VSK sodba in sklep Cp 327/2009

Pritožbi se delno ugodi in se odločba o stroških postopka spremeni tako, da se v končnem besedilu pravilno glasi:

„Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 1.216,83 EUR, stranskemu intervenientu pa 225,88 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku tega roka.“

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v gornji zadevi izdalo sklep in sodbo ter naknadno še popravni sklep in odločilo, da se razveljavi sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr.št. P 1 z dne 17.3.2003. V ponovnem odločanju je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin vpisanih v vložku št. 121 k.o. V. in sicer vsaka tožnica do ½ ,zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je v roku 15 dni nerazdelno dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 1.257,72 EUR in stranskemu intervenientu v višini 225,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, pod izvršbo.

Zoper odločbo je vložila tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej navaja, da je bila odločba izdana oziroma tožeči strani vročena po poteku treh mesecev od končne obravnave. Obravnava je bila 8.12.2008, odločba pa ji je bila vročena 10.2.2009. Že iz teh navedb je očitno, da sta potekla od obravnave do vročitve dobra dva meseca in ne tri. Sicer očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo drugega odstavka člena 400 ZPP, po kateri mora sodišče, če dovoli obnovo postopka, hkrati tudi razveljaviti odločbo, ki je bila izdana v prejšnjem postopku. V konkretni zadevi sodišče tako ni postopalo, tudi ni razpisalo naroka za obravnavanje predloga za obnovo, kot to določa drugi odstavek 398. člena ZPP, niti ni združilo obravnavanje predloga za obnovo z obravnavanjem glavne stvari, čeprav je tožena stranka predlagala obnovo tudi iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP in predlagala dokaze. Kršitev določb 398. in 400. člena ZPP predstavlja po mnenju pritožbe kršitev materialnega prava. Hkrati pa predstavlja to tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Na naroku 14.5.2008 je bila sklenjena delna sodna poravnava glede nepremičnin vpisanih v vložku 214 k.o. V., zato sodišče z izpodbijano odločbo ne bi smelo razveljaviti v celoti sodbe, ki jo je izdalo 17.3.2003, torej tudi v delu, ki se nanaša na nepremičnine iz poravnave in to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 339. člena ZPP. Sicer pa v nadaljevanju pritožba zatrjuje, da je bilo vodenje tega postopka s strani razpravljajoče sodnice pristransko in nestrokovno. Tožeča stranka je zato zahtevala izločitev sodnice, vendar je bila njena zahteva zavrnjena. Sodnica je na obravnavi zaslišala pričo M.P., čeprav tožeče stranke ni bilo več na obravnavi. Na obravnavi 17.11.2008 je bil tudi napačno sprejet sklep, da se dokazni predlog za zaslišanje priče tožeče stranke C.A. ne izvede in da se tudi ne zasliši priča M.K. Vse to kaže na izrazito pristranskost in nenaklonjenost tožeči stranki ter nestrokovnost. Na naslednjem naroku je sodnica spremenila odločitev in zaslišala pričo A.C., v izpodbijani sodbi pa je zaradi prekluzije navedla, da te izpovedi ne more upoštevati. Sicer pa sodišče napačno razlaga tudi drugi odstavek 400. člena ZPP, po katerem ne velja prekluzija v primeru, če je prišlo do razveljavitve odločbe, izdane v prvem postopku. V kolikor je imela sodnica v mislih določbo tretjega odstavka 400. člena ZPP pa tudi njeno postopanje ni bilo pravilno, saj sedanji tožnici v prvem postopku nista sodelovali, ker je takrat sodeloval v postopku še njun pravni prednik, zato tudi nista mogli brez svoje krivde predlagati dokaze, ki sta jih predlagali v svojih vlogah do konca obravnave v tem postopku. Tožeča stranka vztraja, da bi sodišče moralo izvesti vse dokaze, ki jih je predlagala. Po njenem prepričanju pa bi moralo zavrniti dokaze, ki jih tožena stranka ni predlagala v predlogu za obnovo postopka, ampak jih je navajala šele kasneje na obravnavi 16.6.2008. Tožeča stranka ponovno izpostavlja, da bi bilo potrebno najprej ugotoviti identiteto osebe za katero tožena stranka navaja, da je njen pravni prednik. Še vedno se ji pojavlja precejšen dvom o istovetnosti oseb z imenom Ma. in M. V nadaljevanju pa oporeka še dokazni oceni v izpodbijani sodbi. Sodišče je dokazne zaključke sprejelo predvsem na podlagi izpovedi prič F.G. in njegove žene E., ki sta izpovedali, da je I.S. plačeval najemnino za parcele vpisane v vl.št. 121 k.o. V. od leta 1983 do leta 2000. Čeprav sta obe priči izpovedali, da je najemnino plačeval skupaj s K.F., glede slednjega nista predložili evidence plačil, kar po mnenju tožeče stranke kaže, da je bil predloženi seznam narejen za potrebe tega postopka. Tudi ne more držati, da je S. plačeval najemnino pri F.G. doma, saj v letu 1983 ta ni imel naslova P. 52. Iz pooblastila z dne 10.8.1983 izhaja, da je tedaj imel naslov K. 35. S tem pooblastilom je Ma.F. pooblastil F.G. za pobiranje najemnine v zvezi z njegovim premoženjem, ni pa v pooblastilu navedeno kaj vse obsega to premoženje, zlasti niso navedene parcele za katere naj bi se plačevala najemnina. Tudi ne more držati trditev, da je M.F. obdeloval te nepremičnine dokler ni odšel v tujino po drugi svetovni vojni, saj je postal lastnik teh nepremičnin šele na podlagi sklepa o dedovanju iz 30.9.1954 in darilne pogodbe z dne 8.2.1958. Ob izdaji teh listin je bil neznanega bivališča, saj se je v tujino odselil že okoli leta 1947, zato mu je bil tudi z odločbo z dne 11.2.1958 postavljen skrbnik C.A. Torej nikoli M.F. ni obdeloval spornih nepremičnin, ampak je te nepremičnine imel ves čas v dobroverni posesti I.S., pred njim pa njegovi pravni predniki. Sodišče zato ne bi smelo pokloniti vere priči F.G. Tudi izpoved žene te priče, E.G. ni bila verodostojna, saj na izrecno vprašanje, ali je bila vedno zraven, ko je prišel S. plačat najemnino, je odgovorila, da je bila verjetno vedno zraven. Potrdila je, da je potrdilo o plačevanju najemnine za obe parceli v V. pisala ona in povedala, da je prišel najemnino vedno plačati S. skupaj s K., glede katerega pa ni bil predložen seznam o plačevanju najemnine. Tožeča stranka se tudi sprašuje, od kje priči E.G. vedenje, da je zemljišče, ki ga je obdeloval S., imel v najemu. Dejstvo je, da sta izpovedi obeh prič, ki sta tudi pobudnika za obnovo postopka, pristranski, ker sta najbolj zainteresirani, da se zahtevek tožeče stranke zavrne. Napačno je povzeta izpoved priče tožnice Z.S. glede tega, da je tožnikova sestra v času, ko je bil tožnik pri njej na B. obdelovala parcelo, ki je bila spodaj. Nikoli v svoji izpovedi ni rekla, da bi I.S. živel pri njej na B. V času, ko je živel na B., je dejansko živel pri svoji družini, Z. pa pri svoji in sta kasneje začela živeti skupaj. Če bi sodišče ocenjevalo vsak dokaz posebej in v medsebojni povezavi ne bi prišlo do takšnih zaključkov, kot jih je sprejelo v izpodbijani sodbi. Ko je bil postavljen za skrbnika ni bilo navedeno katero premoženje obsega premoženje F.M., tudi po odločbi s katero je bil S. postavljen za skrbnika ni navedeno, katero premoženje spada v premoženje F., saj niso navedene parcele. Zakupne pogodbe pa tudi niso bile podpisane s strani zakupodajalca. Napačna je še odločitev o stroških postopka. Sodišče je toženi stranki priznalo stroške za dva predloga za izdajo začasne odredbe, čeprav sta bila oba predloga zavrnjena in zato bi morala stroške zanje trpeti tožena stranka sama. Tudi za vlogo z dne 30.9.2005, s katero je tožena stranka šele na poziv sodišča dostavila listine, ki bi jih morala dostaviti že s predlogom za obnovo postopka, ne bi smelo priznati stroškov toženi stranki. Prav tako tožeča stranka ni dolžna plačati stroškov tožene stranke za vlogo z dne 4.10.2005 in 25.8.2006. Ni upravičena tudi do stroškov pregleda odločb in tudi ni dolžna poravnati stroške, ki so nastali z narokom 8.12.2008, saj je bil ta izveden izključno zaradi nepravilnega ravnanja sodišča. Nepravilno so odmerjeni še stroški stranskega intervenienta. Prav tako pa ni pravilna odločitev o tem, od kdaj tečejo zakonite zamudne obresti.

