VSRS Sklep X DoR 213/2019

Predlog se zavrže.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbe Upravne enote Maribor, št. 214-5812/2017 9400, 214-5813/2017 9400, 214-5814/2016 9400 in 214-5815/2016 9400, vse z dne 31. 8. 2017, s katerimi je bilo ugodeno prošnjam tožnikov za izdajo dovoljenj za začasno prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) z veljavnostjo enega leta in z možnostjo podaljšanja.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so tožniki (v nadaljevanju predlagatelji) vložili predlog za dopustitev revizije.

3Predlog ni popoln in ni dovoljen.

4V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V nasprotnem primeru se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

5Iz predloga je mogoče razbrati, da predlagatelji zastavljajo vprašanje, ali je v skladu s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) različnost zakonske ureditve dovoljenja za začasno prebivanje za tujca iz prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 (ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno) in za tujca iz drugega odstavka istega člen (kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev, ker njegova odstranitev iz države v skladu z 72. členom tega zakona ni dovoljena). Obstajal naj ne bi stvaren in razumen razlog, da se prvim izda dovoljenje za največ eno leto, drugim pa z veljavnostjo dveh let z možnostjo podaljšanja, poleg tega za prve ni določena pravica do zaposlitve ali opravljanja del, pravice do zdravstvenega varstva in pravice do denarne socialne pomoči. Ob tem pa niti pravice, ki jih zagotavlja drugi odstavek 51. člena ZTuj-2, niso skladne z ustavnopravnimi zahtevami glede enakosti, spoštovanja človekovega dostojanstva in pravice tujcev do družinskega življenja.

6Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je Upravno sodišče ocenilo, da 51. člen ZTuj-2 glede trajanja dovoljenja za začasno prebivanje in glede pravic imetnika tega dovoljenja, ki se dodelijo v skladu s področnimi zakoni, ni neskladen z Ustavo, saj je položaj tujcev (prosilcev) iz prvega in drugega odstavka omenjenega člena različen. Po prvem odstavku tega člena¹ gre za tujce, ki izkažejo utemeljen razlog, zaradi katerega je njihovo bivanje v Republiki Sloveniji začasno upravičeno, medtem ko drugi odstavek navedenega člena² ureja položaj tujcev, katerih zadrževanje je dovoljeno v Republiki Sloveniji zaradi načela nevračanja, zaradi katerega v okoliščinah iz 72. člena ZTuj-2 odstranitev tujca iz Republike Slovenije ni dovoljena. Gre za dva položaja prosilcev za dovoljenje za začasno prebivanje, ki se v bistvenem razlikujeta in ju je zakonodajalec različno uredil, zato takšna ureditev ni protiustavna.

7Upravno sodišče je torej štelo za dopustno različno trajanje dovoljenja za začasno prebivanje, saj gre pri osebah iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 za tujce, ki jim je pred tem že dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji za vsaj 24 mesecev³ in se jim zato izda dovoljenje za začasno prebivanja z veljavnostjo dveh let. Predlagatelji temu nasprotujejo s pavšalno navedbo, da ni stvarnega in razumnega razloga, da ne bi zakon tudi zanje določil izdaje dovoljenja v enakem trajanju. Ker trditev ni obrazložena, z njo niso izpolnili zahteve, da na kratko obrazložijo, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Le hipotetična možnost, da predlagateljem dovoljenja ne bodo podaljšana (čeprav so jim bila izdana z možnostjo podaljšanja), pa je v obravnavani zadevi neupoštevna, saj predmet presoje ni upravni akt o zavrnitvi take zahteve.

8Čeprav se je Upravno sodišče v sodbi opredelilo tudi glede tožbenih navedb o neustavnosti zakonske ureditve v prvem odstavku 51. člena ZTuj-2, ki da tujcem, ki pridobijo dovoljenje za začasno prebivanje po tej določbi, ne zagotavlja enakih pravic kot imetnikom dovoljenja za začasno prebivanje iz drugega odstavka istega člena, pa Vrhovno sodišče sodi, da navedeno ni bistveno za zakonitost izdanih dovoljenj, saj se o omenjenih pravicah v tem postopku ne odloča. Vrhovno sodišče je sklepu I Up 67/2019 z dne 3. 7. 2019, izdanem v tej zadevi, sicer navedlo, da gre za izpodbijanje časovne omejitve izdanih dovoljenj, pa tudi za uveljavljanje neustavnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijana odločitev. Ni pa se izrecno opredelilo, ali sta zahtevek in odločitev o izdaji dovoljenja za začasno prebivanje sama po sebi tudi že zahtevek in odločitev o priznanju pravice do zaposlitve ali opravljanja dela pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev; pravici tujca, ki nima sredstev za preživljanje, do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje; pravici do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke.

9Prizadevanje predlagateljev, da se tudi zanje v ZTuj-2 določijo enake pravice kot pri tujcih iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, bi bilo z vidika izdanih dovoljenj namreč lahko pomembno le, če bi ta dovoljenja sama po sebi pomenila tudi že odobritev omenjenih pravic in to celo, če stranke takega zahtevka ne bi podale, torej po uradni dolžnosti. Če pa so omenjene pravice predmet obravnavanja na podlagi posebne zahteve v drugem, od izdaje dovoljenja za začasno prebivanje ločenem postopku, njihova zakonska ureditev za obravnavano zadevo ni bistvena, saj nima nobenega vpliva na pravni položaj predlagateljev z vidika rezultata v tem postopku. Glede tega iz sodbe Upravnega sodišča, ki se sklicuje na sodno prakso višjega delovnega in socialnega sodišča, izhaja, da tujci iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pravic ne dobijo avtomatično, ampak le ob izpolnjevanju pogojev iz področnih zakonov. Argumenti za drugačno stališče v predlogu za dopustitev revizije niso razvidni.

10V obravnavani zadevi tako ne gre za primer, ko bi se odločalo o pravicah predlagateljev do zaposlitve ali opravljanja dela, do nujnega zdravstvenega varstva in do izplačila denarne pomoči, bodisi po uradni dolžnosti ali na zahtevo, niti ne za primer, ko bi bilo to predlagateljem zaradi različne zakonske ureditve v postopku izdaje dovoljenj za začasno prebivanje onemogočeno, tujcem iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pa ne. Zato bodo svoje ustavnopravne ugovore glede pravic, urejenih s področnimi zakoni, lahko uveljavljali šele, če bo pristojni organ vlogo za njihovo priznanje zavrnil iz razloga, ker v ZTuj-2 niso posebej določene (tako kot pri imetnikih dovoljenj iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2).

11To pomeni, da predlagatelji v tem delu ne izkazujejo pravnega interesa za revizijo in za predlog, saj s postavljenim vprašanjem in odgovorom nanj ne morejo doseči razveljavitve ali spremembe sodbe Upravnega sodišča in si izboljšati svojega pravnega položaja.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena in drugega odstavka 374. člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.

13V zvezi s predlogom predlagateljev za oprostitev plačila sodne takse Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu ni predvideno.

¹ V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZTuj-2 lahko pristojni organ tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izda dovoljenje za začasno prebivanje in sicer za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar ne dlje od enega leta.
² V času izdaje obravnavanih dovoljenj za začasno prebivanje je drugi odstavek 51. člena ZTuj-2 določal, da lahko pristojni organ tujcu, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev, ker njegova odstranitev iz države v skladu z 72. členom tega zakona ni dovoljena in katerega istovetnost ni sporna, izda dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let.
³ V skladu s prvim odstavkom 73. člena ZTuj-2 pomeni zadrževanje po tem zakonu dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji.