računa) vodila transakcijski račun št. SI56 ... (v nadaljevanju: račun). Tožena stranka je na podlagi prejete menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožeče stranke ponarejen, iz računa tožeče stranke izplačala znesek 166.956,25 EUR ter provizijo v višini 9,00 EUR. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala povračilo neutemeljeno izplačanih sredstev iz njenega računa na podlagi določil o poslovni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Med postopkom je tožeča stranka tožbo spremenila tako, da je dodatno zahtevala še povračilo škode iz naslova odvetniških stroškov zastopanja v kazenskem postopku X K 33147/2016 v višini 6.042,02 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo.

6Tožena stranka je zahtevku nasprotovala. Zatrjevala je, da je pri izplačilu menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožeče stranke ponarejen, ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in zato ni podana njena odgovornost.

7Pravdni stranki sta bili v obligacijskem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o vodenju računa. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki omogočala razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu ter da bo sredstva na računu zmanjšala le na podlagi naloga tožeče stranke ali v zakonsko predvidenih primerih. Ker je tožena stranka zmanjšala denarna sredstva na računu tožene stranke brez naloga tožene stranke (na podlagi menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožene stranke ponarejen), takšno ravnanje predstavlja kršitev obveznosti tožene stranke po sklenjeni pogodbi o vodenju računa in ima lahko za posledico poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke.²

8Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke v tem primeru treba upoštevati splošna določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)³ o poslovni odškodninski odgovornosti (239. do 246. člen OZ) ter specialna določila, ki urejajo bančno poslovanje v zvezi z menicami, in sicer določila Zakona o menici (v nadaljevanju: ZM)⁴ ter v času unovčitve menice veljavna določila 138. in 139. člena Zakona o plačilnih storitvah in sistemih (v nadaljevanju: ZPlaSS).⁵ Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da menica ni menica le zato, ker je podpis na njej ponarejen. Sodišče prve stopnje je v 18. in 19. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da listina, ki je bila toženi stranki predložena na unovčenje vsebuje vse zakonsko določene sestavine menice (107. člen ZM). Zato jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba obravnavati kot menico. Dejstvo, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je podpis na menici ponarejen, namreč v ničemer ne vpliva na opredelitev listine.

9Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje tožeče stranke, da je v tem postopku za presojo odgovornosti tožene stranke zaradi izvršitve neodobrene plačilne transakcije treba uporabiti določilo 119. člena ZplaSS. Iz drugega odstavka 3. člena ZPlaSS izhaja, da se v zvezi s plačilnimi transakcijami na podlagi papirnih menic v skladu z zakonom, ki ureja menice, uporablja le 8. poglavje ZPlaSS, torej le člena 138. in 139. Zato določilo 119. člena ZPlaSS za presojo odgovornosti tožene stranke v tem postopku ni uporabljivo. Prav tako za odločitev v tem postopku niso (neposredno) uporabljivi ostali predpisi, na katere se tožeča stranka sklicuje v pritožbi (Direktiva 2007/64/ES in nemški BGB). Direktive so zakonodajni akt Evropske unije (v nadaljevanju: EU) o določenem cilju, ki ga morajo doseči države EU. Vsaka država sama sprejme predpise o tem, kako bo ta cilj dosegla. Ker je bila Direktiva 2007/64/ES v pravni red Republike Slovenije že prenesena z uveljavitvijo ZPlaSS (glej 1. točko 2. člena ZPlaSS), so tako pri odločanju v tem primeru odločilna določila ZPlaSS. V tem primeru tudi ni nobenega razloga, ki bi narekoval uporabo tujega prava, saj ne gre za pravno razmerje z mednarodnim elementom.

10V tem postopku je bilo sporno le, ali vzrok za kršitev izvira iz sfere tožene stranke, saj je slednja zatrjevala, da se v tem primeru navkljub ravnanju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kršitvi ni mogla izogniti. Trdila je torej, da ni odgovorna za kršitev svoje pogodbene obveznosti. Kršitelj obveznosti se v skladu z določilom 240. člena OZ lahko razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ni mogel izogniti. Trditveno in dokazno breme o neobstoju odgovornosti je na kršitelju, torej toženi stranki. Od banke kot specializirane ustanove se pri opravljanju njene dejavnosti pričakuje ravnanje po pravilih stroke in poslovnih običajih, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

11Za odločitev v tem primeru je tako odločilen odgovor na vprašanje, ali unovčenje menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožeče stranke ponarejen, predstavlja okoliščino, ki je tožena stranka ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se ji tudi ni mogla izogniti. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da zloraba plačilnih instrumentov predstavlja poslovno tveganje banke, na katerega mora biti banka pripravljena in v ta namen implementirati mehanizme, ki bodo možnost nastanka škode zaradi zlorab preprečevali ali zmanjševali.⁶ Pri implementaciji in izvajanju varnostnih ukrepov za posamezno vrsto plačilnih transakcij pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati veljavne predpise, zakonsko določene značilnosti in učinke posameznih plačilnih instrumentov ter tudi pravice drugih udeležencev plačilne transakcije. Zato od banke ni mogoče zahtevati in niti ni mogoče življenjsko realno pričakovati, da bo implementirala takšne mehanizme, ki bi preprečili vse zlorabe.

12Presoditi je torej treba, ali je tožena stranka v zvezi z unovčenem menic implementirala in izvajala vse razumne ukrepe (mehanizme) za preprečitev zlorab. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri unovčenju menice ravnala skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in zato ni podana njena odgovornost za nastalo škodo. Pojasnilo je, da je tožena stranka ob upoštevanju zakonsko predpisanih značilnosti in učinkov menice (32., 33. in 109. člen ZM) ter pravil glede unovčenja menice (138. in 139. člen ZPlaSS) pri unovčenju menice ravnala skladno z veljavnimi predpisi in običajno poslovno prakso (glej obrazložitev 21. do 24. točke sodbe). Glede na navedeno je odločilo, da tožena stranka ni mogla preprečiti in niti se izogniti unovčitvi menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožeče stranke ponarejen. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, prepričljivi in življenjsko logični. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

13Ker pravilno izpolnjena menica, ki jo je v zvezi z opravljanjem dejavnosti izdala pravna oseba (imetnik račun), skladno z določilom prvega odstavka 138. člena ZPlaSS vključuje nepreklicno pooblastilo imetnika računa meničnemu upravičencu, da odredi izvršitev plačilne transakcije v breme sredstev imetnika računa pri banki ter nepreklicno soglasje imetnika računa, da v breme njegovih denarnih sredstev banka izvrši plačilno transakcijo, ki jo odredi menični upnik, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožeče stranke ni bila dolžna obvestiti o tem, da je na unovčitev prejela menice. Banka namreč nima pravice in niti dolžnosti meničnega dolžnika (imetnika računa) obveščati o menicah, ki jih je prejela na unovčenje in od njega zahtevati kakršnokoli dodatno odobritev izplačila. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi in namenom same menice. Zato toženi stranki zaradi opustitve obvestila tožeče stranke o menicah prejetih na unovčenje ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Prav tako toženi stranki iz istih razlogov po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče naložiti splošne dolžnosti preverjanja pristnosti podpisa izdajatelja menice pri izdajatelju menice.

14Tega ne spremeni niti dejstvo, da je isti menični upnik že pred unovčitvijo sporne menice v roku slabega meseca in pol (en mesec in 12 dni) dvakrat v istem znesku neuspešno poskušal unovčiti menico v breme denarnih sredstev na računu tožeče stranke. Neuspešni poskusi unovčitve menice zaradi neskladnega podpisa sami po sebi še ne predstavljajo razloga za sum na zlorabo. Tožena stranka je logično in življenjsko pojasnila, da se lahko podpisi iste osebe med seboj bistveno razlikujejo že zaradi različnega čustvenega stanja ali starostnega obdobja te osebe. Da to drži izhaja tudi iz v spis vloženih listin, na katerih se podpisi zakonitega zastopnika tožene stranke po oceni pritožbenega sodišča med seboj razlikujejo (primerjaj priloge B1, B5, B6, B7, B8 in B9).

15Prav tako po presoji pritožbenega sodišča trije poizkusi unovčitve menice v obdobju slabega meseca in pol, pri čemer je od zadnjega neuspešnega poizkusa unovčitve menice do unovčenja menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožeče stranke ponarejen, potekel več kot mesec, ne predstavljajo okoliščine, ki bi pri toženi stranki morala avtomatsko vzbuditi sum na zlorabo in bi terjala drastične ukrepe v smislu dodatnih preverjanj pri izdajatelju menice. V takšnem daljšem obdobju se namreč lahko številne okoliščine, ki vplivajo na upravičenost do izplačila menice, spremenijo (npr. menični upravičenec pri meničnem zavezancu pridobi novo menico, v plačilo zapade nova obveznost iz osnovnega pravnega razmerja,...). Ta okoliščina bi kvečjemu terjala večjo skrbnost pri preveritvi pristnosti podpisa, pri čemer pa, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, v tem primeru toženi stranki pri preveritvi pristnosti podpisa zakonitega zastopnika tožeče stranke na menici ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja.

16Tožena stranka je tudi pojasnila, da mesečno prejeme na unovčenje več kot 55 menic,⁷ ter da vsako prejeto menico obravnava individualno, kar je po presoji pritožbenega sodišča tudi logično, saj zaradi narave menice, tožena stranka ni dolžna in niti ne sme preverjati upravičenosti njene izdaje (obstoj pravnega temelja za izdajo menice). Na vsaki menici je namreč po presoji pritožbenega sodišča treba preveriti, ali je menica pravilno sestavljena, ali vsebuje vse predpisane elemente ter ali je podpis pristen. Vse to je tožena stranka naredila. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka ob prejemu menice na unovčenje izvedla vse razumne ukrepe za preprečitev oziroma zmanjšanje zlorab.

17Ker je v tem primeru šlo za dober ponaredek podpisa, katerega po navedbi izvedenca B. B. v izvedeniškem mnenju z dne 4. 1. 2019 (list. št. 91 do 104), oseba brez strokovnega grafološkega znanja ne more odkriti, zaposlenim pri toženi stranki ni mogoče očitati, da pri preveritvi pristnosti podpisa niso ravnali tako, kot je bilo v danih okoliščinah treba (prvi odstavek 147. člena OZ). Prav tako pa banki po že zavzetem stališču sodne prakse v smislu potrebne strokovnosti ni mogoče naprtiti zahteve po strokovni grafološki usposobljenosti delavcev pri pripoznavi pristnosti podpisov.⁸ Zato toženi stranki tudi v tem pogledu ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri preverjanju pristnosti podpisa zakonitega zastopnika tožeče stranke na menici ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Pristnost podpisa sta namreč preverili dve osebi tako, da sta preverjali podobnost podpisa zakonitega zastopnika na menici z njegovim podpisom na kartonih z deponiranimi podpisi. Nobeni od teh dveh oseb se ob preveritvi ni pojavil dvom v pristnost podpisa. Kot je zgoraj pojasnjeno, le neskladnost podpisov pri predhodnih poskusih unovčitve menic, še ne predstavlja razloga za avtomatičen dvom v pristnost podpisa. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem primeru ni bilo mogoče preprečiti unovčitve menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožeče stranke ponarejen, pravilen.

18Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma da pri svoji odločitvi ni upoštevalo mnenja izvedenca o ustreznosti varnostnih mehanizmov tožene stranke in o tem, kako bi tožena stranka morala ravnati, da bi preprečila zlorabe. Presoja, ali je banka v tem primeru ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je v izključni domeni sodišča. Zato tožeča stranka z obsežnim prepisovanjem izvedenskega mnenja v delu, ko izvedenec podaja svoje mnenje o tem, ali je banka sprejela ustrezne mehanizme in kako bi banka morala ravnati, da bi preprečila zlorabe in sklicevanjem na ta del izvedeniškega mnenja, ne more uspeti. Izvedenec namreč ni bil postavljen za podajo mnenja o primernih varovalnih mehanizmih bank v zvezi z izplačili menic niti ni strokovnjak glede finančnih instrumentov in poslovanja bank, da bi lahko podal strokovno utemeljeno mnenje o primernih varovalnih mehanizmih pri izplačilu predloženih menic. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tega dela izvedeniškega mnenja pri odločitvi ni upoštevalo.

19Tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi s ponarejenim žigom. Tožena stranka je med postopkom pred sodišče prve stopnje v pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2017 (str. 4), zatrjevala, da je tožena stranka z banko poslovala z več različnimi žigi (najmanj štirimi) med katerimi je bil tudi žig odtisnjen na sporni menici. Tožeča stranka teh trditev tožene stranke ni prerekala. Ves čas je le zatrjevala, da žig odtisnjen na sporni menici ni enak žigu na vložnem kartonu in niti še enemu drugemu žigu, s katerim prav tako posluje. Zato se trditve tožene stranke, da tožeča stranka posluje z več žigi med drugim tudi z žigom odtisnjenim na sporni menici štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Torej ni več razloga za kakršnokoli opredelitev sodišča prve stopnje do trditev in dokazov tožeče stranke o ponarejenosti žiga. Ker je tožeča stranka poslovala z več oblikovno in podatkovno različnimi žigi, po presoji pritožbenega sodišča, toženi stranki ni mogoče očitati niti neskrbnega ravnanja v tej točki.

20Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo v zvezi z opozorili tožeče stranke na dodatne elemente rizičnosti, ki bi jih tožena stranka morala upoštevati. Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih okoliščin in dejstev v tem postopku. Konkretnih pritožbenih očitkov do katerih „dodatnih elementov rizičnosti“ se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pa tožena stranka ni podala. Prav tako ni pojasnila, kako bi lahko upoštevanje teh „dodanih elementov rizičnosti“ vplivalo na odločitev sodišča. Zato se pritožbeno sodišče do teh pavšalnih pritožbenih očitkov ne bo opredelilo.⁹

21Glede na vse pojasnjeno je tako po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru ni podana odgovornost tožene stranke za kršitev pogodbe materialnopravno pravilna.

22Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih očitkov, ki so bistveni za odločitev v tem postopku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Primerjaj:N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV Založba, leto 2003, Dodatek k bančnim poslom, str. 1287 ter VSL sodba in sklep I Cpg 1040/2009 z dne 10. 3. 2010.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
⁴ Ur. l. FLRJ, št. 104/1946 in naslednji.
⁵ Ur. l. RS, št. 58/2009 in naslednji.
⁶ Primerjaj: VSL sodba in sklep I Cpg 1040/2009 z dne 10. 3. 2010.
⁷ Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2017 (list. št. 51) navedla, da je v letu 2017 do konca novembra na unovčenje prejela več kot 600 menic.
⁸ Primerjaj sodba VSL I Cpg 1051/2016 z dne 14. 9. 2017.
⁹ Glej Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 287 in naslednje ter stran 306 in naslednje; Odločba Ustavnega sodišča 373/97 (12. točka obrazložitve); sodba VSRS II Ips 170/2017 z dne 10. 8. 2017.