UPRS Sodba IV U 222/2017-41a

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev, št. 06011-29/2012-104 z dne 8. 10. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega in tega postopka v znesku 812,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP) je z odločbo št. 06011-29/2012-100 z dne 16. 7. 2013 uvedla postopek odvzema dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika št. 0114BP z dne 22. 12. 1994, izdanega A.A., na podlagi dokazov navedenih v 1. točki izreka te odločbe, iz katerih izhaja sum storitve prepovedanega ravnanja zlorabe trga iz 10. poglavja Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) ter dne 8. 10. 2013 izdala odločbo, s katero je ugotovila, da je A.A. storil prepovedano dejanje zlorabe trga iz 10. poglavja ZTFI, ker je storil prepovedano ravnanje in kršil prepoved glede notranjih informacij iz 1. točke 383. člena ZTFI, tako da je pridobil notranjo informacijo glede delnic oznake ... in glede izdajatelja teh delnic, družbe B. d.d., do katere je imel dostop kot član nadzornega sveta družbe B. d.d. in pri opravljanju svoje zaposlitve in nalog. Da gre za notranjo informacijo dokazuje podatek, da je bila pridobljena natančna informacija o pričakovani spremembi lastništva v družbi B. d.d. ter o pričakovani ceni delnice oznake ... v prevzemni ponudbi; te informacije do objave družbe B. d.d. na spletni strani Ljubljanske borze d.d. niso bile javno objavljene; se pa neposredno nanašajo na delnice oznake ..., kot tudi na izdajatelja teh delnic, družbo B. d.d.. Če bi navedene informacije postale javne, bi lahko pomembno vplivale na ceno delnic z oznako .... To notranjo informacijo je A.A. pred njeno javno objavo razkril družbi C. d.o.o. Slovenj Gradec, oziroma njenemu direktorju Č.Č. in je aktivno sodeloval pri nakupu skupaj 56.002 delnic oznake ..., za kupnino v skupni višini 7.147.672,70 EUR, s strani družbe C. d.o.o. in dosegel sklenitev pogodb o prodaji teh delnic, pri čemer prodajalci iz teh pogodb niso bili seznanjeni z notranjo informacijo, da je kupec pripravljen plačati za delnico ... med 130 in 140 EUR. Nato je dosegel, da je družba C. d.o.o., kot prodajalec teh istih delnic, dne 16. 1. 2012 sklenila z družbo D. Ltd., kot kupcem, pogodbo o nakupu skoraj 56.002 delnic oznake ... za kupnino v višini 7.448.272,70 EUR (to je po ceni 133 EUR/na delnico), pri čemer je kupnino v tej višini, za prehodni nakup skupaj 56.002 delnic prej navedene oznake od zgoraj navedenih prodajalcev s strani družbe C. d.o.o., zagotovila družba D. Ltd., in je bila dne 16. 1. 2012 iz fiduciarnega računa notarke E.E., nakazana na račune prodajalcev, navedene v izreku te odločbe. Istega dne je družba C. d.o.o. iz fiduciarnega računa notarke prejela nakazilo, ki ga je prav tako zagotovila družba D. Ltd., v višini razlike med nakupom in prodajo 56.002 delnic oznake ..., to je 300.599,30 EUR, s čimer je bil podan razlog iz 2. točke prvega odstavka 189. člena ZTFI za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika A.A. Iz navedenega razloga se mu odvzame dovoljenje št. 0114BP z dne 22. 12. 1994. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da je A.A. dolžan ATVP plačati pavšalno nadomestilo stroškov v višini 1.600 EUR, v roku 8 dni od pravnomočnosti odločbe.

2Tožnik v tožbi izpodbija obe odločbi in zahteva, da sodišče obe odločbi odpravi ter zahteva povrnitev stroškov postopka. Ker zoper odločbo z dne 16. 7. 2013 tožnik nima samostojnega pravnega varstva, izpodbija s to tožbo tudi to odločbo, z enakimi argumenti, ki veljajo tudi za odločbo z dne 8. 10. 2013.

3Navaja, da tožena stranka odločitve ne bi smela opreti na poročilo F.F., ki ga je toženi stranki posredovala H.. Poročilo je v angleškem jeziku in ni prevedeno v slovenski jezik, s čimer je tožena stranka kršila določbo 62. in 177. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar predstavlja bistveno kršitev določb ZUP.

4V tožbi oporeka odločitvi tožene stranke tudi v delu, v katerem je svojo odločbo oprla na listine, ki jih je predložila Odvetniška družba G. Te listine so bile pridobljene nezakonito, v nasprotju z določbo 183. člena, v povezavi s 176. členom ZUP. Gre za listine, ki so nanašajo na razmerje med odvetniško pisarno in družbo D. Ltd., zato se nanje nanaša določba dolžnosti varovanja tajnosti v skladu s 6. členom Zakona o odvetništvu in prej navedenimi določbami ZUP.

5Nepravilno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožena stranka tožniku očita, da ga je najkasneje 4. 1. 2012 H.H. seznanil z natančno ceno, po kateri je družba D. Ltd. nameravala kupiti delnice ... . Pojasnjuje, da kolikor bi bil tožnik 4. 1. 2012 res seznanjen s prevzemno namero družbe D. Ltd. (preko H.H.), to še ne pomeni, da je bil seznanjen z natančno prevzemno ceno. Na sestanku tega dne, na sedežu družbe B. d.d., je sodeloval le krajši čas, v katerem se niso pogovarjali o prevzemu družbe B. d.d., izključno z namenom, da bi pridobil informacije F.F. v zvezi z odprtjem trgovalnega računa pri družbi I. d.d., kar lahko potrdijo navzoči na sestanku in kar dokazuje tudi vpogled v evidenco prihodov.

6V potrditev zgornjih navedb je pritožnik predlagal razpis ustne obravnave, na kateri naj bi se zaslišale predlagane priče (navzoči na sestanku 4. 1. 2012), katerih izjave bi potrdile, da se tožnik 4. 1. 2012 ni mogel seznaniti z notranjo informacijo in jo pred njeno javno objavo razkriti družbi C. d.o.o., oziroma Č.Č. Na ustni obravnavi naj bi se ugotovilo tudi, da tožnik Č.Č. ni poznal, niti on njega in da Č.Č. notranje informacije ni razkril tožnik. Tožena stranka je z zavrnitvijo predlaganih dokazov (pridobitev izpisa prihodov in odhodov, zaslišanjem Č.Č., zaslišanje navzočih na sestanku dne 4. 1. 2012) bistveno kršila načelo iskanja materialne resnice in načelo kontradiktornosti ter zavrnila dokazne predloge na nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni dokazov, ki se pred toženo stranko sploh niso izvajali.

7Tožnik Č.Č. ni razkril notranje informacije. Iz izpodbijane odločbe ni jasno, na podlagi česa je tožena stranka sklepala, da je tožnika najkasneje 4. 1. 2012 H.H.seznanil z natančno ceno nakupa delnice ... . Ta podatek namreč ni točen. Za dokazovanje prepovedi razkritja notranjih informacij bi bilo treba izkazati tudi, da je prišlo do razkritja notranje informacije drugi osebi s strani insajderja, pri čemer je druga oseba v smislu 383. člena ZTFI vsaka oseba, ki še nima notranje informacije. Posledično torej v primeru, da je Č.Č., oziroma družbaC. d.o.o. že razpolagala z notranjo informacijo, preden je tožnik z njim prišel v stik, ni mogoče govoriti o kršitvi 383. člena ZTFI s strani tožnika. Č.Č. je bil namreč z notranjo informacijo seznanjen še pred vzpostavitvijo stika s tožnikom. Pavšalne, neutemeljene in tendenciozne, pa so navedbe v izpodbijani odločbi, da je izjavo C. d.o.o. z dne 20. 11. 2011 napisal tožnik.

8Tožnik navaja tudi, da vloge H.H. tožena stranka v svoji odločbi ne obravnava ustrezno. Prav H.H. je po trditvah tožene stranke in izjavi F.F. tisti, ki je kupcu delnic ... , dne 4. 1. 2012 sploh predstavil idejo o SPV (Special Purpose Vehicle), kar je v nadaljevanju postala družba C. d.o.o., zato je verjetno, da je v stik s Č.Č. in posredovanjem informacij njemu, stopil ravno H.H. Prav tako iz izjave F.F. izhaja, da je končno strukturo celotne transakcije pripravil odvetnik J.J. in ne tožnik, da je bila ta struktura dogovorjena z H.H., da je bil A.A. le H.H. asistent, in da je imel vlogo glede proceduralnih zadev. Prav tako je bil s strani odvetnika J.J. in H.H. F.F. predlagan izvedeni način transakcije, kar dokazuje elektronsko sporočilo K.K. z dne 5. 1. 2013.

9Ravno v delu, ki se nanaša na vlogo družbe C. d.o.o., je odločba tožene stranke najbolj pomanjkljiva. Družba je s svojimi nakupi omogočila prevzemniku, da pridobi delnice ... na način, ki ga je predlagala družba C. d.o.o. in s sredstvi D. Ltd. Del delnic je na podlagi posredovanja odvetnika J.J. kupila družba L., kar je ravno tako v skladu z dogovorjeno strukturo, kupnina pa je bila plačana s sredstvi D. Ltd., deponiranimi pri notarki E.E. Glede na navedeno je jasno, da družba C. d.o.o. ni bila tretja oseba v smislu citirane določbe ZTFI, ampak oseba, ki je ravnala v interesu in korist ter po navodilih kupca D. Ltd. Njena vloga je bila predvidena in izvedena s strukturo nakupa. Netočna in nelogična je informacija, da je družba C. d.o.o. izkoristila notranjo informacijo v svojo korist. Tudi tolmačenje tožene stranke glede vloge SPV je povsem v nasprotju s splošno znanimi postopki pri prevzemih družb in nakupih deležev. Do navedenih dejstev se tožena stranka ni opredelila, ali pa se je do njih opredelila napačno, zato je dejansko stanje ugotovljeno zmotno.

10Kot pomembno izpostavlja tudi dejstvo, da je bila prva pogodba o nakupu delnic ..., med M. d.o.o. in C. d.o.o., podpisana 10. 1. 2012, za ceno 95 EUR za delnico. Šele kasneje je bila ta pogodba spremenjena in je kupec C. d.o.o. zanjo prejel ceno 120 EUR. Pri podpisu slednje pogodbe je sodeloval tudi tožnik, kar jasno dokazuje, da 10. 1. 2012 očitno ni vedel za natančno ceno, ki jo je bil pripravljen plačati D. Ltd. Opozarja tudi, da je vsa navodila v zvezi z obravnavano zadevo sprejemal od odvetnikov, ki so vodili postopek nakupa delnic za kupca, zato ni posumil, da s svojim ravnanjem krši zakonodajo oziroma določbe ZTFI.

11Podrejeno ugovarja tudi sankciji. Tožnik je borzni posrednik že skoraj 20 let, 3 mandate je bil član in predsednik nadzornega sveta T. d.d. in predsednik združenja članov Borze vrednostnih papirjev. S svojim ravnanjem ni pridobil nobene premoženjske koristi, kar kaže, da je njegovo dejanje glede na težo in krivdo manjšega pomena. Nenazadnje potrebuje dovoljenje za opravljanje poslov borznega posrednika za preživljanje sebe in družine.

12Tožena stranka v odgovoru na tožbo oporeka tožbenim navedbam in sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Sklicuje se na postopkovne določbe 14. poglavja ZTFI in subsidiarno uporabo določb ZUP-a in kot nova dejstva navaja tožnikove kršitve določb o uporabi jezika in nedovoljeni uporabi elektronske korespodence, ki jo je posredovala Odvetniška pisarna G. Pojasnjuje tudi, zakaj ni bilo treba prevajati odgovorov F.F. in angleškega v slovenski jezik.

13Čeprav gre za pri tožnikovih navajanjih pri uporabi dokumentacije predložene s strani Odvetniške pisarne G. iz Ljubljane za nedopustna navajanja novih dejstev in jih v tem postopku sodišče ne bi smelo upoštevati, pa tožena stranka iz previdnosti navaja, da ima Agencija, v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZTFI, izrecno pravno podlago za pridobitev takih podatkov. V zvezi s tožbenim ugovorom kršitve 6. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju Zodv) navaja, da se ta določba nanaša na razmerje med odvetnikom in stranko, kar A.A. v postopku prevzemanja B. ni bil. Tudi sicer je Odvetniška pisarna podatke predložila na podlagi dovoljenja stranke.

14Zavrača tudi tožbene ugovore, da so bili dokazni predlogi za izvedbo ustne obravnave in izpis iz evidence prihodov in odhodov iz B. dne 4. 1. 2012 zavrnjeni neutemeljeno. Obrazložitvi izpodbijane odločbe dodaja samo, da je bil bistveni razlog, zaradi katerega tožena stranka ni sklicala ustne obravnave dejstvo, da so vse osebe, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, že podale svoja pisna pojasnila, kot odgovor na zahtevke Agencije, izdane na podlagi 395. člena ZTFI in je bil zato ta dokazni predlog ocenjen kot nepotreben. Prav tako je utemeljeno zavrnila tudi dokaz s pridobitvijo izpisa prihodov in odhodov, saj ni bilo sporno, da je bil A.A. na tem sestanku prisoten, s pridobitvijo prej navedene evidence, pa bi se lahko dokazovalo samo to dejstvo.

15Tožena stranka zavrača tudi ostale tožbene navedbe in jih ocenjuje kot neutemeljene. Predlaga, da sodišče tožbenih navajanj na strani 7 tožbe, prvi in drugi odstavek, ne upošteva, ker v skladu z določbo 511. člena ZTFI predstavljajo nova dejstva.

16V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na izrečeno sankcijo, pa tožena stranka poudarja, da je ravno dejstvo, da je očitano ravnanje storil strokovnjak s področja kapitalskega trga, še toliko bolj obremenjujoče. Pojasnjuje tudi, da je bil tožnik že dvakrat v postopku o prekršku pred Agencijo.

K I. točki izreka:

17Sodišče je o vloženi tožbi odločilo s sodbo, opr. št. IV U 269/2013-17 z dne 3. 3. 2015 in tožbo zavrnilo, o reviziji zoper navedeno sodbo pa je odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sklepom, opr. št. X Ips 366/2015 z dne 28. 11. 2017, reviziji ugodilo ter prej navedeno sodbo na podlagi prvega odstavka 93. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, ker je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, čeprav agencija pred izdajo odločbe ni ravnala po pravilih postopka in kršitve 14. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdne postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ker ni odgovorilo na tožbeno grajo, glede razmerja med družbama C. d.o.o. in D.

18V ponovljenem postopku odločanja sodišče, po izvedeni glavni obravnavi dne 3. 6. 2019, na kateri sta tožnik in tožena stranka dodatno pojasnila svoje vloge, ugotavlja, da tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja, zoper katero, skladno z določbo 2. točke drugega odstavka 507. člena ZTFI ni posebnega sodnega varstva, lahko pa se ta odločba, skladno s četrtim odstavkom 507. člena ZTFI, izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja ter odločbo tožene stranke, št. 06011-2972012-104 z dne 8. 10. 2013, s katero je tožena stranka odločila, da se tožniku odvzame dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev, za opravljanje poslov borznega posrednika št. 0114BP z dne 22. 12. 1994.

19Na podlagi 512. člen ZTFI in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, zato se je moralo opredelilo do tožbenega ugovora, ki se nanaša na kršitev določb o uporabi jezika in nedovoljene uporabe elektronske korespondence, ki jo je posredovala odvetniška pisarna G.

20Kot je sodišče že pojasnilo, se postopek v obravnavani zadevi vodi na podlagi določb ZTFI, ki v 496. členu z naslovom „Uporaba določb o postopku“, umeščenem v 14. poglavje z naslovom „Postopek odločanja agencije v posamičnih zadevah“, v prvem odstavku določa, da Agencija odloča o posamičnih zadevah, za katere je pristojna po tem ali drugem zakonu, po postopku, določenem v tem poglavju, razen če zakon za posamezno vrsto postopka določa drugače. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da če v tem zakonu ni določeno drugače, se za postopek odločanja agencije uporablja ZUP.

21V zvezi z zatrjevano kršitvijo 62. in 177. člena ZUP sodišče pojasnjuje, da se upravni postopek, tako kot to določa Ustava RS, vodi v slovenskem jeziku. Po vpogledu v listine priloženega upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vodila postopek v slovenskem jeziku, v katerem je bila izdana tudi izpodbijana odločba, zato zavrača tožbeni ugovor kršitve 62. člena ZUP.

