VSL Sodba I Cp 371/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 718,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo popolno razdedinjenje toženca po oporoki pokojnega A. B. z dne 14. 10. 2016. Tožencu je še naložilo, da mora tožnicama povrniti njune pravdne stroške v znesku 4.070,97 EUR z obrestmi.

2Toženec v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnici bi kljub sklepu zapuščinskega sodišča morali s tožbo v tej pravdi zajeti vse dediče pokojnega A. B. To sta poleg pravdnih strank še zapustnikov sin Z. B. in zapustnikova hči K. B. Dediči namreč upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno, zato so v pravdi, ki se nanaša na dediščino, nujni sosporniki. Toženčev ugovor glede pasivne legitimacije ni bil prepozen, saj je že v ugovoru na tožbo navedel, da je pet zakonitih dedičev, ki so vsi tudi nujni dediči. Poleg tega sta bili tožnici napoteni na pravdo zaradi ugotovitve utemeljenosti popolnega razdedinjenja toženca, medtem ko je sodišče prve stopnje razdedinjenje kar samo ugotovilo, za kar ni pristojno. Sodbeni izrek ugotavlja nekaj drugega, kot je bilo vtoževano, in je zato nerazumljiv. Sicer pa je bilo tudi dejansko stanje v postopku na prvi stopnji zmotno ugotovljeno. Pritožba povzema izpoved priče N. M., iz katere sledi, da je zapustnik dobro vedel, da je sklenil darilno pogodbo s tožencem. Priča dr. V. D. pa je potrdila, da toženec ni bil sposoben prihajati na sodišče, ker ga je očetova tožba preveč prizadela. V nasprotnem primeru bi lahko pojasnil, kako je prišlo do sklenitve obravnavane darilne pogodbe. Toženec se torej ni mogel pregrešiti proti pokojnemu očetu, kot mu očita sodišče prve stopnje. Sicer pa je toženec predlagal tudi obnovo pravdnega postopka P 2898/2013-I, v katerem je bila ugotovljena ničnost darilne pogodbe z dne 8. 4. 2009.

3Tožnici v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam. Ne gre za spor med dediči niti za spor glede celotne zapuščine. Razdedinjenje namreč pomeni, da toženec sploh ni postal dedič. Tožnici nimata pravnega interesa za vložitev tožbe zoper preostala dva dediča. Sodišče je z izpodbijano odločitvijo ostalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Izrek sodbe ni nerazumljiv, njeni razlogi pa so dovolj prepričljivi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sklep, s katerim je zapuščinsko sodišče napotilo tožnici na pravdo zoper toženca, je pravnomočen. Pritožbeni pomisleki o njegovi pravilnosti in zakonitosti so zato odveč.

6Po tretjem odstavku 43. člena Zakona o dedovanju (ZD) mora utemeljenost razdedinjenja, če o tem nastane spor, dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje. Njegov nasprotnik v pravdi je dedič, ki ga je oporočitelj razdedinil.

7Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morali tožnici s tožbo zajeti vse zapustnikove dediče, kar je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ta toženčev ugovor sicer ni bil prepozen, čeprav ga je toženec uveljavljal šele na zadnjem naroku. Vprašanje pravilne pasivne legitimacije je namreč materialnopravne narave, toženec pa je že v odgovoru na tožbo opozoril, da je imel zapustnik še dva potomca. Res je, da dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD), vendar v tej pravdi ne gre za spor o obsegu zapuščine ali o veljavnosti oporoke, zato dediči niso nujni sosporniki. Z razdedinjenjem izgubi dedič dedno pravico v obsegu razdedinjenja, pravice drugih oseb, ki lahko dedujejo po zapustniku, pa se določijo, kot da bi bil razdedinjeni umrl pred zapustnikom (44. člen ZD). Razdedinjeni torej ne more dobiti ničesar iz zapuščine; če ima potomce, oni dedujejo njegov nujni delež na podlagi vstopne pravice, sicer pa se povečajo nujni deleži drugih nujnih dedičev po pravilih o prirasti. Pravne posledice tožbenega zahtevka se bodo torej raztezale tudi na Z. B. in K. B., ker toženec nima potomcev. Čeprav nista udeležena v tem postopku, kot nujna dediča ne bosta prikrajšana, saj bosta zaradi toženčevega razdedinjenja iz zapuščine prejela več, kot bi sicer. V tem pogledu je odločitev o zavrnitvi toženčevega ugovora materialnopravno pravilna.

8Izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izrek sodbe je jasen in razumljiv, tako da ni dvoma o tem, kakšna je vsebina odločitve.

9Z ugotovitvijo popolnega toženčevega razdedinjenja namesto zahtevane ugotovitve utemeljenosti razdedinjenja sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve, ki bi terjala razveljavitev izpodbijane sodbe, saj je slednjo kljub temu mogoče preizkusiti. Takšna odločitev ne pomeni, da je sodišče prevzelo vlogo oporočitelja, kot poskuša prikazati pritožba. Jasno je, da o razdedinjenju dediča odloča oporočitelj, sodišče pa v primeru spora o tem, ali so podani razlogi za razdedinjenje, ki jih je zapustnik navedel v oporoki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost toženčevega razdedinjenja. Izrek sodbe, ki ga napada toženec v pritožbi, ne pomeni, da je sodišče odločilo mimo tožbenega predloga, da je torej ugotovilo nekaj povsem drugega, kot je bilo zahtevano. Ugotovitev razdedinjenja je v resnici ožja od predlagane ugotovitve utemeljenosti razdedinjenja, zato bi se zoper takšno odločitev lahko pritožili kvečjemu tožnici in ne toženec, ki od pritožbe v tem delu ne more imeti nobene pravne koristi.

10Končno niso utemeljeni niti pritožbeni pomisleki glede ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, izvedene dokaze pa je v sodbi natančno in skrbno analiziralo ter prepričljivo ocenilo. To velja tudi za izpovedi prič N. M. in dr. V. D., ki ju izpostavlja pritožba. Ker se je prvi izmikal jasnemu odgovoru na dodatna vprašanja, je sodišče utemeljeno podvomilo o njegovi verodostojnosti. Sicer pa je bilo že v prejšnji pravdi P 2898/2013-I pri istem sodišču pravnomočno ugotovljeno, da je sporna darilna pogodba nična, ker je bil zapustnik ob njeni sklenitvi nerazsoden. Toženec torej ne more uspeti s trditvijo, da je zapustnik vedel, da je sklenil darilno pogodbo z njim. Za drugo pričo se je med dokaznim postopkom izkazalo, da je očitno naklonjena tožencu, kar zmanjšuje dokazno vrednost njene izpovedi. Za povrh je že v prejšnji pravdi izvedenka psihiatrije ocenila, da se je toženec kljub zatrjevanim duševnim težavam sposoben udeleževati sodnega postopka. Nenazadnje toženec ni izkazal, da je sodišče v prejšnji pravdi dovolilo predlagano obnovo postopka in da je bila pravnomočna sodba morebiti razveljavljena.

11Po navedenem toženec s pritožbenimi trditvami ne more omajati zaključka izpodbijane sodbe, da se je z dejanji, ki mu jih očita zapustnik v oporoki, ne le hudo moralno pregrešil zoper zapustnika, ampak obenem tudi zoper običajne družbene norme vedenja med sorodniki (1. točka prvega odstavka 42. člena ZD), kar predstavlja utemeljen razlog za toženčevo popolno razdedinjenje.

12Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13Ker je toženec s pritožbo propadel, mora tožnicama povrniti njune stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (drugi odstavek 155. člena ZPP). Obsegajo izdatek za sestavo odgovora (875 točk – tar. št. 21/1), dodatnih 10 % za zastopanje dveh strank, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar upoštevaje veljavno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša skupaj 718,64 EUR. Če bo toženec s plačilom zamujal, bo od poteka izpolnitvenega roka dalje tožnicama dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in prvim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika).