UPRS Sodba I U 2231/2018-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) zavrglo tožnikov predlog za odpravo sklepa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica DT 42914-38/2012-11 11-3201-05 z dne 16. 11. 2012 (v nadaljevanju predmetni sklep o davčni izvršbi) po nadzorstveni pravici.

2Iz obrazložitve izhaja, da je bil predmet postopka zgolj obravnava tožnikovega predloga za odpravo sklepa z dne 16. 11. 2012 o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, s katerim je zarubil terjatev davčne dolžnice A.A. (v nadaljevanju A.A.), ki jo ima do svojega dolžnika B.B. (do tožnika) na podlagi posojilne in zastavne pogodbe SV 977/08 z dne 15. 10. 2008 v znesku 225.498,70 EUR, z zapadlostjo 15. 9. 20913, ne pa tudi tožnikovega predloga za odpravo odločbe z dne 18. 9. 2013 po nadzorstveni pravici. S predmetnim sklepom o davčni izvršbi je prvostopenjski organ dolžničinemu dolžniku (tožniku) dal navodilo, da mora zarubljeni znesek terjatve plačati na naveden podračun, sicer bo neplačan znesek davka izterjan od njega po 175. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Predmetni sklep o davčni izvršbi je bil vročen davčni dolžnici A.A. in dolžničinemu dolžniku B.B. (tožniku), ki nista ugovarjala in je tako citiran sklep pravnomočen.

3Na podlagi 88. člena ZDavP-2 davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek: 1. če jo je izdal stvarno nepristojen organ; 2. če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena. Odmerno odločbo lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. Opredelitev odmerne odločbe pa vsebuje 65. člen ZDavP-2, ki ga navaja. Iz 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izhaja, da lahko odločbo po nadzorstveni pravici odpravi ali razveljavi organ druge stopnje. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 29/2016 pa izhaja pravilna razlaga določbe 88. člena ZDavP-2 in sicer, da mora biti kršitev materialnega prava očitna, to je, da jo je moč ugotoviti neposredno na podlagi dejanskega stanja, ki izhaja iz odločbe in ne šele posredno, po preverjanju pravilnosti. Po povedanem morajo biti za odločanje organa po nadzorstveni pravici podani naslednji pogoji: izpodbija se odločba, izdana v upravnem postopku, v davčnem postopku pa se v skladu z 88. členom ZDavP-2 lahko izpodbija le odmerna odločba in da obstaja zakoniti razlog za odločanje po nadzorstveni pravici ter da še ni pretekel zakonsko predpisani rok. Ker tožnik v obravnavanem primeru izpodbija predmetni sklep o davčni izvršbi, ki pa ga ne moremo šteti za odmerno odločbo, kot jo opredeljuje 65. člen ZDavP-2, v zadevi niso podani zakonsko predpisani pogoji iz 88. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ je tožnikov predlog na podlagi 2. točke 129. člena ZUP zavrgel, saj zoper predmetni sklep o davčni izvršbi ni v zakonu predvidenega izrednega pravnega sredstva (odprava, razveljavitev ali sprememba sklepa o davčni izvršbi po nadzorstveni pravici) in tožnik v obravnavanem predlogu za odpravo predmetnega sklepa o davčni izvršbi po nadzorstveni pravici tudi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

4Tožnik zoper izpodbijani sklep tožnik vlaga tožbo in ugovarja, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, kršena določila postopka ter napačno ugotovljeno dejansko stanje, kar vse je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. V tožbi uvodoma tožnik podaja kratko ozadje zadeve. Republika Slovenija je v danem primeru upnica tretje osebe, v danem primeru A.A. in izterjuje domnevno terjatev A.A. do tožnika. Ta terjatev pa ni bila zarubljena po zakonitem postopku. Tožnik je kasneje izvedel, da Republika Slovenija terjatve A.A. ni mogla zarubiti, saj v času rubeža A.A. ni bila več imetnica te terjatve. Tožnik in A.A. sta 15. 10. 2008 sklenila posojilno pogodbo za 550.000,00 EUR ter sporazum o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičninah v lasti tožnika, ki jih navaja. V letu 2011 sta A.A. in tožnik prenovila neodplačano predmetno posojilo v zemljiški dolg, kar je bilo vknjiženo v zemljiško knjigo in izdano zemljiško pismo, katerega prva imetnica je bila A.A.. Zoper A.A. pa je DURS vodil več izvršilnih postopkov. Tožnik pa ni vedel, da A.A. v trenutku izdaje predmetnega sklepa o davčni izvršbi ni bila več imetnica zemljiškega pisma in s tem tudi ne terjatve, ki je inkorporirana v njem, Republika Slovenija pa terjatve tudi ni zarubila na predpisan način, ki velja za orderske vrednostne papirje. Tožnik ni imel možnosti, da bi te svoje ugovore uveljavljal že prej s pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo. Dne 18. 9. 2013 je davčni organ zaradi neplačila domnevno zarubljene terjatve iz zemljiškega pisma izdal davčno odločbo DT 42914-38/2012-35 (11-3201-05), v nadaljevanju davčna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov za predmetni sklep o davčni izvršbi. Po mnenju tožnika je izpodbijani sklep nezakonit, saj v obravnavanem primeru ni bilo spoštovano stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 106/2012, kar pojasni. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-6/13. Ker v trenutku izdaje predmetnega sklepa o davčni izvršbi s katerim je Republika Slovenija domnevno zarubila del terjatve, vsebovane v zemljiškem pismu, po povedanem davčna dolžnica A.A. 16. 11. 2012 ni bila več imetnica terjatve, ki je bila predmet citiranega rubeža. Tako je že na prvi pogled očitno, da je izključena možnost, da bi na premoženju, ki ni več pripadalo davčni dolžnici A.A. sploh lahko opravljali kakršnokoli izvršbo. Teh dejstev pa tudi ni presojalo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ in tudi ne Upravno sodišče RS in tako ni ovire za njihovo presojo.

5Tožnik v nadaljevanju navaja kršitve materialnega prava v predmetni zadevi, ki so vidne že na prvi pogled. Tožnikov pravni položaj kot dolžnika se zaradi spremembe upnika ne sme poslabšati, kar pojasni in se sklicuje na prvi odstavek 108. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po mnenju tožnika s tem, ko Republike Slovenija davčno odločbo uporablja kot izvršilni naslov, ji sama priznava pravno naravo odmerne odločbe v smislu ZDavP-2. Tožnik meni, da je bil rubež terjatve iz zemljiškega pisma opravljen nezakonito, saj ni bilo upoštevano dejstvo, da je bila 6. 4. 2011 v zemljiški knjigi vknjižena sprememba predmetne hipoteke v zemljiški dolg in je tako od tedaj terjatev iz naslova posojilne pogodbe inkorporirana v vrednostni papir po odredbi - zemljiško pismo. Od tega dne dalje terjatve iz posojilne pogodbe ni mogoče drugače prenesti kot s prenosom zemljiškega pisma. S tem v zvezi navaja drugi odstavek 188. člena SPZ in prvi odstavek 108. člena ZIZ. Edini zakoniti način za rubež terjatve iz ordrskega vrednostnega papirja (zemljiško pismo) je indosament. Navedeno velja tudi za Republiko Slovenijo. Davčni organ pa je rubež opravil na način, ki ni skladen z navedenim materialnim pravom, kar podrobneje pojasni. Davčni organ pa je tudi spregledal, da tožnik kot dolžnik terjatve iz vrednostnega papirja po odredbi (zemljiškega pisma) ne more vedeti, kdo je njegov upravičen imetnik, dokler se ta ne izkaže s predložitvijo zemljiškega pisma z izkazano nepretrgano verigo indosamentov. Glede na navedeno v zadevi s tem v zvezi tožnik sploh ni mogel ugovarjati. Z davčno odločbo je Republika Slovenija po mnenju tožnika ustvarila novo terjatev, kar pojasni na strani 8 tožbe. V konkretnem primeru je Republika Slovenija neupravičeno dobila dodatno terjatev do tožnika v višini 225.498,70 EUR. Poleg navedenega pa je davčni organ zarubil še nedospelo terjatev, saj ob izdaji predmetnega sklepa o davčni izvršbi zemljiški dolg še ni dospel v plačilo. Tako se tožnik sklicuje na drugi odstavek 174. člena ZDavP-2. V zemljiški knjigi je na predmetnih nepremičninah zaznamovan zemljiški dolg z zapadlostjo 15. 9. 2013 in je bilo tako materialno pravo napačno uporabljeno.

6Sklepno tožnik v tožbi navaja, da je Republika Slovenija tožniku odrekla vsebinsko presojo z navedbo, da formalni pogoji za uporabo predlaganega izrednega pravnega sredstva niso podani, kar ne drži. Po mnenju tožnika je davčna odločba odmerna odločba v smislu ZDavP-2, saj jo je Republika Slovenija uporabila kot izvršilni naslov za izterjavo domnevno zarubljene terjatve davčne dolžnice Lare in sedaj ne more trditi, da ne gre za odmerno odločbo. Tožnik meni, da je podan razlog za odpravo po nadzorstveni pravici glede na v tožbi navedene kršitve določb postopka in materialnega prava. S tem bi se tudi zagotovila zakonitost delovanja Republike Slovenije ter spoštovanje pravnega reda. V predmetni zadevi gre namreč za grob poseg Republike Slovenije v pravni položaj posameznika. Poleg navedenega tudi še ni potekel predpisan rok za odpravo po nadzorstveni pravici. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter tožniku tudi prisodi povračilo stroškov postopka po odmeri sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

7Toženka je v odgovoru na tožno vztraja pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

8Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je v zadevi odločala sodnica posameznica, ker tožnik izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, utemeljen s pravilnimi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

11V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je toženka z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgla tožnikov predlog za odpravo predmetnega sklepa o davčni izvršbi (sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica DT 42914-38/2012-11 11-320-05 z dne 16. 11. 2012) po nadzorstveni pravici. Med strankama je sporno vprašanje pravne narave predmetnega sklepa o davčni izvršbi in sicer ali lahko predmetni sklep o davčni izvršbi štejemo v danem primeru za odmerno odločbo, kot to ugovarja tožnik v tožbi.

12Tožnik je v obravnavani zadevi vložil zahtevo za odpravo po nadzorstveni pravici predmetnega sklepa o davčni izvršbi (sklep z dne 16. 11. 2012). Odločanje po nadzorstveni pravici pa pomeni hierarhični nadzor višjega (drugostopenjskega organa) nad zakonitostjo prvostopenjske upravne odločbe, ki jo je izdal nižji (prvostopenjski) organ (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012).

13V skladu z določbo 88. člen ZDavP-2, ki ureja odpravo in razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek: 1. če jo je izdal stvarno nepristojen organ; 2. če je bila o isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena (prvi odstavek). Odmerno odločbo lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila vročena zavezancu, če je bil z njo prekršen materialni zakon (drugi odstavek). Glede na predhodno navedeno opredelitev gre za izredno pravno sredstvo davčnega organa, s katerim lahko odpravi, razveljavi ali spremeni odmerno odločbo. Na podlagi 65. člena ZDavP-2 davčni organ ugotovi davek z odločbo o odmeri davka (odmerna odločba). Slednjo izda davčni organ na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca ali v postopku davčnega nadzora. Pri tem se kot odmerna odločba obravnava tudi odločba o vračilu davka.

14V predmetni zadevi tožnik ni vložil predloga za odpravo po nadzorstveni pravici odmerne odločbe, marveč predmetnega sklepa o davčni izvršbi. S sklepom o davčni izvršbi pa davčni organ ne odmerja davčne obveznosti, marveč v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, da bi davčno obveznost, ki ni bila plačana v roku, prisilno izterjal. Sklep o davčni izvršbi je tako upravni akt, izdan v izvršilnem postopku in ne v postopku odmere davčne obveznosti, v katerem pa davčni organ izda odmerno odločbo in tudi ni akt izdan v postopku davčnega nadzora. Predmetni sklep o davčni izvršbi je nadaljevanje izvršilnega postopka in ne vsebuje odločitve o materialnopravni pravici, obveznosti in pravni koristi. Ker tožnik naloženih davčnih obveznosti ni izpolnil sam v roku, jih davčni organ s predmetnim sklepom o davčni izvršbi od tožnika prisilno izterjuje. Tako tudi po presoji sodišča sklep o davčni izvršbi nima pravne narave odmerne odločbe, kot to napačno meni tožnik. Gre za procesni akt in je že zato uporaba izrednega pravnega sredstva odprave po nadzorstveni pravici izključena. Tako tudi po presoji sodišča izredno pravno sredstvo odprave po nadzorstveni pravici ni mogoče uporabiti v primeru sklepa o davčni izvršbi.

15V skladu z določbo prvega odstavka 129. člena ZUP je pritožbeni organ tožnikovo zahtevo za odpravo predmetnega sklepa o davčni izvršbi preizkusil in jo z izpodbijanim sklepom povsem pravilno zavrgel saj niti ZDavP-2 niti ZUP ne predvideva izrednega pravnega sredstva odprave, razveljavitve oz. spremembe upravne odločbe po nadzorstveni pravici v postopku davčne izvršbe. Tudi po presoji sodišča pogoji za odločanje po nadzorstveni pravici v obravnavanem primeru niso izpolnjeni (88. člen ZDavP-2). Ker tožnik v obravnavanem primeru izpodbija predmetni sklep o davčni izvršbi, ki pa ga ne moremo šteti za odmerno odločbo, kot jo opredeljuje 65. člen ZDavP-2, v zadevi niso podani zakonsko predpisani pogoji iz 88. člena ZDavP-2.

16Tožnik tudi sicer v tožbi pretežno ugovarja nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki sicer načelno lahko pripelje tudi do kršitve materialnega zakona, vendar odprava odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne predstavlja kršitve materialnega zakona in tako ni mogoča. Poleg navedenega pa mora biti kršitev materialnega prava očitna, torej vidna na prvi pogled (glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 29/2006 z dne 7. 3. 2018).

17Po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu davčni organ pravilno in v celoti navaja relevantne zakonske norme v zvezi z odločanjem po nadzorstveni pravici, ter pri tem pravilno zaključi, da gre tako po določbah ZUP, kot po določbah ZDavP-2 za izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le, ko gre za (odmerno) odločbo ter da sklep o davčni izvršbi ni takšna odloča in zato v obravnavanem primeru za odločanje, ki ga zahteva tožnik, ni podlage.

18Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče ni našlo očitanih kršitev pravil postopka ter tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno in sicer, da tožnik z obravnavanim predlogom zahteva odpravo po nadzorstveni pravici predmetnega sklepa o davčni izvršbi. V obravnavanem primeru gre za vprašanje pravilne razlage materialnega prava in sicer 88. člena ZDavP-2.

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.