22Sodišče je moralo presoditi tudi utemeljenost tožbenega ugovora, ki se nanaša na kršitev 177. člena ZUP, ki naj bi jo tožena stranka storila tako, da je o odločitev oprla med drugim tudi na poročilo F.F., z dne 6. 6. 2013, ki ga je toženi stranki posredoval H. (na zahtevo Agencije št. 06011-29/2012-75 z dne 5. 11. 2012), v angleškem jeziku. Tožnik zatrjuje, da bi morala tožena stranka to izjavo, na katero opira svojo odločitev in se nanjo večkrat sklicuje, prevesti, zato je s tem, ko je svojo odločitev oprla na takšno listino, kršila določbe 62. in 177. člena ZUP.

23Določba prvega odstavka 177. člena ZUP določa, da je treba listini sestavljeni v tujem jeziku, predložiti tudi overjen prevod, če je to potrebno. To npr. ni treba, če gre za listino v tujem jeziku, ki je predvidena z mednarodnimi pogodbami oziroma sporazumi oziroma gre za mednarodno priznan obrazec; če uradna oseba zna tuj jezik in gre za listino, ki se za dokazovanje posameznih dejstev praviloma uporablja v enakovrstnih postopkih,“Upravno pravo, procesni del, upravni postopek in upravni spor, Božo Grafenauer, Janez Breznik, GV, Ljubljana 2009“.

24Sporna je izjava F.F., ki je bila toženi stranki poslana v angleškem jeziku in katere vsebino je tožena stranka (v slovenščini) povzela v svojih pisanjih, tudi v odločbi št. 06011-29/2012-100 z dne 16. 7. 2013, s katero je uvedla postopek odvzema dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika št. 0114BP z dne 22. 12. 1994, ki je bila tožniku vročena 8. 8. 2013. Tožnik v izjavi o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja z dne 5. 9. 2014 sklicevanju tožene stranke na izjavo (med drugim) ni nasprotoval.

25V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v upravni položaj tožnika (2. člen ZUS-1). Sodišče zakonitost izpodbijanega akta oceni na podlagi razlogov v ugotovitvenem postopku oziroma na podlagi dokaznega postopka. Obravnavano poročilo F.F. je sestavni del upravnega spisa in del dokaznega gradiva, ki ga presoja sodišče. Glede na navedeno mora biti dokazno gradivo v uradnem jeziku sodišča, kjer teče postopek (7. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1). Pravila ZPP je treba po analogiji uporabiti tudi pred upravnimi organi in v upravnem sporu. Sodišče zato meni, da je utemeljen tožbeni ugovor glede kršitev pravil postopka o uporabi jezika, saj sodišče ne more preveriti vsebine obravnavanega poročila.

26Kot neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi tožbeno navedbo kršitve 183. člena ZUP in 6. člena Zakona o odvetništvu, ki naj bi jo tožena stranka storila s tem, da je od odvetniške pisarne G., z grožnjo plačila denarne kazni do 50.000,00 EUR, pridobila listine, ki se nanašajo na njeno zastopanje družbe D. Ltd.. Kot je pojasnila tožena stranka v odgovoru na tožbo, je družba D. Ltd. odvetniški pisarni dovolila predložitev dokumentov (to potrjujejo tudi listine priloženega spisa, št. 94), torej ni prišlo do kršitve zaupnosti med stranko in njenim zastopnikom, pa tudi sicer je (obrazložena) zahteva tožene stranke odvetniški družbi, kot osebi iz drugega odstavka 395. člena ZTFI, temeljila na določbah ZTFI, torej ni bila protizakonita. Tudi zakonodajalčev namen je bil določiti dodatne pristojnosti agencije v zvezi s pridobivanjem informacij in pregledom poslovanja na podlagi člena 12 (2) Direktive 2003/6/ES (Poročevalec državnega zbora, št. 34/2007). Res je, da po določbi 12(3) Direktive takšno pridobivanje informacije in listin ne sme vplivati na nacionalne zakonske določbe o poslovni skrivnosti, vendar tožnik s sklicevanjem na zaupnost odnosa med odvetnikom in stranko in določbo 6. člena ZOdv kršitve varovanja poslovne skrivnosti med stranko in odvetniško pisarno ni izkazal, niti v konkretnem primeru, ko tožnik ni bil stranka odvetniške pisarne G., ne gre kršitev pravice do svobodne komunikacije in korespondence med odvetnikom in njegovo stranko, kot enega od vidikov zaupnosti med stranko in odvetnikom. Ker je torej tožena stranka od odvetniške družbe zahtevala dokumentacijo v skladu z zakonskimi pooblastili, z namenom učinkovite izvedbe nadzora, sodišče tožbeni ugovor nezakonito pridobljenih listin zavrača kot neutemeljen.

