VSRS Sodba I Ips 44927/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne,

II. Obsojenec je dolžan plačati na 300,00 EUR odmerjeno sodno takso.

1Okrajno sodišče v Velenju je obsojenega A. A. s sodbo z dne 18. 4. 2018 spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe 71. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja dolžnosti stečajnega upravitelja za dobo enega leta, ki teče od pravnomočnosti sodbe ter odločilo, da se v primeru, če obsojenec prekrši prepoved opravljanja poklica, lahko pogojna obsodba prekliče. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanke; oprostilo ga je plačila sodne takse. Oškodovanko je na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 11. 12. 2018 zavrnilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in okrajnega državnega tožilca kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane. Uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Predlaga, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

4O odgovoru državne tožilke se obsojenec in zagovornica nista izjavila.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali je jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je vsebinsko enaka pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi z opisom dejanja v izreku pravnomočne sodbe ocenjuje, da je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, saj opisuje prodajo nepremičnin na parcelnih številkah 825/3, 825/7 in 1140/56, vse k.o. ... (uvodni del opisa, v katerem je navedeno, da gre za prodajo nepremičnin navedenih parcelnih številk k.o. ..., katerih solastnik je bil stečajni dolžnik), v nadaljevanju pa je opisano, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena za eno polovico teh nepremičnin (prva alineja opisa dejanja). Po stališču vložnice gre za nasprotje v opisu dejanja, saj obsojenec ni prodajal nepremičnin na navedenih parcelnih številkah, kot izhaja iz prvega dela opisa v izreku pravnomočne sodbe, pač pa je prodajal samo eno polovico teh nepremičnin, katerih solastnik je bil P. L. Vložnica se ne strinja se z odgovorom pritožbenega sodišča na pritožbene navedbe, da je opis dejanja treba gledati kot celoto in meni, da pritožbeno sodišče smiselno priznava, da obsojenec ni nikoli prodajal vseh nepremičnin na navedenih parcelnih številkah, pač pa le eno polovico teh nepremičnin. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so nejasni in nerazumljivi in je tako podana v sodbah sodišč prve in druge stopnje zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Ker pritožbeno sodišče v sodbi v celoti pritrjuje nerazumljivemu in nasprotujočemu si izreku sodbe sodišča prve stopnje, je tudi zato storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

7Sodišče druge stopnje je pri presoji pritožbenih navedb o navedeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka obrazložilo, da je treba opis dejanja gledati kot celoto. Strinjati se je treba s stališčem sodišča druge stopnje, da je v uvodnem delu opisa navedeno za prodajo katerih nepremičnin je šlo in navedeno je, da je bil solastnik teh nepremičnin stečajni dolžnik (takoj v nadaljevanju opisa dejanja je navedeno tudi, da je bila solastnica teh nepremičnin oškodovanka J. L.), in da je v nadaljevanju opisa dejanje konkretizirano, za kateri del nepremičnin je obsojenec s kupcem F. O. sklenil kupoprodajno pogodbo. Opis dejanja tako ni sam s seboj v nasprotju, ampak je v opisu dejanja v drugem delu v prvi alineji le konkretizirano, za kateri del nepremičnin je bila kupoprodajna pogodba sklenjena. Opis dejanja je v odločilnih delih jasen in nedvoumen. Sodišče druge stopnje je razumno odgovorilo na pritožbene navedbe, da v opisu dejanja ni nejasnosti in nerazumljivosti ter nasprotij. Ker ni nerazumljivosti in nasprotij v izreku prvostopenjske sodbe, tako ni storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka v sodbi sodišča prve stopnje in tudi ne v sodbi sodišča druge stopnje.

8Kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornica trdi, da je nadaljnja nejasnost v opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe tudi v tem, da iz izreka izhaja, da je bila J. L. odvzeta pravica uveljavljanja predkupne pravice v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb. Nato pa je v opisu dejanja navedeno, da je morala J. L. zaradi uveljavljanja svoje pravice septembra 2014 vložiti tožbo za razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 23. 5. 2014. Zagovornica sklepa, da glede na tak opis dejanja, J. L. ni bila odvzeta pravica uveljavljanja predkupne pravice, saj jo je uveljavljala v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju. Zaradi nejasnosti in nasprotij sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje zato, ker je pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje.

9V opisu dejanja je opisano, da je bilo oškodovanki J. L. kot solastnici in predkupni upravičenki onemogočeno uveljavljanje predkupne pravice pri prodaji nepremičnin v okviru stečajnega postopka. V nadaljevanju opisa pa je navedeno, da je oškodovanki nastala hujša kršitev njenih pravic, saj ji je bila odvzeta pravica uveljavljanja predkupne pravice v stečajnem postopku. Slednje pa ni v nasprotju z opisom, da je oškodovanka morala vložiti tožbo za razveljavitev kupoprodajne pogodbe in v pravdi uveljavljati svojo predkupno pravico na nepremičnini. Dejstvo, da je oškodovanka morala vložiti tožbo za razveljavitev kupoprodajne pogodbe in v pravdi uveljavljati svojo kupoprodajno pravico, dodatno opisuje okoliščino, da je bila oškodovanki odvzeta v stečajnem postopku pravica uveljavljanja predkupne pravice. Tako ne v sodbi sodišča prve stopnje, ne v sodbi sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, ni nasprotja in zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

10Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnica zahteve utemeljuje tudi z navedbami, da v opisu dejanja ni konkretiziran zakonski znak zavestna kršitev zakona in očitno nevestno ravnanje v službi, in da z dejstvi in okoliščinami ni konkretiziran zakonski znak, da bi obsojenec moral in mogel predvideti, da lahko nastane zaradi njegovega ravnanja hujša kršitev pravic drugega. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da navedba v opisu „čeprav bi moral in mogel predvidevati, da lahko zaradi tega nastane hujša kršitev“ zadosti zahtevi po konkretizaciji znakov kaznivega dejanja, saj gre za obsojenčeve subjektivne lastnosti in ravnanja in obrazložitev takšnih lastnosti ter ravnanj sodi v obrazložitev sodbe. Zagovornica meni, da zakonski znaki kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 niso opisani, zato je izrek sodbe pomanjkljiv in nerazumljiv.

11Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 258. členu KZ-1, je pravilno in zakonito opravljanje uradnih dolžnosti. V opisu dejanja so opisane kršitve zakona, da je obsojenec zavestno kršil prvi odstavek 347. člena in tretji odstavek 347. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opisano je tudi, da bi moral in mogel predvideti, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega. Hujša kršitev pravic drugega izhaja že iz kršitev določb ZFPPIPP, da predkupni upravičenki ni poslal besedila pogodbe (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP) in posledice, da je s tem oškodovanki onemogočil uveljavljanje predkupne pravice in ji je bila odvzeta pravica uveljavljanja predkupne pravice v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb kot končna posledica.

12Zakonski znak zavestna kršitev predpisov je subjektivni zakonski znak, ki vsebuje sestavine direktnega naklepa, česar ni treba konkretizirati v opisu dejanja v izreku sodbe ampak ta zakonski znak sodi v obrazložitev sodbe, kjer ga je potrebno utemeljiti in obrazložiti ter predstavlja odločilno dejstvo. Drugi zakonski znak, čeprav predvideva ali bi moral in mogel predvidevati nastanek hujših posledic, pa pomeni storilčev subjektivni odnos do možnosti nastanka posledice, kar tudi pomeni subjektivni zakonski znak oziroma subjektivni odnos, ki ga v opisu dejanja ni potrebno posebej konkretizirati. Tako, kot navaja sodišče druge stopnje, zadostuje, da je opisan in utemeljen v obrazložitvi sodbe (sodišče prve stopnje je v sodbi v točki 40 ta zakonski znak obrazložilo). Obrazložilo pa je tudi direkten naklep (o obeh zakonskih znakih Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, 3. knjiga, stran 72; poudarjeno je, da gre za subjektivne zakonske znake; subjektivnega odnosa do možnosti nastanka posledice niti ni mogoče popolnoma enačiti z malomarnostjo kot obliko krivde; nastanek posledice pa predstavlja objektivni pogoj kaznivosti; tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 38346/2010 z dne 4. 1. 2012).

13Po oceni zagovornice pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov o obsojenčevem naklepu. Navaja, da napadena sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje dokazne ocene, nobene analize obsojenčevega zagovora oziroma, da je ta vsaj zelo pomanjkljiva. Meni, da se sodišče do obsojenčevega zagovora ni opredelilo, kar zopet pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje obrazložilo obsojenčev naklep in da so v sodbi sodišča prve stopnje tudi razlogi o obsojenčevem zagovoru, je tudi samo storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica citira uvodni del odgovora pritožbenega sodišča na strani 4 sodbe na pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obsojenčevem naklepu in zagovoru: „če je bistvo zagovora obdolženca v tem“. Meni, da tako tudi drugostopenjskemu sodišču ni jasno, kaj je bistvo obsojenčevega zagovora in je tudi zaradi tega sodba sodišča druge stopnje nerazumljiva, kar predstavlja uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

14Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornice, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o oceni obsojenčevega zagovora in da ni razlogov o obsojenčevem naklepu. Navedlo je „da ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene obdolženčevega zagovora“ in nadaljevalo s stavkom, ki ga izpostavlja zagovornica „če je bistvo obdolženčevega zagovora v tem...“ Zagovornica citira le uvodni del tega stavka, zanemari pa nadaljevanje obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in sicer, da je v nadaljevanju sodišče druge stopnje v obrazložitvi zapisalo... „da je na podlagi predhodnih in konkludentnih ravnanj predkupne upravičenke (tekom javnih dražb) in njene trajne nelikvidnosti v času prodaje polovice nepremičnin sklepal, da očitno ne bo uveljavljana predkupna pravica, gre zaključiti, da se je do takšnega zagovora sodišče prve stopnje na podlagi tehtnih argumentov izčrpno dokazno opredelilo, še zlasti pod točko 37 obrazložitve izpodbijane sodbe“. Sodišče druge stopnje se je tako opredelilo do pritožbenih navedb in ugotovilo, da so razlogi v točki 37. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Preizkusilo je pritožbene navedbe ter zavrnilo očitek, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V točki 37. sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do zagovora obsojenca. Prav tako pa je sodišče prve stopnje podalo jasne in prepričljive razloge o obsojenčevem naklepu v točki 40, kjer se je izrecno opredelilo do obsojenčeve zavesti, da ne ravna skladno z zakonom in da v postopku prodaje ni sledil in upošteval posebnih določb ZFPPIPP o predkupnem upravičencu, čeprav je vedel, da ima oškodovanka predkupno pravico, saj je to dejstvo izhajalo iz izpiska iz zemljiške knjige. Tako o obsojenčevem naklepu kot o presoji zagovora ter njegovem zavedanju o predkupni pravici oškodovanke je sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi v točki 41. poudarilo, da je obsojenec med stečajnim postopkom v zadnji fazi prodaje premoženja pridobil tudi soglasje od hipotekarnega upnika (FURS) in izjavo drugega predkupnega upravičenca to je Občine XY, da ne bo uveljavljal predkupne pravice in da sodišče tudi iz tega razloga ne more sprejeti njegovega zagovora o tem, zakaj ni obveščal predkupne upravičenke J. L. skladno z določili tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP.

15Kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja še, da sodišče prve stopnje v sodbi ni ocenilo listin, ki so navedene v zapisniku o glavni obravnavi z dne 18. 4. 2018. V točki 12. obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da je v dokazne namene na obravnavi zaslišalo kot pričo J. L. in izvedlo ostale listinske dokaze, kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave dne 18. 4. 2018. Te listine po oceni zagovornice niso ocenjene in sodba o njih nima obrazložitve. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da se sodišče prve stopnje omeji na ugotavljanje odločilnih dejstev, ki so bistvena, ter da se mu ni potrebno opredeliti do vsega dokaznega gradiva. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Zagovornica pa ocenjuje, da so razlogi sodišča druge stopnje pomanjkljivi in nerazumljivi. Citira šesti odstavek 364. člena ZKP, da sodišče v obrazložitvi sodbe navede razloge za vsako posamezno točko sodbe in meni, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, ki bi utemeljevali 12. točko napadene sodbe, kar pomeni tudi kršitev šestega odstavka 364. člena ZKP, poleg že zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16Po šestem odstavku 364. člena ZKP mora sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe obrazložiti vse odločitve iz sodbenega izreka. Zagovornica le trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov, ki jih navaja v 12. točki, v kateri je sodišče prve stopnje povzelo izvedene dokaze. S temi navedbami zagovornica ne utemeljuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da se sodišče omeji na ugotavljanje odločilnih dejstev, ki so bistvena in so dejanski temelj sodbe in da vložnica (pritožnica) ni pojasnila, katera odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotavljalo na način, da bi se moralo opredeliti do prebranih listin, pa tega ni storilo.

