VSC Sodba Cp 512/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 970,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 10. 2016 dalje do plačila, zavrne, v točki II. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da v roku 8 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 228,47 EUR.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka v pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodbo izdalo brez glavne obravnave. Tožeča stranka meni, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo, saj je tožeča stranka podala tožbo dne 29. 6. 2017 in pripravljalno vlogo dne 31. 8. 2017 v skladu s 452. členom ZPP pred novim ZPP. Zaradi tega tožeča stranka tudi ni v svojih vlogah izrecno zahtevala izvedbo naroka, ampak je predlagala zaslišanje prič in izvedbo drugih dokazov, navedenih v tožbi in v pripravljalni vlogi. Nadalje pa tožeča stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pojasni, da je v tej zadevi zoper toženca uveljavljala zahtevek za povračilo škode, ki ji je nastala zaradi kritja stroškov zdravljenja za zavarovanca S. A. (v nadaljevanju: zavarovanec), kot posledica poškodbe, ki mu jo je dne 18. 7. 2014 iz malomarnosti povzročil toženec. Sklicuje se na 86. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ), v skladu s katerim ima pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe in ponavlja, da se je njen zavarovanec v zvezi s poškodbo po tretji osebi z dne 18. 7. 2014 zdravil pri različnih izvajalcih zdravstvenih storitev (Splošna bolnišnica ..., Zdravstveni dom ... Lekarna ..., Zdravstveni dom ... - v nadaljevanju: izvajalci zdravstvenih storitev), kar je razvidno iz že priložene dokumentacije, kjer so nastali stroški v višini 327,63 EUR in stroški izplačanega nadomestila plače v višini 642,40 EUR, skupaj v višini 970,03 EUR. Tožeča stranka poudarja, da je kot dokaz k tožbi z dne 29. 6. 2017 priložila Potrdilo o stroških za zavarovano osebo S. A., z dne 27. 9. 216 (v nadaljevanju: potrdilo), kjer je razviden razlog obravnave, da gre za poškodbo po tretji osebi, kar pomeni, da so vsa izplačila stroškov v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom z dne 18. 7. 2014. Prav tako je po mnenju tožeče stranke iz potrdila razvidna specifikacija opravljenih storitev pri posameznih izvajalcih zdravstvenih storitev, iz razloga poškodba po tretji osebi, za S. A., ter obdobje obravnave od 19. 7. 2014 do 19. 1. 2015, vrednost obravnave v evrih in datum plačila storitev s strani tožeče stranke. Pojasnjuje, da je te podatke pridobila po elektronski poti od izvajalcev zdravstvenih storitev oziroma dobaviteljev medicinsko tehničnih pripomočkov, ki so v skladu s predpisi verodostojni podatki, z njimi pa tožeča stranka upravlja v skladu s predpisi (ZZVZZ, Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (v nadaljevanju: ZEPEP), Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP)). Tožeča stranka nadalje še navaja, da ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi, niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje, zato v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov ZZZS ni dolžan dokazovati lastnih plačil in utemeljenosti plačil za zdravstvene storitve izvajalcem zdravstvenih storitev, razen v primeru obstoja tehtnih okoliščin, ki vzbujajo resen dvom, da ZZZS svojih obveznosti ni izpolnil ali da jih je izpolnil brez upravičenega temelja. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami se tožeča stranka sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 751/2006 z dne 16. 10. 2007. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka pojasnjuje, da je osnova za pogodbe z izvajalci zdravstvene dejavnosti (kot so bolnice, zdravilišča, reševalne službe, zdravstveni domovi), dogovor o sklepanju pogodb za izvajanje zdravstvenih dejavnosti, ki ga sklenejo vsi pogodbeni partnerji kot izhodišče za sklepanje pogodb v posameznem letu. Tožeča stranka na podlagi sprejetega dogovora vsako leto z navedenimi izvajalci zdravstvene dejavnosti sklene Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev, v skladu s sklenjenimi pogodbami pa pogodbeni partnerji opravljajo zdravstvene storitve, tožeči stranki pa izstavljajo račune oziroma poročila s specifikacijami opravljenih storitev. Tako je tožeča stranka dolžna plačati vse stroške zdravstvenih storitev, ker je to njena pogodbena dolžnost, plačila izvajalcem zdravstvenih storitev pa se izvajajo v skladu s Pravilnikom o izvajanju plačilnega prometa Zavoda in Navodil o načinu financiranja zdravstvenih storitev. V nadaljevanju pritožbe se tožeča stranka sklicuje še na to, da je priložila kot dokaz k tožbi potrdilo o priznani višini nadomestila plače z dne 20. 6. 2017, kjer je razvidno, da je tožeča stranka v skladu z 29. členom ZZVZZ refundirala nadomestilo plače v višini 642,40 EUR, pa tudi na to, da je kot dokaz k pripravljalni vlogi priložila še dopis Zdravstvenega doma ..., Splošne ambulante ..., št. ... z dne 9. 9. 2015, kjer je osebna zdravnica zavarovanca na podlagi medicinske dokumentacije navedla, da je zavarovanec dne 18. 7. 2014 utrpel poškodbe v pretepu z na videz znano osebo, zdravljenje pa je bilo zaključeno 20. 2. 2015. Tožeča stranka zato meni, da je tudi iz potrdila razvidno, da je tožeča stranka uveljavljala samo škodo, ki je nastala zaradi poškodbe po tretji osebi od 19. 7. 2014 do 19. 1. 2015, v skupni višini 970,03 EUR, prav tako pa je iz njega tudi razvidno, kakšne storitve so bile opravljene za zavarovanca in za kakšno ceno, kot posledica poškodbe po tretji osebi. Tožeča stranka izpostavlja določilo 91. člena ZZVZZ, ki določa, da odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati, obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod, zato se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je podala pomanjkljivo trditveno podlago glede zatrjevane okvare zdravja njenega zavarovanca, kakor tudi s tem v zvezi o potrebnosti in višini stroškov zdravljenja. Tožeča stranka na podlagi 212. člena ZPP trdi, da je v postopku predložila vse listinske dokaze, s katerimi upravlja v skladu z navedenimi predpisi in predlagala zaslišanja prič, s tem pa dokazuje vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Tožeča stranka še zmeraj trdi, da je nedvomno izkazala potek zdravljenja za zavarovanca in tudi stroške v zvezi s poškodbo po tretji osebi z dne 18. 7. 2014, ob tem pa še opozarja, da toženec svoj ugovor glede priložene dokumentacije s strani tožeče stranke ni podprl z nobenimi dejstvi in dokazi, ampak so njegove navedbe povsem pavšalne. Zaradi navedenega tožeča stranka trdi, da je iz priložene dokumentacije razvidno, da so navedene medicinske in lekarniške storitve ter izplačilo nadomestila plače posledica poškodbe po tretji osebi z dne 18. 7. 2014, kar je tudi potrdila osebna zdravnica, na podlagi zdravstvene kartoteke z dne 9. 9. 2015. Glede na dejstvo, da je osebna zdravnica izkazala potek zdravljenja za zavarovanca in razlog obravnave kot poškodba po tretji osebi, tožeča stranka ni videla potrebe, da se v postopku kot dokaz predlaga še sodni izvedenec medicinske stroke, saj meni, da bi to samo povečalo stroške postopka in podaljšalo čas reševanja zadeve in ob tem izpostavlja, da naj bi sodišče v skladu z 243. členu ZPP izvedlo dokaz z izvedencem samo v primeru, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tako je tožeča stranka mnenja, da je na podlagi 86. in 91. člena ZZVZZ ter sklenjenih pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev ter podatkov o stroških zdravljenja zaradi poškodbe po tretji osebi, ki jih tožeča stranka prejme od izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so tudi odgovorni za pravilnost teh podatkov, upravičena do vtoževanega zneska.

3Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) je na pritožbo tožeče stranke odgovoril. V odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Trdila je, da je toženec dne 18. 7. 2014 okoli 18.00 ure na košarkarskem igrišču ob stadionu v Velenju povzročil telesne poškodbe njenemu zavarovancu A.S. s tem, da ga je s pestjo udarjal v obraz in truplo. Na ta način mu je iz malomarnosti povzročil telesne poškodbe, tožeča stranka pa ima zato od njega pravico zahtevati povrnitev škode, ki jo predstavlja plačilo stroškov zdravljenja njenega zavarovanca pri različnih izvajalcih zdravstvenih storitev v skupnem znesku 327,63 EUR in izplačilo nadomestila plače v znesku 642,40 EUR.

7Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo brez razpisa glavne obravnave in po vpogledu v predložene dokaze¹ v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je tožeča stranka podala pomanjkljivo trditveno podlago glede zatrjevane okvare zdravja njenega zavarovanca, kakor tudi v zvezi s potrebnostjo in višino stroškov zdravljenja. Pojasnilo je, da te pomanjkljivosti tudi predloženi listinski dokazi ne morejo nadomestiti, morebiti bi jo lahko nadomestilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, če bi takšen dokaz tožeča stranka predlagala, vendar je le-ta celo nasprotovala dokaznemu predlogu toženca za izvedbo takšnega dokaza. Obrazložilo je, da je na tožeči stranki dokazno breme za dejstvo, ali je pri njenem zavarovancu šlo za okvaro zdravja ali ne, predložena listinska dokumentacija in izpovedbe prič pa ne morejo nadomestiti takšne pomanjkljive trditvene podlage. Čeprav je razumljivo, da tožeča stranka ne more že v sami tožbi in vlogi povsem izčrpno in natančno navesti kakšne vse poškodbe je njen zavarovanec utrpel, kakšno zdravljenje je bilo potrebno ter ali so stroški zaračunani v skladu z dogovorjenimi cenami, pa bi po zaključku sodišča prve stopnje vse to lahko pojasnil le izvedenec medicinske stroke, če bi tožeča stranka tak dokaz predlagala. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi tožeča stranka glede na to, da je vse te ugovore toženec navajal že v odgovoru na tožbo, morala v svoji nadaljnji vlogi dopolniti trditveno podlago, kolikor bi jo lahko na njej dosegljivih podatkih, sicer pa predlagati ustreznega izvedenca medicinske stroke. Ocenilo je še, da predložena dokumentacija ne daje odgovora na vprašanje, ali so bile navedene medicinske in lekarniške storitve potrebne zaradi okvare zdravja, ali pa so bile morebiti zgolj preventivne, vse to pa bi lahko pojasnil kvečjemu izvedenec, prav tako pa tudi obrazložil dolgotrajnost zdravljenja in s tem povezano bolniško odsotnost.

8Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti narok, čeprav nobena od strank naroka ni izrecno zahtevala, ker je tožeča stranka tožbo vložila dne 29. 6. 2017, pripravljalno vlogo pa dne 31. 8. 2017, torej pred zadnjo spremembo ZPP-E, predlagala pa je izvedbo dokazov z zaslišanjem prič in izvedbo drugih dokazov. Zakonska ureditev po 2. odstavku 454. člena ZPP se namreč z novim ZPP-E ni spremenila. Že pred zadnjo spremembo ZPP-E je sodišče lahko odločilo brez razpisa naroka tudi v primeru, če je po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona, ki se z ZPP-E prav tako ni spreminjal, ni zahtevala. Neutemeljeno se tožeča stranka ob tem sklicuje na znanstveni članek prof. dr. Aleša Galiča z naslovom: Prve praktične izkušnje z novelo ZPP-D v postopku na prvi stopnji, saj se je ta članek in v njem zavzeto stališče pisca članka nanašalo na spremembo ZPP-D, ne pa na spremembo ZPP-E. Dokazni predlogi za zaslišanje prič ne pomenijo izrecne zahteve za izvedbo naroka, kot jo določa 2. odstavek 454. člena ZPP, saj ni nujno, da bo oziroma bi sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo. Takšno stališče je zavzela tako pravna teorija² kot tudi sodna praksa³. Ker so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo sodbe brez izvedbe naroka po 2. odstavku 454. člena ZPP in ker nobena stranka izvedbe naroka ni izrecno predlagala, ni podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni navedla pravno odločilnih dejstev, ki bi omogočala preizkus tožbenega zahtevka tako po temelju kot po višini. V takšnem primeru pa je vsakršna izvedba dokazov odveč, saj trditvenega manjka ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Ti so namenjeni potrditvi pravno relevantnih trditev, ne pa njihovemu nadomeščanju.