27V nadaljevanju pa je sodišče moralo presoditi tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka z zavrnitvijo predlaganih dokazov bistveno kršila načelo iskanja materialne resnice in načelo kontradiktornosti, ker je zavrnitev dokaznih predlogov temeljila na nedopustni, vnaprejšnji dokazni oceni dokazov, ki se v postopku pred toženo stranko sploh niso izvajali (pričanja navedenih prič), s čimer je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje pravno pomembnih dejstev.

28Sodišče v ponovljenem postopku odločanja ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev oprla na odgovor družbe B. z dne 11. 6. 2012, ki ga je posredovala na zahtevo tožene stranke z dne 31. 5. 2012, na odgovor H.H. z dne 14. 7. 2012, na odgovor družbe N., na zahtevo tožene stranke z dne 19. 1. 2012 in 21. 6. 2012 ter M. d.o.o., na zahtevo z dne 30. 1. 2012. Odločitev je oprla tudi na odgovor družbe O. d.d., ki je bil toženi stranki posredovan na podlagi njene zahteve z dne 24. 1. 2012 ter odgovor družbe L. Odločitev je oprta tudi na odgovore P. d.d., Ljubljana ter odgovore R.R., S.S.in Š.Š. ter odgovore družbe C. ter odgovor A.A. Upoštevala je tudi odgovor notarke E.E. ter odgovor Odvetniške pisarne G. d.n.o. - o.p.. Vse odgovore je obširno povzela in jih v izpodbijani odločbi, v poglavju „ugotovitve“ tudi dokazno ovrednotila. Navedene izjave oziroma odgovori, ki so jih prej navedene fizične osebe in družbe posredovale toženi stranki, je torej upoštevala kot dokaze in v tako izvedenem dokaznem postopku te odgovore primerjala z odgovori A.A., tožnika v tem upravnem sporu.

29Tožnik je v tožbi navajal, da je že v postopku pred izdajo odločbe predlagal, naj tožena stranka razpiše ustno obravnavo, v skladu z določbo 502. člena ZTFI, na kateri naj zasliši priče H.H., R.R., S.S., Š.Š. in F.F. V tožbi je predlog za zaslišanje prič utemeljil in pojasnil, da so bile te priče navzoče na sestanku 4. 1. 2012, na sedežu družbe B. d.d. in bi zato lahko potrdile, da v času, ko je bil na tem sestanku navzoč tudi tožnik, ni bilo govora o prevzemu družbe B. d.d., še manj pa o natančni višini prevzemne cene, zato se 4. 1. 2012 ni mogel seznaniti z notranjo informacijo in je zato pred njeno javno objavo ni mogel razkriti družbi C. d.o.o. oziroma Č.Č. V tožbi je izčrpno pojasnil tudi, zakaj je potrebno zaslišati Č.Č.

30Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (točka 5.) izhaja, da je tožena stranka dokazni predlog tožnika za opravo ustne obravnave, na kateri bi zaslišala predlagane priče, zavrnila. Sklicevala se je na določbo 502. člena ZTFI in navedla, da je postopek praviloma pisen, zato je posamezne osebe k predložitvi izjav pozvala pisno. Navedla je tudi, da glede na naravo očitanega ravnanja, niti ni mogoče pričakovati, da bi katera od navedenih oseb, ki je izjavo podala, po letu in pol od začetka prevzemnega postopka družbe B.l d.d., na ustni obravnavi spremenila svojo izjavo ali se celo samoovadila in priznala, da je sama storila prepovedano dejanje. Vse predlagane osebe so torej že podale svoje izjave in se opredelile do dogajanja na sestanku v B. d.d. dne 4. 1. 2012, zato je izvedba ustne obravnave, kjer bi se osebam, ki so se že opredelile do okoliščin v zvezi s prevzemom B. d.d. s strani družbe D., še enkrat zastavljala istovrstna vprašanja, nepotrebna. Istočasno je tožena stranka zavrnila tudi tožnikov dokazni predlog za pridobitev izpiska prihodkov in odhodov oseb iz poslovne stavbe družbe B. d.d. dne 4. 1. 2012.

31Postopek odvzema dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika se vodi na podlagi določb 14. poglavja ZTFI, ki v določbi 502. člena določa, da agencija odloča brez naroka (prvi odstavek 502. člena ZTFI) in da se ne glede na določbo prvega odstavka ustna obravnava razpiše, če je potrebno zaslišati priče in izvedence (1. alineja drugega odstavka 502. člena ZTFI), če je treba zaslišati priče ali izvedence (2. alineja drugega odstavka istega člena), če je treba opraviti predstavitev vodenja poslov borznoposredniške družbe po tretjem odstavku 65. člena ZBan-1 v zvezi s 157. členom tega zakona (3. alineja drugega odstavka) ali v drugih primerih, če presodi, da je to koristno za razjasnitev zadeve (4. alineja drugega odstavka).

32V prvem dostavku 502. člena ZTFI je torej določeno pravilo, po katerem agencija odloča brez naroka, v drugem odstavku pa so določene izjeme od tega pravila. O tem kdaj je treba zaslišati priče ZTFI nima posebnih določb, zato se uporabljajo določbe ZUP, tretji odstavek 146. člena ZUP, ki ne ureja dokazovanja s pisnimi izjavami prič. Le tega ureja ZPP, ki v šestem odstavku 236.a člena določa, da mora sodišče na zahtevo katerekoli stranke zaslišati pričo, ki je dala pisno izjavo. Le če se ugotovi, da predlagana priča o odločilnih dejstvih ne more izpovedati, predlog za zaslišanje priče, kot to določa sedmi odstavek 236.a člena ZPP, zavrne. Po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v sklepu, opr. št. X Ips 36672015 z dne 28. 11. 2017, je treba po analogiji ta pravila ZPP uporabiti tudi v postopku pred upravnimi organi, ker gre za pravno praznino.

33V skladu z zgoraj navedenim stališčem Vrhovnega sodišča, sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja (Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 190/2017 z dne 13. 2. 2019), da je treba podane dokazne predloge obravnavati in predlagane dokaze izvesti ali pa zavrniti iz ustavno in zakonsko dopustnih razlogov. Med temi razlogi ni dopustna vnaprejšnja dokazna ocena, prav tako pa se določenemu dokazu ali vrsti dokaza ne more vnaprej prisoditi taka dokazna moč, da drugi dokaz tudi ob izvedbi ne bi uspel vplivati na presojo sodišča (organa). Smiselno enako stališče do izvedbe dokazov (zaslišanja priče) je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sklepu X Ips 200/2016, v katerem je pojasnilo, da je zakonska zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (na vkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank.

34Ker je v obravnavani zadevi tožnik že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zahteval izvedbo obravnave na kateri bi se zaslišale predlagane priče, ter ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča izraženo v sklepu, opr. št. X Ips 366/2015 po katerem je določbo 236.a člena ZPP treba uporabiti tudi v postopku pred upravnimi organi, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka konkretizirani dokazni predlog tožnika zavrnila neutemeljeno. Tako je dokazni predlog z zaslišanjem prič štela kot nepotreben ter pri tem izhajala iz stališča, da bi se osebam, ki so se že opredelile do okoliščin v zvezi s prevzemom B. d.d. s strani družbe D., še enkrat zastavljala istovrstna vprašanja. S takšno vnaprejšnjo dokazno oceno je po presoji sodišča kršila procesna pravila (kršila je pravico do izvedbe dokazov).

35V nadaljevanju pa je sodišče presojalo tudi tožbene ugovore, ki so se nanašali na vlogo družbe C. d.o.o.. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila (38. in nadaljnje točke obrazložitve), da je družba C. d.o.o. opravila funkcijo t.i. SPV. V nadaljevanju obrazložitve je pojasnila tudi, zakaj meni, da C. d.o.o. pri svojih aktivnostih kot SPV ni bil samostojen in samoiniciativen ter pojasnila, da je družba C. d.o.o. pričela kontaktirati prodajalce delnic ... od 9. 1. 2012 dalje in da direktor te družbe Č.Č. v času pogajanj ni bil v nobenem kontaktu z družbo D., kupcem delnic, ki je imel informacije ali z njegovim pravnim zastopnikom v Sloveniji, Odvetniško družbo G., ki je prav tako imela informacije. Kljub temu je, ko je družba vzpostavlja stik s prodajalci ... imela vse podatke, kako voditi pogajanja. Tožena stranka je pojasnila tudi, da je edini možen zaključek, da je Č.Č. informacije pridobival od A.A., ki je ves čas sodeloval s D. in odvetniško pisarno G. Upoštevala je tudi ugotovitve, da je bila končna prodajna cena paketa 56.002 delnic ... določena s strani A.A. in sporočena pisarni G. in nato zapisana v osnutek kupoprodajne pogodbe med C. d.o.o. in D. Prav tako je pojasnila, da je pri popravkih osnutka pogodbe med C. d.o.o. in D. sodeloval A.A. (elektronsko sporočilo z dne 15. 1. 2012) in da je bil ta popravek upoštevan. Prav tako je iz elektronskega sporočila z dne 13. 1. 2012 razvidno tudi, da bo A.A. (tožnik) ob podpisu pogodbe med C. d.o.o. in D. pri notarki sodeloval kot predstavnik družbe C. d.o.o., kar potrjujejo tudi pripombe poslane na osnutek pogodbe med navedenima pravnima osebama razvidne iz elektronskega sporočila z dne 15. 1. 2012. Tožena stranka je vlogo družbe C. d.o.o. pojasnila tudi v odgovoru na tožbo, v katerem je navedla, da je C. d.o.o. opravil vlogo SPV, v smislu kot je bil ta opredeljen v elektronskem sporočilu z dne 5. 1. 2012, kjer je bila dogovorjena struktura transakcije ob prevzemu B. in pojasnila, da so družbo C. d.o.o. kot SVP poimenovali udeleženci prevzemnega postopka, vendar je tožena stranka podvomila, da je C. d.o.o. deloval v korist D., zato ga je posledično mogoče šteti za „tretjo osebo“, kar dokazuje plačilo prejeto za opravljen posel.

36Ker je za odločitev v obravnavani zadevi, v kateri tožena stranka izrek izpodbijanega ukrepa (odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika) utemeljila z očitkom storitve prepovedanega ravnanja, kršitve prepovedi glede notranjih informacij iz 1. točke 383. člena ZTFI, je po presoji sodišča vloga družbe C. d.o.o. ključnega pomena. Ker zaključku tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki vlogo družbe C. d.o.o. pojasnjuje kot drugo osebo v smislu 1. točke prvega odstavka 383. člena ZTFI, tožnik nasprotuje, je sodišče presodilo, da tudi v povezavo s prej obrazloženimi postopkovnimi obrazložitvi, te okoliščine v obravnavani zadevi niso v zadostni meri raziskane in obrazložene.

37Glede na navedeno je sodišče, po ugotovitvi, da tožena stranka z opustitvijo predlaganega zaslišanja prič (kršitev določbe 236.a člena ZPP) ni upoštevala pravil postopka in zato ker na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, v delu, ki se nanaša na vlogo družbe C. d.o.o., tožbi ugodilo in odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev, št. 06011-29/2012-104 z dne 8. 10. 2013, na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, odpravilo in zadevo vrnilo v postopek ponovnega odločanja toženi stranki, ki mora o upoštevanju mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ponovno odločiti v zadevi.

K II. točki izreka:

38Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi po povrnitvi stroškov. Stroške za tožbo in revizijo, ki jih je tožeča stranka priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

39Stroške za tožbo je sodišče odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) v pavšalnem znesku v višini 385 EUR povečano za 22% DDV v višini 84,70 EUR, torej skupno 469,70 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika).

40Stroške revizijskega postopka je sodišče odmerilo po priglašenih stroških v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Revizijski stroški obsegajo nagrado za revizijo (5. točka Tarifne številke 30 v zvezi s Tarifno številko 18 OT), kar znaša 275,40 EUR, pavšalni znesek 2% za materialne stroške v višini 5,5 EUR, ter znesek DDV v priglašeni višini 22%, kar znaša 61,80 EUR, skupaj 342,70 EUR.

41Skupaj znašajo priznani stroški 812,40 EUR, ki jih je tožena stranka tožeči dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačane sodne takse bodo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife ZST-1 vrnjene tožeči stranki po uradni dolžnosti.

K III. točki izreka:

42Ker tožena stranka v postopku ni uspela, je sodišče ob smiselni uporabi 154. člena ZPP njen stroškovni zahtevek zavrnilo.