VSL Sodba II Cp 1871/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo 13. 10. 2014 sklenila prvi toženec kot darovalec in drugi toženec kot obdarjenec in katere predmet je nepremičnina ID znak 000, nična (I. točka izreka). Prav tako je ugotovilo, da je nepremičnina, ki je bila predmet darilne pogodbe, skupno premoženje tožnice in prvega toženca in da znaša tožničin delež na nepremičnini 9/25, delež prvega toženca pa 16/25 (II. točka izreka), ter da je neveljavna vknjižba lastninske pravice drugega toženca, ki je bila opravljena po sklepu Okrajnega sodišča v Piranu z 22. 10. 2014 in se zato izbriše ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice na ime H. R. (III. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki celotne pravdne stroške (V. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Pritožuje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče zmotno odločilo, da tožencu pripada 32/50 na nepremičnini, tožnici pa 18/50. Sodišče je štelo, da določitev solastninskih deležev zakoncev na posamezni stvari skupnega premoženja ni dopustna in zato ni utemeljen zahtevek za vpis solastninske pravice na deležu tožnice do 9/25 nepremičnine. Če bi bilo to res, potem sodišče v tej pravdi ne bi smelo ugotavljati in določati deležev na nepremičnini, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da imata pravdni stranki poleg te nepremičnine še nepremičnine v ZDA in BiH. Sodišče je z ugotavljanjem deleža tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju v Republiki Sloveniji ravnalo v nasprotju z lastnim materialnopravnim stališčem. Poleg tega toženec v tej pravdi ni postavil zahtevka za ugotovitev deleža na skupnem premoženju, ampak je to storila le tožnica. Ker je zakonska domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, mora tisti zakonec, ki šteje, da mu gre večji delež od polovice, to zahtevati. Prvostopenjsko sodišče je zato odločilo mimo tožbenega zahtevka, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica in prvi toženec sta bivša zakonca, drugi toženec pa je njun sin. Tožnica in prvi toženec sta 14. 10. 2009, ko je zakonska zveza med njima še trajala¹, kupila nepremičnino ID znak 000, ki v naravi predstavlja polovico stanovanjskega dvojčka. Prvi toženec je z darilno pogodbo s 13. 10. 2014 nepremičnino podaril drugemu tožencu (sinu). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da predstavlja obravnavana nepremičnina skupno premoženje tožnice in prvega toženca, s katerim je razpolagal prvi toženec brez tožničinega soglasja. Štelo je, da sta toženca darilno pogodbo sklenila z namenom izigrati tožnico, saj sta vedela, da je nepremičnina skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Zato je razsodilo, da je darilna pogodba s 14. 10. 2014 nična in posledično ugodilo zahtevku po izbrisni tožbi ter izbrisalo lastninsko pravico, vknjiženo v korist drugega toženca, z odredbo ponovnega vpisa lastninske pravice v korist prvega toženca (prejšnjega lastnika) oziroma vzpostavijo prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

6Tožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o ničnosti darilne pogodbe in ugotovljenem skupnem premoženju na sporni nepremičnini, ampak izpodbija ugotovljene deleže na skupnem premoženju in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Prvostopenjsko sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. Na nepremičnini želi polovičen delež ter vpis lastninske pravice na nepremičnini v polovičnem deležu v njeno korist. Očita, da sodišče ne bi smelo določiti deležev na tej nepremičnini, saj imata stranki nepremičnine še v ZDA in BiH. Meni, da sodišče prvemu tožencu ne bi smelo določiti višjega deleža od 1/2, saj ni postavil nasprotnega zahtevka. Po oceni pritožbenega sodišča pritožbeni očitki niso utemeljeni.

7Skupno premoženje zakoncev je res enoten in nedeljiv pojem, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja. V skladu s sodno prakso lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje, vendar bo določitev deležev na skupnem premoženju v prvi pravdi (čeprav je predmet postopka le ena stvar iz skupnega premoženja) zaradi učinka res iudicata zavezovala tudi v naslednji pravdi, katere predmet bo druga stvar, ki prav tako spada v skupno premoženje. Zakonec zato ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja, vendar bo delež, ki ga bo ugotovilo sodišče v prvi pravdi, predstavljal delež na vsem premoženju in ne le na posamezni stvari, ki je predmet konkretnega postopka (sodba VS RS II Ips 54/2017).

8Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tekom trajanja zakonske zveze ustvarili skupno premoženje, ki obsega poleg obravnavane nepremičnine v Sloveniji tudi nepremičnini v ZDA in BiH², vendar tožnica zahteva le ugotovitev obstoja in deležev na skupnem premoženju, ki predstavlja nepremičnino v Sloveniji. Prav tako ni zahteval ugotovitve skupnega premoženja na (ostalih) nepremičninah v tujini (ZDA, BiH) prvi toženec. In ker tožnica s tožbo niti toženec z nasprotnim zahtevkom nista zajela vsega premoženja, je ravnalo prvostopenjsko sodišče pravilno, ko je odločalo le o deležu na premoženju, ki je bil s tožbenim zahtevkom zajet, saj kot je bilo že obrazloženo, skupno premoženje ne onemogoča ločenega obravnavanja posameznih enot, niti ni zakonec dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja.

9Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je prvemu tožencu njegov brat podaril 20.000 EUR ter da je bil ta znesek posebno premoženje prvega toženca. Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija. Podarjenih 20.000 EUR je prvi toženec vložil v pridobitev nepremičnine ID znak 000. Prvi toženec je tekom postopka zatrjeval, da predstavlja skupno premoženje tožnice in njega (le) 1/2 obravnavane nepremičnine, druga polovica pa je njegovo posebno premoženje. Vendar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je celotna nepremičnina njuno skupno premoženje (kar pritožbeno ni izpodbijano), podarjenih 20.000 EUR pa posebno premoženje prvega toženca (kar prav tako pritožbeno ni izpodbijano). Toženčevo posebno premoženje, ki pa ga je vložil v skupno premoženje, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri velikosti deležev na skupnem premoženju.

10Tudi glede načina uveljavljanja deleža toženega zakonca na skupnem premoženju pritožbeni očitki niso utemeljeni. Tožbo običajno vloži tisti zakonec, ki zatrjuje, da je njegov delež večji od 1/2. Če v taki pravdi tožena stranka meni, da je njen delež 1/2, lahko svojo pravico uveljavlja z ugovorom (taka je bila ustaljena sodna praksa). Če bi vložila nasprotno tožbo z zahtevkom, da znaša njen delež 1/2, bi bilo treba njeno tožbo zaradi obstoja litispendence zavreči. Če pa meni, da je njen delež večji od 1/2, ugovor ne zadošča, ker je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP). Sodna praksa je pravno mnenje v nekaterih primerih nadgradila in je vzpostavila pomen vpisa v zemljiško knjigo.³ Čeprav je sodna praksa ves čas dopuščala, da toženi zakonec nadpolovični delež na skupnem premoženju uveljavlja z ugovorom, je Vrhovno sodišče RS v več zadevah (II Ips 98/2013, II Ips 376/2011 in II Ips 61/2012) poudarilo, da mora toženi zakonec nadpolovični delež uveljavljati z nasprotno tožbo. Ugovor v takem primeru ne zadošča, ker je sodišče vezano na postavljeni zahtevek. Kljub temu, da je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je treba nadpolovični delež uveljavljati z nasprotno tožbo, pa to ne pomeni, da je moč vse ugovore nadpolovičnega deleža avtomatično zavrniti z argumentom, da je toženi zakonec izbral napačno obliko pravnega varstva in bi moral vložiti nasprotno tožbo. Tako postopanje bi bilo v nasprotju z načelom zaupanja v pravo oziroma s pravno varnostjo, saj ne bi upoštevalo, da je sodna praksa dopuščala, da lahko toženi zakonec nadpolovični delež uveljavlja z ugovorom. Kadar zakonec v skladu z zakonsko domnevo uveljavlja polovični delež na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR) sodišče odloči v okviru zahtevka, če prisodi zakoncu manjši delež od polovičnega (delna ugoditev zahtevku; prvi odstavek 2. člena ZPP). Izrek pri odločanju o deležih skupnega premoženja vedno vsebuje odločitev o deležih obeh zakoncev na skupnem premoženju. S tem, ko sodišče prvemu zakoncu prisodi manjši delež, hkrati odloči, da je delež drugega zakonca večji. Nasprotna tožba, s katero bi drugi zakonec uveljavljal večji delež na skupnem premoženju, bi pomenila odločanje o isti stvari in bi bilo treba zahtevek zaradi litispendence zavreči (189. člen ZPP).

11V gornjih vodilih je tudi odgovor na pritožbene navedbe tožeče stranke, da prvi toženec ni vložil nasprotnega tožbenega zahtevka. Zatrjeval je, da polovica nepremičnine predstavlja njegovo posebno premoženje, dokazal pa je (le), da predstavlja podarjenih 20.000 EUR njegovo posebno premoženje. Prvostopenjsko sodišče je posebno premoženje prvega toženca, vloženo v skupno premoženje s tožnico, pravilno upoštevalo v višini njegovega deleža, ki se je odrazil v 16/25⁴. S tem, ko je tožnici prisodilo manjši delež od zatrjevanega, je hkrati odločilo, da je delež drugega zakonca večji.

12Prvostopenjsko sodišče je, ko je ugotovilo ničnost darilne pogodbe, s katero je bila prenesena lastninska pravica na nepremičnini, ki je bila v zemljiško knjigo vpisana na prvega toženca, na drugega toženca, ugodilo zahtevku po izbrisni tožbi ter odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z vpisom lastninske pravice na odsvojitelja oziroma prvega toženca. S tem bo prvi toženec ponovno vpisan v zemljiški knjigi na tej nepremičnini v celoti (zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja). Vendar to ne pomeni, da tožnica ne bi mogla doseči vpisa svojega lastninskega deleža. Na podlagi pravnomočne sodbe v tej pravdi se lahko vpiše tožničin delež na nepremičnini v zemljiško knjigo.

13Pritožbeno sodišče je tako iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi o zadevi, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

¹ Zakonska zveza je bila sklenjena 7. 1. 1989, razvezana pa 6. 12. 2016.
² Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) v drugem odstavku 67. člena za spore o premoženjskih razmerjih med zakonci, katerih premoženje je delno v Republiki Sloveniji in delno v tujini, sicer dovoljuje, da sme sodišče Republike Slovenije odločati o premoženju, ki je v tujini, vendar z omejitvami: samo v okviru spora, v katerem se odloča tudi o premoženju v Republiki Sloveniji in samo, če toženec privoli, da sodi sodišče Republike Slovenije.
³ Če je v zemljiški knjigi toženi zakonec vpisan kot lastnik celotne nepremičnine, tožeči pa zatrjuje, da nepremičnina spada v skupno premoženje, mu ni treba vložiti nasprotne tožbe, saj je nepremičnina nanj že v celoti vpisana.
⁴ Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da predstavlja delež prvega toženca 64 % (64/100 oziroma 32/50 oziroma 16/25), delež tožnice pa 36 % (oziroma 36/100 oziroma 18/50 oziroma 9/25).