17Med kršitve, ki jih obravnava Vrhovno sodišče v okviru zahteve za varstvo zakonitosti, sodijo navedbe o kršitvi pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov. Zagovornica izpodbija utemeljitev sodišč prve in druge stopnje, da zaslišanje prič T. V., B. V. in V. P., ki so sodelovali v stečajnem postopku proti P. L., s. p., ni potrebno. Obrazlaga, da bi zaslišanje navedenih prič prispevalo k ugotavljanju morebitnega obsojenčevega naklepa v zvezi s kaznivim dejanjem in k razjasnitvi dejanskega stanja. K temu bi prispevalo tudi zaslišanje kupca F. O., predvsem v zvezi z ugotavljanjem verodostojnosti izpovedbe oškodovanke. Trdi, da si je oškodovanka enostavno izmislila, da ji je F. O. ponujal, da za določeno vsoto odkupi njegovo polovico nepremičnine. Navaja, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi. Ocenjuje, da je bil neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog, za zaslišanje stečajnega sodnika C. C., ki je podal poročilo, v katerem pojasnjuje soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe. Zaslišanje sodnika bi lahko razjasnilo okoliščine o specifični situaciji obravnavanega primera, ki jo je opisal v svojem zagovoru obsojenec.

18Zagovornica izpodbija zavrnitev dokaznih predlogov, uveljavlja pa tudi nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja z nasprotovanjem oceni o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in s trditvami, da obstaja precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je v točki 13 sodbe zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov z oceno, da zaslišanje prič V., V. in P. ni relevantno, saj to, kako je potekalo obveščanje strank v stečajnem postopku in razčiščevanje finančnega stanja oškodovanke ne sodi v okvir očitkov v obtožbi. Z enakimi razlogi je obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga obrambe, da naj se kot priči zaslišita F. O. in stečajni sodnik C. C. Odločitev je utemeljilo z navedbami, da izpovedbe vseh navedenih prič niso materialnopravno relevantne za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in obsojenčeve kršitve zakona, torej, ali je obsojenec kot stečajni upravitelj v stečajnem postopku pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika upošteval določila ZFPPIPP. Sodišče druge stopnje je v točki 10 sodbe pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Sodišči prve in druge stopnje sta razumno utemeljili, da je ravnanje obsojenca kot stečajnega upravitelja, treba presojati v okviru določb ZFPPIPP in zato zaslišanje predlaganih prič ni pomembno za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Z navedbami v zahtevi zagovornica te utemeljitve ni uspela izpodbiti.

19Sodišču druge stopnje zagovornica očita, da je dopolnilo obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje o subjektivnem odnosu obsojenca do kaznivega dejanja tudi s prikazom, kakšna je bila cena nepremičnin na dražbah in da je cena padla do prodaje nepremičnine na podlagi nezavezujočega zbiranja ponudb (stran 6 sodbe sodišča druge stopnje).

20Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z obsojenčevim predvidevanjem hujših posledic in hujše kršitve pravic oškodovanke (pritožnica se je sklicevala na oškodovankina ravnanja pri dražbah in na njeno domnevno nelikvidnost). Pritrdilo je razlogom sodbe sodišča prve stopnje o obsojenčevem naklepu in da se je obsojenec zavestno odločil, da relevantnih določil ZFPPIPP glede predkupne pravice oškodovanke ne bo upošteval ter je zaradi tega nastala hujša kršitev pravic oškodovanke. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da bi lahko oškodovanka kupnino 17.000,00 EUR plačala iz kakršnikoli finančnih virov in ne le iz svojega premoženja. Če je sodišče druge stopnje poudarilo cene na dražbah in končno ceno nepremičnine pri prodaji (kar so bila znana dejstva, temelječa na podlagi podatkov spisa), pri pritrjevanju razlogom sodbe sodišča prve stopnje, ni nedopustno dopolnjevalo obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je že samo utemeljilo hujšo kršitev pravic drugega, oziroma oškodovanke in obsojenčev naklep, ter obrazložilo, da je obsojenec zavestno kršil določbi prvega in tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP in tretjega odstavka 66. člena SPZ kot stečajni upravitelj pri prodaji nepremičnine ter tako povzročil hujšo kršitev pravic drugega kot posledico svojega ravnanja.

21Z ostalimi navedbami v zahtevi, da obsojencu naklep ni dokazan, da je oškodovanka že s konkludentnimi ravnanji (dražbe) izkazala, da je nakup nepremičnine ne zanima, da je bilo oškodovankino ravnanje razlog, da obsojenec oškodovanki ni poslal v podpis prodajne pogodbe, ki jo je sklenil s F. O. (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP), da oškodovanka kasneje, po sklenjeni sodni poravnavi (tri leta po obravnavanem kaznivem dejanju), kupnine ni plačala, da obsojenec ni mogel predvidevati, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane hujša kršitev pravic drugega, da subjektivnega odnosa do dejanja pri obsojencu ni bilo, zagovornica ne uveljavlja kršitev zakona, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena, kar ni dovoljeno.

22Ker kršitve zakona iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavlja zagovornica, niso podane, in ker zagovornica uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

23Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98a. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 71110, 71113 in 7152 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.