42. člen ZD

Pričakovanje, da bi člani družinske skupnosti svoja razmerja glede uporabe stanovanja urejali s pogodbo, ne bi bilo razumno. Zadošča, da drug drugemu uporabe niso ovirali. S tem pa so nastopili pogoji za posredno posest. Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova (dednega dogovora) je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Izdana sodba ne predstavlja sodbe presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim (duševnim) občutkom presenečenja ob neuspehu v pravdi, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. V obravnavani zadevi je bilo ves čas znano, na katero podlago tožnik opira svoj zahtevek, tožnik je imel možnost, da se izjavi o vseh pravno relevantnih vprašanjih, to možnost je tudi izkoristil. Moralna prizadetost zapustnika zaradi sodnega postopka z vnukinjo za dedno nevrednost toženke ne zadostuje.

Zapustničino razdedinjenje prvega toženca je bilo utemeljeno. Ravnanje prvega toženca, tj. prevara oziroma lažno prikazovanje in prikrivanje dejanskih okoliščin, s čimer je prvi toženec zapustnico spravil v zmoto in jo pustil v zmoti, da je ta svoje stanovanje prepisala na mladoletno vnukinjo na podlagi kupoprodajne pogodbe, za katero ni nikoli prejela kupnine, nedvomno predstavlja hujšo kršitev moralne dolžnosti dediča, zagrešeno nad zapustnico, in glede na dejanske ugotovitve ni šlo zgolj za zapustničino nenaklonjenost prvemu tožencu. Ker mora v pravdnem postopku sodišče na prvi stopnji in v pritožbenem postopku po uradni dolžnosti paziti med drugim na to, ali so vsi udeleženci procesno sposobni oziroma ali zastopa procesno nesposobnega udeleženca njegov zakoniti zastopnik oziroma skrbnik (80. člen ZPP), v pritožbenem postopku pa je bil izkazan utemeljen dvom o procesni sposobnosti druge toženke, je bilo treba zamudno sodbo glede nje razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Predlog se zavrne.

Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč. Toženka ji tedaj ni ponudila, naj se preseli k njej v Koper. Razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD mora v konkretnem primeru - drugače kot je to predvideno v 1. točki 42. člena ZD glede razdedinjenja - vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči (oz. kršitev preživninske obveznosti) na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči na drugi strani. Če gre življenje drugo pot in je za zapustnika poskrbljeno, je ta lahko prizadet le moralno. Na takšno prizadetost se lahko tudi odzove z razdedinjenjem. Dedna nevrednost, nasprotno, učinkuje tudi brez zapustnikove poslednjevoljne odredbe in se tudi ne nanaša zgolj na izključitev možnosti nujnega dedovanja, marveč se razteza na vse dedne položaje. Zato ne zadoš

Zmotno je stališče, da bi morali tožnici s tožbo za razdedinjenje nujnega dediča zajeti vse zapustnikove dediče. Razdedinjeni ne more dobiti ničesar iz zapuščine; če ima potomce, oni dedujejo njegov nujni delež na podlagi vstopne pravice, sicer pa se povečajo nujni deleži drugih nujnih dedičev po pravilih o prirasti.

Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je dedičevo ravnanje do zapustnika razlog za razdedinjenje, če tudi po merilih širših družbenih norm (in ne le po merilih zapustnika) pomeni hujšo kršitev moralne dolžnosti. In revizijsko sodišče mu pritrjuje, da je bilo glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ravnanje toženke prav tako: objektivno gledano z vidika širših družbenih norm je bilo grdo, zavržno, toženkin subjektivni odnos do matere pa (najmanj) nespoštljiv in v nasprotju z njenim dostojanstvom.

Oporočitelj ne more neomejeno razpolagati s svojim premoženjem, pač pa le v mejah, kot to določa zakon (8. člena ZD). Tudi takrat, ko se oporočitelj odloči, da bo razpolagal s svojim premoženjem z oporoko, imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (prvi odstavek 26. člena ZD).

Redni stroški za kritje življenjskih potreb potomca (tudi po prenehanju zakonske obveznosti preživljanja), ki jih je kril zapustnik, se dediču po navedeni zakonski določbi ne vračunajo v dedni delež. Te stroške (in le v presežku) bi bilo mogoče upoštevati kot darilo samo v primeru, če bi ti izdatki presegali obseg realnih življenjskih potreb dediča. Določbe 4. točke 126. člena ZD o dedni nevrednosti je treba razlagati restriktivno. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, gre za ta razlog dedne nevrednosti le tedaj, ko pride zaradi opustitve potrebne pomoči do hudih posledic na življenju in zdravju zapustnika. Iz ugotovljenih dejstev sicer izhaja, da se je toženec daljše obdobje neprimerno obnašal do zapustnika (razne oblike nasilja in žalitev), vendar pa bi lahko to predstavljalo "samo" katerega od vzrokov za razdedinjenje iz 42. člena ZD, ne pa zakonskih znakov dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je ravnanje tožene stranke glede na ugotovljeno dejansko stanje prvostopnega sodišča šteti za hujše kršitve zakonite in moralne dolžnosti do zapustnice, ki bi kazali, da so dejansko in objektivno izpolnjeni pogoji za razdedinjenje tožene stranke, kot ga določa 42. člen ZD, da ta ni upravičena niti do nujnega dednega deleža po zapustnici.

