VSK Sodba II Kp 8601/2017

I. Pritožba zagovornice obtoženega D.K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče je z izpodbijano sodbo obtoženega D.K. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje krive izpovedbe v kazenskem postopku po tretjem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 in upoštevajoč prvi in drugi odstavek istega člena in v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, določilo kazen osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let in šest mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Določilo je še, da je obtoženec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1., 6. in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo je vložila pritožbo zagovornica obtoženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca iz razloga 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe in odloči o stroških postopka, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščine primera pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tako podrobno in prepričljivo obrazložilo, da razlogom sodbe glede na vsebino pritožbenih navedb pravzaprav ni kaj dodati. Zatrjevane nepravilnosti sodbe sodišča prve stopnje niso mogle omajati in jih je s prepričljivo argumentacijo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ker je izpodbijana sodba skrbno obrazložena in pritožbeno sodišče razloge v njej sprejema, glede bistvenih očitkov pritožbe le dodaja, kot bo navedeno v nadaljevanju.

5Zagovornica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo petega odstavka 32. člena ZKP in s tem zagrešilo bistveno kršitev kazenskega postopka s tem, ko je izločilo kazenski postopek zoper obtoženca iz kazenskega postopka II K xx/yy, ki je tekel zoper prvoobtoženega A.L. in drugoobtoženega D.K., s sklepom, ki ga je razglasilo v nenavzočnosti obtoženega (drugoobtoženega) in zoper katerega obtoženi ni imel možnosti pritožbe. Meni, da se prvoobtoženi A.L. namenoma ni udeležil predobravnalnega naroka dne 31.1.2017, da bi dosegel ločitev postopkov in bi ga sodišče nato ločeno pravnomočno obsodilo na podlagi priznanja krivde. Trdi, da je sodišče prve stopnje preuranjeno in nekritično sprejelo izjavo prvoobtoženega o priznanju krivde, čeprav ni bilo podprto z drugimi dokazi v spisu.

6Res je, da ZKP v petem odstavku 32. člena, ki ga zagovornica citira, določa, da se praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba, vendar v nadaljevanju v 33. členu določa tudi situacije, ko sodišče lahko do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali pa odstopi drugemu pristojnemu sodišču. Zoper tako odločitev sodišča ni pritožbe. Glede na navedeno je pritožba v tem delu neutemeljena, saj sodišče prve stopnje z izločitvijo postopka ni kršilo postopkovnih pravil. Neuspešna pa je tudi pritožba v delu, v katerem izpodbija sodbo izdano zoper A.L. II K xx/yy, saj slednja ni predmet odločanja v izpodbijani sodbi. Predobravnalni narok je le faza postopka, katerega cilj in namen je, da je obdolžencu dana možnosti, da se izjavi o krivdi ter o nadaljnjem teku kazenskega postopka. Nepravilen je zaključek zagovornice, da se na podlagi priznanja krivde prvoobtoženega prejudicira obsodilna sodba zoper drugoobtoženega, saj sodišče ni odločalo o obtožbi na glavni obravnavi, ampak je izvedlo dokazni postopek le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije prvoobtoženega. Kazenska odgovornost napeljevalca v razmerju do temeljnega kaznivega dejanja pa ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilca tega dejanja.

7Neutemeljeno pritožba očita, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe s tem, ko je zavrnilo predlog za zaslišanje priče H.A. in za opravo poizvedb pri Ministrstvu za obrambo RS zaradi seznanitev z vzrokom odpustitve A.L.. Pritožbeno sodišče se strinja v celoti z oceno sodišča prve stopnje, da izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja predmetne zadeve, kot tudi irelevantnosti insinuacij obrambe glede A.L. slabega finančnega stanja in finančne stiske, zato je pritožnica z očitkom kršitve pravice do obrambe neuspešna.

8Pritožnica nima prav, ko trdi, da obtožnica oškodovanca kot tožilca ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja očitanega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju krive izpovedbe v kazenskem postopku po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1, zato dejanje, zaradi katerega se storilec preganja, ni kaznivo dejanje. Meni, da iz obtožnice ne izhaja, s katerimi konkretnimi ravnanji je obtoženi napeljal A.L., da krivo izpove, ker je način napeljevanja konkretiziran le z navedbo verbalne oblike (napeljal oziroma nagovoril) ter ne vsebuje ne časovnega termina ne kraja storitve kaznivega dejanja.

9Napeljevanje po prvem odstavku 37. člena KZ-1 namreč stori kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje in se ga kaznuje, kakor, da bi ga storil sam. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča mora opis kaznivega dejanja vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo tako, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo, za ostale okoliščine pa zadošča, da so navedene v razlogih sodbe, pri čemer je potrebno sodbo presojati celovito, torej izrek v povezavi s sodbenimi razlogi (primerjaj I Ips 40040/2011, I Ips 228/2007, I Ips 324/2007, I Ips 80/2010). Temeljno vodilo pri konkretizaciji napeljevanja je ugotovitev, da napeljevalec deluje v enakih kaznovalnih okvirih kot storilec, zato je treba za napeljevanje zahtevati konkretne napotke, ne le vrste kaznivega dejanja in generične opredelitve objekta napada. Vse to pa konkreten opis kaznivega dejanja v izreku obtožbe in sodbe vsebuje v obsegu in po vsebini, ki označuje dejanje na način, da je opredeljeno kot historični dogodek, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. V opisu dejanja je v uvodnem delu (abstraktnem dejanskem stanu) navedeno, da je obtoženi „A.L. napeljal k temu, da je kot priča krivo izpovedal ...“ nato pa je v opisu dejanja konkretiziran abstraktni dejanski stan „s tem, da je A.L. s trditvami, da iz naslova škodnega dogodka z dne 4.8.2005 ni prejel še nobene odškodnine napeljal k temu, da je kot priča /.../ krivo izpovedal /.../, kasneje dne 21.1.2016 pa je A.L. podal izjavo, v kateri priznava, da /.../ vse ostale izjave, ki jih je podal na različnih sodiščih, pa so podane v dogovoru z D.K.“.

