VSL Sodba I Cpg 584/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.024,07 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je s sodbo in sklepom z dne 7. 7. 2017 zavrnilo predlog F. G. za vstop v pravdo kot stranskega intervenienta na strani tožeče stranke (1. točka izreka - sklep), s sodbo pa sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 131981/2015 z dne 5. 11. 2015 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) ter v zvezi s popravnim sklepom z dne 9. 5. 2018 tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 3.353,56 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo in popravni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in popravnega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povračilo njenih stroškov za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka od 3. 10. 2018 v stečajnem postopku. Ker pa so bila do tega dne opravljena vsa pritožbena procesna dejanja, ni bilo ovir za odločanje o pritožbi na podlagi drugega odstavka 207. člena ZPP.

6Tožeča stranka v predmetnem sporu vtožuje plačilo koristi v znesku 22.692,00 EUR iz naslova vlaganj njenega pravnega prednika kot leasingojemalca v nepremičnino, ki je bila predmet pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine št. 00 z dne 12. 2. 2007 (v nadaljevanju - Pogodba, priloga A2), sklenjene s toženo stranko kot leasingodajalcem. Vtožuje tudi plačilo uporabnine za skladiščno opremo za čas od 1. 3. 2014 do 28. 2. 2015 v skupnem znesku 35.686,00 EUR.

7Iz nosilnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi imela skladno s četrtim odstavkom 28. člena Pogodbe soglasje tožene stranke za zatrjevana investicijska vlaganja, ki bi bila dogovorjena z dodatkom k Pogodbi in izkazana v končnem finančnem obračunu. Nobenega od pogojev za priznanje vlaganj v nepremičnino tožnici ni uspelo izkazati, niti soglasja tožene stranke, niti sklenjenega dodatka k pogodbi, niti končnega finančnega obračuna z upoštevanjem zatrjevanih vlaganj. Glede uporabnine za regalno skladišče pa je ugotovilo, da ima tožeča stranka primarno zahtevek za vrnitev stvari v naravi, da ga je od tožene stranke predhodno neuspešno uveljavljala in da vrnitev stvari ni več mogoča, zaradi česar bi imela zahtevek na plačilo vrednosti dosežene koristi po 190. členu OZ, pa tožeča stranka ni izkazala. Ker bi leasingojemalec na tožečo stranko lahko prenesel le nedenarno terjatev, vendar bi moral skladno s 6. točko 7. člena Pogodbe imeti soglasje leasingodajalca za prenos, tega pa nesporno ni imel, vtoževane terjatve do tožene stranke po materialnem pravu nima.

O plačilu vlaganj v nepremičnino

8Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o odsotnosti leasingodajalčevega soglasja za izvedena vlaganja v nepremičnino s pritožbo izpodbija tožeča stranka. Prvostopenjskemu sodišču očita neizčrpan dokazni postopek in zato nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker ni zaslišalo predlaganih prič A. R., A. P. in F. G. v zvezi z izdajo ustnega soglasja tožene stranke za izvedena vlaganja. Relevantnega dejanskega stanja glede obstoja soglasja torej sploh ni ugotavljalo, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

