VSL Sklep Cst 81/2020

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

1da so izpolnjeni pogoji za prenos odpadkov, ki obsegajo 27.694,5 m3 razrezanih ali zmletih gum, pokritih z gramozom, 1.000 m3 odpadne gume iz postopka vulkanizacije ter 600 m3 odpadkov iz mehanske obdelave komunalnih odpadkov ter prenesejo na Republiko Slovenijo, Ministrstvo za okolje in prostor, Dunajska cesta 48, 1000 Ljubljana;

2o morebitni izločitvi sredstev pri njihovi porabi v skladu z določbami četrtega in petega odstavka 29. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO) bo sodišče lahko odločilo potem, ko bo izvršeno poplačilo upnikov v stečajnem postopku opr. št. St ... oziroma pred končanjem stečajnega postopka.

2Upnica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Upraviteljica je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se na podlagi prvega odstavka 29. člena ZVO v izreku tega sklepa navedeni odpadki prenesejo na Republiko Slovenijo, Ministrstvo za okolje in prostor, saj je bil zoper lastnika obremenitve okolja – odpadkov uveden stečajni postopek, v stečajno maso pa spadajo tudi odpadki. Na podlagi sklepa o prodaji z dne 30. 8. 2019 je bilo izvedeno nezavezujoče zbiranje ponudb za pridobitev informacij za presojo najugodnejših pogojev prodaje odpadkov, vendar odpadkov ni bilo mogoče prodati. Sodišče je zato dne 19. 11. 2019 pozvalo upnike, da prevzamejo navedeno premoženje, vendar ga nihče ni prevzel. Zato postane po mnenju prvostopenjskega sodišča v skladu s prvim odstavkom 29. členom ZVO imetnik odpadkov država, sodišče pa bo o morebitni izločitvi sredstev in njihovi porabi v skladu z določbami četrtega in petega odstavka 29. člena ZVO lahko odločilo šele potem, ko bo izvršeno poplačilo upnikov v tem stečajnem postopku oziroma pred končanjem stečajnega postopka.

6Pritožnica navaja, da je povzročitelj obremenitve po tretjem odstavku 9. člena ZVO-1 odgovoren za obremenjevanje okolja tudi v primeru stečaja. Opozarja, da se po drugem odstavku 374. člena ZFPPIPP v primeru, če upniki ali družbeniki ne privolijo v prevzem premoženja, ki sestavlja stečajno maso in ga ni mogoče unovčiti ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški, to premoženje oziroma odpadki prenesejo na Republiko Slovenijo le, če stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo stečajne mase in ni presodilo, ali ta zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije.

7Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, Št. 41/04 s spremembami, ZVO-1) v 9. členu uzakonja načelo odgovornosti povzročitelja, po katerem je povzročitelj odgovoren za odpravo vira čezmernega obremenjevanja okolja in njegovih posledic ter za preprečevanje in sanacijo okoljske škode v skladu s tem zakonom, tudi v primeru stečaja. V 11. členu pa zakon ureja načelo subsidiarnega ukrepanja, po katerem država skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivimi povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali posledic ni mogoče drugače odpraviti.¹ Določbi 1. točke drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP in 29. člena ZVO-1 predstavljata konkretizacijo načela subsidiarnega ukrepanja v primeru stečaja in določata odgovornost države za odpadke, če te zaradi poteka stečajnega postopka ne more nositi imetnik odpadkov oz. povzročitelj onesnaženja. ²

8Pritožnica zato pravilno opozarja, da je za rešitev vprašanja prenosa odpadkov in stroškov ekološke sanacije v primeru stečaja povzročitelja obremenitve okolja potrebno poleg ZVO-1 upoštevati tudi določbe ZFPPIPP, zlasti 1. točko drugega odstavka 374. člena kot tudi 226. člen.

9Po določilu 226. člena ZFPPIPP je razdelitvena masa unovčeni del stečajne mase, namenjen za plačilo terjatev upnikov. Splošna razdelitvena masa je denarno dobroimetje, nastalo z unovčenjem splošne stečajne mase, zmanjšano za stroške stečajnega postopka, razen stroškov iz tretjega odstavka tega člena. Posebna razdelitvena masa je denarno dobroimetje, nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase, zmanjšano za stroške v zvezi s tem unovčenjem. Stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase pa so med drugim tudi stroški predpisanega ravnanja z odpadki, ki bremenijo stečajnega dolžnika po predpisih o varstvu okolja, če je predmet posebne stečajne mase onesnažena premičnina ali nepremičnina (prim. prvi, drugi, tretji in 4. točko četrtega odstavka tega člena). Razdelitvena masa, na katero se navezuje četrti odstavek 29. člena ZVO-1, pojmovno zato predstavlja razliko med denarnim dobroimetjem, nastalim z unovčenjem stečajne mase, in stroški stečajnega postopka. Med slednje po prepričanju pritožbenega sodišča sodijo tudi stroški ekološke sanacije.

10V povezavi z navedenimi določbami ZFPPIPP je treba četrti odstavek 29. člena ZVO-1 razlagati tako, da je treba denarno dobroimetje nastalo z unovčenjem stečajne mase, zmanjšati med drugim tudi za stroške ekološke sanacije, razlika pa predstavlja razdelitveno maso, namenjeno za plačilo terjatev upnikov, ev. preostanek pa za poplačilo lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju. V tej luči se pokaže kot materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da bo o morebitni izločitvi sredstev in njihovi porabi v skladu z določbami četrtega in petega odstavka 29. člena ZVO-1 lahko odločeno šele potem, ko bo izvršeno poplačilo upnikov v tem stečajnem postopku. Plačilo ekološke sanacije ima namreč prednost pred poplačilom upnikov in seveda tudi pred poplačilom lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju. Šele če stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, krije te stroške država.

11Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali stečajna masa zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije. Šele če ta ne zadošča, so izpolnjeni pogoji, da te stroške krije država. Odločitev o prenosu odpadkov na državo se tako pokaže kot preuranjena.

12Upraviteljica se v odgovoru na pritožbo sklicuje na sodno prakso, in sicer UPRS sodba II U 97/2016 in UPRS sodba II U 154/2016. Odločba II U 97/2016 se nanaša na vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe v povezavi z 29. členom ZVO-1 in ni uporabljiva v konkretnem primeru. Iz odločbe II U 154/2016 pa izhaja, da stroški cenitve sodijo med t.i. druge občasne stroške stečajnega postopka v skladu z 8. točko tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da večinska sodna praksa izhaja s stališča, da stroški predpisanega ravnanja z odpadki, ki bremenijo stečajnega dolžnika po predpisih o varstvu okolja, predstavljajo stroške v zvezi z unovčenjem stečajne mase, denarno dobroimetje, nastalo z unovčenjem (posebne) stečajne mase, pa je treba zmanjšati tudi za te stroške pred poplačilom terjatev upnikov (prim. VSRS sklep III Ips 33/2016, VSL sklep Cst 358/2014 in drugi). Ob smiselni uporabi 4. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP ni najti razumnega razloga, da to ne bi veljalo tudi za splošno stečajno maso.

13Pritožbeni razlogi so se izkazali za utemeljene, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Višje sodišče namreč zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) ni moglo samo odpraviti navedene kršitve.

-------------------------------

¹Mag. Senka Šifkovič Vrbica, TFL Glasnik, 1/2019, Tax-Fin-Lex, stran 6 in nadaljnje.

²ZVO-1 za primer stečaja povzročitelja obremenitve v 29. členu določa:

1Če se zoper povzročitelja obremenitve uvede stečajni postopek, v stečajni masi pa so odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom, postane imetnik odpadkov država.

2Ne glede na določbe predpisov o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji postane last države onesnažena nepremičnina ali nepremična stvar, ki je ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom.

3Stroške predpisanega ravnanja z odpadki iz prvega odstavka tega člena in vrednost stvari iz prejšnjega odstavka oceni sodni cenilec.

4Stečajni senat iz razdelitvene mase s sklepom izloči in prenese na državo denarna sredstva v višini sodne cenitve iz prejšnjega odstavka pred poplačilom lastnikov povzročitelja obremenitve v stečaju.

5Denarna sredstva iz prejšnjega odstavka so prihodek proračuna države in se porabijo za izvedbo ukrepov, potrebnih za predpisano ravnanje z odpadki in onesnaženimi stvarmi.