VSRS Sodba II Ips 225/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 6.551,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnica zatrjuje, da je toženec s skupnim premoženjem razpolagal brez njenega soglasja, zato s tožbo zahteva plačilo 894.227,98 EUR¹, kar predstavlja polovico kupnin od prodanih nepremičnin in zneskov, odsvojenih iz bančnega računa.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 27.658,85 EUR. Presodilo je, da sporno odsvojeno premoženje ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, temveč predstavlja posebno premoženje toženca in premoženje njegovih otrok iz prejšnjega zakona.

3Višje sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

4Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zaradi multiple skleroze pri zaslišanjih postavljena v neenak položaj, saj ni sposobna konsistentnega odgovarjanja, bolezen pa pri sodnikih vzbuja odpor in nezaupanje v tožničino izpovedbo, kar predstavlja kršitev pravice do enakosti pred zakonom. Toženec skupnega premoženja iz prejšnjega zakona ni razdelil, ker je bilo to v celoti last prve žene, ne pa tudi toženca in njegovih otrok. Delež zakoncev na skupnem premoženju je lahko različen le na račun posebnega premoženja, ki ga zakonca vložita v skupno, toženec pa ni dokazal, da je premoženje, ki ga je pridobil v času zakonske zveze pravdnih strank, njegovo posebno premoženje ali premoženje njegovih mladoletnih otrok, ki nista bila pridobitno sposobna. Toženec ni po nekdanji ženi podedoval ničesar. Da nekaj ne spada v skupno premoženje, bi moral dokazovati toženec in ne tožnica, zato sta nižji sodišči napačno uporabili 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

5Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, podredno pa njeno zavrnitev zaradi neutemeljenosti.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

8Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj so naslednje:

- toženec je imel pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico veliko premoženja, ki sta ga s prvo ženo pridobila z delom v času trajanja njune zakonske zveze;

- na sporni račun v Avstriji se niso polagala denarna sredstva, ki sta jih pravdni stranki ustvarili z delom v času njune zakonske zveze (saj teh ni bilo), temveč je bilo na njem premoženje iz prejšnje točke, del denarnih sredstev na računu je bil tudi last toženčevih otrok iz prejšnjega zakona;

- sporne nepremičnine na A., v B. in C. so bile kupljene s premoženjem toženca, ki sta ga s prvo ženo pridobila z delom v času trajanja njune zakonske zveze, in s premoženjem toženčevih otrok; s temi denarnimi sredstvi je bila nepremičnina v C. tudi obnovljena.

9Vrhovno sodišče je že večkrat opozorilo, da ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vsebinsko izpodbijati z zatrjevanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki v resnici pomenijo prikrito izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Kadar so očitki o procesnih kršitvah le skonstruirani, njihov končni cilj pa je zgolj napad na dokazno oceno, in so tudi sicer očitno neutemeljeni ter je stranka nanje že dobila odgovor, se Vrhovno sodišče z njimi (ponovno) ne ukvarja.²

10Tožnica v reviziji ni navedla niti, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile podane v izpodbijanih sodbah, temveč se je (z izjemo kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije pri njenem zaslišanju) le na splošno sklicevala na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar je, glede na to, da Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP), premalo.

11Zatrjevanje, da je bila tožnica zaradi bolezni med zaslišanjem postavljena v neenakopraven položaj, ker ob postavljanju vprašanj in skakanju v besedo s strani toženca, ni bila sposobna konsistentnega odgovarjanja, lahko pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP,³ ki jo je skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP treba uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se stranka sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tožnica je bila na obravnavi prisotna skupaj s svojo pooblaščenko, pred vložitvijo revizije pa te kršitve ni zatrjevala, zato je ni mogoče upoštevati.

12Vrhovno sodišče tudi sicer pripominja, da je sodišče prve stopnje v okviru natančne in poglobljene dokazne ocene prepričljivo pojasnilo, zakaj izpovedbi tožnice ni v celoti sledilo, pri čemer ni izrazilo dvoma v verodostojnost njene izpovedbe zaradi bolezni. Sestavni del zaslišanja stranke je ob upoštevanju načela kontradiktornosti kot izraza pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS tudi postavljanje vprašanj nasprotne stranke⁴, zato tožnica tožencu ne more očitati, da jo je motil s postavljanjem vprašanj. Ker stranke skladno s prvim odstavkom 262. člena ZPP ni mogoče prisiliti k izpovedbi, bi lahko tožnica dokaz s svojim zaslišanjem tudi odklonila, če bi presodila, da zaradi svojega zdravstvenega stanja ne zmore podati ustreznih odgovorov.

13Ker je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje (prvi odstavek 51. člena ZZZDR), sodišči nižjih stopenj pa sta ugotovili, da sta sporno premoženje pridobila toženec in njegova prva žena z delom v času trajanja njune zakonske zveze, so tožničine navedbe, da toženec s prvo ženo sploh ni imel skupnega premoženja, ker je bilo vse njeno, neutemeljene. Kam meri tožnica s trditvami o pridobitni nesposobnosti toženčevih otrok iz prvega zakona, ni popolnoma jasno. V kolikor meni, da mladoletna otroka nista bila sposobna z delom ustvarjati premoženja, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da nižji sodišči nista ugotovili, da bi otroka premoženje pridobila z delom, temveč na podlagi dedovanja. Pripomniti velja, da iz spisovne dokumentacije izhaja tudi, da je bil sin A. A. ob materini smrti polnoleten.

14Tožnica ima prav, ko trdi, da za premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze velja domneva, da spada v skupno premoženje⁵, vendar pa sta sodišči nižjih stopenj v svoji dokazni oceni ob upoštevanju navedene domneve presodili, da je tožencu uspelo dokazati dejstva, ki utemeljujejo sklep, da tudi premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank predstavlja posebno premoženje toženca oziroma premoženje njegovih otrok iz prejšnjega zakona.

15Določbe 59. člena ZZZDR⁶, katerih nepravilno uporabo zatrjuje tožnica, v obravnavani zadevi niso uporabljive. Predpostavka za njihovo uporabo je namreč obstoj skupnega premoženja, na katerem se lahko določajo deleži, v obravnavani zadevi pa sta sodišči nižjih stopenj ugotovili dejstva, na podlagi katerih sta ocenili, da sporne nepremičnine in sredstva na bančnem računu v skupno premoženje pravdnih strank niso spadali.

16Upoštevaje vse navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče je tožencu od priglašenih stroškov priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v priglašenem znesku 5.350,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, kar ob upoštevanju 22% DDV v znesku 1.181,40 EUR skupaj znaša 6.551,40 EUR. Tožnica mora navedeni znesek tožencu povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka do plačila.

¹ Tožnica je s tožbo sicer zahtevala 1,308.922,98 EUR, vendar je v obravnavanem postopku, v katerem sta sodišči nižjih stopenj odločali že tretjič, spornih ostalo le še 894.227,98 EUR.
² Tako: sklep VS RS II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018 ter sodbe VS RS II Ips 312/2017 z dne 28. 6. 2018, II Ips 417/2009 z dne 4. 4. 2013 in II Ips 100/2009 z dne 25. 10. 2012.
³ Kršitev določb o vodstvu glavne obravnave – prvega odstavka 298. člena ZPP.
⁴ Tako: odločba US RS Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997.
⁵ Tako: sodba VS RS II Ips 368/2010 z dne 14. 4. 2011.
⁶ (1) Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. (2) V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.