Pritožba je delno utemeljena samo glede stroškov postopka, kot bo obrazloženo na koncu, sicer v ostalem delu ni utemeljena.

Obnova postopka praviloma poteka v treh fazah. V prvi fazi se odloča o dopustnosti (dovoljenosti) predloga, v drugi fazi o konkretni utemeljenosti in v tretji fazi, če je predlog prestal oba predhodna postopka, se na novo odloča o tožbenem zahtevku. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje prvo in drugo fazo razdelilo, saj je najprej odločilo o abstraktni utemeljenosti in ko je ugotovilo, da je predlog dovoljen, je s sklepom z dne 5.9.2006 (listovna št. 64 spisa) obnovo postopka dovolilo. Ta sklep je bil predmet tudi pritožbenega preizkusa in pritožba tožeče stranke zoper sklep, da se obnova dovoli, je bila zavrnjena kot neutemeljena s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 27.11.2007 (listovna št. 77 spisa). Drugo in tretjo fazo obnovitvenega postopka pa je sodišče prve stopnje združilo, saj je prvo sodbo razveljavilo šele z odločbo z dne 8.12.2008, ko je hkrati po opravljeni glavni obravnavi tudi izdalo novo sodbo. Tak potek obnovitvenega postopka res ni povsem skladen z določbami 398., 399. in 400. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odstop od teh določb pa lahko predstavlja samo relativno kršitev postopka, ki na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivala. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema očitka, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do absolutne bistvene kršitve, sploh pa odstop od teh procesnih pravil ne predstavlja kršitve materialnega prava, kot zmotno trdi pritožba.

Sodišče prve stopnje je pravilno razveljavilo prvo sodbo v celoti, to je sodbo, ki jo je izdalo v prvem postopku 17.3.2003. S sklepom, s katerim je dovolilo obnovo postopka z dne 5.9.2006 bi sicer v skladu z določbo drugega odstavka člena 400 ZPP moralo prvo sodbo razveljaviti že ob tej priliki. Čeprav tega ni storilo, pa je dejansko s tem, ko je obnovo dovolilo, učinek prve sodbe bil samo še formalen in je s sklepom, ki ga je izdalo skupaj z novo sodbo, dejansko le dopolnilo prvi sklep, izdan že 5.9.2006. O celotnem tožbenem zahtevku je bilo potrebno na novo odločiti. O tožbenem zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je lastnica nepremičnin vpisanih v vl.št. 121 in vl. št. 214 k.o. V., je bilo v ponovnem postopku delno odločeno s sodno poravnavo z dne 14.5.2008, in sicer o nepremičninah vpisanih v vložku št. 214 k.o. V. in delno z izpodbijano sodbo o nepremičninah vpisanih v vložku št. 121 k.o. V. Oba sklopa nepremičnin sta bila predmet tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno s prvo sodbo z dne 17.3.2003, ki jo je zaradi utemeljenosti predloga za obnovo, bilo treba v celoti razveljaviti. Tudi sodna poravnava je bila sklenjena zato, ker je bila dovoljena obnova postopka. Pritožba neutemeljeno zato očita bistveno kršitev postopka, ko je sodišče z izpodbijanim sklepom prvo sodbo v celoti razveljavilo, saj je takšna odločitev skladna s potekom postopka po dovoljeni obnovi.

V ostalem delu pritožba izpodbija sodbo, ki je bila izdana v nadomestitvenem postopku. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka. Trditev o pristranskosti sodnice, ki je sodila na prvi stopnji, ni izkazana. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodnica v ponovnem postopku izvedla vse relevantne dokaze, ki so bili pravočasno predlagani, jih kritično ocenila, obrazložitev izpodbijane sodbe je življenjsko prepričljiva in logična in ima vso podlago v izvedenih dokazih, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Po določbi drugega stavka tretjega odstavka 400. člena ZPP lahko na prvem naroku nove glavne obravnave v nadomestitvenem postopku navajajo stranke nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča to določbo v konkretnem primeru pravilno uporabilo. Tožena stranka glede na njen položaj v tem postopku, ko je prvič šele v obnovitvenem postopku lahko uveljavljala ugovore zoper tožbeni zahtevek, ni bila dolžna izkazati, da brez svoje krivde v prvem postopku ni mogla navesti novih dejstev oziroma predložiti novih dokazov, saj se prvega postopka sploh ni udeležila, ker je bila tožba vložena zoper njenega že umrlega pravnega prednika, kar je ugotovila šele po pravnomočnosti sodbe. Drugačen je položaj tožeče stranke. Tožnici sta vstopili v pravni položaj svojega pravnega prednika, to je prvega tožnika, kot dedinji. V ponovljenem postopku bi lahko navajali nova dejstva in predlagali nove dokaze le, če bi izkazali, da njun pravni prednik teh navedb oziroma dokazov ni mogel navajati brez svoje krivde že v prvem postopku. Priče, ki sta jih predlagali in dokaze za trditve, da je bila tožeča stranka dobroverna posestnica nepremičnine, bi ob taki razlagi prekluzije, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, lahko predlagali že v prvem postopku. Ker okoliščin, s katerimi bi dokazali, da v prvem postopku tega njun pravni prednik brez krivde ni mogel navesti, nista izkazali, je sodišče prve stopnje dokazne predloge tožeče stranke pravilno zavrnilo kot prepozne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je izvedlo dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka do konca prvega naroka v ponovljenem postopku, tistih, ki jih je prepozno predlagala tožeča stranka, pa ne. V zvezi z izvajanjem dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in stališča o prekluziji tožeče stranke zato pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih očita pritožba.

