VSRS Sklep II Ips 126/2019, II Ips 129/2019, II Ips 130/2019

I. Revizijam se ugodi tako, da se razveljavi:

- sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim so bile zavrnjene pritožbe A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. ter v delu, s katerim je bilo odločeno o njihovih pritožbenih stroških,

- sodbe sodišča prve stopnje: I P 150/2015 z dne 6. 3. 2018, I P 1394/2014 z dne 20. 3. 2018 ter I P 145/2015z dne 9. 4. 2018 .

Zadeve se vrnejo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1V obravnavani zadevi ni sporno, da se 11 metrov od večstanovanjske stavbe, v kateri živijo tožniki, nahaja štiripasovna državna cesta. Zaradi prometa po tej cesti naj bi nastajal hrup, zaradi katerega naj bi bile tožnikom kršene pravice do zdravega življenjskega okolja, do zasebnosti in do družinskega življenja. Država naj bi jim bila zato dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo.

2Prvotno je tožbo vložilo 85 stanovalcev večstanovanjskih stavb (blokov) na naslovih Cesta proletarskih brigad 58, 60, 62 in 64, Maribor. Sodišče prve stopnje je zadevo razdružilo tako, da je posebej obravnavalo zahtevke stanovalcev posameznih stanovanj. Vodilo je 5 ločenih postopkov. V vseh je, z v bistvenem enako argumentacijo, tožbene zahtevke zavrnilo.

3Višje sodišče je postopke ponovno združilo. Opravilo je vzorčni postopek in kot vodilno določilo zadevo I Cp 748/2019.

Vse pritožbe je zavrnilo in sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

4Nekateri tožniki so zoper takšno sodbo vložili predloge za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče jim je ugodilo s sklepoma II DoR 211/2019 in II DoR 203/2019 z dne 25. 7. 2019. Revizijo je dopustilo v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine prvemu (s sklepom II DoR 203/2019) ter četrtemu, petemu, sedmemu in osmemu tožniku (s sklepom II DoR 211/2019).

5Skladno z navedenimi sklepi revizije vlagajo: prvi tožnik (zadeva se vodi pod opr. št. II Ips 129/2019), četrta tožnica in peti tožnik (zadeva II Ips 130/2019) ter sedma tožnica in osmi tožnik (zadeva II Ips 126/2019). Vse revizije izpodbijajo isto sodbo pritožbenega sodišča in so vsebinsko identične. Vrhovno sodišče je zato o vseh odločilo z isto odločbo.

6Tožena stranka v odgovorih na revizije predlaga njihovo zavrnitev.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

7Tožniki navajajo, da je bilo tekom postopka dokazano, da hrup, ki ga povzroča promet po sporni cesti, presega dovoljene vrednosti hrupa, določene z Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Hrup naj bi za 4 dBA do 7 dBA (to je za cca 12%) presegal mejne vrednosti, za 1 dBA do 2 dBA (to je za 1,5% podnevi in 3,4% ponoči) pa kritične vrednosti hrupa. Kljub temu sta nižji sodišči zahtevek za plačilo odškodnine zavrnili, saj naj pravni standard „običajne meje“ iz tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) s tem ne bi bil presežen.

8Ob tem naj bi bil najprej materialnopravno zmoten zaključek, da citirana uredba na spornem območju ne velja. Tudi v delu, v katerem sta se sodišči nanjo oprli, pa naj bi jo uporabili napačno. Ker je bil izmerjen hrup, ki nastaja zgolj zaradi ene ceste, bi morali izmerjene vrednosti primerjati z v uredbi določenimi mejnimi vrednostmi. Uporaba kritičnih vrednosti bi prišla v poštev le, če bi bil izmerjen hrup posledica obratovanja več cest (in/ali železniških prog).

9Prav tako naj bi bil napačen zaključek o vlogi države v tem postopku. Ta bi, kot upravljavka ceste (vira hrupa), morala biti v enakem položaju kot vsak drug upravljavec vira hrupa.

10Nižji sodišči naj bi tudi samovoljno (neargumentirano) odstopili od dosedanje sodne prakse v podobnih primerih.

O utemeljenosti revizij

11Revizije so utemeljene.

