UPRS Sodba I U 1678/2018-20

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju toženka) ugotovila, da je tožnik spremenil proizvodno napravo MFE ... tako, da jo je dogradil, s čimer je povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 48,00 kW na 70,24 kW ter zaradi navedene spremembe proizvodne naprave glede na odločbo o dodelitvi podpore št. 136-05-0053/0060/2010/0099/2010 z dne 9. 8. 2010 neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni višini 40.756,36 EUR brez DDV (prva točka izreka). Odločila je, da je dolžan v roku 30 dni od prejema odločbe odpraviti kršitev tako, da vrne neupravičeno prejeto podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov s proizvodno napravo MFE ..., v znesku 40.756,36 EUR (vrednost brez DDV) skupaj z zneskom DDV 8.524,80 EUR in zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do dneva vrnitve preveč prejete podpore, zmanjšano za vrnjeni znesek v višini 7.320,00 EUR, ki ga je zavezanec za nadzor vrnil do 9. 5. 2018 družbi A d.o.o., Centru za podpore (2. točka izreka).

2V obrazložitvi navaja, da je nad tožnikom na podlagi četrtega odstavka 365. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) uvedla postopek nadzora. Z ogledom je ugotovila, da je proizvodno napravo dogradil, o čemer je obvestila elektrooperaterja, ki je preveril stanje. Toženko je obvestil, da je tožnik povečal moč oddaje proizvodne naprave tako, da je na streho garaže namestil dodatne fotonapetostne module. Zaradi nedovoljenega povečanja nazivne neto električne moči proizvodne naprave iz 48 kW na 70,24 kW in posledično večje proizvodnje električne energije je tožnik neupravičeno prejel večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo, kot če bi bila električna moč proizvodne naprave skladna z izdano deklaracijo za proizvodno napravo in odločbo o dodelitvi podpore št. 136-05-0053/0060/2010/0099/2010 z dne 9. 8. 2010. Na podlagi tako pridobljenih podatkov je toženka ugotovila, da je tožnik neupravičeno prejemal večji znesek podpore od vključno februarja 2011 do vključno avgusta 2015, ko je dejansko stanje proizvodne naprave uskladil z veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in odločbo o dodelitvi podpore. Tožnik se je strinjal, da so ugotovitve o previsoki proizvodnji pravilne in da je ugotovljeni znesek neupravičeno prejete podpore pravilen. Ugovarjal pa je, da je obveznost vračila preveč plačanega zneska za dobave, opravljene pred septembrom 2014, upoštevaje 3-letni zastaralni rok, že zastarala. Za obveznosti, nastale po septembru 2014, je uveljavljal pravilo iz 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V zvezi s tem je toženka presodila, da je bila tožniku podpora izplačana na podlagi njegovega računa, zaradi česar se ne more sklicevati na določila 191. člena OZ. Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo je nastala šele med izvedbo nadzornega postopka, na podlagi ugotovitev, da je na proizvodni napravi prišlo do sprememb, s katerimi toženka ni bila seznanjena, kot bi v skladu z določili 375. člena EZ-1 morala biti. Glede na navedeno, in ker tožnik kršitve ni odpravil, tj. neupravičeno prejete podpore z zakonitimi zamudnimi obrestmi ni vrnil, je toženka na podlagi drugega odstavka 432. člena EZ-1 izdala odločbo. Poleg kršitve petega odstavka 365. člena EZ-1 je tožnik neupravičeno prejemal javna sredstva v višini, ki mu glede na odločbo o dodelitvi podpore ne pripadajo, in s tem neupravičeno prejel podporo v skupnem znesku 40.756,36 EUR brez DDV oziroma še 8.524,80 EUR DDV-ja.

3Tožnik zoper odločbo vlaga tožbo, v kateri ugovarja, da je terjatev za vračilo neupravičeno prejete podpore zastarala. Gre za pogodbeno razmerje, saj je tožnik dne 3. 9. 2010 z družbo A d.o.o. sklenil pogodbo o zagotavljanju podpore kot obratovalno podporo električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE) v proizvodni napravi MFE ..., moč 48 kW, št. CP/271/2010 (v nadaljevanju Pogodba). Tožnik je v obravnavanem obdobju res zagotavljal električno energijo v količinah, kot jih je toženka pravilno ugotovila na 2. in 3. strani Obvestila o ugotovljenih kršitvah z dne 19. 9. 2017, vendar 349. člen OZ določa, da je zastaralni rok za zahtevke iz pogodbenih razmerij 3 leta. Ker je bil tožnik šele 19. 9. 2017 prvič seznanjen, da toženka zahteva vračilo neupravičeno prejete podpore, so zato zahtevki, nastali pred 19. 9. 2014, zastarali. Obveznost vračila nastane, ko okoriščenec takšno podporo pridobi in ne šele z izvedbo nadzornega postopka. Glede na to je tožnik prejel 7.852,94 EUR neupravičeno prejete podpore, ki jo je v celoti vrnil. Zneska DDV ni prejel neupravičeno, saj je DDV prejela toženka in ne tožnik. Tudi ugotovljena kršitev je bila odpravljena, saj je tožnik za nedovoljeno povečanje moči prešel na samooskrbo, v omrežje pa dobavlja zgolj dovoljeno količino električne energije. Poleg tega je toženka na spremembo podpore pristala, kar izhaja iz 191. člen OZ, ki določa, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice tega zahtevati nazaj. Tožnik ni ničesar prikrival ali potvarjal. Izplačevalec podpore je podjetje A d.o.o., ki bi lahko kadarkoli ugotovilo, da tožnik v sistem dobavlja preveč električne energije. Ker gre za več let trajajoče stanje, je razumel, da je A pristal na to, da lahko proizvaja več električne energije. A d.o.o. je tisti, ki naj bi tožniku domnevno izplačal previsoko podporo in ima zato morebiten zahtevek do tožnika, ki ga lahko uveljavi pred pravdnim sodiščem. Z A d.o.o. je tudi sklenil dogovor, da bo nezastarane dele previsokih podpor vrnil v več obrokih, kar je izpolnil. Odločba prisoja previsoke obresti. Glede zamudnih obresti je tožnika potrebno šteti kot dobroverno osebo, po pravilu 193. člena OZ pa dobroverni pridobitelj plača zamudne obresti šele od dneva vložitve zahtevka dalje. Hkrati je potrebno upoštevati še dogovor z A d.o.o., po katerem je potrebno neupravičeno podporo vrniti z obrestmi po medbančni obrestni meri za eno leto, ki znaša cca 0,2 % letno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

4V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je tožniku dodeljena pravica do podpore državna pomoč in sicer v okviru sheme državne pomoči, ki je skladno z 2. členom Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 kot združljiva z notranjim trgom potrjena s strani Evropske komisije. Podelitev državne pomoči je podvržena pravilom Evropske unije in regulirana z nacionalno zakonodajo; podpora proizvajalcu se dodeli s posamičnim upravnim aktom, ki ga izda toženka, izplačuje pa jo center za podpore oziroma organizator trga z električno energijo - A d.o.o. Toženka je odločbo izdala tudi tožniku. Na podlagi te odločbe in določil EZ-1 je A d.o.o. z njim sklenil Pogodbo, ki podrobneje definira obveznosti v zvezi s samim plačilom finančne pomoči. Zato ne gre za gospodarsko pogodbo, ampak za pogodbo, v kateri so podrobneje definirana razmerja v zvezi z izplačili z odločbo dodeljene državne pomoči. Ker terjatev za vračilo neupravičeno prejete državne pomoči nima narave terjatve iz gospodarske pogodbe, se tudi zastaralni roki iz OZ ne uporabljajo. Toženka je na podlagi 421. člena EZ-1 med drugim pooblaščena za izvajanje nadzora nad imetniki deklaracij in prejemniki podpor. Tako je po uradni dolžnosti uvedla nadzor nad tožnikom, v katerem je ugotovila, da je tožnik po izdaji deklaracije in dodelitvi podpore povečal nazivno električno moč naprave. Posledično je prejel več podpore, kot bi jo smel glede na odločbo o dodelitvi podpore. Zato je na podlagi 375. člena EZ-1 izdala izpodbijano odločbo.

5Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 8. 11. 2018, z dne 29. 1. 2019 in z dne 14. 8. 2019 ponavlja tožbene ugovore, dodatno pa se sklicuje še na Pravila za delovanje centra za podpore (v nadaljevanju Pravila) in trdi, da ta Pravila odstopanje, do kakršnega je prišlo v obravnavani zadevi, dopuščajo. Dodatno ugovarja še toženkini pristojnosti za izdajo izpodbijane odločbe, saj so po 421. členu EZ-1 predmet nadzora le zakonske in podzakonske določbe ter splošni akti ne pa pogodba. Tudi 375. člen EZ-1 ne more biti podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Nadalje iz 64n. člena EZ, pa tudi iz točke 2-6 odločbe o dodelitvi podpore, izhaja, da dobave elektrike, če te presegajo neke napovedane, določene ali dogovorjene količine, niso nezakonite. Poleg tega se toženka napačno sklicuje na EZ-1, saj ta ni veljal v času sklepanja Pogodbe, tj. 3. 9. 2010. Izrek odločbe z dne 8. 6. 2010 ne omejuje nazivne moči na 48 kW, ampak le podeljuje deklaracijo za proizvodno napravo, zato ni bilo nobene omejitve, da se ne bi glasila na 70 kW.

6Toženka v pripravljalnih vlogah z dne 17. 1. 2019 in 5. 7. 2019 v bistvenem ponavlja razloge, na katerih temelji njena odločba in navedbe iz odgovora na tožbo ter še posebej poudarja, da je deklaracija za proizvodno napravo izdana za napravo z določenim številom modulov (z določeno močjo), določenim številom razsmernikov (z določeno močjo) in določeno nazivno močjo. Prejemnik podpore je v skladu s 365. členom EZ-1 dolžan o vsaki spremembi na proizvodni napravi obvestiti toženko. Sporočanje sprememb A d.o.o., pa še to na tak način, da prejemnik pomoči poveča proizvodno moč naprave, proizvede več elektrike in v tem obsegu izstavlja račun za podporo, ne pomeni, da je s tem izpolnil svojo obveznost o spremembi obvestiti toženko.

7Tožba ni utemeljena.

8Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku z odločbo o dodelitvi podpore št. 136-05-0053/0060/2010/0099/2010 z dne 9. 8. 2010 dodeljena podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje po 2. alineji četrtega odstavka 64n. člena tedaj veljavnega Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ). Iz odločbe izhaja, da je bila podpora dana za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi, sončni elektrarni MFE ..., katere nazivna električna moč je 48 kW. Za to proizvodno napravo je tožnik pridobil deklaracijo na podlagi odločbe št. 135-05-0053/0060/2010 z dne 8. 6. 2010.

9Tožnik trdi, da izrek odločbe o deklaraciji ne omejuje nazivne moči proizvodne naprave na 48 kW, ampak le podeljuje deklaracijo za proizvodno napravo. Zato bi se lahko glasila tudi na 70 kW nazivne moči in tako ni nezakonito, če dobavlja elektriko v količini, ki presega količine, proizvedene v napravi z močjo 48 kW. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je toženka po 64f. členu EZ izdala deklaracijo na podlagi zahteve imetnika naprave, ki je to napravo v svoji vlogi opredelil. S tem je podelila deklaracijo za konkretno proizvodno napravo s konkretnimi karakteristikami, in ne za katerokoli proizvodno napravo, ki bi lahko imela kakršno koli nazivno moč. Zato je tudi tedaj veljavni 5. odstavek 64f. člena EZ določal, da Agencija za energijo z odločbo odvzame deklaracijo, če je bila naprava spremenjena tako, da to vpliva na pogoje in zahteve deklaracije. Enako določa sedaj veljavni peti odstavek 365. člena EZ-1. Stališče tožnika, da bi lahko na podlagi odločbe, ki mu podeljuje deklaracijo za napravo, vendar njene nazivne moči ne določa v izreku (ampak jo omenja le v obrazložitvi), uporabljal katerokoli napravo, nazivne moči tudi 70 kW in bi bil posledično upravičen do dodeljene finančne pomoči za proizvodnjo električne energije iz te naprave, tako ne drži. Poleg tega je bil tožnik na podlagi odločbe z dne 9. 8. 2010 izrecno upravičen do finančne pomoči za proizvodno napravo MFE ... nazivne moči 48 kW. V tej odločbi je nazivna moč naprave navedena tudi v izreku odločbe.

10Med strankama ni sporno, da je tožnik proizvodno napravo MFE ... nazivne moči 48 kW namestil na hlev, na sosednji garažni objekt pa je namestil drugo proizvodno napravo in ju povezal, s čimer je povečal (skupno) nazivno moč proizvodne naprave na 70,24 kW. V upravnem postopku za tožnika ni bilo sporno, da je iz tega razloga od Centra za podpore (tj. A d.o.o.) v času od februarja 2011 do avgusta 2015 prejel več podpore, kot bi mu pripadala glede na odločbo o dodelitvi podpore. Izračunanemu znesku previsoko izplačane podpore ni ugovarjal (vloge tožnika z dne 13. 5. 2015, 10. 10. 2017 in 21. 2. 2018), temveč je priznal, da je korekten (vloga tožnika z dne 10. 10. 2017). Ugovarjal je zastaranje zahtevka za vračilo v času pred septembrom 2014 preveč prejete podpore in uveljavljal, da je izplačevalec pomoči vedel, da izplačuje previsoko podporo, zato bi na podlagi 191. člena OZ preveč izplačano lahko terjal nazaj le, če bi si to pravico pridržal, oziroma če bi plačal, da bi se izognil sili. Takšne ugovore uveljavlja tudi v tožbi in jih utemeljuje s tem, da je dne 3. 9. 2010 sklenil Pogodbo z A d.o.o. Trdi, da gre za gospodarsko pogodbo, za pogodbeno razmerje, s katerim se je zavezal dobavljati električno energijo, pridobljeno iz proizvodne naprave MFE ..., A d.o.o. pa se je zavezal do 31. 8. 2025 nuditi obratovalno podporo za vso neto proizvedeno električno energijo. Gre za obligacijsko razmerje, ki ga ureja OZ. Po tem predpisu obveznost vračila preveč pridobljene podpore nastane, ko okoriščenec takšno podporo pridobi in ne šele z izvedbo nadzornega postopka. Zato so zahtevki, ki so nastali pred 19. 9. 2014, zastarali, vračilo nezastaranih terjatev pa je upravičena terjati zgolj druga pogodbena stranka, tj. A d.o.o.

11Po presoji sodišča so tudi ti tožnikovi ugovori neutemeljeni. Pritrditi je potrebno toženki, da ni bistvena pogodba med tožnikom in A d.o.o., ampak to, da prejema državno pomoč. To pomoč država daje zato, da zagotavlja pokritje stroškov proizvodnje električne energije v proizvodnih napravah iz OVE, ki jih ni mogoče pokriti s prodajo tako proizvedene električne energije na trgu¹. Državna pomoč se podeli upravičencem s posamičnim upravnim aktom, tj. z odločbo². A d.o.o. sklene pogodbo šele na podlagi odločbe o dodelitvi podpore s prejemniki tiste podpore, ki se izvaja kot odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije po ceni, ki jo določi vlada, tj. po "subvencionirani ceni". Kot izhaja iz 377. člena EZ-1, se izvajanje te podpore zagotovi iz javnih sredstev. Tožnik tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njegova obveznost, da bo dobavljal električno energijo, ter obveznost A d.o.o., da mu jo bo plačal. Predmet pogodbe je zaveza A d.o.o., da bo izplačeval podporo, tj. ceno za električno energijo kot jo določi vlada (ki je višja od cene na trgu), v njej pa so podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči. Zaključek, da za opredelitev vrste obveznosti ni odločilnega pomena Pogodba, ampak odločba o dodelitvi podpore, izhaja tudi iz petega odstavka 376. člena EZ-1, saj po tej določbi pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore. To, da EZ take določbe ni vseboval, ni relevantno, saj se odločba, s katero je bila tožniku dodeljena podpora, in Pogodba, izvajata v času, ko že velja EZ-1. S tem, ko je toženka to naziranje izpostavila v pripravljalni vlogi, ni navajala ničesar novega, kot ji očita tožnik. Med strankama je namreč že ves čas sporno, ali gre za civilno ali za javnopravno obveznost. Od tega pa je odvisno tudi, kateri postopek se uporabi za odpravo kršitve in po katerih pravilih se presoja zastaranje. Toženka v upravnem sporu zgolj navaja dodatne razloge, ki govorijo v prid stališču, da gre za javnopravno razmerje in obveznost. Enako pa ravna tudi tožnik, ki se sklicuje na številne argumente, ki jih v upravnem postopku ni navajal. Zaključek, da ne gre za obligacijskopravno razmerje, dodatno podkrepi tudi dejstvo, da bi moral tožnik toženko o spremembi na proizvodni napravi obvestiti zato, ker toženka v primeru, če proizvajalec električne energije spremeni proizvodno napravo, deklaracijo odvzame z odločbo (peti odstavek 365. člena EZ-1). Zaradi spremenjenih okoliščin pa lahko odpravi ali razveljavi tudi odločbo o podpori (tretji odstavek 374. člena EZ-1). Glede na opisane elemente razmerja, je toženka pravilno štela, da izplačevanje podpore, ki jo tožniku na podlagi dodeljene pravice do podpore izplačuje A d.o.o., ni obligacijsko razmerje, ampak javnopravno razmerje. Posledično se zanj ne uporabljajo določbe OZ, na katere se sklicuje tožnik.

12Ker ne gre za pogodbeno obveznost, ampak za obveznost, nastalo zaradi kršitve pogojev, pod katerimi je podpora dana, tudi ne drži tožbeni ugovor, da je edini, ki je legitimiran za uveljavljanje vračila, A d.o.o. Prav tako je že iz tega razloga neutemeljen ugovor, da je tožnik z A d.o.o. sklenil dogovor, da bo nezastarane dele previsokih podpor vrnil v več obrokih, kar je tudi izpolnil, zaradi česar je terjano obveznost v celoti izpolnil. Tožnik se na podlagi šestega odstavka 375. člena EZ-1 z A d.o.o. lahko dogovori kvečjemu o tem, da se njegova obveznost vračila neupravičeno prejetih sredstev poračuna pri izplačilu podpore. Sicer pa tožnik v upravnem postopku (in niti v upravnem sporu) ni predložil nobenega dokazila o dogovoru, s katerim naj bi se z A d.o.o. sporazumel, da je njegova obveznost v celoti poravnana in naj bi prenehala.

13EZ-1 nima pravil o zastaranju zahtevkov za vračilo preveč izplačane državne pomoči. To pa ne pomeni, da ta terjatev ne zastara. Spoštovanje ustavnih načel pravne varnosti in zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave Republike Slovenije) terja, da je nezastarljivost določene terjatve z zakonom izrecno določena. Terjatev mora zastarati, sodišče pa mora ob ustaljenih metodah razlage prava ugotoviti, po katerih pravilih in pogojih bo zastaranje terjatve nastopilo. Gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti ob analogni uporabi ustreznih obstoječih pravil o zastaranju.³ Po presoji sodišča je obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči najbolj sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Davčne obveznosti so namreč obveznosti, ki nimajo narave dispozitivnih in avtonomnih pravnih razmerij, v katere stopajo stranke po lastni volji in so upravičene, da jih v večji meri prosto urejajo. Gre za obveznosti, ki jih imajo davčni zavezanci na podlagi zakona in odločb, ki jih izdajajo davčni organi. V obravnavanem primeru pa gre prav tako za obveznost, ki temelji na predpisih in na upravnih aktih.

14Toženka meni, da začne zastaralni rok teči, ko se je seznanila z okoliščinami, iz katerih izhaja, da so prejemki iz naslova podpore izplačani neupravičeno. Drži, da je toženka lahko izdala izpodbijano odločbo šele na podlagi ugotovitev, da je na proizvodni napravi prišlo do sprememb, s katerimi v nasprotju z določili 375. člena EZ-1 ni bila seznanjena, ter na podlagi izračunov o višini preveč izplačane podpore. Vendar pa po presoji sodišča obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, na katero opozarja tožnik, tj. da bi lahko toženka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnih primerih bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Takšna razlaga izhaja tudi iz analogne uporabe določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Iz citiranega določila izhaja, da je za začetek teka zastaralnega roka pomemben trenutek, ko je obveznost nastala. Zastaranje torej po ZDavP-2 začne teči, ko obveznost plačila nastane, kar velja tudi v primeru, če davčni organ izvede postopek davčnega nadzora in po izvedenem upravnem postopku zavezancu naloži plačilo davka z odločbo. Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen (prvi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek). Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Sodišče ob analogni uporabi teh pravil ugotavlja, da je začelo v obravnavanem primeru zastaranje teči februarja 2011. Iz ugotovitev nadzora, katerim tožnik ni oporekal, namreč izhaja, da je napravo dogradil februarja 2011 in od tedaj dalje prejemal podporo za prodajo električne energije proizvedene z napravo, ki presega obseg proizvedene energije, za katero mu je bila dana podpora. Ker pa je toženka dne 7. 4. 2015 uvedla nadzor, o čemer je bil tožnik obveščen 8. 4. 2015, je bilo s tem dejanjem zastaranje pretrgano in je pričelo znova teči. Ker je bila izpodbijana odločba izdana 5. 7. 2018, pa tedaj zastaranje (še) ni nastopilo.

15Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi svojim dotedanjim ugovorom dodal še določbe Pravil za delovanje Centra za podpore⁴(v nadaljevanju Pravila), češ da so dobavljene količine električne energije po teh Pravilih v okviru dopustnih odstopanj. Pravila v tretjem odstavku 31. člena določajo, da je od napovedane načrtovane energije za prihodnje leto dopustno odstopanje +/- 15 odstotkov, odstopanja pa se izračunavajo na letni ravni. Ta omejitev ne velja, če gre za mikro enote. Za proizvodne enote do 50 kW nazivne moči dovoljeno odstopanje ni omejeno, če udeleženec sporoči načrtovane količine proizvodnje. Če udeleženec ne sporoči načrtovanih količin proizvodnje skladno s Pogodbo in Pravili, se dovoljeno odstopanje upošteva in sicer glede na zadnje pravilno sporočene načrtovane količine. Če teh količin ni, jih določi A d.o.o.." Tožnik iz tega izvaja, da za mikro enote ne obstaja predpis, ki bi prepovedoval večjo dobavo električne energije. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje dovoljenega obsega dobave električne energije, ampak za vprašanje izplačila odobrenega obsega državne pomoči, ki jo upravičenci prejemajo zato, ker stroški proizvodnje iz OVE presegajo tisto ceno energije, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu. Zato je bistveno, v kakšnem obsegu je ta podpora glede na predpise in izdane upravne akte upravičena. V zvezi s tem pa sodišče ugotavlja, da tožnik sicer pravilno citira določbo četrtega odstavka 31. člena Pravil, vendar prezre, da se ta določba na obravnavani primer ne nanaša. Tožnikova naprava je imela namreč po tem, ko jo je dogradil, nazivno moč 70 kW, torej več kot 48 kW. Citirano določilo pa se nanaša na proizvodne enote do 50 kW nazivne moči in bi se uporabilo, če tožnik proizvodne naprave ne bi dogradil.

16Toženka svojo odločitev opira na 431., 432. in 375. člen EZ-1. Sodišče mora zato odgovoriti še na tožnikov ugovor, da v teh določilih ni pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe in da tudi iz tega izhaja, da gre za civilnopravno razmerje med njim in A d.o.o.. Vračanje podpor po njegovem prepričanju ni predmet pooblastila za izvajanje nadzora po 431. členu EZ-1, saj se ta nanaša na izvajanje zakonskih in podzakonskih določb ter na splošne akte.

17Proizvajalec električne energije mora po petem odstavku 365. člena EZ-1 obveščati agencijo o vseh spremembah na proizvodni napravi, ki lahko vplivajo na veljavnost deklaracije. Agencija z odločbo odvzame deklaracijo, če je bila naprava za proizvodnjo električne energije spremenjena tako, da to vpliva na pogoje in zahteve deklaracije. Na podlagi četrtega odstavka tega člena pa imetnike deklaracij ter izpolnjevanje zahtev iz deklaracije nadzirajo pooblaščene osebe Agencije. Iz upravnega spisa izhaja, da se je nadzor začel na podlagi četrtega odstavka 365. člena EZ-1 ter 421. člena EZ-1, toženka pa je tožnika v obvestilu o ugotovljenih kršitvah obvestila, da krši to zakonsko določbo EZ-1. Poleg tega ga je opozorila na nadaljnjo kršitev, ki jo je ugotovila med nadzorom, tj. da krši tudi prvi podstavek 375. člena EZ-1. Toženka pravilno opozarja na to določbo, po kateri mora prejemnik pomoči sporočiti agenciji vsa dejstva, ki nastanejo po izdaji odločbe in vplivajo na upravičenost do podpore, njeno višino ali obdobje prejemanja. Dejstva mora sporočiti v osmih dneh od dne, ko je zanje izvedel. Agencija je namreč po tretjem odstavku 374. člena upravičena, da po uradni dolžnosti ali na pobudo A d.o.o. izda odločbo, s katero zaradi spremenjenih okoliščin odločbo o podpori odpravi, razveljavi ali spremeni. Tako je tudi po presoji sodišča toženka na podlagi 431. člena EZ-1 upravičena nadzirati, ali prejemnik podpore spoštuje oziroma krši citirane zakonske določbe, in odrediti ukrepe za odpravo kršitev, če ugotovi, da je do kršitve (kršitev) prišlo. Pri tem pa mora ravnati po postopku, določenem v drugem odstavku 431. člena in 432. členu EZ-1, kar je bilo v obravnavani zadevi spoštovano. Ker pa je tožnik proizvodno napravo sam uskladil z deklaracijo, toženka ni izdala odločbe po petem odstavku 365. člena EZ-1, tj. mu ni odvzela deklaracije. Prav tako tožniku ni odvzela podpore po tretjem odstavku 374. člena EZ-1. Mu je pa skladno s 375. členom EZ-1 naložila vračilo neupravičeno prejetih sredstev.

18Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da lahko toženka po 375. člen EZ-1 izda odločbo o vračilu neupravičeno prejete podpore le v primeru, če razveljavi prejšnjo odločbo in izda novo. Tretji odstavek 375. člena EZ-1 določa, da če so po izdaji odločbe o dodelitvi podpore nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o dodelitvi podpore, agencija razveljavi odločbo in jo nadomesti z novo, s katero določi drugo višino podpore in obseg neupravičeno prejetih sredstev, ki jih je potrebno vrniti, ali določi drugo obdobje prejemanja podpore. Iz citiranega določila torej izhaja, da toženka izda novo odločbo samo, če so nastopile okoliščine, zaradi katerih je treba izdati drugačno odločbo. V obravnavani zadevi ni bilo razlogov, zaradi katerih bi morala toženka odobriti podporo za obratovanje nadgrajene proizvodne naprave (70,24 kW) in takih razlogov tožnik tudi ne zatrjuje. Če okoliščine, zaradi katerih bi morala toženka izdala novo odločbo, niso nastopile, pa to ne pomeni, da ne sme odločiti o vračilu neupravičeno prejetih sredstev. Tožnik je s tem, ko toženke ni obvestil o spremembah na napravi, ampak je uveljavljal izplačilo (previsoke) podpore za električno energijo, proizvedeno s to napravo in jo tudi prejel, nedvomno kršil odločbo, s katero mu je bila podpora dana, in predpise. Zato je toženka pravilno uporabila predpis, ko je odločila, da mora preveč prejeta sredstva vrniti.

19Nadalje tožnik ugovarja, da se je toženka napačno oprla na določbe EZ-1, saj je začel veljati šele 22. 3. 2014. Sklicuje se na prehodne določbe, po katerih naj bi se uporabljala pravila, veljavna v času sklepanja Pogodbe. Kot je sodišče že ugotovilo, v tem primeru ne gre za vprašanje, ali je tožnik kršil Pogodbo, ampak gre za vprašanje, ali je kršil svoje obveznosti, ki izhajajo iz obeh odločb, ki sta temelj za izplačilo podpore in za nastanek obveznosti, ki jih veljavni predpisi določajo za imetnike pravic iz teh odločb. Zato nova zakonska ureditev v Pogodbena določila ne posega. Tudi prehodne določbe ne določajo tega, kar trdi tožnik, tj. da se za že sklenjene pogodbe (pravilno: dodeljene podpore) uporabljajo pravila EZ, ampak določajo, da se prekrškovni, inšpekcijski in upravni postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Upravni postopek nadzora se je začel aprila 2015, EZ-1 pa je stopil v veljavo 22. 3. 2014. Pri tem pa sodišče pripominja, da so tudi pravila EZ v takšnih okoliščinah, kot so obravnavane, predvidevala odvzem deklaracije (peti odstavek 64f. člena EZ) in preklic podpore (drugi odstavek 64o. člena EZ).

20Sodišče se nadalje strinja s toženko, da tožnik podpore ni prejel v dobri veri, saj je vedel oziroma bi moral vedeti, da je je proizvodna naprava spremenjena, tj. da je njena nazivna moč povečana, in posledično, da je to vplivalo na višino prejete pomoči tako, da je presegla tisto, do katere je bil upravičen na podlagi odločbe. Tega ni sporočil toženki, kar bi po petem odstavku 365. člena EZ-1 in prvem odstavku 375. člena EZ-1 moral storiti. Tožnik zatrjuje, da ga je potrebno po 193. členu OZ šteti za dobrovernega. Ta člen se v obravnavani zadevi ne uporablja in niti ne definira dobre vere v obligacijskem pravu. Za svoje trditve o dobri veri pa tožnik tudi ne navaja nobenih dejstev, s katerimi bi oporekal razlogom toženke, da ni bil v dobri veri. Svojo dobrovernost opira na ravnanje A d.o.o., češ da je vedel, da mu tožnik dobavlja več elektrike, kot izhaja iz odločbe o podpori, a ni reagiral in ni zavrnil računov. Sodišče sodi, da s temi trditvami ne more utemeljiti dobre vere, ko pa je že iz odločbe o dodelitvi podpore lahko razbral, v kakšnem obsegu mu je bila dana in je torej moral in mogel vedeti, da nad določenim obsegom prodane električne energije do državne pomoči ni več upravičen. V nasprotnem primeru bi mu bile namreč izdane drugačne odločbe, tj. za drugačno, močnejšo napravo in za drugačna sredstva oziroma proizvodnjo iz močnejše naprave. Glede na to je toženka pravilno odločila, da mora na podlagi petega odstavka 375. člena EZ-1 prejete zneske vrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

21Tožnik trdi, da ni dolžan plačati DDV ja, ker je znesek tega davka prejela toženka. Za to trditev niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni predložil nobenega dokazila. Običajno je, da oseba, ki izda račun, obračuna DDV in ga prejme plačanega. Nato ga kot izstopni davek na dodano vrednost v višini, ki presega vstopni davek na dodano vrednost, plača v državni proračun. Če se kasneje ugotovi, da je bil obračunani znesek storitve in s tem DDV previsok, lahko ob pogojih, ki so predpisani v Zakonu o davku na dodano vrednost, pride do popravka obračunanega DDV in zahtevka za vračilo presežka od prejemnika, vendar to v nobenem primeru ni toženka, ampak država oziroma proračun. Zato je tudi ta tožnikov ugovor neutemeljen.

22Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno (tožnik je februarja 2011 nadgradil proizvodno napravo tako, da ni imela več 48 kW nazivne moči, ampak 70 kW nazivne moči in je prejel takšne zneske podpore, kot so ugotovljeni v izpodbijani odločbi ter v obvestilu o ugotovljenih kršitvah), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožnik je sicer predlagal izvedbo obravnave, vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave še ne zadostuje (odločba Ustavnega sodišča Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Tudi po presoji Evropskega sodišča za človekove pravice so postopki, v katerih glavna obravnava ni potrebna, tisti, v katerih ni nobenega vprašanja o verodostojnosti, ali v katerih ni spornih dejstev, ki zahtevajo obravnavo in lahko sodišča pošteno in razumno odločijo v zadevi na podlagi vlog strank in ostalih pisnih materialov oziroma ni prerekanih dejstev, ki bi bila relevantna za odločitev in zaradi katerih bi bilo potrebno dodatno razčiščevanje na obravnavi.⁵ Glavna obravnava je namreč sredstvo za izvajanje dokazov, stranka pa mora izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno odločitev. Tožnik je obravnavo predlagal zato, da bi dodatno pojasnil dejstva in okoliščine v zvezi s tem, da ni nihče uveljavljal, da dobavlja preveč električne energije, da je vrnil 7.852,94 EUR, vračilo razlike pa je zastaralo in v zvezi s tem, da je bila ugotovljena kršitev odpravljena, saj je tožnik za nedovoljeno povečanje moči prešel na samooskrbo, v omrežje pa dobavlja zgolj dovoljeno količino električne energije. Po presoji sodišča gre bodisi za nesporna dejstva bodisi za vprašanje pravilne uporabe materialnega predpisa (zastaranje). Nadalje je tožnik v prvi pripravljalni vlogi predlagal glavno obravnavo zato, da bi dodatno pojasnil, kako je A-u razkrival načrtovane letne količine dobavljene električne energije in v zvezi s tem predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče B. B., zastopnika C. d.o.o.. Sodišče teh dokazov ni izvedlo, ker v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ni skrival načrtovane letne količine dobavljene električne energije in da je vso dobavljeno električno energijo tudi zaračunal, medtem ko samim količinam, za katere je toženka ugotovila, da je bila za njih izplačana podpora neupravičena, ne ugovarja. Tudi v tem primeru je torej relevantno dejansko stanje nesporno in gre zgolj za vprašanje pravilne uporabe prava.

23Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ 372. člen EZ-1, 64n. člen EZ
² 64o. člen EZ, 374. člen EZ-1
³ Sklep X Ips 291/2016 z dne 17. 10. 2018
⁴ Ur.l. 86/2009
⁵ Jussila v. Finland No 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shader-Eberle v. Liechtenstein No 56422/09 z dne 9. 12. 2013