177. člen ZUP

Ker je upravni organ ocenil, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka glede ugotovitev dejanskega stanja potrebuje prevode listin v tujem jeziku, je imel v 177. členu ZUP podlago to zahtevati.

Dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden, niti da tak dokaz ne bi omogočal ugotavljanja dejanskega stanja. Upravni organ lahko dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume in če jih razume tudi prosilec. Prosilec pa ima seveda pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov. Sodišče prve stopnje bi moralo, če je presodilo, da je med strankama sporno dejansko stanje, opraviti glavno obravnavo. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 pa mora predsednik senata že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor reši. Od strank lahko zahteva tudi predložitev listin ali pridobitev potrebnih podatkov. Gre za pooblastilo sodniku, ki ga ima v okviru materialnoprocesnega vodstva s ciljem, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.

Dokazno gradivo mora biti v uradnem jeziku sodišča, kjer teče postopek. Pravila ZPP je treba po analogiji uporabiti tudi pred upravnimi organi in v upravnem sporu. Sodišče zato meni, da je utemeljen tožbeni ugovor glede kršitev pravil postopka o uporabi jezika, saj sodišče ne more preveriti vsebine obravnavanega poročila. Toženka je dokazni predlog z zaslišanjem prič štela kot nepotreben ter pri tem izhajala iz stališča, da bi se osebam, ki so se že opredelile do okoliščin v zvezi s prevzemom B. d.d. s strani družbe D., še enkrat zastavljala istovrstna vprašanja. S takšno vnaprejšnjo dokazno oceno je po presoji sodišča kršila procesna pravila (kršila je pravico do izvedbe dokazov). Za odločitev v obravnavani zadevi, v kateri je tožena stranka izrek izpodbijanega ukrepa (odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika) utemeljila z očitkom storitve prepovedanega ravnanja, kršitve prepovedi glede notranjih informacij iz 1. točke 383. člena ZTFI, je po presoji sodišča vloga družbe C. d.o.o. ključnega pomena. Ker zaključku tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki vlogo družbe C. d.o.o. pojasnjuje kot drugo osebo v smislu 1. točke prvega odstavka 383. člena ZT

Tožnik tekom postopka ni bil soočen z nekonsistentnostmi, ki so bile ugotovljene na podlagi njegovih izjav, prav tako pa mu glede teh očitkov ni bila dana možnost podati pojasnilo in se glede njih izjaviti. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi na več mestih sklicuje na razhajanja v bistvenih elementih tožnikove zgodbe glede dogodkov, ki naj bi se mu zgodili v izvorni državi, ter neskladja utemeljuje na podlagi primerjave z izjavami v postopku pred madžarskimi organi, pri tem pa je iz spisovnega gradiva razvidno, da tožnik z izdelanimi slovenskimi prevodi navedenih sodnih odločb madžarskih organov ni bil seznanjen niti mu ni bila dana možnost izjave, da bi glede ugotovljenih neskladjih podal morebitna pojasnila, saj so bile pooblaščencem tožnika dne 26. 2. 2016 z dopisom v seznanitev in mnenje poslane zgolj informacije, ki jih je tožena stranka pridobila sama na spletu, ne pa tudi izdelani slovenski prevodi madžarskih sodnih odločb. Pri tem ni pomembno, ali je navedene sodne odločbe v madžarskem jeziku toženi stranki predložil sam tožnik, saj je za zagotovitev učinkovite pravice do obrambe in izjave prosilca za mednarodno zaščito slednjega potrebno obvestiti o bistvenih ugotov

Pri ocenjevanju, kateri izmed kandidatov, ki vsi izpolnjujejo pogoje, je po razpisnih merilih najugodnejši, je upravnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje in je v tem pogledu sodna presoja odločitve o podelitvi koncesije zadržana. Omeji se na presojo morebitne nezakonitosti meril, na presojo spoštovanja ZUP glede celovitosti, zadostne natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov ter presojo izvedbe postopka v skladu z načeli ZJZP.

Stranka mora v postopku nadzora konkretizirano navesti in utemeljiti svoje vsebinske navedbe in dokazne predloge. Z zgolj pavšalnim sklicevanjem na dokazne predloge iz postopka pred izdajo odpravljene odločbe pa prva tožnica v ponovljenem postopku (v dani procesni situaciji) ni substancirala relevantnosti spornega dokaznega predloga, to je zaslišanja predsednika uprave prve tožeče stranke. Pri presoji usklajenega delovanja po tretji alineji 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1, je namreč ključno to, da mora iz teh drugih okoliščin v zvezi s pridobitvami delnic izhajati skupni namen tožnic po pridobitvi kontrole v ciljni družbi C. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kako je iz obravnavanih okoliščin, konkretno glede spornega posla pridobitve delnic X, razviden skupni kontrolni namen tožnic. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da močna kapitalska povezanost dveh družb ter posledično vse njene ekonomske in pravne posledice nikakor niso nepomembne okoliščine pri presoji usklajenega delovanja. Vendarle pa same po sebi, glede na jasno zakonsko normo, ne morejo kot take samostojno tvoriti domnevne baze. Metodološko je pravilna celostna obravnava ugotovljenih znakov

Ni pravilno stališče tožene stranke, da tuja sodna poravnava ni uporabna v dokazne namene, ker je ni priznalo sodišče Republike Slovenije. Za uporabo tuje sodne poravnave zgolj v dokazne namene ni potrebno izvesti postopka priznanja. Tujo sodno poravnavo je potrebno obravnavati v skladu z 2. odstavkom 177. člena ZUP oziroma kot predloženo listino, ki je lahko dokaz.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

ZUP omogoča soočenje prič, katerih izpovedi o istem dejstvu se ne ujemajo, ne predpisuje pa soočenja prič s stranko, zato opustitev takšnega soočenja, četudi bi bilo zahtevano, ne predstavlja kršitve pravil postopka.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.