VSL Sodba I Cp 2329/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je opustitev uveljavljanja nujnega dednega deleža dolžnika M. M. do deleža ¼ zapuščine po pokojnem očetu A. A. v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju D 26/2014 v razmerju do tožnice kot upnice brez učinka do višine njene terjatve, ki znaša 79.927,53 EUR, ki jo ima do M. M. (I), zato je toženka, ki je vnukinja zapustnika, kot dedinja dolžna dopustiti, da tožnica terjatev do dolžnika M. M. poplača iz ¼ deleža zapuščine po njenem pokojnem dedku A. A. in sicer iz nepremičnin z ID znakom: parcela 1, parcela 2, parcela 3 in parcela 4 ter denarnih sredstev na TRR št. ..., vendar največ do višine terjatve tožnice, ki je 79.927,53 EUR (II). Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek glede izpodbijanja dejanj - opustitev uveljavljanja nujnega dednega deleža dolžnice B. B. do deleža ¼ zapuščine po pokojnem očetu A. A., ker tožnica ni izkazala obstoja terjatve do te dolžnice (III). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (IV).

2Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je sklep o odpustu obveznosti postal pravnomočen 29. 8. 2016. Pravilen datum pravnomočnosti sklepa je 14. 9. 2016. A. A. je umrl 3. 1. 2014 in od takrat dalje je tožničina dolžnica B. B. dedinja zapustnika. Stečajni dolžnik se ne sme odpovedati dediščini. Tako ravnanje je izenačeno z neuveljavljanjem nujnega deleža, kot to določa 3. alineja 2. točke prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Dejanja, storjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, so nična in jih sodišče ne sme upoštevati na podlagi 3. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V kolikor bi stečajna dolžnica zapuščinsko sodišče obvestila, da je v postopku osebnega stečaja zapuščinsko sodišče ob izdaji sklepa o dedovanju ne bi smelo upoštevati, da stečajna dolžnica ne uveljavljanja dednega deleža. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožnica ni izkazala terjatve zoper dolžnico, saj terjatev tožnice do poteka roka za vložitev tožbe za izpodbijanje odpusta obveznosti ni prenehala in jo tožnica v stečajnem postopku še vedno lahko uveljavlja. Vsak upnik lahko za terjatev, za katero učinkuje pravnomočni sklep o odpustu obveznosti, od sodišča zahteva, da razveljavi odpust obveznosti, o katerem je sodišče odločilo s sklepom, če je dolžnik s prikrivanjem ali lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju ali z drugačno prevaro dosegel izdajo sklepa o odpustu obveznosti. Stečajna dolžnica B. B.¹ je bila že v izvršilnih postopkih seznanjena z vrednostjo parcel, ki so bile predmet zapuščine. Skupna vrednost je 470.636,33 EUR in ne zgolj 42.000,00 EUR, kot zatrjuje toženka. Stečajna dolžnica je s tem, ko ni uveljavljala nujnega dednega deleža vedela, da škoduje tožnici, saj je bila izvršba zoper njo že več let neuspešna. Tožnica ima pravico predlagati začetek postopka osebnega stečaja nad pozneje najdenim premoženjem stečajne dolžnice na podlagi 3. odstavka 411. člena ZFPPIPP. Sodišče bi moralo toženki naložiti, da tožnici povrne vse pravdne stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica v celoti uspela. Toženka tudi ni pravočasno (do konca glavne obravnave) priglasila pravdnih stroškov.

3Toženka izpodbija obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče njenih pritožbenih razlogov ne povzema, ker se bo do njih opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve. V izogib ponavljanju izpostavlja zgolj očitek toženke, da izpodbijana sodba ni izvršljiva, ker je toženka glede na vrstni red že vpisanih terjatev upnikov v zemljiški knjigi, ne sme dopustiti poplačila le terjatve tožnice iz zapuščine, saj bo o poplačilu upnikov odločalo sodišče v izvršilnem postopku.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnice

6Stečajni postopek vpliva samo na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka² (252. člen ZFPPIPP). Samo te je treba prijaviti v stečajnem postopku (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP). Teh terjatev ni dovoljeno uveljavljati izven stečajnega postopka (načelo koncentracije – prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Zamuda roka za prijavo terjatve ima za posledico prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).³ Če je terjatev prerekana, je treba v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev obstoja terjatve (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP). Zamuda roka ima za posledico prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika (četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP). Če upnik kljub zamudi vloži tožbo, je treba tožbeni zahtevek zavrniti, ker je zaradi prenehanja terjatve neutemeljen.⁴ Ena od najpomembnejših razlik med stečajem pravne osebe in osebnim stečajem (stečajem fizične osebe) je ta, da pravna oseba z zaključkom stečajnega postopka vedno preneha, fizična oseba pa nikoli. Zato morajo biti vsa pravna razmerja, v katera je vstopila pravna oseba, pred zaključkom stečajnega postopka razrešena, za fizično osebo pa to ne velja, ker ostanejo vse njene pravice in obveznosti, torej tudi obveznosti iz naslova terjatev njenih upnikov, tudi po zaključku stečajnega postopka še naprej veljavne. Tudi v primeru odpusta obveznosti se samo spremenijo v neizterljive (naturalne – 409. člen ZFPPIPP).⁵

7Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno pojasnilo, da je bil v stečajnem postopku zoper B. B. St 0000/2012 dne 20. 8. 2012 izdan sklep o odpustu obveznosti, ki je postal pravnomočen 29. 8. 2016. Iz priloženega sklepa o končanju postopka osebnega stečaja⁶ izhaja, da je bil izdan 29. 8. 2016 in ne 20. 8. 2012, kot je to zmotno navedlo sodišče prve stopnje v sodbi in da ni postal postal pravnomočen 29. 8. 2016, temveč 14. 9. 2016. Te zmotne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa niso odločilne za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8Tožnica očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, da ni izkazala obstoja terjatve zoper dolžnico B. B. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da je bil v postopku osebnega stečaja zoper B. B. izdan sklep o odpustu obveznosti. Ta sklep je postal pravnomočen 14. 9. 2016. Na podlagi 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali so jih upniki prijavili ali ne. Odpust obveznosti učinkuje torej tudi za terjatev, ki jo ima tožnica zoper stečajno dolžnico. Upnik lahko na podlagi prvega odstavka 411. člena ZFPPIPP od sodišča (v stečajnem postopku) zahteva, da razveljavi odpust obveznosti, če je stečajni dolžnik s prikrivanjem oziroma lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju ali z drugačno prevaro (npr. če se je kljub izrecni zakonski prepovedi kot jo določa 3. alineja 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP odpovedal dediščini oziroma ni uveljavil nujnega dednega deleža), dosegel izdajo sklepa o odpustu obveznosti, vendar je na podlagi drugega odstavka 411. člena ZFPPIPP rok za vložitev te tožbe tri leta od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti. Tožnica ima terjatev zoper dolžnico, vendar nima pravice, da to terjatev sodno uveljavlja. Tožnica bi morala v okviru stečajnega postopka zahtevati razveljavitev odpusta obveznosti z učinki erga omnes. Šele z morebitno uspešno razveljavitvijo odpusta obveznosti bi prenehale pravne posledice, ki so nastale s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti, in bi znova “oživele” vse terjatve do stečajne dolžnice B. B. (ne le tožničine, marveč tudi terjatve drugih upnikov), ki so prenehale s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti. Zato v predmetnem postopku ne zadostuje zatrjevanje tožnice, da njena terjatev do dolžnice obstaja, ker obstaja možnost, da bo uspela s svojim zahtevkom pred stečajnim sodiščem. Enak je odgovor tudi na navedbe tožnice, da njena terjatev do dolžnice obstaja in jo lahko sodno uveljavlja, ker se nad pozneje najdenim premoženjem stečajne dolžnice lahko začne nov stečajni postopek. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ta okoliščina lahko predpostavka za razveljavitev odpusta obveznosti iz prvega odstavka 411. člena ZFPPIPP, s tem, da se na podlagi tretjega odstavka 411. člena ZFPPIPP šteje, da predlog, s katerim upnik predlaga začetek postopka osebnega stečaja nad pozneje najdenim premoženjem, vključuje tudi zahtevo za razveljavitev sklepa o odpustu obveznosti.

9Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni izkazala obstoja terjatve zoper dolžnico B. B., kar je na podlagi 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) predpostavka za izpodbijanje dolžnikovih dejanj, zato je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

10Tožnica se tudi neutemeljeno zavzema, da bi toženka morala plačati vse stroške v zvezi z začasno odredbo, ker je tožnica z njo v celoti uspela. Sodišče prve stopnje je 28. 2. 2018 izdalo sklep P 242/2018-II (začasno odredbo), s katero je tožnica res uspela, vendar pa je pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov odločilno načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Pritožbeno izpostavljanje uspeha tožnice v fazi izdaje začasne odredbe, na odločitev o stroških torej ne more vplivati.⁷ V pritožbi tožnica izpostavlja, da toženka ni pravočasno priglasila pravdnih stroškov, ker jih ni priglasila do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku 16. 5. 2019 dovolilo toženki, da vloži stroškovnik v roku treh dni. Sodišče prve stopnje je stroškovnik toženke prejelo 17. 5. 2019. Glede na uspeh v pravdi je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

O pritožbi toženke

11Toženka v pritožbi pojasnjuje, da je po zapustniku A. A. v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Šentjurju D 26/2014 dedovala na podlagi oporoke, da je šlo za oporočno in ne za zakonito dedovanje ter da se dolžnik upnice M. M. ni odpovedal dediščini in zato ne gre za neodplačno razpolaganje dolžnika v korist toženke. Sodišče prve stopnje je v 8. in 9. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da iz razloga, ker M. M. kot zakoniti in nujni dedič v zapuščinskem postopku po svojem očetu ni uveljavljal nujnega dednega deleža (oporočno dedovanje je namreč omejeno z nujnim deležem), ni nič dedoval in je pravni učinek enak, kot če bi se dediščini odpovedal. S tem se je zavestno odpovedal dedovanju zapuščine po očetu. Da se odpoved dediščini šteje za neodplačno razpolaganje, določa tudi četrti odstavek 256. člena OZ.

12Toženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je izdalo neizvršljivo sodno odločbo, ker ne sme dopustiti, da se iz zapuščine poplača le terjatev tožnice, saj bo glede na vrstni red že vpisanih terjatev upnikov v zemljiški knjigi o poplačilu upnikov odločalo sodišče v izvršilnem postopku. Izrek sodbe ne favorizira terjatve tožnice, kot to navaja toženka, temveč zgolj določa, da je toženka dolžna dopustiti, da tožnica svojo terjatev do dolžnika M. M. poplača iz ¼ deleža zapuščine, vendar največ do višine tožničine terjatve. O poplačilu upnikov pa se bo odločalo v izvršilnem postopku, kot to pravilno ugotavlja toženka.

13Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe toženke, ker je sodišče prve stopnje v 8. in 9. točki izpodbijane sodbe podrobno in pravno pravilno argumentiralo, zakaj šteje neuveljavljanje nujnega dednega deleža s strani dolžnika M. M. za pravno dejanje, storjeno v škodo upnice in v 11. točki, na podlagi česa sklepa, da zapuščina ni prezadolžena in da njena vrednost ni zgolj 42.040,33 EUR, kot to trdi toženka.

14Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kakor tudi ne kršitev postopka, ki jih navajata pravdni stranki v pritožbah. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo tožnika pa ni bil potreben (glej prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju stečajna dolžnica.
² Takšna je tudi terjatev tožnice do stečajne dolžnice.
³ Vladimir Balažic: Vpliv stečajnega postopka na pravdni postopek, RS Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, Portorož 4. 3. 2020, str. 2.
⁴ Vladimir Balažic: Vpliv stečajnega postopka na pravdni postopek, RS Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, Portorož 4. 3. 2020, str. 3.
⁵ Vladimir Balažic: Vpliv stečajnega postopka na pravdni postopek, RS Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, Portorož 4. 3. 2020, str. 4.
⁶ Priloga A10.
⁷ Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 293/2019 z dne 17. 4. 2019.