12Sodišči prve in druge stopnje sta v konkretnem primeru zahtevek tožnikov za plačilo odškodnine zavrnili z več različnih razlagalnih izhodišč. Ugotavljata, da:

- odgovornosti države za hrup, ki nastaja zaradi prometa po sporni cesti, ni mogoče presojati (izključno) po tretjem odstavku 133. člena OZ, saj (1) ne gre za spor med dvema enakovrednima subjektoma (država je v postopek vključena zaradi svoje oblastne funkcije) in (2) je zavezanec za plačilo odškodnine za škodo, ki nastane z izvajanjem splošno koristne dejavnosti, lahko le izvajalec te dejavnosti (ne pa pristojni organ, ki je dal dovoljenje za njeno izvajanje);

- tožniki trdijo, da je država opustila svoje dolžnosti - vlada ni sprejela operativnega programa za varstvo pred hrupom, Direkcija za infrastrukturo pa, kljub vedenju za prekomeren hrup, ni sprejela nobenih ukrepov za njegovo zmanjšanje. Očitajo ji torej odgovornost po 26. členu Ustave (v nadaljevanju URS);

- odgovornost države po tretjem odstavku 133. člena OZ ne more biti objektivna - izkazana mora biti protipravnost ravnanja;

- ta pogoj je izpolnjen, če iz splošno koristne dejavnosti nastaja škoda, ki presega „običajne meje“. Obe sodišči se strinjata, da ta standard ni presežen takoj, ko so presežene z upravnimi predpisi določene (kritične) meje hrupa;

- v konkretnem primeru je izkazan le minimalen presežek dovoljenih meja hrupa in še to le v zunanjem okolju in le ponoči, ko se tožniki zunaj ne nahajajo. Kršitve, ki so jim podvrženi, tako ne presegajo dolžnega tolerančnega praga. Država naj zato ne bi neskrbno in protipravno opustila varovanja njihovih pravic;

- ugotavljata tudi, da država hrupa na enostaven način ne bi mogla zmanjšati (prometa po cesti ni mogoče prepovedati, gradnja nove ceste (obvoznice) pa bi pomenila nesorazmeren in neučinkovit ukrep); da poseg v pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja ne upravičuje posega v pravice vseh, ki cesto uporabljajo (do katerega bi prišlo z (delnim) zaprtjem ceste); da bi tožnikom zatrjevana škoda lahko nastala le zaradi preseganja dovoljenih meja hrupa v notranjosti stanovanj, kar ni izkazano, ter da bi bila določitev denarne odškodnine v okoliščinah konkretnega primera v nasprotju z namenom odškodnine za nematerialno škodo.

13Kljub številnim izhodiščem, ki jih nižji sodišči ponudita, pa ni jasno, kaj je pravzaprav razlog za zavrnitev zahtevka. V zvezi s presojo odškodninske odgovornosti države tako na eni strani navedeta, da bi se bilo treba opreti na 26. člen URS, v nadaljevanju pa jo presojata po tretjem odstavku 133. člena OZ. V zvezi s tem sicer zapišeta, da naj odgovornost ne bi bila objektivna, kljub temu pa iz razlogov sodb izhaja, da bi država odgovarjala, če bi promet, ki se po cesti odvija, povzročal hrup, ki bi presegel običajne meje. Kaj bi torej bilo protipravno ravnanje, ki bi (lahko) pripeljalo do njene krivdne (in ne objektivne) odgovornosti? In nadalje, če protipravnost izhaja že iz samega dejstva, da je hrupa preveč (oziroma dejstva, da bi bil poseg v pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja hujši od posega v pravice širše skupnosti, ki bi ga povzročila odprava/zmanjšanje hrupa), ali je torej zahtevek zavrnjen zato, ker tožniki niso izkazali nastanka škode (ker je presežek hrupa kljub vsemu premajhen) ali ker ni vzročne zveze med škodo in protipravnim dejstvom (saj zgolj minimalen presežek dovoljenih vrednosti hrupa zunaj ne pomeni, da je tega preveč v stanovanjih)? Vseh teh vprašanj se nižji sodišči sicer dotakneta, a na nobeno ne podata dokončnega odgovora.