Že v pravnomočnem sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo obnovo postopka, je ugotovilo identiteto osebe za katero tožena stranka navaja, da je njen pravni prednik. To je pojasnilo tudi na četrti strani izpodbijane sodbe, zato pritožba to vprašanje ponovno izpostavlja brez potrebe.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da pravni prednik tožeče stranke ni imel spornih nepremičnin v dobroverni posesti, zato jih tudi ni mogel priposestvovati. Trditve, da je potrebna priposestvovalna doba potekla že preden je začel plačevati najemnino niso resne, saj bi v primeru, če bi se dejansko v letu 1983 že štel za lastnika, razumno ravnal le tako, da bi že tedaj sprožil lastninski spor. Dejstvo, da je začel plačevati najemnino za nepremičnine in jo plačeval vse do leta 2000 in šele v letu 2001 vložil tožbo, pa utemeljuje sklep, da ni bil dobroverni lastniški posestnik. Tudi sicer je dokazna ocena prepričljiva in pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ima kot je že povedano, vso podlago v zbranem dokaznem gradivu. Sodišče prve stopnje je že pravilno analiziralo vse izpovedi prič, ki jih pritožba predstavlja s svojega zornega kota. Dokazna ocena je analitična in je pritožbene navedbe niso uspele omajati. Pritožbeno sodišče zato sprejema v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba je delno utemeljena samo v kolikor izpodbija stroške, ki so priznani s sodbo toženi stranki in kolikor opozarja na to, kdaj so začele teči zamudne obresti od pravdnih stroškov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje toženi stranki za dve predlagani začasni odredbi, ki sta bili zavrnjeni, ne bi smelo priznati stroškov in gredo stroški v zvezi s tema začasnima odredbama v breme tožene stranke. Prav tako je neutemeljeno priznalo stroške za vlogo z dne 30.9.2005, ker je s to vlogo tožena stranka samo dostavila listine na poziv sodišča, ki bi jih morala priložiti že predlogu za obnovo postopka. Glede ostalih vlog pa pritožba ne pojasni, zakaj toženi stranki stroški ne bi šli. Po mnenju pritožbenega sodišča je za te vloge in sicer za vlogo z dne 4.10.2005 in 25.8.2006 sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo stroške. Prav tako je utemeljeno priznalo nagrado za pregled in prejem odločb, za kar je podlaga v 39. in 40. točki prejšnje tarife, ki se v tej zadevi še uporablja. Pritožba nima prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati toženi stranki stroškov pristopa na obravnavo 8.12.2008. Če bi tožeča stranka na naroku 1.10.2008 ostala do konca, bi slišala izpoved te priče. Ker ni ostala, je moralo ponoviti ta dokaz. Glede stroškov stranskega intervenienta je pritožba nekonkretizirana in neutemeljena. Sodišče prve stopnje mu je pravilno priznalo stroške postopka. Pač pa ima pritožba prav, da zamudne obresti od stroškov postopka ne tečejo od izdaje sodbe, ampak v skladu z načelnim pravnim mnenjem VS RS z dne 13.12.2006 je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo zato teči prvi dan po poteku tega roka, torej prvi dan po poteku 15-dnevnega paricijskega roka. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov stroškovno odločbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa, v ostalem delu pa neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ni uspela, zaradi delne spremembe stroškovne odločbe pa niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije tožeča stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka.