109. člen ZUP

Ker se izrek denarne kazni vedno veže na (konkreten) osnoven postopek, s katerim je povezan v neločljivo celoto, je treba tudi vprašanje stvarne pristojnosti za odločanje o pritožbi zoper tak sklep o izreku denarne kazni zaradi razžalitve uradnih oseb in organa presojati glede na stvarno pristojnost organa za odločanje v (konkretni) osnovni zadevi. Ker izvira v konkretnem primeru izpodbijani sklep o izreku denarne kazni iz postopka odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, je za odločanje o pritožbi zoper tak sklep pristojen Informacijski pooblaščenec RS.

Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v svoji vlogi zapisal besede, ki so po presoji tožene stranke objektivno žaljive in predstavljajo hud poseg v ugled in dostojanstvo vpletenih uradnih oseb in organa prve stopnje kot takega. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da so izjave tožnika v omenjenih vlogah hudo žaljive in nedostojne. Iz celotne vsebine tožnikovih zapisov je namreč mogoče zaznati negativen in žaljiv prizvok, tožnik se tudi po presoji sodišča izraža sarkastično in ironično ter z očitnim namenom podcenjevanja in zaničevanja uradnih oseb in organov občine, pri tem pa do njih izkazuje izrazito poniževalen in zasmehljiv odnos. Pri presoji, ali so bile podane izjave žaljive do organa ali uradne osebe in so tako posegle v dostojanstvo upravnega organa, je treba poleg vsebine same vloge, upoštevati tudi način, na katerega je bila ta vsebina podana. Navedbe tožnika v spornih vlogah so tudi po presoji sodišča objektivno žaljive in neprimerne in jih zato tožnik ne more opravičiti, čeprav se ne strinja z vodenjem postopka ali odločitvami upravnega organ prve stopnje v njegovih zadevah ter v zadevah občine. Kot take, s tem v zvezi sodišče tožn

Sodišče meni, da bi morala tožena stranka tožnici zapisnik o procesnem dejanju vročiti pred izdajo sklepa, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve iz razloga, ker tožnica ne zanika očitanih izrečenih besed, za njih le trdi, da niso bile izrečene v žaljivem kontekstu.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v vsebini svojih vlog navajal izraze in besedne zveze, ki hudo žalijo organ in uradno osebo. To pa daje podlago za zaključek, da gre za poseg v dostojanstvo organa.

V obravnavani zadevi so sporne tožničine navedbe v njenih vlogah, zato je presoja, ali je bila za izrek denarne kazni v obravnavanem primeru pristojna uradna oseba, ki je izdala izpodbijani sklep, odvisna od vprašanja, ali je po tožničini vlogi ta uradna oseba bodisi začela bodisi nadaljevala postopek. Tega preizkusa pa izpodbijani sklep ne omogoča, saj iz njega ni razvidno niti, v katerem postopku je bil izdan.

Navedbe tožeče stranke v vlogi: "V postopku zločinsko kriminalno nestrokovnega/nevestnega pristranskega, sovražnega A.A."..., ki na eni stranki in evidentno izkazuje vso kriminalno zlizanost ne/organizirane zločinske škodoželjne trojice A.A.-B.B.-C.C. in ... skorumpirane skorumpirano GPU, NPU in evidentno del Udbo politično skorumpiranega tožilstva" so hudo žaljive in nedostojne. Tožeča stranka ima v postopku pred upravnimi organi sicer pravico, da se ne strinja z njihovimi odločitvami, vendar pa mora izraziti nestrinjanje na primeren in spoštljiv način. Ugovor tožeče stranke, da naj bi gradbeni inšpektor A.A., ki je vodil izvršbo v njihovi zadevi, ravnal nezakonito, ne opravičuje tako neprimernih zapisov v dopisu.

Po presoji sodišča so tožnikove navedbe, ki jih je v vlogi večkrat ponovil "Ker se zločinsko, kriminalno, nestrokovni maloumno lažnivi A.A..." hudo žaljive in nedostojne. Tožena stranka je zato pravilno in zakonito uporabila tretji odstavek 111. člena ZUP in na tej podlagi tožniku izrekla denarno kazen.

Po presoji sodišča je tožnik z navedbami v vlogi, ki jih tožena stranka v izpodbijanem sklepu citira, hudo žalil predstojnico organa, uradne osebe in državi organ RS. Upravni organ prve stopnje mu je zato upravičeno izrekel denarno kazen.

Po presoji sodišča so tožnikove navedbe v vlogi: "Kakorkoli, iz dokumenta z dne 4. 8. 2011 je enoznačno razvidno, da vi odgovarjate v imenu udbofašistično kriminalno skorumpiranega B.B. in v imenu C.C. s.p., ko poskušate (op.a. na kretenoidni način!!) opravičevati vdor v hidrantno omrežje in krajo vode, ki ste jo v sostorilstvu izvedli dne 10. 10. 2010, vse za potrebe vaše upravno/strokovno nezadostne/invalidne pogodbene partnerice za rušitev C.C. s.p." hudo žaljive in nedostojne tako do uradne osebe kot do državnega organa RS. Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da je izpodbijani sklep izdal gradbeni inšpektor B.B., ki je sporno vlogo prejel. Upravni organ prve stopnje je zato tožniku upravičeno izrekel denarno kazen.

Tudi po presoji sodišča so tožnikove navedbe v vlogi: "Za maloumno notorično lažnive aparatčike RS MOP IRSOP vi kar lažite vi kar lažite.... A.A., ma vas rad..." s podpisom "Želim vam uspešen dan A.A.", hudo žaljive in nedostojne. Zato soglaša s presojo obeh organov, da je upravni organ prve stopnje, na katerega se vloga nanaša, tožniku za žalitve utemeljeno izrekel denarno kazen v višini, ki ne presega višine določene z zakonom.

Po mnenju sodišča tožnikove trditve v vlogi glede skorumpiranosti, duševne obolelosti ter potrebe po duševnem zdravljenju dejansko pomenijo žalitev predstojnice organa, uradne osebe in državnega organa, zato je upravni organ tožniku utemeljeno izrekel denarno kazen.

V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi dejanje postopka skrbeti za dostojanstvo organa. Pri tem je žalitev organa ali uradne osebe treba pojmovati zlasti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti.

Žaljive besede so bile izrečene v zvezi s konkretnim delom uradne osebe in v zvezi s konkretnim postopkom, zato po presoji sodišča pomenijo poseg v dostojanstvo organa v smislu 109. in 111. člena ZUP.

Žalitev organa ali uradne osebe je treba pojmovati zlasti kot poseg v dostojanstvo organa (v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti). Vsebina obravnavane vloge in način, na katerega je bila ta vsebina podana, nista taka, da bi okrnila dostojanstvo Urada. Zlasti je namreč ostalo neznano, za razkrivanje katerih poslovnih skrivnosti naj bi sploh šlo, kar bi šele omogočilo presojo teže vrednostnega očitka, ki ga je tožeča stranka namenila Uradu. Dokler pa to ni znano, je ta očitek votel. Dasi torej ta vloga pomeni določeno obliko neprimernega pritiska na delo Urada, ta pritisk ne dosega stopnje, ki bi utemeljevala naložitev kazni.