9Tožeča stranka ima načeloma prav, da so v trenutku vložitve tožbe za sklepčnost tožbe zadoščale že njene navedbe glede vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženca, t.j. povzročitev telesne poškodbe oz. okvare zdravja njenemu zavarovancu iz malomarnosti, ki je v vzročni zvezi s plačilom stroškov njegovega zdravljenja. Ker pa je toženec te njene navedbe pravočasno in konkretizirano prerekal ter navajal sklepčne ugovore glede vseh predpostavk odškodninskega zahtevka tožeče stranke, še zlasti pa glede obstoja škode in vzročne zveze med nastalo škodo ter nedopustnim ravnanjem toženca (poškodovanjem oz. povzročitvijo okvare zdravja zavarovanca tožeče stranke), za utemeljenost tožbenega zahtevka tožbene navedbe tožeče stranke niso več zadoščale in bi tožeča stranka morala, kot to pravilno v izpodbijani sodbi pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje, v svoji prvi pripravljalni vlogi zato svoje predhodne navedbe še dopolniti in konkretizirati. Sklepčnost tožbe je namreč v kontradiktornem postopku v veliki meri odvisna tudi od sklepčnosti ugovorov nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo pravilno materialno pravno odločitev, da je tožba tožeče stranke nesklepčna, saj njene trditve ne zadostujejo za utemeljenost njenega zahtevka. Kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni navedla niti tega, katere poškodbe, ki so predstavljale okvaro zdravja njenega zavarovanca in terjale zdravljenje ter opravo zdravstvenih storitev, s katerimi so povezani stroški, ki jih kot odškodnino za premoženjsko škodo zoper toženca s to tožbo uveljavlja tožeča stranka, naj bi njenemu zavarovancu povzročil toženec, niti tega, koliko časa je trajalo zdravljenje njenega zavarovanca. Brez tovrstnih navedb pa sodišče prve stopnje sploh ni moglo ugotavljati obsega škode in vzročne zveze med nastalo škodo ter poškodovanjem zavarovanca tožeče stranke po tožencu, saj brez tovrstnih navedb sploh ni mogoče preizkusiti trditev tožeče stranke, da so vsi stroški⁴, katerih povračilo tožeča stranka zahteva kot odškodnino v tem postopku, stroški zdravljenja njenega zavarovanca, ki so nastali v posledici njegovega poškodovanja s strani toženca dne 18. 7. 2014. Enako pa velja tudi za stroške plačanega nadomestila plače zavarovanca tožeče stranke. Ob tem pa tožeča stranka, kar je prav tako pravilno v izpodbijani sodbi pojasnilo že sodišče prve stopnje, niti ni predlagala ustreznih dokazov za ugotovitev teh spornih dejstev. Pri teh vprašanjih namreč gre tudi za in predvsem za strokovna vprašanja, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim pa sodišče ne razpolaga, zato bi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča morala tožeča stranka v tem konkretnem primeru predlagati tudi izvedenca ustrezne medicinske stroke, s pomočjo katerega bi se lahko ugotovilo, ali so bile (vse) storitve izvajalcev zdravstvenih storitev in z njimi povezani stroški, ki jih kot odškodnino uveljavlja tožeča stranka, res v vzročni zvezi z zatrjevanim poškodovanjem zavarovanca tožeče stranke po tožencu, ali so nastale zaradi zdravljenja poškodb zavarovanca iz obravnavanega škodnega dogodka in posledično, ali je tožeča stranka upravičena do odškodnine za nastalo premoženjsko škodo iz naslova povračila stroškov zdravljenja njenega zavarovanca. Ker tožeča stranka glede na sklepčne in konkretne ugovore toženca torej ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni poskrbela za sklepčnost svoje tožbe, zato je materialno pravno pravilna (v skladu s 131. členom OZ) odločitev sodišča prve stopnje, da se iz tega razloga njen tožbeni zahtevek zavrne.