14Dotakneta se tudi dejstva, da so različna sodišča že večkrat odločila, da je država odškodninsko odgovorna za duševne bolečine, ki jih ljudem, ki živijo ob cestah, železnicah in drugih infrastrukturnih objektih, povzroča prometni hrup, a se do podanih stališč ne opredelita. Čeprav so ta drugačna od njunih stališč v konkretnem primeru, jih ne povzameta, niti ne obrazložita, zakaj od njih odstopata.¹

15Dosedanja (ustaljena) sodna praksa je tako odškodninsko odgovornost države v podobnih primerih opirala na tretji odstavek 133. člena OZ. Iz številnih odločb višjih sodišč izhaja, da je pravica do zdravega življenjskega okolja ustavna pravica, zato mora država na področju prometa sprejemati take ukrepe, da posamezniki ne bodo izpostavljeni prekomernemu hrupu. Že sama čezmerna obremenitev s hrupom naj bi pomenila nedopustno ravnanje, zaradi katerega je država dolžna povrniti škodo osebam, ki zato trpijo psihično neugodje.² Bistveno za odgovornost države naj bi torej bilo, da promet po določeni cesti, ki se nahaja v bližini hiš, povzroča hrup, ki presega običajne meje.³

16Tem stališčem je sledilo tudi Vrhovno sodišče.⁴ Da odškodninska odgovornost za takšno škodo (lahko) obstaja, je utemeljilo z razlago, da: „življenje v urbanem okolju sicer terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrupa, vibracij, onesnaževanja zraka), vendar le do „normalnih“ meja. Kadar te imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da je njegova škoda pravno priznana in da je podana tudi odškodninska odgovornost zanjo.“⁵ V nekaterih primerih je v zvezi s pasivno legitimacijo države dodalo še, da:

- je ta odgovorna za prekomerne obremenitve okolja,⁶

- je ulico v spalnem naselju spremenila v magistralno obvoznico,⁷

- je dopustila povečan promet⁸ oziroma odvijanje prometa⁹ po cestah, ki tečejo skozi gosto poseljena naselja in

- da zaračunava takse za uporabo cest, katerih namen je pokritje stroškov, med drugim tudi odškodnin zaradi onesnaževanja zraka in zmanjševanja posledic hrupa.¹⁰

17A ne glede na navedeno, je osrednje izhodišče višjih in Vrhovnega sodišča enotno: država je odškodninsko odgovorna za duševne bolečine, ki jih zaradi prekomernega hrupa trpijo osebe, ki živijo v bližini prometne infrastrukture, čim prometni hrup preseže običajne meje (ta standard pa je izpolnjen, če so presežene mejne ali kritične vrednosti hrupa, določene v Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju). Takšna odgovornost je v svojem bistvu objektivna - država odgovarja že zato, ker promet po cesti povzroča prekomeren hrup.

18Na drugi strani pravna teorija¹¹ stališča o objektivni odgovornosti države in pravni podlagi po kateri se ta presoja (tretji odstavek 133. člena OZ) kritizira. Opozarja, da temeljno pravno podlago za odškodninsko odgovornost države do posameznikov daje 26. člen URS. Skladno z njim država odgovarja za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem njenih organov ali nosilcev javnih pooblastil pri delu ali v zvezi z delom. Temeljna odgovornost države je torej krivdna. Da bi bila v primerih obremenjevanja okolja, ki presega predpisane meje, objektivna, iz Ustave ne izhaja.¹² Avtomatičen prenos stališča o objektivni odgovornosti povzročitelja čezmerne obremenitve okolja, na državo, ki zgolj dopušča promet po določeni cesti, pa naj bi bil napačen.

19Vsi pomisleki so na mestu. Tožniki v konkretnem, in drugih istovrstnih primerih, državi očitajo, da dovoljuje (prekomeren) promet po cestah, ne da bi ob tem (ustrezno) zavarovala njihove osebnostne pravice (do zdravega življenjskega okolja, do zasebnosti, doma in družinskega življenja). Očitajo ji torej opustitev nalog, ki jih je dolžna opravljati (zagotavljati) v okviru svoje oblastne funkcije. Prav odškodninsko odgovornost države, ki izhaja iz takšnih razmerij, pa ureja 26. člen URS. Ta predvideva odgovornost za protipravno (in krivdno) povzročitev škode v zvezi z izvajanjem (oblastne) dejavnosti.¹³

20Da bi bila odgovornost države za posege v pravico do zdravega življenjskega okolja (urejeno v 72. členu URS) drugačna kot za posege v druge ustavno zagotovljene pravice (torej objektivna), iz Ustave ne izhaja. Podlage za to ne daje niti Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki je osrednji predpis na področju varstva okolja in zaščite pred posegi vanj.¹⁴ Drugih predpisov, s katerimi bi predvidela svojo odškodninsko odgovornost zaradi hrupa na cestah, država ni sprejela.

