VSL sklep I Cp 1991/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki prvo in drugotoženima strankama prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremične s parc. št. 114/2, vpisano v vl. št. 441, k.o. B., in sicer prvotoženi do višine njej 175/1000 solastnega deleža na nepremičnini s parc. št. 114/2 ter drugotoženi stranki do višine njemu solastnega deleža do 175/1000 na nepremičnin s parc. št. 114/2, vpisano v vl. št. 441, k.o. B..

Proti navedenemu sklepu se tožeča stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da zakonske določbe člena 48 Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni mogoče uporabiti, saj je nepremičnina zemljiškoknjižna last prvo in drugotožene stranke, medtem ko gre v tej zadevi za ustvaritev skupnega premoženja s tretjetoženo stranko. Zato bi sodišče moralo upoštevati, da gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, to je z ustvaritvijo skupnega premoženja.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena toženim strankam, ki v odgovoru na pritožbo sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tožnico pa obremeni s stroški pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker je ocenilo, da niso podani pogoji v smislu določila člena 373 Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ). Ključni razlog za zavrnitev predloga je v oceni sodišča prve stopnje, da ni izkazan že prvi zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe, in sicer verjeten obstoj nedenarne terjatve. Utemeljitev sodišča prve stopnje je v tem delu prepričljiva in pravilna. Glede dejstev za obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe je sodna praksa dokaj stroga in tožnica jih mora izkazati že v samem predlogu, saj v tej fazi postopka namreč še ni kontradiktornega odločanja. Tudi po presoji sodišča druge stopnje tožnica ni uspela izkazati verjetnega obstoja vtoževane terjatve in s tem ni zadostila pogojem za izdajo začasne odredbe v smislu citirane določbe člena 272 ZIZ. Kot pravilno izpostavlja prvostopenjsko sodišče, tožnica na podlagi zatrjevanega vlaganja v nepremičnino, ki je v lasti prvo in drugotožene stranke v smislu določbe 1. odst. 48. člena SPZ, ne more pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini, pač pa bi lahko pridobila zgolj terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Enako velja tudi, v kolikor uveljavlja terjatev iz naslova ustvaritve skupnega premoženja po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ko bi šlo za istovrstno terjatev skupnih lastnikov zoper zemljiškoknjižna lastnika. Začasna odredba je namreč sredstvo zavarovanja vtoževane terjatve, ki pa izrecno ne glasi v smislu zgornjih navedb, kar sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, pri tem pa je sodišče dolžno presojati verjetnost terjatve zgolj v okviru tožbenega zahtevka, na katerega je vezano (člen 2 ZPP). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da za uveljavljeno terjatev tožnice ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, je tako v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna in je pritožbene navedbe ne omajajo. Zato se tudi utemeljeno ni spuščalo v presojo, ali so podani drugi pogoji iz 2. odst. 272. člena ZIZ, saj citirana določba terja kumulativno izpolnitev tako enega od teh pogojev kot tudi obstoja verjetnosti terjatve, da je mogoče predlagano začasno odredbo izdati.

Uveljavljani pritožbeni razlog pritožnice tako ni podan, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP oziroma v zvezi s členom 15 ZIZ), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

Sodišče druge stopnje o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, saj gre za odločanje o začasni odredbi tekom pravdnega postopka in so le-ti del pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno s končno odločbo.