VSM Sodba IV Kp 58404/2017

I. Pritožba zagovornika obdolženega Z.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 58404/2017 z dne 21. 10. 2019 obdolžena Z.S. in B.S. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in vsakemu izreklo kazen tri mesece zapora. Oškodovanca D.K. je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 10.000,00 EUR na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je oba obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa odločilo, da sta dolžna poravnati krivdno povzročene stroške, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani.

2Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega Z.S. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločitve o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je v tem, da se obrambi obdolženega poraja dvom v pravilnost sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je dne 21. 10. 2019 na glavni obravnavi sprejelo priznanje krivde obdolženega. ZKP v 285.c členu določa, da je predsednik senata oziroma v obravnavanem primeru sodnica posameznica dolžna presoditi, ali je obdolženi priznanje, kot tudi posledice danega priznanja razumel, ali je bilo priznanje dano prostovoljno, ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 21. 10. 2019 pa izhaja le navedba členov 285.c v zvezi z 330. členom ZKP, ni pa zapisan pravni pouk obdolžencu iz 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, za katerega zakona zahteva, da se obdolžencu da pred podajo priznanja krivde. Obdolženi je prava neuka oseba in se je v tem postopku na prvi stopnji zagovarjal sam, brez strokovne pomoči zagovornika. Zato je sodišče bilo dolžno še posebej ugotavljati okoliščine iz 285.c člena ZKP. Obrambi se torej poraja vprašanje v to, ali je obdolženi dejansko razumel naravo in posledice danega priznanja in krivde in ali mu je sodišče na glavni obravnavi to v zadostni meri pojasnilo.

5V pritožbi zatrjevana in zakonsko neopredeljena (pritožba ne navede za katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP bi naj šlo) bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Kot je mogoče razbrati iz vsebine pritožbe zagovornik ne loči med posameznimi fazami kazenskega postopka, kot so te določene v ZKP in spregleda, da priznanje krivde obdolženca ni bilo dano na predobravnavnem naroku, temveč na glavni obravnavi, potem, ko je državna tožilka predstavila obtožbo in ko sta oba obdolženca izjavila, da sta obtožbo razumela ter bila nato deležna vseh pravnih poukov, ki jih morata dobiti, preden podata svoja zagovora. Priznanje krivde pa sta podala v okviru zagovorov. Sodišče prve stopnje je zatem skladno z določbo 330. člena ZKP odločilo, da glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP. Navedeno je povsem jasno razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 21. 10. 2019.

6Po odločbi 285.c člena ZKP mora predsednik senata (v konkretnem primeru sodnica posameznica) presoditi: 1) ali je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja; 2) ali je bilo priznanje dano prostovoljno in 3) ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, zatem pa šele odločiti, ali obdolženčevo priznanje sprejme ali pa ga zavrne. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da sta obdolženca v svojih zagovorih izjavila, da sta razumela opis dejanja, kakor tudi pravno kvalifikacijo, da dejanje priznavata, pa tudi, da je zagovor in priznanje najprej podal obdolženi B.S., zatem pa obdolženi Z.S., kateremu je bila s strani sodišča predstavljena možnost v smeri priznanja krivde in so mu bili podani pouki iz 285.c člena ZKP ter nadaljnji pouki v povezavi s 330. členom ZKP. Sodnica posameznica, ki je zadevo obravnavala, je priznanji krivde obeh obdolžencev sprejela, ker je ugotovila, da sta jasni in nedvomno izraženi ter podprti z ostalimi dokazi v spisu, nato pa je v smislu 330. člena ZKP, ob upoštevanju določil 285.c in 285.č člena tega zakona, postopek nadaljevala.

7Priznanje obdolženca torej ni bilo dano na predobravnavnem naroku. Slednji je nova faza kazenskega postopka pred glavno obravnavo, ki je bila uvedena z novelo ZKP-K in je v rednem kazenskem postopku obvezna, v skrajšanem kazenskem postopku pa je fakultativna faza postopka (XIX.a poglavje, 285.a do 285.f člen ZKP). Temeljni namen predobravnavnega naroka je, da se obdolženec na njem izjavi o krivdi ter predlaga izločitev predsednika senata, izločitev dokazov in dokaze, ki se izvedejo na glavni obravnavi ter poda druge procesne predloge. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni razpisalo predobravnavnega naroka, ker je odločalo o kaznivem dejanju, za katero je bil vložen obtožni predlog, torej v skrajšanem kazenskem postopku, v katerem predobravnavni narok ni obligatoren. Obdolženca sta krivdo priznala med glavno obravnavo in v tem primeru ZKP ne predvideva vračanja kazenskega postopka v fazo predobravnavnega naroka, vsled česar sodišče prve stopnje tudi ne postopa po 285.a členu ZKP. Zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolžencema dati pravni pouk po 5. točki tretjega odstavka 285.a člena ZKP. Dikcija 330. člena ZKP, po kateri je pravilno postopalo sodišče prve stopnje, je namreč jasna in po njej v primeru, ko obdolženi prizna krivdo po obtožbi med glavno obravnavo in ko sodišče to priznanje sprejme, glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z navedeno zakonsko določbo, kar povsem jasno izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. Glede na to, da sta bila obdolžena seznanjena z vsebino obtožbe, da sta izjavila, da opis dejanja, kakor tudi pravno kvalifikacijo razumeta, sodišče prve stopnje pa je presodilo, da je njuno priznanje podano v skladu s prvim odstavkom 285.c člena ZKP je pravilno sprejelo sklep, da priznanje krivde sprejme ter postopek nadaljuje z narokom za izrek kazenske sankcije. V postopanju sodišča prve stopnje torej ni zaslediti prav nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

8Neutemeljena pa je zagovornikova pritožba tudi, ko napada odločbo o kazenski sankciji, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo obdolženemu Z.S. za kaznivo dejanje, ki je bilo predmet obravnave. Zagovornik v pritožbi navaja, da je izrečena kazen treh mesecev zapora prestroga in nesorazmerna s škodo, ki je nastala oškodovancu zaradi kaznivega dejanja ter, da pri njeni odmeri niso v zadostni meri upoštevane okoliščine na strani obdolženega, ki je sicer res bil že predhodno kaznovan, vendar ni zadostno upoštevano njegovo priznanje krivde, njegova skrb za dva mladoletna otroka in da mesečno prejema v povprečju od 200,00 do 300,00 EUR zaslužka iz priložnostnih del, z izvršitvijo kazni pa se bodo že tako slabe življenjske razmere njegove družine še dodatno poslabšale.

9Zagovornik nima prav iz razloga, ker je iz obrazložitve napadene sodbe (točka 2) razvidno, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije obdolžencu pravilno upoštevalo vse tiste okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, in sicer težo in način storitve kaznivega dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno ter prejšnje življenje obdolženca. Pri tem je pri oceni teže storjenega kaznivega dejanja utemeljeno upoštevalo sam način storitve kaznivega dejanja, ki se je kazal v izraziti trdovratnosti obeh obdolžencev, ki sta se vrnila na kraj dogodka potem, ko sta prostor, kjer se je odvil, že zapustila in nadaljevala s pretepanje oškodovanca vse dotlej, dokler slednji ni pobegnil pred njima skozi okno, pravilno pa je kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje. V povsem zadostni meri je upoštevalo olajševalne okoliščine, na katere opozarja pritožba in sicer obdolženčevo priznanje krivde, obžalovanje, kakor tudi slabe premoženjske razmere, pri čemer je pri obdolženemu S. še posebej kot olajševalno upoštevalo skrb za dva mladoletna otroka. Ob pravilni presoji vseh navedenih okoliščin je pravilno zaključilo, da ni najti razlogov, ki bi narekovali milejše sankcioniranje obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje. Poslabšanje materialnih in socialnih razmer v družini obdolženega, ki bo nastopilo s prestajanjem kazni zapora obdolženca, ko ta več ne bo mogel opravljati priložnostnih del in na ta način pridobivati zaslužka, je okoliščina, na katero bi moral obdolženec misliti pred izvršitvijo kaznivega dejanja, pa tudi okoliščina, kateri se ni mogoče izogniti ob izreku kazenske sankcije, kot je bila izrečena obdolžencu in je pri taki kazenski sankciji pričakovana. Zato ni razlog, ki bi narekoval izrek milejše kazenske sankcije obdolžencu, in sicer pogojno obsodbo, kot to predlaga v pritožbi zagovornik. Pritožbeno zatrjevanje, da bi slednja kazenska sankcija vplivala na to, da obdolženi v bodoče ne bo ponavljal istovrstnih kaznivih dejanj, ob dejstvu, da je bil v preteklosti že obravnavan zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, kot je to razvidno iz podatkov kazenske evidence (list. št. 15), ni sprejemljivo in ne more biti uspešno, ker že izrečene kazenske sankcije obdolženca niso odvrnile od storitve obravnavanega kaznivega dejanja.

10Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

11Pritožbeno sodišče je glede na materialne in socialne razmere obdolženca ter dejstvo, da bo moral na prestajanje zapora, slednjega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).