21Vrhovno sodišče se v tej zadevi sooča z izpodbijanjem odločb nižjih sodišč, ki odstopajo od dosedanje sodne prakse. Gre za sodno prakso, ki je zorela na nižjih stopnjah, prestala tudi revizijski preizkus, treba pa je poudariti, da je bilo Vrhovno sodišče ob tem večkrat vezano z neizpodbijano pravnomočno vmesno sodbo ter je svoje stališče podalo le obiter dictum. Težava je, ker odstop od dosedanje sodne prakse v izpodbijanih sodbah ni bil storjen na način, ki je lasten precedenčnemu utemeljevanju.¹⁵ Tako ni jasno, od katerega nosilnega materialnopravnega izhodišča nižji sodišči odstopata in tudi ne, kakšno naj bi bilo tisto novo nosilno materialnopravno stališče, ki je v zadevi pretehtalo.

22Iz tega razloga se Vrhovno sodišče opredeljuje do izhodiščne materialnopravne dileme, ki na nižjih stopnjah ni dobila končnega in jasnega odgovora. Vrhovno sodišče sprejema argumente pravne teorije, da opiranje odškodninske odgovornosti države na tretji odstavek 133. člena OZ in na argumentacijo, da gre za poseben primer objektivne odgovornosti,¹⁶ ni ustrezno. Napačnost takšne uporabe tega civilnopravnega (!) pravila se nazorno kaže v razsežnosti družbenega fenomena, ki se nazadnje izenači s sui generis državno dajatvijo prebivalcem ob hrupnih cestah. Razsežnost fenomena le nazorno pokaže, da bi takšne prejemke lahko urejal kvečjemu poseben zakon in ne sodniško pravo samo.

23Določba tretjega odstavka 133. člena OZ¹⁷ je, enako kot vse določbe Obligacijskega zakonika, namenjena urejanju razmerij med posamezniki - torej enakopravnimi, prirejenimi subjekti, ki imajo vsak svoj interes in varujejo vsak svoje koristi (4. člen OZ). Stališče, da je odškodninska odgovornost po tem členu objektivna, pa temelji na misli, da naj tisti, ki ima korist od določene družbeno koristne dejavnosti (ki je ravno zaradi te koristnosti ni mogoče prepovedati), nadomesti izgubo tistemu, ki mu ta ista dejavnost povzroča škodo. Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti) od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega.¹⁸ Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko storila in kako bi s tem posegla v pravice drugih), tako državi nalaga nesorazmerno breme, za katerega v obstoječem pozitivnopravnem redu ni ustrezne podlage.

24Pri ugotavljanju njene odškodninske odgovornosti v tovrstnih primerih je zato treba izhajati iz 26. člena URS. V tem okviru je treba presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: ali je torej prišlo do škodnega dogodka, ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Ustavnosodno ustaljeno stališče je, da je treba civilnopravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javnopravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije¹⁹. To med drugim pomeni tudi, da je „krivda, ki se vselej navezuje na konkretnega storilca (…) tu absorbirana s protipravnostjo ravnanja.“²⁰ Razosebljanje odgovornosti pa ne pomeni tudi objektivne odgovornosti države. Nujna predpostavka odškodninskopravnega sklepa je, da je državi mogoče očitati protipravno oblastno ravnanje: bodisi storitev bodisi opustitev. A predvsem pri slednji je treba biti previden: ne gre, da bi državi kar počez očitali, da ni preprečila nastanka (katerekoli) škode.

25V konkretnem primeru je zatrjevani „škodni dogodek“ močan hrup, ki pomeni poseg v pravico do zdravega življenjskega okolja in osebam, ki so mu izpostavljene, povzroča duševne bolečine. Sodišči prve in druge stopnje v konkretnem primeru ugotavljata, da je tak hrup izkazan. Čeprav ugotavljata tudi, da je poseg v pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja minimalen (le 1,7%, preseganje dovoljenih vrednosti hrupa, le zunaj, na eni strani bloka in ponoči, ko se revidenti zunaj ne nahajajo), je torej mogoče zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo.

