UPRS Sodba I U 1859/2018-8

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Bled, št. 3408-4/2018 z dne 6. 6. 2018 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je pooblaščena uradna oseba Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Bled (v nadaljevanju ZZG) tožniku naložila plačilo denarne kazni v višini 300,00 EUR, ker je v pritožbi št. 3408-4/2018 z dne 25. 5. 2018 zoper odločbo ZZG, št. 3408-4/2018 z dne 8. 5. 2018 žalil uradno osebo A.A., ki je odločal v upravnem postopku. Denarno kazen mora tožnik plačati v 8-dneh na podračun, ki ga navaja. Z izdajo tega sklepa pa stroški niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v citirani pritožbi podajal navedbe, ki so po mnenju ZZG žaljive in sicer: „Po mnenju stranke pa je A.A. sodeloval in odločal tudi pri izdaji zavrnilne Odločbe št. 3408-12/2017 z dne 8. 5. 2017, a te odločbe iz špekulativnih razlogov ni podpisal; … in tudi samo vodenje postopka je v razmerju do stranke bilo odklonilno, negativno in celo sovražno; A.A. je po mnenju stranke tako sodeloval tudi pri sprejemanju odločbe z dne 8. 5. 2017, a je iz špekulativnih razlogov, da bi lahko dalje vodil in odločal ter zavrnil zahtevo stranke v predmetnem postopku, ni podpisal; Izvedenec B.B. pa je bil zaradi priprave izvedenskega mnenja s strani A.A. prijavljen na Ministrstvo za pravosodje z namenom, da bi izgubil licenco. Tudi to ravnanje uradne osebe, prijava izvedenca na ministrstvo za pravosodje, priča o negativnem osebnem odnosu stranke...; Tudi ogled trase s strani stranke predlagane vleke na planini ... z dne 10. 10. 2017, ki ga je vodil A.A., je bil izveden pristransko in namenjen le pripravi podlage za ponovno zavrnitev zahteve stranke.; saj je pri vodenju postopka in odločanju sodelovala uradna oseba A.A., ki bi morala biti izločena.“ S predhodno citiranimi navedbami v predmetni pritožbi je stranka žalila uradno osebo A.A.. Žalitve predstavljajo negativno vrednostno oceno uradne osebe in so tudi neresnične. Kar 29 krat je v navedeni pritožbi tožnik uporabil napačen priimek uradne osebe in sicer: „A.A.“. Kot podlaga je naveden tretji odstavek 111. člena in prvi odstavek 112. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri določitvi višine denarne kazni je bila upoštevana višina izhodiščne plače tožnika, sicer zaposlenega pri ZZG, kar podrobneje obrazloži.

2Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Kot podlago za odločitev navaja tretji odstavek 111. člena ZUP in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi U 12/2008. Zavrne tožnikov ugovor, da je uradna oseba A.A. sodeloval in odločal tudi pri izdaji zavrnilne odločbe z dne 8. 5. 2017 in da je iz špekulativnih razlogov ni podpisal, kar izhaja iz dejstva, da je imenovana uradna oseba že odločala v predmetni upravni zadevi, česar pa tožnik po mnenju pritožbenega organa ne izkazuje. Trditev, da je bilo vodenje upravnega postopka sovražno, utemeljuje s sklicevanjem na procesne kršitve in predhodno zavrnitev tožnikove zahteve. Po mnenju pritožbenega organa pa pojem „sovražno“ bistveno presega procesne kršitve in zavrnitev tožnikovega zahtevka. Navedeno tožnikovo trditev ni mogoče šteti drugače kot najmanj nedostojno. Enako velja za tožnikovo trditev glede izvedenca, kar je prav tako neutemeljeno, saj je bila izkazana pravna podlaga in ne gre za negativni osebni odnos do tožnika. Po mnenju pritožbenega organa je nedostojna tudi tožnikova trditev, da je v postopku sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena, kljub temu, da je pritožbeni organ z odločbo 12. 2. 2018 že odločil, da je tožnikova zahteva za izločitev uradne osebe neutemeljena. Tožnikova trditev, da je bil namen ogleda 10. 10. 2017 le v tem, da se kasneje zavrne tožnikovo zahtevo po izdaji soglasja za izgraditev vlake, je podkrepljena zgolj z navedbami, kar pojasni. Navedene trditve so po oceni pritožbenega organa nedostojne že posamično, ob dejstvu, da so neizkazane in podane kumulativno, pa so žaljive in posegajo v dostojanstvo organa. Pomenijo več kot dovoljen pritisk na delo upravnega organa oziroma ustavno zagotovljeno pravico do svobodnega izražanja.

3Tožnik v tožbi povzema potek postopka in citira navedbe iz predmetne pritožbe tožnika, ki so po mnenju ZZG žaljive in so citirane v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Meni, da navedbe niso niti objektivno žaljive, niti subjektivno žaljive. Tudi ne gre za vrednostne sodbe o uradni osebi. Tožnik zgolj opozarja na neustrezen in nestrokoven način vodenja in odločanja uradne osebe A.A. v predmetnem postopku. Gre za nepravilno uporabo materialnega prava in sicer tretjega odstavka 111. člena ZUP. Poleg tega njihov namen ni bil žaljenje navedene uradne osebe, marveč tožniku zagotoviti nepristransko in neodvisno obravnavo v predmetnem postopku. Te navedbe so bile podane tudi v tožnikovi zahtevi za izločitev uradne osebe A.A. na podlagi 4. točke 35. člena in prvega odstavka 37. člena ZUP s prošnjo, da se zadeva zaradi pristranske obravnave dodeli drugi območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep neustaven, saj posega v tožnikovo pravico do svobode izražanja, kar pojasni. Podana je kršitev 10 člena EKČP, kar pojasni na strani 6 tožbe. V nadaljevanju na straneh 3 do 5 tožbe pojasnjuje svoje posamezne navedbe, ki jih je ZZG opredelil kot žaljive z navajanjem poteka konkretnega postopka in konkretnih dejstev in dokazov (v katerem je bila odločba zaradi procesnih kršitev že dvakrat odpravljena). Nesmiselna je navedba pritožbenega organa, da je nedostojna trditev tožnika, da je v postopku sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena zaradi dvoma v nepristranskost uradne osebe (A.A.). Odločba pritožbenega organa je neobrazložena in brez pravne podlage, saj svojih navedb o nedostojnih trditvah tožnika, s katerimi naj bi se posegalo v dostojanstvo organa ne obrazloži. Pritožbeni organ tudi ne pojasni pravne podlage za posledico, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa. Določba 111. člena ZUP navaja „žaljenje“ in ne „nedostojnost“. Vsaka nedostojnost pa tudi ne utemeljuje izreka kazni. Opredelitev pojma „žalitve“ vsebuje 158. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), katerega vsebino navaja. Zavrača tudi navedbe toženke glede sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi U 12/2008 in tožbi v zvezi s svojimi navedbami prilaga tudi sodbo Upravnega sodišča RS II U 69/2014.

4Tožnik v nadaljevanju tožbe navaja vsebino tretjega odstavka 111. člena ZUP in pojasnjuje namen te določbe. Smisel navedene določbe je vzdrževanje reda pri delu organa in varovanja dostojanstva organa med postopkom. Tožnikove navedbe pa se nanašajo na način vodenja postopka in odločanja v postopku s strani A.A. in ne ZZG. Navedeni se očitno počuti užaljenega oz. se mu zdijo tožnikove trditve nedostojne, zato je tudi izdal izpodbijani sklep. Ker gre za razžaljeno osebo pa po mnenju tožnika navedeno vzbuja dvom v njegovo nepristranskost (Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-145/03). Podana je kršitev določb postopka, kar pojasni. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi.

5Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na svojo odločbo z dne 31. 7. 2018. Zavrača tožnikove navedbe, da si je hotel zagotoviti nepristransko obravnavo. S trditvami kot so: „sovražno vodenje postopka“; „zaradi špekulativnih razlogov ni podpisal“ itd. pa ni možno doprinesti k nepristranski obravnavi. Ker ZUP v konkretnem primeru ne dovoljuje prenosa krajevne pristojnosti odločanja, kar skuša doseči tožnik tudi s predlogom za dodelitev zadeve drugi območni enoti. Tožena stranka je z odločbo 2406-283/2018-4 z dne 14. 8. 2018 v glavni zadevi ugodila tožnikovi pritožbi in zadevo vrnila istemu organu v ponoven postopek, ki bo moral odpraviti postopkovne nepravilnosti. Po mnenju toženke bo naveden organ to tudi lahko izvedel objektivno in nepristransko. Glede sodbe Vrhovnega sodišča RS U 12/2008 navaja, da sta zadevi neprimerljivi, kar pojasni in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS II U 69/2014, kjer je sodišče kot žaljive spoznalo trditve „inšpekcija izsiljuje na mafijski način...“ Po mnenju tožene stranke je tožnikova trditev, da je uradna oseba do tožnika postopala sovražno (kar utemeljuje, da je na ogledu izrekla nekaj očitkov zoper tožnika) dosega intenziteto citirane zadeve ter presega mejo še dovoljenega pritiska na delo organa.

6Ker so v zadevi izpolnjeni pogoji iz 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je zadevo obravnavala sodnica posameznica v skladu s sklepom tega sodišča I U 1859/2018-7 z dne 4. 6. 2019.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporno ali je uradna oseba ZZG (prvostopenjskega organa) pravilno in zakonito izdala izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 111. člena in prvega odstavka 112. člena ZUP, s katerim je tožniku zaradi žaljivih navedb v pritožbi z dne 25. 5. 2018 zoper odločbo ZZG 3408-4/2018 z dne 8. 5. 2018, s katerimi naj bi tožnik žalil uradno osebo A.A., ki je odločal v upravnem postopku, naložila v plačilo denarno kazen v višini 300,00 EUR.

9Na podlagi prvega odstavka 109. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, skrbeti za dostojanstvo organa. Na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZUP, na katerem izpodbijani sklep neposredno temelji, lahko organ z denarno kaznijo do 500,00 EUR kaznuje tistega, ki v vlogi žali organ, uradno osebo, nasprotno stranko ali druge udeležence v postopku. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZUP za dejanja iz tretjega odstavka 111. člena ZUP denarno kazen lahko izreče uradna oseba, ki začne ali nadaljuje postopek po vlogi. Kaznovanje na podlagi 111. člena ZUP je eden izmed ukrepov, ki jih ZUP določa v okviru IX poglavje, ki ureja vzdrževanje reda pri delu organa in varovanje dostojanstva med postopkom. Kazen pa mora v zakonskih okvirih in pod zakonsko določenimi pogoji izreči za to pristojen organ na podlagi predhodno navedene pravne podlage, ki jo je potrebno uporabiti v skladu z namenom.

10Iz listin upravnega spisa in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nesporno izhaja, da naj bi žaljive navedbe tožnika zoper uradno osebo A.A. vsebovala tožnikova pritožba z dne 25. 5. 2018 zoper odločbo ZZG št. 3408-4/2018 z dne 8. 5. 2018. Iz pravnega pouka predhodno navedene odločbe jasno izhaja, da je zoper to odločbo dovoljena pritožba na Ministrstvo za gozdarstvo in prehrano, ki je tudi pristojno za odločanje o njeni vsebini. Iz uvodnih navedb izpodbijanega sklepa izhaja, da ga je izdal ZZG (prvostopenjski organ) po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 112. člena ZUP. Glede na dejstvo, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo ZZG št. 3408-4/2018 z dne 8. 5. 2018, je bil postopek na prvi stopnji končan in je pristojni prvostopenjski organ že izdal odločbo prve stopnje (8. 5. 2018). Iz listin upravnega spisa pa izhaja, da postopek odločanja o tožnikovi pritožbi ob izdaji izpodbijanega sklepa, s katerim je bila tožniku naložena denarna kazen, ker je v pritožbi z dne 25. 5. 2018 žalil uradno osebo A.A., ki je odločal v upravni zadevi (6. 6. 2018), še ni bil končan. Pritožbeni organ (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) je namreč o pritožbi z dne 25. 5. 2018 v celoti odločal z odločbo 3406-283/2018-4 z dne 14. 8. 2018 ter tožnikovi pritožbi z dne 25. 5. 2018 v točki 1 izreka v celoti ugodil in odločbo ZZG št. 3408-4/2018 z dne 8. 5. 2018 odpravil. Glede na dejstvo, da je prvostopenjski organ prav tako odločal o domnevno žaljivih navedbah tožnika v pritožbi z dne 25. 5. 2018 (torej isti pritožbi o kateri je tudi v celoti odločil pritožbeni organ), je bilo v tem delu v zadevi odločeno dvakrat, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