10Protispisnost v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo v zvezi z vsebino zapiskov izpovedovanja A.L. nakazuje zagovornica, predstavlja zgolj njeno subjektivno videnje, saj je srž očitka obtožencu ravno v tem, da je napeljal A.L. na to, da je izjavo, ki jo je podal na kraju dogodka, kasneje spreminjal na zaslišanjih v (kazenskem) postopku v dogovoru z obtoženim. Pritožnica nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, saj se je sodišče prve stopnje do vseh odločilnih dejstev ali pravno relevantnih dejstev, to je tistih dejstev, ki se nanašajo na predmet obtožbe in na katerih neposredno temelji uporaba zakona, opredelilo.

11V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo. Pritožnica v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe zagovornice, ki se nanašajo na odločilne okoliščine, in nanje pravilno in obsežno odgovorilo, pritožba pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj. Sodišče prve stopnje se je pravilno in prepričljivo opredelilo do izpovedi priče L. ter glede tega, ali je bil s strani obtoženca napeljan na krivo pričanje o tem, kako se je zgodila delovna nesreča obtoženca ali ne. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je pri ugotavljanju vzroka nesreče obtoženca sledilo izpovedi L. in ne zagovoru obtoženca, saj je slednja podkrepljena z izpovedjo priče Š. o mestu padca ter poročilu policije o ogledu delovne nezgode. Argumenti, ki jih je sodišče glede ugotovljenega vzroka delovne nesreče podalo so prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter logični, zato pritožnica s ponavljanjem obtoženčevega zagovora ter subjektivnim videnjem, ne uspe izpodbiti pravilnih prvostopenjskih zaključkov. Zatrjevanje obrambe, da priča L. na kraju dogodka sploh ni govoril s policisti, pa je zavrnilo kot neutemeljeno že sodišče prve stopnje, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotovitve zakaj in kdaj je obtoženi odšel na pogovor (s svojo ženo) do priče L., drugačni pritožbeni pogledi pritožbenega sodišča ne prepričajo. Pritožba pa nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi ravno tesno prijateljstvo med obtoženim in pričo L. botrovalo denarju, ki ga je obtoženi posodil priči L., saj je, ravno nasprotno, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je kljub temu, da ju niso povezovale tesne prijateljske vezi, obtoženi posodil denar priči L. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi ni pomembno zakaj se je priča L. po tolikih letih odločil spregovoriti o poteku delovne nesreče po resnici, ampak ali je lagal, ko je izpovedoval kot priča v kazenskem postopku, ali ne. Kot nepomembno se zato pokaže tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo ali se je priča L. posvetoval pred tem s starši ali ne, glede na izpovedbo očeta priče L. Glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

12Pritožbeno sodišče z razlogi napadene sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo izrek in višino obtožencu izrečene kazni v celoti soglaša in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo kazen, ki je primerna teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde in vsem na prvi stopnji pravilno ugotovljenim olajševalnim in obteževalni okoliščinam. Pritožba smiselno izpodbija okoliščino, ki jo je sodišče prve stopnje štelo v breme obtoženca, in sicer koristoljubje, ki ga je brez vsakršnih moralnih ovir gnalo k prej opisanemu ravnanju, saj do odškodnine glede na opisane okoliščine delovne nesreče ni bil upravičen, ki je obrodilo sadove in oškodovanca kot tožilca, kot je ta pojasnil pahnilo na rob finančnega propada. Pritožba obširno opisuje poslovno delovanje oškodovanca kot tožilca in izpostavlja, da naj bi, nasprotno, ravno on poskrbel, da nima nobenega premoženja več, družbo D. d.o.o. namenoma zato spravil v stečaj in poslovanje preusmeril na drugo družbo. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča razloge za izbiro sankcije ter odmero trajanja kazni in preizkusne dobe pojasnilo, pritožbeno sodišče pa jih v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno štelo kot oteževalno okoliščino dejstvo, da je očitano kaznivo dejanje obtoženi storil z namenom, da pridobi odškodnino na podlagi delovne nesreče, pri čemer posledice pri oškodovancu kot tožilcu, ki jih izpostavlja pritožba, niti niso bistvene. Izrečena kazenska sankcija je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna in pravična in bodo z njo doseženi prav vsi nameni izrekanja kazenskih sankcij.

13Glede na povedano pritožbena izvajanja zagovornice obtoženca niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

14Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom prvostopenjskega sodišča.