9Pritožbeno sodišče s temi očitki ne soglaša. Tožeča stranka je o seznanjenosti tožene stranke s pogajanji glede najema predmeta leasinga med leasingojemalcem kot bodočim najemalodajalcem in bodočim najemnikom ter s strani slednjega zahtevanih dodatnih vlaganj v predmet leasinga, s tem pa tudi o soglasju tožene stranke k vlaganjem predlagala zaslišanje "takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke A. R., ki je tudi podpisnik soglasja o oddaji nepremičnine v najem, kot tudi takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke A. P., ki je bil prisoten na več sestankih med B. in takrat še bodočim najemnikom, katerih predmet je bila tudi nujnost vlaganj za sklenitev Pogodbe... v kolikor s temi dogovori, ki so vključevali tudi izgradnjo pisarn in ureditev predmeta najema ne bi soglašala, tožena stranka soglasja k sklenitvi najemne pogodbe brez slehernega dvoma ne bi podala... takšno soglasje je podala dne 20. 9. 2007... izpostavljena dejstva bo lahko potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke F. G., ki je prav tako sodeloval pri sklepanju najemne pogodbe in izvedbi vlaganj" (navedbe v dopolnitvi tožbe list. št. 52 in 53). Da je z navedenimi trditvami tožeča stranka toženkino soglasje za oddajo nepremičnine v najem z dne 20. 9. 2007 (priloga A5) štela kot konkludentno dejanje za dano istočasno soglasje za vlaganje v predmet leasinga in ne kot ustno posredovano soglasje, dokazovano s pričami (kot to tožeča stranka izpostavlja šele v pritožbi) nedvomno izhaja tudi iz nadaljnjih navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2016 (list. št. 98) o soglasju tožene stranke k izvedbi vlaganj, kar je pisno potrdila s podanim soglasjem za oddajo nepremičnine v najem in navedbo v vlogi z dne 25. 5. 2017 (list. št. 162), da je tožena stranka glede na seznanjenost s potrebnimi vlaganji v nepremičnino s podajo soglasja k sklenitvi najemne pogodbe z njimi tudi soglašala. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno presojalo vsebino pisnega toženkinega soglasja za oddajo nepremičnine v najem z dne 20. 9. 2007 (v prilogi A5) in pravilno ugotovilo, da iz navedenega soglasja ne izhaja tudi toženkino soglasje za vlaganja v nepremičnino. Dokazni predlog za zaslišanje prič A. R. , A. P. in F. G. pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo, ker tožeča stranka ni zmogla konkretnih trditev o konkretnem razgovoru med predstavnikoma strank in danem izrecnem soglasju tožene stranke glede konkretnih vlaganj v nepremičnino. Pavšalnih in zato nepreverljivih trditev strank namreč ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem prič, ker dokazov v informativne namene ni dopustno izvajati. Povezanost relevantne trditvene podlage z dokazno ponudbo je namreč dosledno izpeljana v prvem odstavku 287. člena ZPP. Tako se pokaže, da očitek neizvedbe predlaganega dokaznega postopka z zaslišanjem prič ni utemeljen, posledično pa tudi ne smiselno uveljavljan pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita tudi napačno sklicevanje na omejitve četrtega odstavka 28. člena Pogodbe, ker se ta določba po njegovem stališču nanaša le na dela, ki jih je bil leasingojemalec dolžan sam izvajati in so določena v 2. točki 14. člena Pogodbe, za vsa ostala vlaganja pa omejitve iz četrtega odstavka 28. člena Pogodbe ne veljajo. Za nastanek terjatev iz naslova vlaganj, ki presegajo vzdrževanje nepremičnine torej velja le pogoj soglasja, ki ga predvideva SPZ, ne pa tudi zahteva po sklenitvi posebnega aneksa, kot si to napačno razlaga sodišče prve stopnje.

11Po četrtem odstavku 28. člena Pogodbe se morebitna leasingojemalčeva investicijska vlaganja v predmet leasinga v neamortiziranem delu v končnem obračunu upoštevajo le, če so bila z dodatkom k tej Pogodbi sproti dogovorjena in jih leasingojemalec lahko s svojimi poslovnimi knjigami tudi dejansko izkaže. Pogoje za priznanje investicijskih vlaganj leasingojemalca v primeru odstopa od Pogodbe sta torej pogodbeni stranki izrecno dogovorili že ob sklenitvi pogodbe v okviru pogodbene avtonomije (3. člen OZ). Pri interpretaciji navedenega določila pa je treba upoštevati pravila 56. člena OZ o domnevi popolnosti listine. Če je pogodba sklenjena v posebni obliki, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Izjemo od navedenega pravila iz prvega odstavka določata drugi odstavek, po katerem so veljavni sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana in tretjim odstavkom, po katerem so veljavni tudi sočasni ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Prevedeno v obravnavani primer pomeni, da določba drugega odstavka 56. člena OZ ni uporabljiva že zato, ker predpostavlja ustni dogovor o stranskih točkah pogodbe, o kateri v oblični pogodbi ni nič rečeno. V četrtem odstavku 28. člena Pogodbe pa so posebej dogovorjeni pogoji za priznanje vlaganj v predmet leasinga, med katerimi je tudi z dodatkom k Pogodbi vnaprej dogovorjeno vlaganje. Za priznanje vlaganj leasingojemalca v predmet leasinga sta torej pogodbenika s pogodbo vnaprej dogovorila pogoje, zato ne gre za situacijo, ko v oblični pogodbi o njih ne bi bilo ničesar rečeno in bi zato zadostoval ustni dogovor, torej za situacijo iz drugega odstavka 56. člena OZ. V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 56. člena OZ, saj tožnica ni izkazala pogoja za uporabo navedene določbe, ki je v zmanjševanju ali olajševanju obveznosti pogodbenih strank. Nelogična pa je tudi pritožničina razlaga četrtega odstavka 28. člena Pogodbe, ki naj bi veljal le za dela, določena v 2. točki 14. člena Pogodbe. Kot je pravilno povzelo navedeno določbo prvostopenjsko sodišče, je bila v njej določena obveznost leasingojemalca na lastne stroške skrbeti za investicijsko vzdrževanje predmeta leasinga. Čim pa je temu tako, bi bila določba četrtega odstavka 28. člena Pogodbe o upoštevanju vlaganj v končnem obračunu, kot si jo razlaga pritožnica, odveč.

12Ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje leasingojemalčevih vlaganj v nepremičnino, ki je bila predmet Pogodbe (soglasje leasingodajalca, manifestirano z dodatkom k Pogodbi) za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na vračilo vlaganj v to nepremičnino ni več relevantno, kako bi moral biti izdelan končni obračun v primeru odstopa od pogodbe ter v zvezi s tem tudi višina v pobot uveljavljane terjatve. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene navedbe glede teh dejstev ni odgovarjalo, kot tudi ne o dopustnosti odstopa leasingojemalčevih terjatev iz naslova vlaganj, saj se je izkazalo, da te terjatve do tožene stranke pritožnik ni pridobil, torej z njo tudi ni mogel razpolagati.

O plačilu uporabnine za skladiščno opremo

13Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka za skladiščno opremo, ki jo je mogoče vrniti v naravi, ni izkazala, da jo je v naravi tudi terjala, zaradi česar bi imela po prvem odstavku 190. člena OZ zahtevek na plačilo vrednosti dosežene koristi, s pritožbo izpodbija tožeča stranka. Meni, da njen poziv toženi stranki nedvomno izkazuje dopis z dne 10. 4. 2012 (priloga A21). Tega je presojalo v kontekstu trditev tožeče stranke o pozivu k izročitvi skladiščnih regalov tudi prvostopenjsko sodišče. Pravilno je ugotovilo, da iz navedenega dopisa izhaja le leasingojemalčeva seznanitev tožene stranke, da je skladiščno opremo prodal tožeči stranki z željo, da kupcu tožena stranka omogoči odstranitev opreme. Tožeča stranka kot kupec opreme oziroma njegova pravna naslednica, torej z navedenim dopisom ne more izkazati poziva toženi stranki za vračilo navedene opreme. Pogojev za uveljavljanje denarne terjatve po prvem odstavku 190. člena OZ torej tožeča stranka ni dokazala.

14V pritožbi tožeča stranka izpostavlja 198. člen OZ, ki lastniku daje pravico, da od osebe, ki je uporabila njegovo stvar v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je imela od uporabe. Že v prvostopenjskem postopku je trdila, da je tožena stranka brez pravne podlage uporabljala lastnino tožeče stranke in jo oddajala v najem, zaradi česar je tožena stranka neupravičeno obogatena na škodo tožeče stranke v višini uporabnine za skladiščno opremo, ki jo je tožeča stranka opredelila v mesečnem znesku 2.450,00 EUR neto.

15Za uporabo določbe 198. člena OZ mora biti izpolnjenih več pogojev: izkazana lastninska pravica upravičenca do stvari, uporaba stvari po drugi osebi na način, ki izključuje uporabo upravičenca, trajanje neupravičene uporabe in okoriščenje zaradi uporabe stvari in nenazadnje tudi nasprotovanje lastnika stvari za uporabo stvari. Da tožeča stranka ni izkazala zahteve za vrnitev skladiščne opreme, je bilo že zgoraj obrazloženo. Tudi če bi se torej v nepremičnini, ki je bila predmet leasing pogodbe, nahajala skladiščna oprema, tožeča stranka ni izkazala, da je uporabi le te nasprotovala. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da domnevna terjatev leasingojemalca do tožene stranke iz naslova 198. člena OZ tudi ni mogla biti prenesena na tožečo stranko, ker v času zatrjevanega odstopa terjatve še ni obstajala, saj je v tem času še veljala leasing pogodba in navedene skladiščne opreme tožena stranka ni uporabljala. Poleg tega pa je v času odstopa terjatve (glede na račun št. 13 z dne 3. 2. 2012) leasingojemalec imel do tožene stranke kvečjemu terjatev na vračilo skladiščne opreme, torej nedenarno terjatev. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa izhaja, da po 6. točki 7. člena Pogodbe leasingojemalec ni imel pravice odstopiti svojih terjatev po tej pogodbi tretjim osebam brez pisnega soglasja leasingodajalca, tega soglasja pa mu tožena stranka kot leasingodajalec ni dala. Iz navedenih ugotovitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da leasingojemalec ni mogel prenesti svoje nedenarne terjatve na tožečo stranko, ker ni imel razpolagalne sposobnosti (na izročitev v posest pridobitelja - 60. člen SPZ). Slednja pa je poleg zavezovalnega pravnega posla pogoj za pridobitev lastninske pravice.

16Spričo zgoraj obrazloženega se izkaže, da niso izpolnjeni niti pogoji za denarno terjatev zoper toženo stranko na plačilo uporabnine po 198. členu OZ.

17Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 1375 točk, za materialne stroške po členu 11/3 OT 24 točk, upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR in 22% DDV, skupaj 1.024,07 EUR.