VSL sklep II Cp 3590/2010

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi, tožba pa, kolikor se nanaša na glavni tožbeni zahtevek, zavrže.

Odločitev o stroških pravdnega postopka se pridrži za končno odločbo.

S sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembi tožbe z dne 23.11.2009 in z dne 11.1.2009, s sodbo pa ugotovilo, da ne obstoji stvarna služnost vožnje s poltovornjaki, tovornjaki in z osebnimi in drugimi vozili za potrebe opravljanja obrtne oziroma kakršnekoli gospodarske dejavnosti preko parc. št. 531/87 k.o. Č., v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 531/6 k.o. Č. in se toženi stranki prepoveduje vožnja preko nepremičnine parc. št. 531/87 k.o. Č., s tovornjaki, poltovornjaki in z osebnimi ter drugimi vozili za potrebe opravljanja obrtne oziroma kakršnekoli gospodarske dejavnosti; toženi stranki naložilo dolžnost dopustitve, da se pri parc. št. 531/87 k.o. Č., vknjiži služnostna pravica hoje in vožnje do stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 531/6 k.o. Č., s prepovedjo voženj s tovornjaki, poltovornjaki in z osebnimi in drugimi vozili za potrebe opravljanja obrtne oziroma kakršnekoli gospodarske dejavnosti preko parc. št. 531/87 k.o. Č. in sicer tako, da tožniki na podlagi sodbe izrecno in nepogojno dovoljujejo, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani navedena služnostna pravica, s prepovedjo, vknjiži oziroma poočiti; odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.192,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka (1. odstavka in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je pravni interes za ugotovitveno tožbo procesna predpostavka, ki pa odpade, kadar je možno močnejše pravno varstvo doseči z dajatvenim zahtevkom. Ker je tožnik že ob vložitvi tožbe postavil tudi dajatveni (prepovedni) zahtevek, pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni imel in tožba v tem delu ni bila dopustna, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči. Vprašanje pravnega interesa ne predstavlja pravnega vprašanja uporabe materialnopravnih določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerih – ZTLR, kot to pojasnjuje sodišče, pač pa vprašanje procesne narave. Pravna teorija je enotna – ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo, torej tožbo, ki mu zagotavlja celovitejše pravno varstvo. Med pravdnima strankama je nesporno, da v korist gospodujočega zemljišča, last toženca, obstaja stvarna služnost vožnje preko zemljišča parc.št. 531/87 k.o. Č.. Sporen je bil le obseg te vožnje, saj naj bi bil po prepričanju tožnikov dogovorjen zgolj dostop z vozili do stanovanjske hiše, ne pa tudi za potrebe obrtne oziroma kakršnekoli gospodarske dejavnosti. Glede obsega služnosti je prodajalec A. N. podal pisno izjavo z dne 31.5.1994, da sta z drugotožnikom (bratom) vedela, da ima toženec obrt avtoprevozništva in da se ustanavlja služnost tudi za prevoze s kamionom. Sodišče v obrazložitvi sodbe ne pojasni, zakaj te izjave ni upoštevalo, s čimer je kršilo določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba o bistvenih ugotovitvah nima razlogov. V posledici je sodišče napačno ugotovilo tudi dejansko stanje, ki se nanaša na dejanski obseg ustanovljene služnosti, ki je bila po prepričanju toženca, ustanovljena kot služnost vožnje brez omejitev. Služnost vožnje je bila ustanovljena na podlagi pravnega posla z dne 5.6.1965, dejansko pridobljena pa šele z vpisom v zemljiško knjigo po predlogu z dne 21.6.1976. Če se ustanovitelj služnosti ni strinjal z obsegom ustanovljene služnosti, je imel na voljo obligacijskopravne zahtevke v za to določenem roku, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče tudi ni presojalo navedb tožnika (verjetno toženca), da je bil pri izvrševanju služnosti v obsegu, kot ga zatrjuje (vožnja z gospodarskim vozilom), ves čas v dobri veri. Zemljišče je kupil z namenom, da bo na njem postavil stanovanjsko hišo in opravljal gospodarsko dejavnost. Na zemljišču je tako zgradil tudi delavnico, čemur nihče od tožnikov ni nasprotoval, pridobil je tudi vsa potrebna dovoljenja za opravljanje obrti. Nobeden od tožnikov tožencu izvrševanja služnosti v zatrjevanem obsegu tudi več kot 20 let, ni oporekal. Drugotožnik je pričel nasprotovati kakršnikoli vožnji šele nedavno, ko sta prišla v spor mejne narave. Lastnik služečega zemljišča se ni uprl izvrševanju služnosti v morebiti razširjenem obsegu, pač pa kakršnikoli vožnji na sploh. Do tega se sodišče ni opredelilo. Sodišče je napačno zavrnilo zaslišanje vrste prič, ki jih je predlagal toženec, zaradi te opustitve se sodbe ne da preizkusiti. V posledici je napačna tudi odločitev glede plačila pravdnih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se toženec zoper sklep, torej zoper odločitev o dovolitve spremembe tožbe, ni pritožil, ta odločitev zato ni bila predmet pritožbenega preizkusa. V zvezi s pritožbo (zoper sodbo) pa navaja:

Ni sporno, da je pri nepremičnini parc.št. 531/87 k.o. Č., ki je v solasti tožnikov, vknjižena služnostna pravica voženj po tej parceli v korist parc.št. 531/6 te k.o., v lasti toženca. Med pravdnima strankama pa je sporna vsebina služnosti, ali služnost voženj velja za vsa vozila, tako za potrebe stanovanjske stavbe kot za potrebe obrti v delavnicah, vse na gospodujočem zemljišču parc.št. 531/6 k.o. Č., kot to zatrjuje toženec, ali pa le služnostna pravica vožnje za potrebe stanovanjske stavbe, kot to zatrjujejo tožniki. Tožniki s tožbo, z glavnim tožbenim zahtevkom, zahtevajo ugotovitev, da ne obstoji stvarna služnost za potrebe opravljanja obrtne ali kakršnekoli gospodarske dejavnosti in zahtevajo, da se tožencu prepove vožnja preko njihove parcele (št. 531/87 k.o. Č.), s tovornjaki, poltovornjaki in osebnimi ter drugimi vozili za potrebe opravljana obrtne oziroma kakršnekoli gospodarske dejavnosti, kakor tudi izstavitev listine, na podlagi katere se bo vknjižila služnostna pravica hoje in vožnje do stanovanjske hiše, stoječe na parc.št. 531/6 k.o. Č., s prepovedjo voženj s tovornjaki … za potrebe opravljanja obrtne ali kakršnekoli gospodarske dejavnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniki nimajo pravnega interesa za ugotovitev neobstoja služnosti, saj ne zatrjujejo, da je (že ustanovljena) služnost prenehala (218. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Sporna je le vsebina služnosti. Vprašanje, kaj dogovorjena služnost obsega, pa je predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o ne(utemeljenosti) dajatvenega zahtevka, s katerim bi se tožencu prepovedala vožnja preko služečega zemljišča tudi z vozili za potrebe opravljanja obrtne dejavnosti (13. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Cilj, torej prepoved takšnih voženj, tožniki lahko dosežejo z dajatveno tožbo, zato nimajo pravnega interesa za tožbo, s katero zahtevajo ugotovitev, da ne obstoji stvarna služnost voženj preko služečega zemljišča za potrebe opravljanja obrtne dejavnosti, ki se izvršuje na gospodujočem zemljišču. Ker je služnost voženj v zemljiški knjigi tudi že vpisana, tožniki nimajo zahtevka na izstavitev listine, sposobne za vpis te iste služnosti v zemljiško knjigo, čeprav z bolj opredeljeno vsebino.

Ostane jim torej le dajatveni zahtevek. O tem (kot tudi o ostalih dveh), pa je bilo že pravnomočno razsojeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VI P 123/93 z dne 11.1.2000 (priloga A12) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 594/2000 z dne 17.11.2001 (priloga A13). Res je takrat na strani tožeče stranke nastopal le sedanji drugi tožnik M. N., na dan izdaje sodbe dne 11.1.2000 pa so bili solastniki že vsi sedanji tožniki (na podlagi darilne pogodbe z dne 23.4.1999 – trditve tožnikov, ZK izpisek za parc.št. 531/87 k.o. Č.), vendar to v konkretnem primeru ni bistveno. Služnost se izvršuje v dogovorjenem obsegu in na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (219. člen SPZ, 1. odstavek 50. člena ZTLR). Če se izvršuje preko dogovorjenih okvirov, ima lastnik služeče stvari na voljo opustitveno (negatorno) tožbo – tožbo lastnika na prenehanje vznemirjanj (42. člen ZTLR, 100. SPZ). Takšno tožbo lahko vloži katerikoli solastnik, saj ima solastnik pravico tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari (43. člen ZTLR, 99. SPZ). Četudi so bili že ob izdaji sodbe z dne 11.1.2000 solastniki služečega zemljišča parc.št. 531/87 že vsi sedanji tožniki, tožbo pa je vložil samo M. N., sedanji drugi tožnik, s takšno sodbo ni nič narobe. Pomeni pa to tudi, da takšna sodba veže tudi ostale solastnike. Subjektivne meje pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VI P 123/93 z dne 11.1.2000, se raztezajo na vse tožnike kot solastnike parc.št. 531/87, zato ti ne morejo voditi ponovne pravde o isti stvari. Stranke ne smejo ponovno uveljavljati, kar je že pravnomočno priznano in v konkretnem primeru je bilo že pravnomočno prepovedano tožencu, da vozi po parceli tožnikov s tovornjaki, poltovornjaki in z osebnimi in drugimi vozili za potrebe obrtne dejavnosti.

Res je že tekom postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. VI P 123/93, prišlo tudi do spremembe številke parcele služečega zemljišča, iz parc. št. 531/12 (kot je označena v tej sodbi), v sedanjo parc. št. 531/87, vendar (tudi) to za odločitev ni pomembno. Da gre za isto zemljišče je med strankama nesporno, to pa izkazuje tudi v zemljiški knjigi poočiten prenos služnostne pravice (tudi) pri parc. št. 531/87 k.o. Č..

Vse povedano pomeni, da po pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI P 123/93 z dne 11.1.2000, niso nastale nobene spremembe v pravnem položaju pravdnih strank, zato tožniki, ne morejo voditi ponovne pravde o isti stvari. Njihova tožba je zato nedopustna (1. odstavek 274. člena ZPP). Tožniki lahko že na podlagi prvotne pravnomočne sodbe ukrepajo zoper toženca (vložijo npr. predlog za izvršbo zaradi kršitve naložitve opustitve voženj), kolikor ta sodbe ne spoštuje.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo, kolikor se nanaša na glavni tožbeni zahtevek, zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP).

O pravdnih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, saj mora sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odločiti še o podrednem tožbenem zahtevku, zato je odločilo, da se ta odločitev pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).