26Drugo vprašanje pa je, ali je toženi stranki v zvezi s tem mogoče očitati kakšno protipravno ravnanje - torej kršitev ali opustitev dolžnega ravnanja. Najprej se je tako treba vprašati, kaj bi ta morala storiti oziroma kaj bi lahko storila, da bi hrup zmanjšala. Pri tem je treba upoštevati zmožnosti države, tako v dejanskem (tj. kakšne sploh so možnosti za ukrepanje) kot v finančnem smislu (kakšne stroške bi povzročili ukrepi (npr. gradnja boljše infrastrukture) pa tudi kakšne stroške bi povzročilo množično plačevanje odškodnin, ki bi v skrajnem primeru, lahko pomenilo celo plačevanje neke vrste časovno neomejene ekološke rente).²¹ Ob presoji, ali bi določen ukrep, ki bi lahko zmanjšal hrup, država morala izvesti, pa se je treba vprašati tudi kako bi takšen ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi (pravica do zdravega življenjskega okolja namreč ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih - tretji odstavek 15. člena URS).

27V obravnavanih primerih so tožniki trdili, da je bila država najkasneje s sprejemom strateških kart hrupa v letu 2006 seznanjena z dejstvom, da je okolje v bližini Ceste proletarskih brigad Maribor čezmerno obremenjeno s hrupom. Navedli so, da bi zato morala ravnati skladno z drugim odstavkom 11. člena Uredbe in zagotoviti izvedbo ukrepov za zmanjšanje hrupa - prilagoditi pretok vozil (npr. z omejitvijo oziroma znižanjem najvišje dovoljene hitrosti, uvedbo zelenega vala, postavitvijo protihrupnih ovir, pasivne protihrupne zaščite, s sofinanciranjem zamenjave oken v stanovanjskih objektih, ipd.). Prav tako naj bi bila dolžna sprejeti operativni program varstva pred hrupom (12. členu Uredbe). Državi so torej tožniki očitali, da bi morala izvesti določene ukrepe za zmanjšanje hrupa, pa jih, kljub seznanjenosti s preobremenjenostjo s hrupom, ni.

28Te očitke je sodišče prve stopnje sicer povzelo, ugotovilo je tudi, da bi to lahko pomenilo, da je država kršila svojo „predpisodajno“ dolžnost, a se na koncu do vprašanja, ali takšne opustitve pomenijo protipravno ravnanje v smislu 26. člena URS (ali je torej država opustila dolžno ravnanje), ni opredelilo. Opredelitve o tem ni podalo niti pritožbeno sodišče. Prav iz tega razloga je bil zahtevek tožnikov zavrnjen z nejasno obrazloženim odstopom od dosedanje sodne prakse in brez ustreznega nosilnega materialnopravnega razloga za zavrnilno sodbo.

29Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (in stališča, da bi bila odškodninska odgovornost države podana, če bi bile presežene običajne meje hrupa in bi bil poseg v pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja hujši od posega v pravice širše skupnosti, do katerega bi prišlo z ukrepi za odpravo/zmanjšanje hrupa) je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča v obsegu, ki izhaja iz izreka tega sklepa in v izreku tega sklepa navedene sodbe sodišča prve stopnje. Zadeve je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). To bo moralo v ponovljenem postopku, v nakazanem okviru presoditi, ali je tožena stranka ravnala protipravno in ali je zaradi takšnega ravnanja tožnikom nastala pravno priznana škoda, kakršno zatrjujejo (torej duševne bolečine zaradi neprespanosti, nerazpoloženosti, vzkipljivosti, težje komunikacije, spremljanja televizije, radia, ipd., ki bi lahko nastale predvsem, če bi bil nevzdržen hrup prisoten v njihovih stanovanjih).

30Vrhovno sodišče izrecno poudarja, da sam odstop od sodne prakse ni ustavnopravno problematičen. Problematična je njegova neobrazloženost. Sodišče, ki od sodne prakse odstopa, mora navesti (staro) stališče, s katerim ne soglaša, ker je (a) po njegovem prepričanju zaradi novih argumentov pravno napačno, (b) zaradi drugačnega postavljenega prava postalo obsoletno ali (c) zaradi spremenjenega družbenega konteksta postalo pravno nevzdržno. Staro materialnopravno stališče mora nato nadomestiti z novim. Vrhovno sodišče je v tem sklepu že lahko pojasnilo, da je to materialnopravna podlaga, ki izvira neposredno iz 26. člena Ustave. Več od tega Vrhovno sodišče ni moglo storiti, saj zaradi ustavnopravnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave ne more samo prvič presoditi tožbenih očitkov v luči 26. člena Ustave.