10Če je pritožbene navedbe tožeče stranke, da se, ker njenega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi, niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, predpostavlja, da svoje obveznosti v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje, in da zato v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov ni dolžna dokazovati lastnih plačil in utemeljenosti plačil za zdravstvene storitve izvajalcem zdravstvenih storitev, razen v primeru obstoja tehtnih okoliščin, ki vzbujajo resen dvom, da svojih obveznosti ni izpolnila ali da jih je izpolnila brez upravičenega temelja, pri čemer se sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 751/2006 z dne 16. 10. 2007, prav tako pa tudi njene pritožbene navedbe, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je podala pomanjkljivo terditveno podlago glede zatrjevane okvare zdravja njenega zavarovanca, kakor tudi s tem v zvezi o potrebnosti in višini stroškov zdravljenja, da je v postopku predložila vse listinske dokaze, s katerimi upravlja in predlagala zaslišanje prič, da s tem dokazuje vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, da je izkazala potek zdravljenja zavarovanca in tudi stroške v zvezi z njegovo poškodobo po tretji osebi dne 18. 7. 2014, ter da ni videla nobene potrebe, da bi kot dokaz predlagala še sodnega izvedenca medicinske stroke, razumeti tudi kot očitek o napačni uporabi procesnih standardov iz 7. in 212. člena ZPP, t.j. pravil o trditvenem in dokaznem bremenu v smislu pretiranosti teh zahtev v razmerju do tožeče stranke, pa gre pri kršitvah teh določil ZPP zgolj za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa predstavlja v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog in ga pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati.

11Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pojasnilo, da pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti niti predlagani dokazi z zaslišanjem prič niti predloženi listinski dokazi, saj sodišče ne more samoiniciativno, le na podlagi izvedenih dokazov, sklepati na obstoj določenih dejstev, če teh stranka ne zatrjuje. Z dokazovanjem namreč ni mogoče nadomestiti strankine pomanjkljive trditvene podlage, ker je to namenjeno zgolj preverjanju oz. potrditvi trditev stranke. Skladno z razpravnim načelom (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) in pravilom dokaznega bremena (212. člen ZPP) morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Obsežne pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi vsaj delno šele sedaj v pritožbi dopolnjuje svojo trditveno podlago s sklicevanjem na predložene listinske dokaze, predvsem pa na potrdilo o stroških za zavarovano osebo A. S. z dne 27. 9. 2016 (iz katerega naj bi bilo po pritožbenih navedbah razviden razlog obravnave, da gre za poškodbo po tretji osebi, kar naj bi pomenilo, da so vsa izplačila stroškov v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom z dne 18. 7. 2014 in iz katerega naj bi bila razvidna tudi specifikacija opravljenih storitev), na potrdilo o višini nadomestila plače z dne 20. 6. 2017 (iz katerega naj bi bilo po pritožbenih navedbah razvidno, da je tožeča stranka refundirala nadomestilo plače) in na dopis ZD ..., Splošne ambulante ... z dne 9.9. 2015 (iz katerega naj bi bilo po pritožbenih navedbah razvidno, da je osebna zdravnica zavarovanca na podlagi medicinske dokumentacije navedla, da je zavarovanec dne 18. 7. 2014 utrpel poškodbo v pretepu z na videz znano osebo in da je bilo zdravljenje zaključeno 20. 2. 2015), tako predstavljajo v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, pa tudi uveljavljanje v sporih majhne vrednosti nedopustnega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12Tožeča stranka stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je posledično neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

13Pritožba tožeče stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

14Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP nositi sama. Odločitev o pritožbenih stroških toženca pa je odpadla, saj toženec stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.

¹ Dokaze, ki jih je vpogledalo, je sodišče prve stopnje navedlo v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Glej: Nina Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba in Uradni list RS 2009, komentar k 454. členu, stran 721.
³ Primerjaj sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 835/2018 z dne 22. 8. 2018, II Cp 1301/2017 z dne 20. 9. 2017, I Cp 1589/2016 z dne 7.9. 2016 in druge.
⁴ Kot je razvidno iz potrdila o stroških za zavarovano osebo v prilogi A7 naj bi namreč ti stroški nastajali v daljšem časovnem obdobju od dneva poškodovanja 18. 7. 2014 in sicer vse do 2. 2. 2015.