UPRS Sodba III U 303/2019-11

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Nova Gorica, št. 214-1774/2019/12 z dne 4. 12. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju: toženka) odločila, da se zavrne prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožniku, roj. ..., državljanu Kosova (1. točka izreka), da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) in da posebnih stroškov postopka ni bilo niti niso bili priglašeni (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka opiše potek postopka z obravnavano prošnjo, ki je bila vložena 27. 8. 2019, in pri tem povzame listine, ki jih je predložil tožnik, ter dokazila, ki jih je pridobila sama. Citira določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), in sicer tretjega in četrtega odstavka 33. člena, drugega odstavka 37. člena, tretjega in četrtega odstavka 37a. člena ter 1. in 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Pojasni, da je Zavod RS za zaposlovanje podal soglasje za izdajo enotnega dovoljenja za namen podaljšanja zaposlitve za tožnika pri delodajalcu A.A. s.p., za delovno mesto delavca za preprosta dela v gradbeništvu, ter nadalje, da se je tožnik 2. 9. 2019 zglasil pri toženki in prosil za kopijo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložil v postopku izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS. Nato toženka navaja vsebino izjave, ki jo je tožnik 3. 9. 2019 pri njej podal na zapisnik, pojasni, da je priložil tudi kopijo potnega lista, in navede datume, ko je tožnik po pridobitvi dovoljenja za prebivanje v RS glede na vstopne in izstopne žige izstopal in vstopal iz Madžarske oziroma vanjo ter iz Hrvaške oziroma vanjo; vstopnih žigov v RS nima. Kot nadaljuje toženka, je ugotovila, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne bo prebival na ozemlju RS, kar je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje po 2. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Po seznanitvi z navedenim je tožnik 22. 11. 2019 podal izjavo na zapisnik, ki jo toženka navaja, ter nato zaključi, da podana izjava ne more vplivati na drugačno odločitev, saj je tožnik pojasnil, da ima še vedno vlogo za izdajo dovoljenja na nemški ambasadi za delo v Nemčiji, navedel pa je tudi že delodajalca (podjetje B.), pri katerem se bo zaposlil, kar je njegov osnovni cilj, saj bo tam prejemal višja finančna sredstva. Glede na navedeno je toženka na podlagi 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 sprejela odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Sklepno utemeljuje še stroškovno odločitev.

3Tožnik navedeno odločbo toženke izpodbija s tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je toženka napačno interpretirala njegova pojasnila in zmotno predpostavila razloge za neupravičeno domnevo, da ne bi prebival na ozemlju RS v času trajanja izdanega dovoljenja za prebivanje in delo. Poudarja, da je vedno spoštoval pravni red vsake države, v kateri je prebival. V RS živi in dela, odkar se je leta 2018 zaposlil pri sedanjem delodajalcu ter pridobil enotno dovoljenje za prebivanje in delo. Če bi mu bilo odobreno njegovo podaljšanje, bi tu ostal in nadaljeval z delom pri delodajalcu, skladno s pogodbo o zaposlitvi. Na nemškem veleposlaništvu je sicer vložil prošnjo za pridobitev dovoljenja za prebivanje in delo v Nemčiji, vendar so postopki zamudni, prav tako ni zagotovila, da mu bodo dovoljenje sploh izdali. Zagotovljene nima niti službe v nemškem podjetju. Če bi mu v prihodnosti uspelo pridobiti potrebna dovoljenja za prebivanje in delo v Nemčiji in bi se odločil za odhod iz RS, bi se slovenskemu enotnemu dovoljenju odpovedal, kot to predpisuje zakon; pri slovenskem delodajalcu bi ostal do izteka odpovednega roka. Seveda je v Nemčiji mogoče z gradbenim delom dobiti nekoliko višja finančna sredstva in vsi ljudje se borimo za boljše življenje, vendar je trenutno tožnikov primarni cilj ostati in še naprej delati v RS ter si tako zagotoviti preživetje. Glede na izdano odločbo pa se boji, da se bo moral vrniti na Kosovo, kjer nima službe niti drugega dohodka za preživetje.

4Nadalje tožnik navaja, da mu je bilo pri podaji izjav pri toženki 3. 9. 2019 in 22. 11. 2019 težko, ker ne razume slovenskega jezika in svojih pojasnil zato ni mogel sam dovolj dobro obrazložiti. S seboj je sicer imel tolmača, ki mu je pomagal, vendar je bil tožnikov zagovor zaradi neznanja slovenskega jezika vseeno nekoliko oviran in je morebiti zato prišlo do določenih nesporazumov, ki so vplivali na odločitev. Iz žigov v tožnikovem potnem listu je razvidno, da je večkrat zapustil RS, vendar so bili to kratkotrajni odhodi, največkrat za nekaj dni, odhajal je v matično državo, kjer je opravljal vozniški izpit C kategorije. Zaradi voženj in izpitov je moral tja oditi večkrat, vedno pa je odšel s predhodnim dovoljenjem delodajalca in se takoj po opravljenih obveznostih vrnil v RS na delo. Pri tem še pojasnjuje, da RS in Srbija pri vstopu oziroma izstopu iz države žigov v potni list ne dajeta in da morajo državljani Kosova pri prečkanju Srbije predložiti le osebno izkaznico, ne potnega lista. Ponavlja, da bo v primeru podaljšanja enotnega dovoljenja ostal v RS in tu še naprej delal. Sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano odločbo in obravnavano prošnjo vrne v ponovno odločanje.

5Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, ampak je le sporočila, da ima tožnik od 30. 12. 2020 začasno prebivališče prijavljeno na novem naslovu.

K I. točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, ki jo je toženka izdala v upravni zadevi podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožniku.

8Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v RS (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). V skladu z drugim odstavkom tega člena se tujcu, ki želi prebivati v RS zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1. do 7. alineje ter 9. do 11. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Po 2. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 se dovoljenje ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec ne bo prebival na ozemlju RS, razen v primeru, ko je tujec s strani delodajalca s sedežem v RS, pri katerem je v delovnem razmerju, v času trajanja delovnega razmerja, zaradi opravljanja storitev napoten na delo v tujino. Navedeni pogoji veljajo tudi za podaljšanje enotnega dovoljenja (četrti odstavek 37. člena ZTuj-2).

9V postopkih po ZTuj-2, kot je tudi obravnavani, se v skladu s 85. členom ZTuj-2, če s tem zakonom ni določeno drugače, uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

10Sodišče tožniku, kolikor v tožbi ugovarja, da so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka o jeziku, ne sledi. Konkretni postopek je bil skladno z 62. členom ZUP voden v slovenskem jeziku. To pomeni, da se v tem jeziku vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter opravljajo vsa dejanja v postopku (prvi odstavek 62. člena ZUP). Sedmi odstavek istega člena ZUP določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču; organ jih je dolžan o tem poučiti. Toženka je to dolžnost izpolnila, kar je razvidno iz zapisnika z dne 3. 9. 2019 in iz njenega dopisa tožniku z dne 14. 11. 2019. Tožnik je svoja dejanja pri toženki dne 3. 9. 2019 in 22. 11. 2019, ko je pri toženki podal izjavi na zapisnik, opravil ob tolmačenju oseb (C.C., D.D.), ki jih je s tem namenom sam pripeljal. V zvezi z uporabo jezika v upravnem postopku ni podal nobenih ugovorov. Pa tudi v tožbi njegove navedbe v tej smeri ostajajo na (pre)splošni in hipotetični ravni in kot take do drugačne presoje ne morejo pripeljati. Z vidika uporabe jezika torej sodišče bistvenih kršitev pravil postopka oziroma procesnih pravic tožnika ne ugotavlja.

11Pač pa so bila pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka, ker obrazložitev odločbe ne ustreza zakonsko predpisanemu standardu. Kot določa prvi odstavek 214. člena ZUP, mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev upravne odločbe nima takšne vsebine, sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, stranki pa je s tem odvzeta možnost, da odločitev učinkovito izpodbija, kar pomeni kršitev njene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

12Izpodbijana odločba obrazložitve, kot je predpisana, nima. Poleg citiranja določb ZTuj-2 namreč toženka v odločbi opiše potek postopka, pri čemer ob naštetih v postopku predloženih oziroma pridobljenih listinah zgolj navede vsebino tožnikovih dne 3. 9. 2019 in 22. 11. 2019 na zapisnik podanih izjav, torej njegove navedbe o dejstvih. Ni pa toženka jasno in popolno navedla, kakšno je v postopku ugotovljeno dejansko stanje, torej kakšno dejansko stanje zadeve ugotavlja sama toženka, kakšni so bili razlogi, odločilni za presojo dokazov, na podlagi katerih temelji ugotovljeno dejansko stanje, v zadostni meri pa tudi ni obrazložila razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali takšno odločbo.

13Toženka namreč v smislu vsebinske utemeljitve odločitve navede le, da podana izjava na zapisnik ne more vplivati na drugačno odločitev, saj je tožnik pojasnil, da ima še vedno na nemški ambasadi vlogo za izdajo dovoljenja za delo v Nemčiji, navedel pa je tudi delodajalca, pri katerem se bo zaposlil, kar da je njegov osnovni cilj, saj bo tam prejemal višja finančna sredstva. Sodišče glede na navedeno pojasnjuje, da zgolj vložena prošnja za dovoljenje za delo v drugi državi (članici EU) ne utemeljuje zavrnitve izdaje oziroma podaljšanja enotnega dovoljenja na podlagi 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. To zakonsko določbo je namreč tudi po presoji sodišča razumeti v smislu, da obstajajo razlogi za domnevo, da tujec v času veljavnosti dovoljenja, za katerega prosi, ne bo prebival na ozemlju RS, ampak drugje. Tožnik v zvezi z zgornjimi zaključki toženke pojasni, da se bo slovenskemu dovoljenju, če bo nemškega sploh dobil, odrekel, kot to predpisuje zakon; sicer pa bo živel in delal v RS pri sedanjemu delodajalcu. Sodišče dodaja, da se toženka do pomena drugih okoliščin, ki izhajajo iz tožnikovih na zapisnik podanih izjav z dne 3. 9. 2019 in 22. 11. 2019, čeprav bi tudi lahko bile pomembne za odločbo, v obrazložitvi le-te ni opredelila. Prav tako ni obrazložila, če in kakšne zaključke je napravila na podlagi ugotovljenih datumov izstopov oziroma vstopov tožnika iz oziroma v Madžarsko oziroma Hrvaško ter v zvezi s tem podanih tožnikovih pojasnil.

14Ugotoviti je treba še, da tudi odločitve iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe toženka ni z ničemer obrazložila.

15Kot izhaja iz povedanega, so bila pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar se tožnik lahko sklicuje tudi na kršitev pravice iz 22. člena Ustave; razlogi, ki so v odločbi navedeni kot ključni za odločitev, pa kažejo tudi na možnost nepravilne uporabe materialnega prava. Zato je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo v ponovni upravni postopek, v katerem je toženka o zadevi dolžna odločiti skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1. Če bo treba, naj v ponovnem postopku opravi dodatne poizvedbe oziroma dodatno zasliši tožnika; v vsakem primeru pa se mora toženka v obrazložitvi izdane odločbe konkretno opredeliti do pomena vseh v postopku podanih tožnikovih navedb.

16Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, in sicer na podlagi določbe 1. alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko odloči na seji, če je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

17Sklepno sodišče pojasnjuje, da bo za tožbo plačano sodno takso vrnilo tožniku sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).