43. člen ZD

Dejstva, ki jih za odvzem dedne sposobnosti oziroma dedne pravice predvideva zakon, mora dokazati tisti, ki dedno nevrednost uveljavlja (3. točka 43. člena ZD). Glede na nespornost prejetega darila, je na prejemnici darila dokazno breme, da dokaže, da je darilo prejela zgolj od mame oz. da je vrednost slednjega pokojnemu vrnila ter tako vrednost darila v zapuščinskem postopku ni upoštevna.

Pričakovanje, da bi člani družinske skupnosti svoja razmerja glede uporabe stanovanja urejali s pogodbo, ne bi bilo razumno. Zadošča, da drug drugemu uporabe niso ovirali. S tem pa so nastopili pogoji za posredno posest. Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova (dednega dogovora) je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.

Pritožbeno sodišče v zvezi z napotitvijo, da sef ne spada v zapuščino, še opozarja, da je sef last banke in je zato lahko sporno le to, kdo je lastnik stvari, ki se v njem nahajajo. Ker stranka na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča ni vezana, saj je z njim tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, bo moral dedič, če bo vložil tožbo, ne glede na vsebino napotitvenega sklepa, sam poskrbeti za materialnopravno pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka.

Če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje.

Predlog se zavrne.

Zmotno je stališče, da bi morali tožnici s tožbo za razdedinjenje nujnega dediča zajeti vse zapustnikove dediče. Razdedinjeni ne more dobiti ničesar iz zapuščine; če ima potomce, oni dedujejo njegov nujni delež na podlagi vstopne pravice, sicer pa se povečajo nujni deleži drugih nujnih dedičev po pravilih o prirasti.

V sodni praksi je enotno stališče, da mora zapuščinski sodnik v vsaki zadevi dokazno oceniti, čigava pravica je manj verjetna in pri tem upoštevati vse predložene dokaze, trditve in posebnosti konkretnega primera. Že iz teh razlogov je zmotno stališče, da že zgolj obstoj (ustne) oporoke oziroma njena razglasitev, ker gre za močnejši pravni naslov kot v primeru zakonitega dedovanja, narekuje, da se na pravdo glede (ne)veljavnosti oporoke napoti zakonitega in ne oporočnega dediča. To bi veljalo ob predpostavki, da ustna oporoka vsaj na prvi pogled izpolnjuje formalne pogoje za veljavnost, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano.

V primeru, če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje, to je tisti, ki bi dobil delež razdedinjenega, če bi bilo razdedinjenje utemeljeno. Ker je v obravnavanem primeru oporočni dedič tisti, ki se sklicuje na razdedinjenje, je pravilna odločitev, da se na pravdo napoti on.

Ne držijo pritožbene navedbe, da je že grožnja s smrtjo dovolj težko dejanje, da je lahko razlog za razdedinjenje po prvem odstavku 126. člena ZD. Ta določba jasno določa, da je dedno nevreden, kdor z naklepom vzame ali poskusi vzeti življenje zapustniku, kar pa sploh ni bilo zatrjevano. Pri kršitvi dolžnosti preživljanja staršev je treba ugotoviti ne le, da je bila eksistenca zapustnika resno ogrožena, ampak tudi, da je dedič za to vedel in da je imel možnost izpolnjevati svojo dolžnost, pa tega zavestno ni hotel.

Začasni skrbnik zapuščine skrbi za zapuščino v interesu (pravega) dediča. Ker so bili delo in s tem povezani stroški začasnega skrbnika namenjeni ohranitvi zapuščine za dediča, se pritožnik ne more uspešno upirati zahtevanemu plačilu, čeprav ni sam nikoli izjavil, da bo vse stroške nosil sam.

Očitki o nepravočasnem navajanju dejstev in predložitvi dokazov so neutemeljeni, ker v zapuščinskem postopku že zato, ker gre za oficiozni nepravdni postopek, določbe 286. člena ZPP niso uporabljive. Upoštevaje tretji odstavek 43. člena ZD, po katerem mora utemeljenost razdedinjenja dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, je bil na pravdo pravilno napoten on.

Kar se tiče odločitve, koga napotiti na pravdo, sta pritožbi spregledali določbo drugega odstavka 43. člena ZD. Določba je jasna in določa izjemo od splošnega pravila iz prvega odstavka 213. člena ZD, po katerem zapuščinsko sodišče napoti na pravdo stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Tehtanje, čigava pravica je manj verjetna, zato v primeru tovrstnega spora ni potrebno.

Rok iz 41. člena ZD je zastaralni rok, za katerega veljajo pravila o zastaranju iz OZ, tudi pravilo o pretrganju roka. Aktivnost, s katero dedič povzroči spor o utemeljenosti razdedinjenja, ustreza pogoju iz 365. člena OZ.

Toženčevo grdo ravnanje do zapustnice in opustitev dolžnega spoštovanja nedvomno predstavlja pregrešitev običajnih družbenih norm vedenja med sorodniki in tudi po merilih širše družbene morale hujšo kršitev moralne dolžnosti do zapustnika. Morebitna kršitev moralne obveznosti starša nad otrokom ne daje pravice otroku, da krši moralne obveznosti do starša.

Dejstva, ki jih za odvzem dedne sposobnosti predvideva zakon, mora dokazati tisti, ki dedno nevrednost uveljavlja.

Pritožnika nista dokazala, da dedne nevrednosti ne bi mogla uveljavljati pred zapuščinskim sodiščem, njuna trditev, da sta to uveljavljala, pa se je izkazala za neresnično. Pritožbeno uveljavljanje dedne nevrednosti je zato pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Na zapuščinski obravnavi mora sodišče ugotoviti ali je razdedinjenje sporno in v tem primeru stranke napoti na pravdo.

Po 1.odst. 43.čl. ZD ni treba, da je razdedinjenje izraženo z besedo. Razdedinjenje je civilnopravna sankcija zaradi hujšega zanemarjanja zakonskih ali moralnih obveznosti dediča do zapustnika.

Obstoj razloga za razdedinjenje mora dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje, to je tisti, ki bi dobil delež razdedinjenega, če bi bilo razdedinjenje utemeljeno.