11Po predhodno navedenem je bil v predmetni zadevi postopek na prvi stopnji že končan z izdajo in vročitvijo odločbe prvostopenjskega organa z dne 8. 5. 2018. Domnevno žaljive trditve tožnika pa so bile navedene v pritožbi zoper to odločbo organa prve stopnje. Odločanje o pritožbi je v pristojnosti pritožbenega organa (246. člen in 247. člen ZUP). Pri presojanju domnevno žaljivih tožnikovih navedb na podlagi tretjega odstavka 111. člena in prvega odstavka 112. člena ZUP pa je potrebno upoštevati, da je namen kaznovanja iz predhodno navedenih določb eden od ukrepov za vzdrževanje reda (navedeni določbi sodita v IX. poglavje ZUP z naslovom: Vzdrževanje reda) pri delu organa. V obravnavani zadevi pa je bil nesporno postopek na prvi stopnji že končan, saj je prvostopenjski organ že izdal upravno odločbo. Tako domnevno žaljive navedbe v pritožbi, ob upoštevanju, da je namen kaznovanja na podlagi citirane določbe ZUP vzdrževanje reda pri delu organa, na delo prvostopenjskega organa niso mogle vplivati, saj je slednji že izdal prvostopenjsko odločbo in je bil prvostopenjski postopek že končan. Navedeno poudarja tudi tožnik v tožbi, s čimer se sodišče v celoti strinja.

12Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v obravnavani zadevi napačno uporabil materialno pravo in sicer določbo tretjega odstavka 111. člena in prvi odstavek 112. člena ZUP, kršena pa so tudi bila relevantna pravila postopka (240. člen, 246. člen in 247. člen ZUP).

13Ker po povedanem izpodbijani sklep temelji na napačni uporabi materialnega prava, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je izpodbijani sklep izdal v ponovni postopek.

14V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ najprej narediti predhoden preizkus pritožbe in ugotoviti ali je pristojen za odločanje o domnevno žaljivih navedbah tožnika v pritožbi. Pri tem bo moral prvostopenjski organ upoštevati, da je za odločanje o pritožbi pristojen organ druge stopnje (246. člen ZUP). Pristojnost organa prve stopnje pa je omejena zgolj na preizkus, ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba (240. člen ZUP). To pomeni, da lahko uradna oseba upravnega organa prve stopnje v primeru, ko gre za pritožbo, v skladu s prvim odstavkom 112. člena ZUP izreče kazen na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZUP le, če v postopku preizkusa pritožbe izda sklep na podlagi 240. člena ZUP ali odločbo na podlagi 242. člena ZUP (glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 1803/2013 z dne 6. 3. 2014).

15Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena že na podlagi predhodno navedenih razlogov, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

16Po povedanem je bila v obravnavani zadevi razlaga materialnega prava napačna, saj je bil v obravnavani zadevi zmotno uporabljen tretji odstavek 111. člena in prvi odstavek 112. člena ZUP, kršena so bila pravila postopka, izpodbijani sklep je zato nepravilen in nezakonit. Ker tudi razlogi iz drugega odstavka 63. člena ZUS-1 niso podani, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

17Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

18Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo priglašene stroške v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).