VSM Sodba II Kp 17526/2014

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih H.W. in R.H. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot stroške pritožbenega postopka dolžna plačati potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanke kot tožilke, potrebne izdatke in nagradi svojih zagovornikov ter sodno takso v višini 360,00 EUR, ki jo mora plačati obdolženi H.W. in 1.545,00 EUR, ki jo mora plačati obdolženi R.H..

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 17526/2014 z dne 27. 9. 2019 obdolžena H.W. in R.H. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima izreklo pogojni obsodbi in na podlagi drugega odstavka 228. člena KZ-1 obdolženemu H.W. določilo kazen 1 leto in 5 mesecev zapora, obdolženemu R.H. pa kazen 1 leto in 9 mesecev zapora, ter odločilo, da kazni ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusnih dobah štirih let po pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je odločilo, da bosta lahko določeni kazni zapora izrečeni tudi, če obdolženca v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi ne bosta plačala 216.440,04 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, doslej znane v višini 2.294,08 EUR, s tem da sta dolžna plačati vsak polovico tega zneska, dolžna sta plačati sodno takso, ki jima bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, prav tako sta dolžna plačati tudi nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov, vsak polovico potrebnih izdatkov oškodovanke kot tožilke in nagrade ter potrebnih izdatkov njene pooblaščenke, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP sta obdolženca dolžna oškodovani družbi solidarno povrniti povzročeno premoženjsko škodo v višini 216.440,04 EUR v 15 dneh po izvršljivosti sodbe v zneskih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženega H.W. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in

- zagovornik obdolženega R.H. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega zakona in zoper odločbo o kazenski sankciji ter o premoženjskopravnem zahtevku, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca, predvsem pa obdolženega R.H., oprosti obtožbe, temu podrejeno pa, da napadeno sodbo v celoti razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožbeno sodišče je o seji pritožbenega senata obvestilo obdolženca in njuna zagovornika, kot sta zagovornika zahtevala v pritožbi, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pa tudi pooblaščenko oškodovanke kot tožilke gospodarske družbe P., d.o.o., s.r.l. Pooblaščenka oškodovanke kot tožilke in zagovornika so se seje pritožbenega senata udeležili, nista pa se je udeležila obdolženca, ki sta bila o seji v redu obveščena, zato je bila v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP opravljena v njuni nenavzočnosti.

4Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba zagovornika obdolženega H.W.:

5Pritožba uvodoma navedenega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v obrazložitvi ne pojasni. Navaja le, da napadena sodba nima razlogov o tem, zakaj je začetek časovnega okvirja domnevno storjenega kaznivega dejanja sodišče postavilo pred prvo dobavo blaga, na datum 10. 6. 2018, ter da sodba nima nobenih razlogov o predhodnem dogovoru obdolžencev, da preslepita direktorja oškodovane družbe. Smiselno je iz pritožbe razbrati, da s tem meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je med drugim podana, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede prvega trdi, da se kaznivo dejanje poslovne goljufije lahko začne šele s prvim aktom preslepitve, na primer z naročilom blaga in zavezo, da bo kupnina plačana, ne pa s pričetkom domnevnega dogovarjanja med domnevnima storilcema, da bo pri oškodovani družbi naročeno določeno blago. Glede predhodnega dogovora za preslepitev pa navaja, da razlogi v točki 32 obrazložitve sodbe niso zadostni, ker gre le za povzemanje definicije sostorilstva, razlogov o tem pa sodba nima niti v ostali obrazložitvi.

6Ni ji mogoče pritrditi. Sodba sodišča prve stopnje ima ustrezne razloge in v njej se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Odločilna dejstva so, kadar gre za obsodilno sodbo, tista dejstva in okoliščine, ki morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena in so zakonski znak kaznivega dejanja, ter tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena in 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Iz razlogov napadene sodbe je razvidno, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdobje izvršitve kaznivega dejanja (od 10. 6. 2010 do 29. 4. 2011) pravilno določeno, obrazloženo pa je tudi, da o tem (času dogovora za podajo naročila) sklepa iz zagovora obdolženega R.H., ki je povedal, da se je soobdolženec tedensko seznanjal s poslovanjem slovenske družbe (točki 31 in 33 obrazložitve). Ne drži torej, da sodba nima razlogov o tem, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje o času dogovora obeh obdolžencev za podajo naročil in pritožba kakšno dodatno razlago te okoliščine neutemeljeno pogreša. Sicer pa je iz nadaljnje obrazložitve razvidno, da se ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko navaja, da se kaznivo dejanje poslovne goljufije lahko prične s prvim aktom preslepitve, ne pa s pričetkom domnevnega dogovarjanja med domnevnima storilcema, da bo pri oškodovani družbi naročeno določeno blago.

7Neutemeljen pa je tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predhodnega dogovora obdolžencev za očitano ravnanje ter njunega namena, da direktorja oškodovane družbe preslepita. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da iz zagovora obeh obdolžencev ter okoliščin, ki jih je v dokaznem postopku ugotovilo, zaključuje, da sta vedela za finančno stanje in plačilno nesposobnost družbe A. d.o.o. (v nadaljevanju A.), da sta se kljub temu dogovorila za naročilo blaga v takšnem znesku, kar potrjuje njuno usklajeno delovanje, iz zagovora obdolženega R.H. pa je zaključilo, da je vse poslovne odločitve sprejemal v soglasju s soobdolžencem kot direktorjem in družbenikom družbe, ki mu je dajal navodila, kako poslovati in je dobro poznal bilance stanja oziroma finančno stanje družbe. Nadalje je obrazložilo, da ne gre verjeti zagovoru obdolženega H.W., ko je povedal, da je sam zagotovil le osnovna sredstva za poslovanje družbe, družbo pa je vodil obdolženi R.H., zato ker je družba A. dobavljeno pločevino predelala v P. in jih nato posredovala v prodajo materinski družbi v Avstriji, ta pa je bila last obdolženega H.W. in je dobila provizijo; da sta se o vseh večjih naročilih, tudi pri oškodovani družbi, posvetovala in odločala skupaj, kot je povedal obdolženi R.H. in je naročanje potekalo tako, da sta oba pridobivala ponudbe in se nato odločila za najugodnejšo, ter da je iz samega načina storitve razvidno, da sta ravnala v sostorilstvu, saj sta delovala usklajeno s skupnim namenom za dosego istega cilja, pri čemer sta vsak s svojim ravnanjem, v zavedanju, da skupno uresničujeta znake kaznivega dejanja, sodelovala pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja. Povzeti razlogi pojasnjujejo zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolžencema kaznivo dejanje, ki sta ga storila po predhodnem dogovoru, dokazano, zato pritožba pogreša dodatne razloge o tem, da sta se za preslepitev predhodno dogovorila, prav tako neutemeljeno pogreša. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih v svoji obrazložitvi uveljavlja pritožba, zato niso podane.

8Pritožba v ostalem graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Uvodoma navedenega pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona ne obrazloži, tovrstnih kršitev pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti.

9Po oceni pritožbe je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker se mu očita ravnanje med 6. 12. 2010 in 29. 4. 2011, torej do datuma, ko je oškodovanka vložila predlog za izvršbo, kar bi bilo v kazenskopravnem smislu relevantno le, če bi obdolženec oškodovanki oziroma njenim zastopnikom in pooblaščencem, z namenom, da prepreči poplačilo prodajalca v izvršilnem postopku in s tem pridobi družbi A. premoženjsko korist, zatrjeval, da bo kupnina plačana in naj prodajalec zato ne izterjuje po sodni poti, oškodovana družba pa bi takim obljubam (preslepitvi) nasedla in bi zaradi nje odlašala z izvršbo, dokler za to 29. 4. 2011 ne bi bilo prepozno. Takšen očitek pa iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici ne izhaja, a le, če bi bil naveden, bi se mu obdolženec lahko uspešno uprl in s tem izkoristil svojo pravico do obrambe. Če bi iz opisa kaznivega dejanja izhajalo, da se zaradi nezačete ali nepravočasno začete izvršbe v posledici obdolženčeve preslepitve oškodovana družba ni mogla v izvršilnem postopku poplačati, bi se pa ob izostanku preslepitve in takojšnji sodni izterjavi lahko poplačala, bi moral biti obdolžencu v tem smislu dokazan tudi takšen naklep.

10Pritožbi tudi v tem ni mogoče pritrditi. V opisu kaznivega dejanja je konkretiziran preslepitveni namen obdolžencev, navedene so okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj sta prikrivala in obljubljala ter razlogi, zaradi katerih sta vedela, da oškodovanki naročeno blago ne bo plačano. Opisano je, da je obdolženi R.H. v dogovoru s soobdolžencem direktorju oškodovanke prikazoval in obljubljal, da bo naročeno blago tudi plačano in s tem njega in delavce oškodovane družbe preslepil, da je zato naročeno blago v celotnih naročenih količinah dobavila in da sta oba obdolženca tudi še v nadaljevanju, vse do 29. 4. 2011, prikazovala, da bodo te obveznosti izpolnjene in prikrivala, da ne bodo izpolnjene, zaradi česar je oškodovanka sodno izterjavo teh obveznosti sprožila šele 29. 4. 2011, z vsem navedenim pa sta povzročila oškodovani družbi zaradi celotne neizpolnitve obveznosti iz teh naročil premoženjsko škodo v navedeni višini. Iz takšnega opisa povsem jasno izhaja, da so njune obljube do 29. 4. 2011 povzročile, da je bila izvršba prepozna. Očitek je torej jasen tudi v tem delu tako, da obdolžencema omogoča učinkovito obrambo, pritožba pa neutemeljeno pogreša dodatne navedbe o tem, da je obdolženec direktorju oškodovanke oziroma njenim zaposlenim zatrjeval, da naj kupnine ne izterjuje po sodni poti in da je zaradi tega odlašala z izvršbo, dokler ni bilo prepozno.

11Nadalje pritožba navaja, da obdolženi H.W. ni sostorilec, ker ni sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja in tudi kako drugače ni odločilno prispeval k storitvi. Takšen njegov prispevek tudi ni opisan v izreku napadene sodbe, saj bi morale biti okoliščine iz opisa kaznivega dejanja, ki bi to pojasnjevale, razvidne, da bi mu omogočale uspešen zagovor.

12Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že pojasnilo, da ima opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencema, navedena vsa tista dejstva in okoliščine, ki pojasnjujejo, katero ravnanje obdolžencev kaže na njun preslepitveni namen ter da sta delovala usklajeno po predhodnem dogovoru, obdolženec kot direktor in družbenik družbe A., R.H. pa kot oseba, pooblaščena za njeno zastopanje. Opisano je, da sta blago v navedeni vrednosti naročila in sprejela njegovo dobavo, kljub temu, da je bila družba A. že insolventna in zaradi okoliščin, ki so opisane, ni bila in tudi v bodoče ne bo sposobna plačati navedenega naročenega blaga ter da tudi nista imela namena obveznosti iz teh naročil oškodovanki plačati; da sta oba prikrivala direktorju in delavcem oškodovanke, da naročeno blago ne bo plačano ter da je R.H. v dogovoru z H.W. celo prikazoval in obljubljal, da bo naročeno blago plačano, s tem pa dosegla, da je oškodovana družba družbi A. naročeno blago v celotnih naročenih količinah dobavila ter sta oba še v nadaljevanju prikazovala, da bodo te obveznosti izpolnjene in prikrivala, da ne bodo izpolnjene, zaradi česar je oškodovanka sodno izterjavo teh obveznosti sprožila šele 29. 4. 2011. Prispevek obdolženega H.W. k storitvi kaznivega dejanja je torej jasen in obdolžencu omogoča, da se zoper njega uspešno brani. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo (v sklepu v tej zadevi z dne 6. 3. 2019), v opisu kaznivega dejanja ni potrebno navesti prav vseh ravnanj in besed, s katerimi je storilec poslovne goljufije prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrival, da ne bodo izpolnjene, temveč je to predmet obrazložitve sodbe. Tudi v tem je zato pritožba neutemeljena.

13Neutemeljena je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovora obdolžencev in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da jima je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

14Pritožba navaja, da se kaznivo dejanje poslovne goljufije iz 228. člena KZ-1 stori s preslepitvijo, torej pri kupoprodajni pogodbi s prikazovanjem, da bo obveznost plačila kupnine izpolnjena, ali s prikrivanjem, da obveznost plačila kupnine ne bo ali ne bo mogla biti izpolnjena, prav ta preslepitev prodajalca kot oškodovanca pa ima za posledico, da si kupec kot storilec kaznivega dejanja pridobi premoženjsko korist. Po tem, ko si kupec kot storilec pridobi premoženjsko korist ali nastane za prodajalca premoženjska škoda, oškodovanca ni več mogoče preslepiti v smislu 228. člena KZ-1, zato je izvajanje kupoprodajne pogodbe ali posla po 228. členu KZ-1 mogoče razumeti le do trenutka, ko kupec pridobi posest nad zadnjo dobavo kupljenega blaga. V izreku napadene sodbe opisano kaznivo dejanje se zato ni izvrševalo do 29. 4. 2011, temveč kvečjemu do 6. 12. 2010, vsa zagotovila in obljube obdolženega W. družbi P., s katerimi se ukvarja napadena sodba, pa segajo v čas po tem, ko je bilo domnevno kaznivo dejanje poslovne goljufije že storjeno. Med direktorjem oškodovane družbe in obdolženim W. pred zadnjo dobavo blaga ni bilo nobene neposredne osebne ali druge komunikacije, zato obdolženec ni mogel z aktivnim ravnanjem preslepiti odgovornih v oškodovani družbi, da so družbi A. dobavili blago, s svojo morebitno pasivnostjo pa očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti, saj je predpogoj za prikrivanje v smislu 228. člena KZ-1 nedvomno nek stik in komunikacija med storilcem in oškodovancem.

15Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno pojasnilo vlogo obdolženega H.W. pri izvršitvi kaznivega dejanja in pri tem tudi pravilno zaključilo, da njegovemu zagovoru ne gre verjeti, ko je trdil, da je družbo vodil soobdolženec, sam pa je zagotovil le osnovna sredstva za poslovanje družbe in da je izkustveno bolj sprejemljiv zagovor obdolženega R.H., ki je opisal, da sta se s soobdolžencem o vseh večjih naročilih, tudi pri oškodovani družbi, posvetovala in odločala skupaj, da je naročanje potekalo tako, da sta oba pridobivala ponudbe in se nato odločila za najugodnejšo ter da se je soobdolženec tedensko seznanjal s poslovanjem slovenske družbe. Utemeljeno je tako zaključilo, da drži očitek iz obtožbe, da sta se obdolženca predhodno dogovorila in na podlagi njune skupne odločitve pri oškodovani družbi naročila blago, pri čemer sta oba vedela, da je družba P. že insolventna in da z obstoječim premoženjem in tekočimi prilivi ter zlasti upoštevaje izjemno visoke že zapadle obveznosti do drugih upnikov, ki so močno presegale njeno premoženje, ni bila in tudi v bodoče ne bo sposobna plačati navedenega naročenega blaga in tudi nista imela namena obveznosti iz teh naročil v imenu družbe A. oškodovanki plačati, kar sta ob podaji naročil direktorju in delavcem oškodovanke prikrivala, R.H. pa je v dogovoru z H.W. direktorju oškodovanke celo prikazoval in obljubljal, da bo naročeno blago tudi plačano ter da sta še po dobavi blaga, vse do 29. 4. 2011, prikazovala, da bodo te obveznosti izpolnjene in prikrivala, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Trditev pritožbe, da obdolženi H.W. s svojo pasivnostjo ni mogel storiti kaznivega dejanja, je nepravilna, saj sta obdolženca kaznivo dejanje poslovne goljufije kot sostorilca izvršila že s podajo naročil, potem ko sta se pred tem o naročilih dogovorila, torej pri sklenitvi poslov, v nadaljevanju pa tudi pri izvajanju poslov, torej s prikazovanjem in obljubljanjem, da bo naročeno blago plačano, o čemer sta se prav tako predhodno dogovorila, kot v sodbi pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče. V sodbi je tudi pravilno obrazložilo, katere okoliščine, ki jih je pojasnil predvsem pooblaščenec oškodovane družbe I. P., kažejo na to, da sta tudi pri nadaljnjem izvajanju posla zavajala z obljubami, da bo blago plačano (točka 29 in 30 obrazložitve).

16Posledica kaznivega dejanja poslovne goljufije je pridobitev premoženjske koristi ali nastanek škode za stranko ali koga drugega, zato pritožba neutemeljeno navaja, da se kaznivo dejanje ni moglo izvrševati do 29. 4. 2011, temveč kvečjemu do pridobitve posesti nad zadnjo dobavo kupljenega blaga. Škoda bi namreč lahko bila preprečena, če zaposleni pri oškodovani družbi ne bi tudi po dobavi zadnjega blaga s strani obdolžencev prejemali informacije, da bo blago zagotovo plačano in bi že prej, ne pa šele 29. 4. 2011, ko je bilo prepozno, podali predlog za izvršbo, ki tedaj ni mogla biti več uspešna, kar sodišče prve stopnje utemeljeno sklepa tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. D.D.. Trditev pritožbe, da se je izvršitev kaznivega zaključila z zadnjo dobavo, zato ne drži, temveč je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je posel izvajal po dobavi v tem smislu, da se je skušala doseči izpolnitev obveznosti, da so bile stranke pri tem v medsebojnem kontaktu in da je iz ravnanj obeh obdolžencev razviden preslepitveni namen tudi pri izvajanju posla. Kaznivo dejanje je v izreku sodbe pravilno časovno opredeljeno in pritožba neutemeljeno zatrjuje tudi, da časovnega okvirja storjenega kaznivega dejanja ne more predstavljati dogovor za naročilo, ker se, kot navaja, kaznivo dejanje poslovne goljufije lahko začne šele s prvim naročilom blaga oziroma prvim aktom preslepitve. Navedba v opisu kaznivega dejanja, da sta se obdolženca za naročilo dogovorila približno teden dni pred podajo vsakega posameznega naročila, je smiselna in sledi zagovoru obdolženega R.H., ki je povedal, da sta se obdolženca tedensko dogovarjala in se odločala o vseh večjih naročilih, tudi pri oškodovani družbi, zato ne drži, da je kaznivo dejanje glede časa storitve kaznivega dejanja ugotovljeno zmotno.

17Pritožba še navaja, da bi moralo že iz opisa kaznivega dejanja izhajati, da se zaradi nezačete ali nepravočasne sodne izterjave v posledici obdolženčeve preslepitve oškodovana družba ni mogla poplačati v izvršilnem postopku, bi se pa ob izostanku preslepitve in takojšnji sodni izterjavi lahko poplačala in da bi se moral obdolžencu v tem smislu tudi dokazati naklep, da je s preslepitvijo hotel odložiti začetek izvršbe in s tem pridobiti družbi premoženjsko korist ter vzročno zvezo med tem, da je bila izvršba vložena šele 29. 4. 2011 in to bi moralo biti v sodbi tudi obrazloženo. Dodatna opredelitev kaznivega dejanja in dokazovanje v smeri, da je imel obdolženec v naklepu, da s preslepitvijo odloži začetek izvršbe, ni bilo potrebno. Opis kaznivega dejanja je jasen in razumljiv, ima vse zakonske znake obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, kot je že bilo obrazloženo, pritožba pa sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da bi se moralo v razlogih sodbe glede pravočasnosti izvršbe dodatno opredeliti. Zaradi ravnanja obeh obdolžencev je oškodovani družbi nastala škoda v navedeni višini, sodišče prve stopnje pa je iz izvedenih dokazov, izpovedbe priče I.P. in izvedenskega mnenja dr. D.D., utemeljeno zaključilo in ustrezno pojasnilo, da bi oškodovana družba lahko prišla do poplačila in bi podala predlog za izdajo sklepa o izvršbi, a tega zaradi njunih obljub ni storila. Iz izvedenih dokazov, iz katerih je razvidno finančno stanje družbe A. v obravnavanem obdobju in mnenja izvedenca dr. D.D., ki je v dopolnjenem izvedenskem mnenju pojasnil stanje in prikaz prometa družbe A. na transakcijskih računih, pri čemer je razvidno, da je imela družba pri Hypo Alpe-Adria-Bank čez 1,941.000,00 EUR prilivov, da je bil pri tem delež kompenzacij nekaj čez 54 %, in ko je izvedenec pojasnil, da bi družba A. tehnično lahko vse do nastopa blokade računov poplačala oškodovano družbo, ne bi pa mogla pokriti nekih drugih obveznosti, je utemeljeno zaključilo, da bi oškodovana družba, če bi prej sprožila izvršbo, lahko prišla do poplačila.

18Neutemeljeno je tudi pritožbeno nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, da sta se obdolženca dogovorila za naročilo blaga pri oškodovani družbi. Pritožba navaja, da obdolženemu H.W. ni dokazano, da se je s soobdolžencem naklepno dogovoril, da bosta kogarkoli preslepila ter trdi, da je družbo operativno vodil obdolženi R.H., ker obdolženi H.W. ni govoril in razumel slovenskega jezika in je imel obdolženi H. proste roke pri naročanju blaga, kar je bilo v njegovi izključni pristojnosti. Za takšne zaključke, kot jih ponuja pritožba, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Pravilno je pojasnilo, da ravnanje obeh obdolžencev kaže na njuno usklajeno delovanje, da sta na opisan način oba obljubljala, da bo družba A. svoje obveznosti poravnala, da sta oba dobro poznala finančno stanje družbe, njene obveznosti in premoženje, da so bile obema znane visoke, že zapadle obveznosti do drugih upnikov in da družba ne bo sposobna plačati naročenega blaga, ter da sta se zavedala pomena terjatve družbe O. za finančno stanje družbe A. in da sta za njeno insolventnost vedela najkasneje leta 2009, torej pred podajo naročil. Iz sprejemljive izpovedbe I.P. je utemeljeno zaključilo, da mu obdolženca nikoli nista omenjala finančne krize v njuni družbi, temveč sta mu celo ponudila vstop v družbo in pravilno pojasnilo, da je povsem sprejemljiv zagovor obdolženega R.H., ko je opisal vlogo obdolženega H.W., in sicer, da sta se skupaj odločala o vseh večjih naročilih ter se posvetovala in da je bil slednji tedensko seznanjen s poslovanjem slovenske družbe. Ne gre namreč prezreti, da je bil obdolženi H.W. direktor in družbenik družbe A., R.H. pa njen prokurist, pri čemer je bilo naročanje blaga, kljub slabemu finančnemu stanju družbe, nedvomno tudi v interesu obdolženega H.W., ki je povedal, da se je blago družbe A. prodajalo končnim kupcem v Avstriji preko avstrijske družbe A. T. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno in ga pritožbene navedbe ne morejo omajati.

19Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

20Zoper prvostopenjsko odločbo o kazenski sankciji se zagovornik ne pritožuje, njen preizkus pa je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo in da ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo obdolžencu v korist. Pravilno je ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter mu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo ustrezno zaporno kazen ter preizkusno dobo, utemeljeno pa je obdolžencu določilo tudi posebni pogoj, da oškodovani družbi skupaj s soobdolžencem plača znesek, za katerega je bila oškodovana in določilo primeren rok za njegovo izpolnitev.

Pritožba zagovornika obdolženega R.H.:

21Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pritožba uveljavlja z navedbo, da opis dejanja nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije iz 228. člena KZ-1, ker v njem ni konkretiziran zakonski znak preslepitve, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje obdolženega R.H. oprostiti obtožbe. Opis kaznivega dejanja ne presega navedb o tem, da se je obdolženec za posle dogovoril, prevzetih obveznosti pa kasneje ni izpolnil oziroma jih presega kvečjemu v delu, kjer se obdolženima očita, da sta vedela, da je bila družba A. v času naročila blaga pri oškodovanki že insolventna in da iz tega razloga ne bo sposobna plačati naročenega blaga. Slednje ne pomeni konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, predvsem ne v tolikšni meri, da bi bilo dejanje obdolžencev mogoče jasno in določno razmejiti od enostavne civilnopravne neizpolnitve obveznosti. Navedbe v obrazložitvi sodbe glede slabitve terjatve do družbe O., plačila fakture v januarju 2011 v znesku 18.355,50 EUR ter dobave zadnjih 50 ton materiala, ki je bil po naročilu obdolženega R.H. prepeljan v I. Celje, so okoliščine, ki bi dejansko lahko izkazovale preslepitveni namen obdolžencev, a bi morale biti del opisa kaznivega dejanja, zgolj njihovo navajanje v obrazložitvi sodbe pa ne more nadomestiti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve v opisu kaznivega dejanja. Preslepitveni namen obdolžencev, ki je bil v obtožbi konkretiziran z navedbo v opisu kaznivega dejanja, da sta odločitev za naročilo blaga pri oškodovanki sprejela in navedeno blago pri njej naročila ravno zato, ker blaga od drugih dobaviteljev zaradi neizpolnjevanja obveznosti družba A. ni več dobila, je sodišče prve stopnje izpustilo, preostali opis v izreku sodbe pa zakonskega znaka preslepitve ne konkretizira.

22Na istovrstne navedbe pritožbe obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepu z dne 6. 3. 2019. Pritožbi torej ni mogoče pritrditi. V izreku sodbe opisano kaznivo dejanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, in preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja je tudi sedaj ustrezno konkretizirana. Navedene so tiste okoliščine in dejstva, iz katerih je razvidno, da sta obdolženca vedela, ko sta se za naročili dogovorila in ju podala, da obveznosti do druge pogodbene stranke ne bodo izpolnjene, in sicer iz navedbe, da sta, po predhodnem dogovoru in na podlagi njune skupne odločitve, direktorju oškodovane družbe I.P. in njenim delavcem prikrivala, da naročeno blago ne bo plačano, R.H. pa je v dogovoru s H.W. direktorju oškodovanke I.P. celo prikazoval in obljubljal, da bo naročeno blago tudi plačano, z opisanim ravnanjem pa sta preslepila delavce in direktorja oškodovane družbe, da je družba naročeno blago v celotnih naročenih količinah dobavila, ob njunem dogovoru in skupni odločitvi za podajo teh dveh naročil ter ob sami podaji obeh naročil pa sta vedela, da je bila družba A. takrat že insolventna in da z obstoječim premoženjem ter tekočimi prilivi in zlasti upoštevaje izjemno visoke že zapadle obveznosti do drugih upnikov, ki so močno presegale njeno premoženje, ni bila in tudi v bodoče ne bo sposobna plačati navedenega blaga in tudi nista imela namena obveznosti iz teh naročil v imenu družbe A. oškodovanki plačati. Preslepitev je torej ustrezno konkretizirana tudi sedaj, ko je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo navedbo, da sta odločitev za naročilo blaga pri oškodovanki sprejela in navedeno blago pri njej naročila ravno zato, ker od drugih dobaviteljev blaga zaradi neizpolnjevanja obveznosti družba A. ni več dobila. Prikrivanje nezmožnosti plačila zaradi pomanjkanja finančnih sredstev nasprotni stranki konkretizira preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja, saj opisuje neresničnost in lažnost izjav storilca in njegovo vedenje, da kljub obljubi in dani pogodbeni zavezi obveznosti do nasprotne stranke ne bodo izpolnjene.¹ Sodišče prve stopnje kazenskega zakona torej ni prekršilo.

23Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke 371. člena ZKP, ker je prekoračilo oziroma prekršilo obtožbo, ko je obstoj zakonskega znaka utemeljevalo z okoliščinami, ki niso del opisa kaznivega dejanja in je v obrazložitvi preslepitev pojasnilo z nepravilnim knjiženjem poslovnih dogodkov v poslovnih knjigah družbe A. v zvezi z opravo slabitve terjatve do družbe O. ter z zavajanjem obdolžencev v zvezi z dobavo zadnjih 50 ton materiala, ki je bil prepeljan v I. Celje in plačilom fakture s strani družbe A. v znesku 18.355,50 EUR, čeprav te okoliščine niso predmet obtožbe oškodovane družbe kot tožilke.

24Tudi v tem ni mogoče pritožbi pritrditi, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu z dne 6. 3. 2019. Sodišče prve stopnje je okoliščine, ki jih navaja pritožba, ugotovilo v izvedenem dokaznem postopku, jih zaradi razjasnitve dejanskega stanja upoštevalo in jih dokazno ocenilo ter s tem, ko jih je pojasnilo in ocenilo v obrazložitvi sodbe, obtožbe ni prekoračilo in jih tudi ni nedovoljeno uporabilo. Obtožbe sodišče ne more prekoračiti s presojo v dokaznem postopku ugotovljenih okoliščin, iz katerih sklepa o namenu obdolženčevega ravnanja. Obtožbo bi prekoračilo, če ne bi bila več podana subjektivna ali objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (prvi odstavek 354. člena ZKP), torej če bi izreklo sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če bi obdolženca obsodilo, oprostilo ali zoper njega zavrnilo obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen, kot je že bilo pojasnjeno.

25Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so po oceni pritožbe podane, ker sodba nima razlogov o sostorilstvu kot odločilnem dejstvu, in ker nima argumentiranih navedb, iz katerih bi izhajalo, zakaj in na kakšen način se je izvajanje posla nadaljevalo tudi po zadnji dobavi do 29. 4. 2011 in zakaj je v tem času na strani obdolžencev obstajala preslepitev oziroma so razlogi o tem nejasni.

26Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni utemeljilo niti objektivnih niti subjektivnih kriterijev sostorilstva, saj je v obrazložitvi sodbe opisalo ravnanje obeh obdolžencev in ga presodilo. Pojasnilo je, da sta poslovne odločitve sprejemala v soglasju in dogovoru, da je obdolženi R.H. poslovne odločitve sprejel v soglasju in dogovoru z direktorjem in družbenikom družbe H.W., ki mu je dajal navodila kako poslovati in je prav tako zelo dobro poznal bilance stanja oziroma finančno stanje družbe; da zagovoru obdolženega H.W., ko je trdil, da je družbo vodil soobdolženec, sam pa zagotovil le osnovna sredstva za poslovanje družbe, ne gre slediti glede na njuno usklajeno delovanje in ob dejstvu, da je družba A. dobavljeno pločevino predelala v P., ki jih je nato posredovala v prodajo materinski družbi v Avstriji, ki je bila v lasti obdolženega H.W., in ki je iz tega dobila provizijo, ter nadalje, da sta se o vseh večjih naročilih, tudi pri oškodovani družbi, posvetovala in odločala skupaj ter da je naročanje potekalo tako, da sta oba pridobivala ponudbe in se nato odločila za najugodnejšo, kot je povedal obdolženi R.H.. Da sta delovala kot sostorilca, je sklepalo tudi iz elektronske komunikacije med obdolženim H.W. in direktorjem oškodovane družbe I. P.. ter je zaključilo, da že iz samega načina storitve izhaja, da sta ravnala kot sostorilca, saj sta delovala usklajeno, s skupnim namenom za dosego istega cilja, pri čemer sta vsak s svojim ravnanjem, v zavedanju, da skupno uresničujeta znake kaznivega dejanja, sodelovala pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ter so zato elementi sostorilstva podani tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu (točki 31 in 32 obrazložitve). Napadena sodba tudi nima nejasnih in pomanjkljivih razlogov glede izvrševanja kaznivega dejanja še po zadnji dobavi blaga, kot ji očita pritožba. Do slednjega, kot je bilo v tej sodbi že obrazloženo, se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo, ko je pojasnilo, na podlagi česa sklepa, da sta obdolženca lažno obljubljala, da bo dobavljeno blago v celoti plačano, čeprav sta vedela, da to ne bo izpolnjeno (točki 29 in 30 obrazložitve napadene sodbe).

27Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je ravnalo v nasprotju s 17. členom istega zakona ter zmotno ugotovilo materialno pravo in dejansko stanje, te trditve pa pritožba pojasnjuje z grajo dokazne oceno sodišča prve stopnje.

28Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obdolžencema očitanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno, pravilno in skrbno je ocenilo njun zagovor in izvedene dokaze, z dokazno oceno pa ni moglo zmotno uporabiti materialnega prava in tudi ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker je sprejelo drugačno oceno kot jo ponuja pritožba. Pritožbeno sodišče podrobni in tehtni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča v celoti pritrjuje, pritožbene navedbe, ki to oceno grajajo, pa niso utemeljene.

29Sodišču prve stopnje pritožba očita, da je obdolžencu kršilo temeljne ustavne pravice, ki jih ima v kazenskem postopku, ker je dokaze presojalo očitno v škodo obdolžencev. Zagovor obdolženega R.H. je presojalo le v delu, ki je zanj obremenjujoč, ne pa tudi v tistem, ki ga razbremenjuje. Zmotno in v škodo obdolženca je presodilo mnenje izvedenca dr. D. in njegove dopolnitve. Če bi upoštevalo vse izvedenčeve ugotovitve, bi moralo zaključiti, da je insolventnost družbe A. formalno nastopila 6. 4. 2011, kot je navedel izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja, kar pomeni, da obdolženca v času naročil nista mogla vedeti, da je družba A. insolventna, saj je ta formalno nastopila šele 6. 4. 2011, to pa je dokaz, ki bi ga sodišče moralo presojati v korist obdolžencev, ne pa v njuno škodo. Izvedenec je v mnenju izrecno navedel, da po izdelanih in oddanih računovodskih izkazih za leti 2009 in 2010, ki so bili v maju 2011 javno objavljeni, družba A. ni bila insolventna, sodišče pa je upoštevalo le njegovo ugotovitev, da bi moralo poslovodstvo družbe A. insolventnost družbe ugotoviti najkasneje v začetku aprila 2009, ko so bili izdelani zaključni računovodski izkazi, kar je izvedenec sklepal na podlagi ugotovitve, da poslovodstvo družbeA. ob stečaju družbe O. ni slabilo terjatev in jih ni računovodsko prevrednotilo. Poslovodstvo družbe je glede na takšno ugotovitev sodnega izvedenca, ko ni ravnalo v skladu s SRS 5.25, mogoče očitati zgolj, da ni ravnalo s profesionalno skrbnostjo poslovno-finančne stroke in stroko upravljanja podjetij, kar pa ni predmet obtožbe in v celoti zanika obstoj preslepitvenega namena obdolžencev. Sodišče tudi ni upoštevalo, da očitanemu namenu goljufije nasprotujejo okoliščine, da je družba A. v obravnavanem času plačala 8 računov v skupnem znesku 72.622,00 EUR, pri čemer je bil zadnji račun plačan še 19. 1. 2011; da je obdolženec oškodovani družbi ponudil lastniški vstop v družbo oziroma zamenjavo terjatve za poslovni delež, s čimer je morda izkazal namen poplačila dolga; da je oškodovana družba reševala svoje pogodbeno razmerje z njihovimi dobavitelji in je, kljub temu, da računi niso bili plačani, še naprej dobavljala blago, v nasprotnem primeru pa bi lahko bila terjatev nižja; da je stečajni upravitelj R.S. povedal, da je družba A. ves čas do uvedbe stečaja poslovala in poskušala poplačevati dobavitelje, da je tudi računovodkinja S.P. povedala, da je družba do blokade računov poskušala normalno poslovati in da bi, čeprav je pogodba o finančnem leasingu z dne 27. 12. 2010 kratkoročno še obremenila že tako slabo likvidnost družbe v tistem času, na daljši rok vendarle lahko prinesla pozitivne učinke glede uspešnosti poslovanja, kar kaže na namen nadaljnjega poslovanja, vključno z nabavo strojev v tem času. Pritožba še navaja, da obdolženemu R.H. ni dokazano, da je v času sklepanja spornih pogodb in pri izvajanju posla vedel za insolventnost družbe A. oziroma da je vedel, da je družba v slabem finančnem stanju, da prevzetih obveznosti ne bo mogla izpolniti. Poudarja, da je bila v vsakem primeru terjatev do družbe O. zavedena v poslovnih knjigah, in sicer bodisi pod postavko dolgoročne poslovne terjatve do kupcev bodisi pod postavko dolgoročne poslovne terjatve do drugih, kar pomeni, da je direktor oškodovane družbe vedel oziroma moral vedeti, v kakšnem finančnem stanju je družba A., in ker je poslovanje med družbama potekalo v času največje gospodarske krize, je direktorju oškodovane družbe mogoče očitati, da pri poslovanju ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo. Očitek, da sta obdolženca njemu in delavcem oškodovanke prikrivala slabo finančno stanje in da sta imela preslepitveni namen, ni dokazan.

30Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje enostransko presojalo dokaze, ki jih je izvedlo. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da zagovorov obdolžencev in izvedenskega mnenja ni prezrlo, kot sodišču očita pritožba, prav tako izvedenih dokazov ni presojalo v škodo obdolžencev. Njun zagovor je glede bistvenih okoliščin povzelo, pritožba pa niti ne pojasni svojega očitka, da je zagovor obdolženega R.H. presojalo le v tistem delu, ki je zanj obremenjujoč. Navedena pavšalna trditev pa niti ni točna. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je povzelo izvedene dokaze, med drugim izpovedbo priče I.P., listine v spisu, dopis obdolženca računovodkinji S.P. v zvezi s slabitvijo terjatve, izpovedbi prič S.P. in R.S., izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke dr. D.D. in njegove navedbe, nato pa zaključilo, da ni mogoče slediti zagovoru obdolženega H., ki je zanikal insolventnost družbe v času naročanja, in ko je navajal, da je posel propadel zato, ker družba S. ni odplačevala hipotekarnega kredita. Prav tako neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje mnenje sodnega izvedenca dr. D.D. in njegove dopolnitve presojalo enostransko in obdolžencu v škodo in da njegove ugotovitve potrjujejo, da nista ravnala z goljufivim namenom. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče vse dokaze in dejstva, ki so za presojo obravnavanega kaznivega dejanja pomembnea presodilo in nobenega razloga ni imelo za zaključek, kot ga ponuja pritožba, da bi moralo iz mnenja povzeti, da družba A. po izdanih in oddanih računovodskih izkazih za leti 2009 in 2010, ki so bili javno objavljeni v maju 2011, ni bila insolventna in da bi bilo poslovodstvu družbe mogoče očitati le, da ni ravnalo s profesionalno skrbnostjo poslovno-finančne stroke in stroke upravljanja podjetij. Sodišče prve stopnje je namreč razumno in v skladu z mnenjem izvedenca dr. D.D. zaključilo, da sta bila obdolžencema finančno stanje in nezmožnost plačila družbe A. dobro znana ter da bi morala (dejansko) insolventnost ugotoviti najkasneje v začetku aprila 2009, ko so bili izdelani zaključni računovodski izkazi, pri čemer je pravilno obrazložilo glede tega tudi pomen navodila obdolženega R.H. računovodkinji S.P., da terjatev do družbe O. ne sme dati v odpis in razlogov za to, ki izhajajo iz mnenja izvedenca. Za sklepanje, da obdolženca nista vedela za finančno stanje družbe A. in njeno realno nezmožnost poplačati oškodovanko, kar naj bi jo izkazoval šele formalni nastop insolventnosti družbe s 6. 4. 2011, sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča ni imelo podlage.

31Sodišče prve stopnje je finančno stanje družbe A., ravnanje obeh obdolžencev, tudi ponudbo lastniškega vstopa v družbo, delno poplačilo in ostale okoliščine, ki jih navaja pritožba, pri presoji dokazov upoštevalo in se do njih opredelilo. Navedbe pritožbe, da bi pogodba o finančnem leasingu z dne 27. 12. 2010 na daljši rok lahko prinesla pozitivne učinke pri poslovanju in da kaže na namen nadaljnjega poslovanja; da je stečajni upravitelj R.S. navedel, da je družba A. še nadalje do uvedba stečaja poslovala in poskušala poplačati dobavitelje in da je S.P. povedala, da je do blokade računov družba poskušala normalno poslovati, ne morejo omajati pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča glede obdolženčevega ravnanja, njegovega namena pri tem in dejstva, da sta obdolženca s svojim ravnanjem, pri čemer sta ravnala s preslepitvenim namenom, družbo P. oškodovala. O dejstvu, da je bilo obdolžencema dobro znano finančno stanje družbe, pritožba glede na izvedene dokaze neutemeljeno dvomi, prav tako pa neutemeljeno direktorju oškodovane družbe očita, da ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, torej da bi moral bolj previdno ravnati pri dobavi blaga, ker je poslovanje med družbama potekalo v času največje gospodarske krize. Zaključek, da bi moral tisti, ki je oškodovan, preprečiti kaznivo dejanje, ne pa tisti, ki ga je storil, je namreč nesprejemljiv.

32Da sta obdolženca ravnala v sostorilstvu, je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi ustrezno obrazložilo. Pravilno je ocenilo ravnanje obeh obdolžencev in ugotovilo in pojasnilo njuno udeležbo pri izvršitvi kaznivega dejanja ter utemeljeno zaključilo, da izvedeni dokazi potrjujejo očitek iz obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pritožba pa, kot je že bilo obrazloženo, ne more biti uspešna, ko krivdo za nastanek škode oškodovani družbi pripisuje njenemu direktorju I.P. in navaja, da se je pač odločil za poslovno tveganje, ko je kljub neplačanim računom blago družbi A. še naprej dobavljal.

33Pritožba zagovornika obdolženega R.H., ki tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je zato neutemeljena.

34Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe obdolženemu R.H. v odločbi o kazenski sankciji - pogojni obsodbi nerazumno določilo posebni pogoj, da oškodovani družbi v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe skupaj s soobdolžencem plača 216.440,04 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in v njej določena kazen zapora izrečena. Navaja, da je bilo premoženjsko stanje obdolžencev, ki onemogoča izpolnitev posebnega pogoja, sodišču prve stopnje znano, pa tudi, da zneska ne bosta mogla povrniti v tako kratkem obdobju. Odločitev o posebnem pogoju je še toliko bolj nerazumna, ker je hkrati v sodbi odločeno, da morata obdolženca oškodovani družbi povrniti povzročeno premoženjsko škodo v višini 216.440,04 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, in sicer v roku 15 dni po izvršljivosti sodbe, ob tem pa sodišče prve stopnje v sodbi svoje odločitve o posebnem pogoju in povrnitvi povzročene premoženjske škode tudi ni z ničemer utemeljilo, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

35Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je obdolžencema naložilo, da morata povzročeno škodo oškodovani družbi povrniti v znesku, kot je bila povzročena, pri tem je določilo ustrezen rok, po preteku katerega bo v posebnem postopku ugotavljalo, ali je bil posebni pogoj izpolnjen, pa tudi razloge za to, če ga obdolženca ne bi izpolnila. Pravilno je odločilo tudi o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, obe odločitvi pa popolno in ustrezno obrazložilo v točkah 38 in 40 obrazložitve sodbe, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nerazumna in da sodba glede tega nima razlogov. V ostalem je odločbo o kazenski sankciji pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) ter pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolženemu R.H. izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in preizkusno dobo, pri čemer je pravilno ugotovilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde ter pravilno upoštevalo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

36Glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženčevih zagovornikov odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

37Obdolženca sta, ker pritožbi nista bili uspešni, dolžna plačati stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP). Sodna taksa je bila obdolženemu H.W. odmerjena po tarifnih številkah 7113, 71113 in 7122, obdolženemu R.H. pa po tarifnih številkah 7113, 71113, 7122 ter 7301 (v zvezi s prilogo 1 - zaradi pritožbe zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

¹ Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 50611/2014 z dne 13. 2. 2020