Tipična prvina - kauza pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sta zaupnost, oziroma osebni vidik tega razmerja, ter aleatornost. Neločljiv sestavni del razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je medčloveški odnos med pogodbenima strankama, ki ga ni mogoče izraziti v denarju. To je tudi razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje načelo enake vrednosti dajatev. Druga prvina takšne pogodbe je aleatornost. Ta izhaja iz narave stvari, in ni mogoče z gotovostjo predvideti, trajanja in tudi ne natančnih modalitet izvajanja preužitnih dajatev.

Hujša kršitev moralnih dolžnosti je pravni standard, ki ga mora v vsakem posameznem primeru napolniti sodišče po presoji okoliščin konkretnega primera. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da teže vzrokov za razdedinjenje ni mogoče obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika do dediča, ampak morajo imeti ti vzroki tak pomen in tako težo, da dediču ne gre (niti) z zakonom zagotovljen nujni delež. Vzroke za razdedinjenje je zato treba razlagati ozko, iti pa mora za hujše kršitve (tudi) po merilih širše družbene morale. Kot hujša kršitev moralne dolžnosti dediča do zapustnika se šteje zlasti grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, opustitev pomoči ob bolezni ali težavah, opustitev obiskov in podobno ravnanje.

Ker z razdedinjenjem zapustnik dediču odreče dedovanje dela zapuščine, ki mu gre po zakonu, morajo biti razlogi za razdedinjenje take narave, da opravičujejo civilnopravno sankcijo. Kršitev kakšne zakonite ali moralne dolžnosti, s katero se zakoniti dedič pregreši nad zapustnikom, mora biti zakrivljena in huda. Dedičevo ravnanje mora biti take narave in imeti mora táko težo, da ni upravičeno varovanje njegovega položaja nujnega dediča. Zgolj zapustnikova nenaklonjenost dediču ne zadošča.

Ne držijo pritožbene navedbe, da je že grožnja s smrtjo dovolj težko dejanje, da je lahko razlog za razdedinjenje po prvem odstavku 126. člena ZD. Ta določba jasno določa, da je dedno nevreden, kdor z naklepom vzame ali poskusi vzeti življenje zapustniku, kar pa sploh ni bilo zatrjevano. Pri kršitvi dolžnosti preživljanja staršev je treba ugotoviti ne le, da je bila eksistenca zapustnika resno ogrožena, ampak tudi, da je dedič za to vedel in da je imel možnost izpolnjevati svojo dolžnost, pa tega zavestno ni hotel.

Očitki o nepravočasnem navajanju dejstev in predložitvi dokazov so neutemeljeni, ker v zapuščinskem postopku že zato, ker gre za oficiozni nepravdni postopek, določbe 286. člena ZPP niso uporabljive. Upoštevaje tretji odstavek 43. člena ZD, po katerem mora utemeljenost razdedinjenja dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, je bil na pravdo pravilno napoten on.

Toženčevo grdo ravnanje do zapustnice in opustitev dolžnega spoštovanja nedvomno predstavlja pregrešitev običajnih družbenih norm vedenja med sorodniki in tudi po merilih širše družbene morale hujšo kršitev moralne dolžnosti do zapustnika. Morebitna kršitev moralne obveznosti starša nad otrokom ne daje pravice otroku, da krši moralne obveznosti do starša.

Plačevanja preživnine v smislu drugega odstavka 115. člena ZD ne gre razumeti le dobesedno kot izplačevanje preživninskega zneska. Gre za neizpolnjevanje vseh dogovorjenih obveznosti oziroma bremen, ki so bila dogovorjena za ohranjanje izročiteljevega dotedanjega življenjskega standarda. To vključuje tudi oviranje užitka izročenega premoženja ali oviranje izvrševanja dogovorjene služnosti.

Načelo kontradiktornosti z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, ne more biti kršeno. Nesoglasja med toženko in zapustnico, enkraten prepir z uporabo fizične sile in samovoljna ravnanja zapustnice (odselitev od toženke in pretrganje stikov s toženko) ne morejo utemeljevati razdedinjenja toženke.

Verbalni konflikti med strankama sami po sebi še ne pomenijo obdarovankine velike nehvaležnosti. Tudi sodnih sporov, ki so tekli ali še tečejo med strankama, ni mogoče okvalificirati kot hujše nehvaležnosti. Navedeno velja tudi za kazenske postopke, ki jih je toženka sprožila proti tožnici. Okoliščina, da je tožnica podarila toženki solastni del na nepremičnini, tožnici namreč ne daje pravice, da proti toženki izvršuje kazniva dejanja in pri tem računa na to, da bo toženka zaradi grožnje o preklicu darila opustila ovadbe proti njej. Vsakemu že po ustavi dana pravica do sodnega varstva. Sprožitev sodnega postopka zato ne more biti sankcionirana, razen če gre za zlorabo tega instituta.