UPRS Sodba I U 2351/2018-20

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožnika in strank z interesom A.A. in B.B. se zavrneta.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odobril zahtevo za odobritev pravnega posla, ki sta jo vložila A.A. in B.B., glede gozdnih in stavbnih zemljišč parc. št. 459/2, 459/1, 460, 461, 462, 466, 463, 464, 465, 477, vse k.o. ..., ki so v lasti C.C., po skupni ceni 280.000,00 EUR (1. točka izreka) in zavrnil zahtevo za odobritev pravnega posla, ki jo je vložil tožnik glede gozdnih in stavbnih zemljišč parc. št. 459/2, 459/1, 460, 461, 462, 466, 463, 464, 465, 477, k.o. ..., ki so v lasti C.C., po skupni ceni 280.000,00 EUR (2. točka izreka) in še odločil, da posebni stroški niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da sta bili za prodajo navedenih zemljišč vloženi dve zahtevi za odobritev pravnega posla. Citiral je določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki se smiselno uporabljajo tudi za gozdove (47. člen Zakona o gozdovih - v nadaljevanju ZG). Ugotovil je, da je C.C. podal ponudbo za tam navedena zemljišča, ki se prodajajo v paketu, po skupni ceni 280.000,00 EUR. Iz vpogleda v zemljiško knjigo je razvidno, da zemljišča predstavljajo zaščiteno kmetijo. B.B. in A.A. sta solastnika zaščitene kmetije ..., Č.Č. pa lastnik zaščitene kmetije ... S pridobitvijo teh zemljišč bi se povečali oziroma zaokrožili dve kmetiji (18. člen ZKZ). Iz potrdila o namenski rabi Občine Kamnik z dne 10. 5. 2018 izhaja, da so zemljišča s parc. št. 463, 466, 462, 461, 460, 459/1, 459/2 po osnovni in podrobni rabi gozdna zemljišča, zemljišča s parc. št. 477, 465, 464 pa v območju stavbnih zemljišč (ZD - druge urejene zelene površine). Organ je nadalje po podatkih GURS ugotovil sosednja zemljišča ponujenih zemljišč in ugotovil, da sta A.A. in B.B. lastnika oziroma solastnika sosednjih zemljišč, enako tudi tožnik. Zemljišča, ki so predmet prodaje, so tudi prostorsko zaokrožena. Ker so A.A. in B.B. ter tožnik mejaši na nekatere izmed prodajanih nepremičnin, so enakovredni prednostni upravičenci. Po opravljeni ustni obravnavi, na kateri je C.C. kot kupca izbral A.A. in B.B., je organ, sledeč ustaljeni upravnosodni praksi, izdal izpodbijano odločbo.

2Drugostopni organ je s svojim aktom potrdil odločitev prvostopnega organa in se dodatno skliceval še na I U 1854/2011. Za odločitev v zadevi je nerelevantna površina zemljišč, ki so predmet prodaje in zemljišč, ki mejijo nanje, kot tudi skupna površina zemljišča v lasti katerega od sprejemnikov ponudbe, saj ZG te lastnosti ne opredeljuje kot dejstvo, ki bi lahko vplivalo na prednostno pravico.

3Tožnik je v tožbi uvodoma opozoril na pomanjkljivo voden postopek, zlasti izostanek presoje tožnikovih dejstev in listin, in s tem kršitev določb postopka, zlasti tožnikove pravice do izjave. Organ je sicer pravilno določil ZG kot relevanten predpis glede na rabo obravnavana zemljišča, ni pa argumentirano navedel, zakaj se uporabljajo določbe ZKZ, četudi je 47. člen ZG lex specialis v primerjavi z ZKZ. Za stavbna zemljišča se ne uporablja ne ZKZ in ne ZG, kar je organ tudi spregledal. V skladu z ustaljeno sodno prakso se uporabi pretežnostno načelo (III U 366/2012, I U 880/2017). Organ bi moral uporabiti ZG, pri čemer pa iz odločbe ni jasno, zakaj ga ni uporabil. Zemljišče v lasti tožnika meji na največjo in tudi druge gozdne parcele prodajalca. Najbližja parcela kupcev A.A. in B.B. s št. 476 ne meji na gozd prodajalca. Že zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ima prednostno pravico po desetem odstavku 47. člena ZG tožnik. Sicer pa drugi odstavek 23. člena ZKZ določa ravnanje organa v primeru konkurence kmetov. Tega pa organ tudi ni uporabil, pa bi ga moral, če je postopal po ZKZ. Tožniku namreč kmetijska dejavnost predstavlja edino oziroma poglavitno dejavnost, kupcema A.A. in B.B. pa ne, saj se udejstvujeta tudi v gospodarstvu. A.A. je namreč predsednik D. z.o.o., ki ima sedem zaposlenih, ob tem, da je le solastnik teh parcel. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in in zadevo posreduje v ponovno odločitev, podrejeno samo odloči ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.

5Stranki z interesom A.A. in B.B. sta v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe, opozorila, da izvedeni zemljiškoknjižni in katastrski podatki popolnoma zadostujejo za sprejeto dokazno oceno. Kriterij površine zemljišče pa ne pride v poštev ne po ZKZ in ne po ZG. Sicer pa stranki z interesom pridobivata več kot 97 % prihodkov iz kmetijske dejavnosti, kar potrjujejo podatki spisov. Predlagala sta zavrnitev tožbe in naložitev tožniku povračila njunih stroškov postopka.

6Stranka z interesom C.C. v danem roku na tožbo ni odgovoril, sodišče je zaprosil za prednostno reševanje zadeve.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa o odobritvi pravnega posla glede gozdnih in stavbnih zemljišč parc. št. 459/2, 459/1, 460, 461, 462, 466, 463, 464, 465, 477, k.o. ..., last C.C., s kupcema A.A. in B.B. in posledično zavrnitev odobritve pravnega posla za ista zemljišča s tožnikom.

9Kot izhaja iz podatkov izpodbijane odločbe, se je organ pri svoji odločitvi oprl na 47. člen ZG in 23. člen ZKZ. Tožnik ugovarja uporabi določb ZKZ, saj velja v obravnavanem primeru ZG kot lex specialis.

10Sodišče se strinja s tožnikom, da je v primeru, ko so predmet odobritve pravnega posla (tj. prometa s kmetijskimi zemljišči) gozdna zemljišča (kar med strankami ni sporno), pravna podlaga za presojo prednostnih upravičenj ZG kot lex specialis. In ZG je organ tudi uporabil. Deseti odstavek 47. člena ZG namreč določa, da, razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena (v katerih je določena predkupna pravica RS oziroma lokalne skupnosti v tam navedenih primerih) ima lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, prednostno pravico pri nakupu tega gozda; če ta prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Ker pa so v obravnavanem primeru tako A.A. in B.B., kot tožnik lastniki zemljišč, ki mejijo na gozdna zemljišča, ki se prodajajo, in so torej na istem mestu predkupnih upravičencev po citiranem desetem odstavku 47. člena ZG, je organ pri nadaljnji presoji prednostnega upravičenca pravilno uporabil ZKZ. Na uporabo slednjega napotuje že ZG, ko v enajstem odstavku istega člena (tj. člena 47) določa, da se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov smiselno uporabljajo določbe zakona o kmetijskih zemljiščih, če ni s tem zakonom določeno drugače. Ker ZG v primerih, kot je obravnavani (ko imata kupca ali več kupcev enak vrstni red), ne določa nadaljnjih kriterijev za izbiro, je tudi po oceni sodišča organ pravilno uporabil (po analogiji) četrti odstavek 23. člena (ta določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec kmetijsko zemljišče proda vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom tega zakona), po katerem kupca izbere prodajalec. In ker je prodajalec C.C. izbral kot kupca A.A. in B.B., je organ pravilno temu tudi sledil.

11Zato ni možno upoštevati nadaljnjega ugovora tožnika, da bi moral organ uporabiti drugi odstavek 23. člena ZKZ. To določbo upravni organ uporabi v primerih odobritve pravnega posla s kmetijskimi zemljišči v primerih, ko imajo po ZKZ (po prvem odstavku 23. člena) uveljavljenih prednostnih upravičenjih pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače (kar za gozd je - kot zgoraj pojasnjeno), prednostni upravičenci enak vrstni red in se zato uporabijo še nadaljnji kriteriji (solastništvo, kmet mejaš, zakupnik, drug kmet, itd.). ZG pa pri uveljavljanju predkupne pravice določa le (kot že zgoraj povzeto): lastništvo zemljišča, ki meji na gozd oziroma, če takega potencialnega kupca ni, lastništvo zemljišča, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja. V primerih, ko se ugotavlja predkupna pravica glede na prodajano kulturo zemljišča, ZKZ in ZG nista v razmerju nadrejenosti oziroma podrejenosti. Zato tudi ni relevantno, da tožniku kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost, za razliko od A.A., ki se udejstvuje tudi v gospodarstvu (kot predsednik D. z.o.o.) (stranki z interesom A.A. in B.B. sicer temu v odgovoru na tožbo ugovarjata z navedbo, da 97 % prihodkov pridobivata iz kmetijske dejavnosti, kar izkazujeta z dokumentacijo v upravnih spisih).

12Tožnik tudi ugovarja, da bi moral organ slediti pretežnostnemu kriteriju (pri tem se sklicuje na sodno prakso, npr. II U 366/2012 in I U 880/2017), vendar ga napačno razlaga, saj meni, da ima močnejšo predkupno pravico (po desetem odstavku 47. člena ZG), ker meji na prodajana zemljišča z zemljišči, ki imajo večjo površino od strank z interesom A.A. in B.B. Pretežnostni kriterij (kriterij glede na obseg prodajanih zemljišč) se namreč uporablja v primerih, ko so prodajana zemljišča po vrsti rabe (in se prodajajo v ''paketu'') kmetijska zemljišča in gozd in je pravilno za ugotovitev materialne podlage (ZKZ ali ZG), ki bo odgovorila na vprašanje, kdo je prednostni upravičenec, poiskati navezno okoliščino, ki utemeljuje uporabljeno pravno podlago za določitev vrstnega reda predkupnih upravičencev. Torej v primeru, ko se večinsko prodaja gozd, je treba uporabiti ZG (tako sodišče v I U 880/2017, in tudi v III U 366/2012, U 2540/2007, I U 748/2016). In na podlagi ZG je organ v tej zadevi, ko so prodajana zemljišča po vrsti rabe gozdna zemljišča (razen zemljišč s parc. št. 477, 465, 464, ki so po vrsti rabe stavbna zemljišča, glede česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju), odločil. Sodišče še dodaja, da ne drži, da (po oceni tožnika) najbližje zemljišče s parc. št. 476 A.A. in B.B. ne meji na gozd prodajalca, saj (kot izhaja iz odločbe in podatkov spisov) meji na parc. št. 463, ki je po vrsti rabe gozd.

13Tožnik še ugovarja, da za stavbna zemljišča ZKZ in ZG ne veljata. Tudi s tem ugovorom se sodišče načeloma strinja, vendar mu ne more slediti glede na že povzete dejanske okoliščine v zadevi. Prodajalec se je v tem primeru odločil, da ponudi zemljišča v ''paketu'', po skupni ceni 280.000,00 EUR (in kar je postavil tudi kot pogoj pri nakupu), pri čemer so zemljišča s parc. št. 459/2, 459/1, 460, 461, 462, 466, 463, po vrsti rabe gozdna zemljišča, zemljišča s parc. št. 477, 465, 464 pa stavbna zemljišča in vsa predstavljajo skupaj zaščiteno kmetijo. Vsebina ponudbe je v domeni prodajalca in v primeru, ko ponudba prodajalca, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, poleg tega zemljišča obsega še stavbno zemljišče, ni nedopustna. Gre za izraz volje prodajalca in pomeni le, da se je prodajalec odločil, da tudi zemljišče, ki je sicer stavbno, ponudi prednostno predkupnim upravičencem po ZG oziroma ZKZ. To pa ni nezakonito, saj ZKZ in ZG omejujeta prodajalca le pri prodaji kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda. Pogoj ponudbe, da se gozdna (ali kmetijska) zemljišča prodajajo skupaj s stavbnim zemljiščem, v kompletu, tudi ni v nasprotju z namenom ZG oziroma ZKZ, še zlasti, če gre za prodajo zaščitene kmetije. Temu pritrjuje tudi sam pojem ''zaščitene kmetije'' oziroma njegova razlaga. Zaščitena kmetija je po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG, natančno 1., 2. in 3. člen ZDKG) namreč več kot le kmetijska oziroma gozdna zemljišča; kmetija so tudi druge nepremičnine, objekti in premičnine. Sama zemljišča namreč ne zadoščajo za izvrševanje redne kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, temveč morajo biti podani še drugi, zlasti infrastrukturni pogoji ali vsaj možnosti za postavitev objektov, če jih ni (tako Vrhovno sodišče v sklepu, X Ips 46/2017 z dne 17. 10. 2018). Ker v tem primeru prodajalec prodaja zaščiteno kmetijo kupcema, ki sta tudi solastnika zaščitene kmetije, se bo na ta način povečala oziroma zaokrožila obstoječa zaščitena kmetija. To pa je tudi skladno z 18. členom ZKZ.

14Glede na zgoraj povzete pravno relevantne okoliščine, ki izhajajo (tudi) iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pa zato tudi ni možno pritrditi tožniku, da se organ ni opredelil do vseh za odločitev pomembnih dejstev, ki jih je ta navajal. Zatrjevana kršitev določb postopka tako ni podana in je odločitev možno preizkusiti. Tožnik je tudi aktivno sodeloval v postopku, imel možnost izjave, ki jo je v postopku pred izdajo prvostopne odločbe, kot tudi v nadaljevanju postopka, izkoristil. Do kršitve pravice do izjave tako tudi ni prišlo.

15Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

16Sodišče je odločilo o zadevi na nejavni seji, brez oprave glavne obravnave, ker je tožnik ni predlagal, prav tako ni predlagal izvedbe dokazov, odločitev v zadevi pa je sodišče moglo sprejeti na podlagi podatkov upravnih spisov ter tožbenih navedb (smiselno druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

18Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka strank z interesom A.A. in B.B. temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. ZUS-1 namreč ne ureja povračila stroškov strank z interesom, zato se v takih primerih uporablja ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški se povrnejo, stranke, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker sta stranki z interesom predlagali zavrnitev tožbe, tako pa je odločilo tudi sodišče, to pomeni, da sta s svojim zahtevkom uspeli, vendar je sodišče presodilo, da navedbe v odgovoru na tožbo niso v ničemer pripomogle k dodatni razjasnitvi zadeve oziroma je sodišče moglo odločiti na podlagi podatkov spisa in pravne podlage, ki velja za ta primer. Zato je odločilo, da priglašeni stroški v odgovoru na tožbo strankama z interesom ne gredo.