31Odločitev o revizijskih stroških je, skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

32Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Sodišče prve stopnje pojasni le, da obravnavani primer ni enak kot dosedanji (predvsem zato, ker se cesta nahaja v mestu, ne na podeželju) ter da je pravna znanost prišla do novih spoznanj. Višje sodišče pa oceni, da je odstop od sodne prakse dovolj argumentiran (ob čemer, spet brez opredelitve ali komentarja, le omeni sodbo VSRS II Ips 105/2015 in v njej podano stališče o potrebni toleranci do imisij v urbanem okolju).
² Glej npr. odločbi VSM I Cp 333/2015 in VSL III Cp 729/2014.
³ Tako VSL v odločbi III Cp 2600/2014, VSM v odločbi I Cp 2989/2005, VSC v odločbi Cp 378/2013.
⁴ Glej npr. odločbe II Ips 940/2007 in II Ips 813/2007, II Ips 502/2007, II Ips 159/2007, II Ips 600/2007, II Ips 812/2007, II Ips 148/2007 II Ips 396/2007, II Ips 412/2007, II Ips 587/2007, II Ips 260/2011, II Ips 301/2010 in II Ips 303/2010, II Ips 409/2009.
⁵ Tako VSRS v zadevah II Ips 409/2009, II Ips 813/2007, II Ips 502/2007, II Ips 600/2007, II Ips 148/2007 in drugih.
⁶ Glej odločbe II Ips 940/2007 in II Ips 813/2007, II Ips 502/2007, II Ips 159/2007, II Ips 600/2007, II Ips 812/2007, II Ips 148/2007 II Ips 396/2007, I Ips 412/2007, I Ips 587/2007.
⁷ Prav tam.
⁸ Zadeva II Ips 813/2007.
⁹ Zadeva II Ips 148/2007.
¹⁰ Prav tam.
¹¹ Predvsem dr. D. Možina v: Nepremoženjska škoda zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja: odškodninska odgovornost države za cestni hrup, v Podjetje in delo, št. 1, 2016, str. 21 in naslednje
¹² Več o različnih možnostih uveljavljanja varstva pravice do zdravega življenjskega okolja: dr. M. Damjan, v: Množični zahtevki zaradi posegov v zdravo življenjsko okolje, Pravni letopis, št. 1, 2001, str. 243-270.
¹³ Poleg tega je lahko odškodninska odgovornost države podana še v primerih, ko se ta s sprejemom predpisov sama zaveže, da bo poravnala določeno škodo, čeprav ni ravnala protipravno in krivdno (npr. odgovornost v zvezi s cepljenjem, odgovornost za divje živali, tudi pri razlastitvi). Podrobneje D. Možina, v: Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, str. 142 in naslednje.
¹⁴ Po mnenju D. Jadek Pensa v: Pravica do zdravega življenjskega okolja in denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Podjetje in delo, št. 6-7, 2009; določba petega odstavka 11. člena ZVO-1, ki iz stroškov subsidiarnega ukrepanja države izvzema stroške odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve, sporoča, da država ne prevzema rizika odškodninskega varstva subjektivnih premoženjskih in nepremoženjskih pravic, če so te prizadete s čezmerno obremenitvijo okolja, ki jo je povzročil drug posameznik ali posamezniki. Država tako z odškodnino po načelih odškodninskega prava ne skrbi za odpravo škode, ki je prizadela subjektivne premoženjske ali nepremoženjske pravice posameznika.
¹⁵ Glej: T. Štajnpihler, Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV založba, Ljubljana 2012, predvsem str. 176 -197.
¹⁶ Več o tem D. Jadek Pensa, v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 763; M. Juhart: Zahtevki zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti, Podjetje in delo, št. 6-7, 2009, str. 1302-1311; D. Možina: Nepremoženjska škoda zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja: odškodninska odgovornost države za cestni hrup, v Podjetje in delo, št. 1, 2016, str. 21 in naslednje. Tudi VSRS II Ips 783/2005.
¹⁷ Ki se glasi: Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.
¹⁸ Glej D. Možina v navedenem delu.
¹⁹ Prim. J. Zobec, Odškodninska odgovornost države v novejši praksi Ustavnega sodišča, v: Liber Amicorum Anton Gašper Frantar, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Ljubljana 2020, str. 133-163.
²⁰ J. Zobec, nav. delo, str. 149.
²¹ Tovrstno argumentacijo v izhodišču ponuja tudi dr. D. Možina v: Nepremoženjska škoda zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja: odškodninska odgovornost države za cestni hrup.