VSRS Sklep II Ips 770/2007

Revizija se zavrže v obsegu odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo v znesku 11,68 EUR (prej 2.800 SIT), v ostalem delu pa se ji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je od tožencev zahteval, naj mu plačata odškodnino v skupnem znesku 1,602.800 SIT (sedaj 6.688,36 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče prve stopnje je tak tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču revizije je sicer točna ugotovitev, da v kazenskem postopku zoper oba toženca sprejeta zavrnilna sodba zaradi zastaranja kazenskega pregona pravdnega sodišča ne veže v smislu 14. člena ZPP, vendar pa sta se obe pravdni stranki v dokaz svojih navedb in trditev sklicevali na kazenski spis. Slednjega je sodišče prve stopnje na zadnji glavni obravnavi dne 4. 1. 2006 prebralo, razen tega pa je zaslišalo tožnika tudi zaradi temelja odškodninske odgovornosti. Stališče, da bi morala tožeča stranka navesti, katere listine iz kazenskega spisa naj se vpogledajo, ni pravilno. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v smislu določbe 285. člena ZPP, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posredno tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev, jo je dolžno na to opozoriti.

2Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

3Revizija je utemeljena, kolikor izpodbija odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo, v obsegu odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo pa ni dovoljena.

4Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, pa tudi zato, ker v smeri temelja tožbenega zahtevka, razen predlaganega vpogleda v kazenski spis, tožeča stranka ni postavila ustreznih navedb in dokazov.

5Sodišče druge stopnje razlage, ki se nanaša na ugovor zastaranja odškodninske terjatve, ni sprejelo. Pravilno se je sklicevalo na določbe ZOR o pretrganju zastaranja (392. člen). Po določbi 388. člena ZOR se zastaranje pretrga ne samo z vložitvijo tožbe, temveč z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se izterjala terjatev. Iz podatkov kazenskega spisa K 496/98 zoper oba toženca sledi, da je tožeča stranka priglasila premoženjskopravni zahtevek na sodišču dne 13. 1. 2000, torej pred potekom triletnega zastaralnega roka (376. člen ZOR), ki je pričel teči po škodnem dogodku dne 1. 10. 1997.

6Vendar pa je sodišče druge stopnje, ko se je strinjalo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, sprejelo pravno razlago, po kateri zgolj vpogled v kazenski spis ne nadomesti dokaznega bremena tožeče stranke, ki bi morala substancirano navesti, kateri del kazenskega spisa naj se vpogleda. Po takem stališču – ker temelja odškodninske odgovornosti tožencev zaradi zastaranja kazenskega pregona ni mogoče iskati v obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP) – tožeča stranka ni postavila ustreznih navedb in dokazov o odškodninski odgovornosti tožencev, to pa naj bi utemeljevalo zavrnitev tožbenega zahtevka. Revizija prej navedeno stališče graja s sklicevanjem na načelo materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Vendar pa ne glede na to v svoji trditveni podlagi pokaže na dejstvo, da je sodišče prve stopnje kazenski spis na glavni obravnavi dne 4. 1. 2006 v navzočnosti tožnika in njegovega pooblaščenca ter pooblaščenca tožencev prebralo in o temelju tožbenega zahtevka zaslišalo tožnika, ki se je – za razliko od tožencev – glavne obravnave udeležil. Opozori na dejstvo, da sta toženca v dokaz svojih navedb predlagala lastno zaslišanje in vpogled v kazenski spis. Pri tem pa njunega zaslišanja ni bilo mogoče opraviti, ker se glavne obravnave nista udeležila.

7Opisana revizijska trditvena podlaga vsebinsko meri na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov, ki bi se nanašali na oceno tožnikove izpovedi o poteku škodnega dogodka in s tem o temelju odškodninske odgovornosti tožencev. Nista se opredelili do dejstva, da sta na glavno obravnavo bila vabljena tudi toženca, ki sta predhodno celo predlagala lastno zaslišanje. Zaradi njunega izostanka in po zaslišanju tožnika je dokazno breme o temelju zahtevka prešlo nanju s posledično, zanju lahko tudi neugodno dokazno oceno. Končno pa je sodišče prve stopnje kazenski spis prebralo v navzočnosti pooblaščenca tožencev, ki se je verjetno – ker ni drugačnega zapisa – s prebranim strinjal. Tudi o tem sodbi nižjih sodišč nimata razlogov.

8Revizijsko sodišče ocenjuje, da revizija, ki na omenjene pomanjkljivosti opozarja, s tem pokaže na že omenjeno procesno kršitev absolutne narave iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ta pa ima za posledico razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

9Pri tem pa se ugoditev reviziji nanaša le na znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.676,68 EUR (prej 1,600.000 SIT). Ker zahtevek, ki se nanaša na škodo premoženjske narave (11,68 EUR, prej 2.800 SIT) temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi, zanj velja določba drugega odstavka 41. člena ZPP v povezavi z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP: v premoženjskih sporih revizija namreč ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 4.172,92 EUR (prej 1,000.000 SIT). Zato je revizijsko sodišče po določbi 377. člena ZPP revizijo v navedenem obsegu zavrglo.

10Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.